Lijak, 7.10.2017, Snežinka - T1, dobro v najboljši družbi

http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2046327/
http://comps.sffa.org/sites/default/files/parasnowflake2017-18_t1.html
http://doarama.com/view/1705356


Cincanje s prvim taskom Snežinke je presekalo vreme z odličnimi obeti za soboto, ki jo je organizator z Lijakom zakoličil "že" v petek popoldan. Še boljšemu razpoloženju pa je prispevala odločitev Irene, da greva na Primorsko skupaj; ona s piciklom, jaz s coto.
Zvečer z Matejem po telefonu štimava njegovega oudia za njegovo prvi tekmo. Po eni uri je imel naložene točke in vnesel si je prvi testni task.



V soboto z Ireno odrineva šele ob devetih, a se na poti dogovorim z Matejem, da me prijavi kar on, tako da ni bilo panike s časom. Na pristanek pod Lijakom prispeva še krepko pred odhodom zadnjih kombijev, tako da ima časa še za vegi kavo in kratek klepet z znanci. Potem se z Ireno posloviva in zbašem se v zadnji, prepoln kombi, kjer se na poti gor snuje dnevni task. Večina (zenoti in Valiča) so bili za tadolgo - na Nanos pa nazaj na Lijak, le Orož (in z njim še ena reva in en revež) je imel malo pomislekov kaj bo z ubogimi plahtarji, kako se bomo privlekli nazaj čez Čaven. A odločitev je padla.

Na startu spet nekaj pozdravov, z Matejem še malo frizirava njegovega oudia, potem pa brifing, kjer Orož oznani task do Nanosa in nazaj, start pa čez pol ure. Bemtisunce! Jaz pa še z vso opremo v rukzaku. Ok, vse skupaj vzamem bolj sportsko lagano, kar pomaga, da sem brez nepotrebnih zapletov kar hitro pripravljen za v zrak. Ena teta mi še pomaga razgrnit coto, druga pa mi pride zapret odprt prtljažnik na zicu, na kar me opozori kolega, ki vzleta poleg mene. V milih pogojih se začuda enkrat le lepo spravim v zrak.

Cilj dneva je ne scuret, oziroma naj se to zgodi čim kasneje, nikakor pa ne takoj na startu. Tako praskam okoli starta in se proti startnemu cilindru spustim šele, ko se dirka že začne. Pot proti Danielu od koder je letela jata iz startnega cilindra, je izgledala tako, kot bi se po prometni avtocesti peljal v nasprotno smer. Skeri. Med pobiranjem na Danielu poleg opazim Mateja. No fajn, bova dva kruzala po tasku. Malo manj kot s petnajstminutno zamudo le startava. Prvi del je lepo šel. Na Čavnu se lepo poberem za prvo obratno pri jezeru. Prelepi razgledi! Udobno priklopim nazaj na greben in do Modrasovca, ki očitno dela, a kar malo tipam, preden ubodem steber, katerega je bilo vredno čakat, saj me vzame na 1,9k, tik pod baze. To zadostuje, da se spustim kar čez dolino, mimo Kovka, naravnost na Nanos in pri tem pipnem dva cilindra, na katera bi sicer moral zavijat z grebena. Vesel, da mi je uspela ta poteza. Celo pot gasiram in ugotovim, da je to kar naporno, saj me po slabih 15 minutah noga na gasu že svinjsko boli. Po Nanosu kar gre, a nekaj sučem, da bi se spravil vsaj nad greben, kajti spodaj se počutim nekako neobogljenega in v strahu pred curažo. V tistem sukanju od zgoraj slišim Woso, ki se že pelje nazaj od obratne in se dere, naj kar grem naprej, da ni treba vrtet. Upoštevam nasvet in res gre lepo vse do obratne.
Kmalu zatem pa naredim prvo traparijo, saj grem sukat en obetaven steber v upanju, da dobim dovolj višine za preskok na Kovk ali pa vsaj do pobočja nad Vipavo. A stebra mi na dobrih 1,3k zmanjka, sem pa zanesen toliko od grebena, da se komaj še privlečem na varno, na greben. Malo pred Vipavo naletim na neko švohno dviganje, ki ga v druščini še ene dveh kot vseskozi najnižji povrtim. Ko oudie pravi 1397m, si rečem, samo čez 1,4k grem, pa na Kovk. V tistem vario utihne in nič ni z 1,4k.  Zajamem sapo in v globokem upanju na še kak balonček vmes se spustim proti kar oddaljenem Kovku. Dosežem ga nizko pod startom, a breg dela in udobno naslonjen na breg se spajsam nad greben. Juhej, drugič sem zares priklopil Kovk z Nanosa (prvič daljnega norega 4.3.2007)!

Ok, lažji del tekme je po treh urah za menoj. Gledam ostale in gruntam, kako se lotiti Čavna. Nekateri navijajo in nato z višino prečkajo dolino (lani mi je to uspelo z 1,5k, na jug), drugi se plazijo od Predmeje tik ob hribu (cvikam). Zdelo se mi je, da dan še ni čisto crknil, zato se pri Hublju oprimem stebra, kjer me zahodnik odpihne za greben ki ga na koncu le nekaj metrov naprej uspem priklopit na isti višini, kot sem začel. Ni se obneslo. Vzhodno pobočje Modrasovca je že v globoki senci, sond zmanjkuje, ni nikogar, ki bi pokazal izvedljivo pot. Sam porivam proti Predmeji in se z grebenom malo dvigujem. Gledam drevesa po terenu okoli, a vetra, ki me odnaša čez rob, ni videti. Moral bi nadaljevati po grebenu okoli mulde in se tako naslonit na senčno, zaveterno stran Modrasovca in upat, da me kaj ne vsuje ali splahne. A previdnost je bila močnejša in poskusil sem z bolj ziher, a neobetavno varianto po sredi doline. Seveda me splahnilo, kot že ene dva pred menoj. Družno smo pocurili v Lokavec.
Pa dobro, tako ali tako se mi je že zjutraj to zdelo misija nemogoče, zdaj pa da bi se po treh in pol urah krasnega letenja sekiral, ker nisem obletel Čavna?! Matr, dobro je bilo!

[Kasneje se izkaže da je 20 tekmovalcev le prišlo nazaj mimo Čavna, za 15 je bil ta hrib usoden, dobrih 10 pa je omagalo prej. Z Matejem sva do Modrasovca letela približno skupaj, tam pa je pobral hitreje od mene in jo potegnil čez dolino na Nanos, kjer sem ga srečal, ko se je že vračal z obratne. Ko sem se vračal jaz, sem ga videl kako se je odpeljal nad dolino. Nisem vedel, da je on in sem se čudil, kdo v takem rine na Kras, čeprav s spodobno višino. Pršel je do ajdovskega letališča. ]
Javim se Ireni, ki je vmes že klicala in dogovoriva se, da pride pome, potem pa greva naprej v kakšno osmico. Spakiram in počakam ob klepetu s soscurjenim (Jernej), ki sem ga spoznal danes na startu. Irena me preseneti, ko se nasmejana pripelje s piciklom, spakiranim v prtljažniku. Naredila sama in to brezhibno, pa še z namontiranim prednjim kolesom. Preseneča... Sicer pa je štiri ure kolesarila, si privoščila vegi kosilce, pa še siesto preden sva se našla.
Na pristanku oddam trek, v zatonu toplega dne spijeva pivce in se pod mrak odpeljeva v Miren, kjer je Irena našla delujočo osmico. Malce me jebe navigacija, malce sem sam zmeden, tako da osmico najdeva šele po malo tavanja po goriškem predmestju. Dejansko je to nek kmečki turizem sredi mesta, ki pa je zelo obljuden. Papica je dobra, pupica še bolj, tako da je je nekaj šlo z nama kot spominek na ta dan.