http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2046327/
http://comps.sffa.org/sites/default/files/parasnowflake2017-18_t1.html
http://doarama.com/view/1705356
Cincanje s prvim taskom Snežinke je presekalo vreme z odličnimi obeti za soboto, ki jo je organizator z Lijakom zakoličil "že" v petek popoldan. Še boljšemu razpoloženju pa je prispevala odločitev Irene, da greva na Primorsko skupaj; ona s piciklom, jaz s coto.
Zvečer z Matejem po telefonu štimava njegovega oudia za njegovo prvi tekmo. Po eni uri je imel naložene točke in vnesel si je prvi testni task.



Cilj dneva je ne scuret, oziroma naj se to zgodi čim kasneje, nikakor pa ne takoj na startu. Tako praskam okoli starta in se proti startnemu cilindru spustim šele, ko se dirka že začne. Pot proti Danielu od koder je letela jata iz startnega cilindra, je izgledala tako, kot bi se po prometni avtocesti peljal v nasprotno smer. Skeri. Med pobiranjem na Danielu poleg opazim Mateja. No fajn, bova dva kruzala po tasku. Malo manj kot s petnajstminutno zamudo le startava. Prvi del je lepo šel. Na Čavnu se lepo poberem za prvo obratno pri jezeru. Prelepi razgledi! Udobno priklopim nazaj na greben in do Modrasovca, ki očitno dela, a kar malo tipam, preden ubodem steber, katerega je bilo vredno čakat, saj me vzame na 1,9k, tik pod baze. To zadostuje, da se spustim kar čez dolino, mimo Kovka, naravnost na Nanos in pri tem pipnem dva cilindra, na katera bi sicer moral zavijat z grebena. Vesel, da mi je uspela ta poteza. Celo pot gasiram in ugotovim, da je to kar naporno, saj me po slabih 15 minutah noga na gasu že svinjsko boli. Po Nanosu kar gre, a nekaj sučem, da bi se spravil vsaj nad greben, kajti spodaj se počutim nekako neobogljenega in v strahu pred curažo. V tistem sukanju od zgoraj slišim Woso, ki se že pelje nazaj od obratne in se dere, naj kar grem naprej, da ni treba vrtet. Upoštevam nasvet in res gre lepo vse do obratne.
Pa dobro, tako ali tako se mi je že zjutraj to zdelo misija nemogoče, zdaj pa da bi se po treh in pol urah krasnega letenja sekiral, ker nisem obletel Čavna?! Matr, dobro je bilo!
[Kasneje se izkaže da je 20 tekmovalcev le prišlo nazaj mimo Čavna, za 15 je bil ta hrib usoden, dobrih 10 pa je omagalo prej. Z Matejem sva do Modrasovca letela približno skupaj, tam pa je pobral hitreje od mene in jo potegnil čez dolino na Nanos, kjer sem ga srečal, ko se je že vračal z obratne. Ko sem se vračal jaz, sem ga videl kako se je odpeljal nad dolino. Nisem vedel, da je on in sem se čudil, kdo v takem rine na Kras, čeprav s spodobno višino. Pršel je do ajdovskega letališča. ]
Javim se Ireni, ki je vmes že klicala in dogovoriva se, da pride pome, potem pa greva naprej v kakšno osmico. Spakiram in počakam ob klepetu s soscurjenim (Jernej), ki sem ga spoznal danes na startu. Irena me preseneti, ko se nasmejana pripelje s piciklom, spakiranim v prtljažniku. Naredila sama in to brezhibno, pa še z namontiranim prednjim kolesom. Preseneča... Sicer pa je štiri ure kolesarila, si privoščila vegi kosilce, pa še siesto preden sva se našla.
Na pristanku oddam trek, v zatonu toplega dne spijeva pivce in se pod mrak odpeljeva v Miren, kjer je Irena našla delujočo osmico. Malce me jebe navigacija, malce sem sam zmeden, tako da osmico najdeva šele po malo tavanja po goriškem predmestju. Dejansko je to nek kmečki turizem sredi mesta, ki pa je zelo obljuden. Papica je dobra, pupica še bolj, tako da je je nekaj šlo z nama kot spominek na ta dan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar