Švarč, 28.11.2025 (pet), En hf za rešit November

HF: https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2728156/

https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2728157/

Za vikend se obeta nekaj neoblačnosti, če ne že sonca. Naj bi vlekel nek sever, v petek celo z nekaj gradienta. Privlačno, ampak ne dovolj za dopust, da bi lahko bil ob 12h na startu za mogoče, mogoče malo pojadrat. Wosa si to lahko privošči. Kondorji razmišljajo o Lisci, Gabi pa ustreli Švarč, na kar se odzoveva z Miho, Wosa se pa tudi preusmeri tja namesto na načrtovani Vetrnik. Skrajšam šiht, odpicikliram domov, se pripravim z lahkim zicem. Miha me pobere in ob 15h smo pri Gabiju. Ja, tudi Wosa, ki je že odletel do Gabija in nas čaka, da gremo skupaj gor, on le do avta pri kapelici. Lep pohodek, Rok si vmes premisli in podaljša z nami do starta. Po slabi urci hoje smo gor.

Brezvetrje, mrzlo, malo pred sončnim zahodom. Dolgo nisem bil tu. Gabi odleti, Wosa tudi, elegantno, vzvratno (!) s (sposojenim) Xenon-om in gre led o kapelice, do avta, pa domov. Gor ostaneva z Miho, ki se malo lovi s štrikci svojega reverzibilnega zica. Na koncu se spomni, da nima špeglov, ki jih, že priprt, iščem okoli svoje Skalice. Najdem jih, gredo v žep. Kolega potem odleti, jaz pa popravljat krilo, pa potem še špage in gurtne, ki sem jih nekako, sam ne vem kako, obrnil med naknadnim rogoviljenjem okoli krila.

Ko je vse urejeno, potegnem naprej. Ugotavljam, da s Scalo vzvratno ne bi šlo, saj je bilo potrebno kar nekaj teka, da se je lenobno spravila gor in nizko dol zagrabila zrak. Lepi razgledi na zahajajoče sonce. Višine je dovolj in preizkusim zavoje le z nagibanjem, kar se razvije v wingoverje, ki jih prekinem, dokler sem še globoko v coni udobja. Vseeno ni toliko višine, da bi li lahko privoščil  kakšno reševanje nepredvidenega. Potrebnih je par zavojev blage spirale, da pridem nižje v položaj za pristanek. Na koncu se izkaže, da sem prekleto nizek, saj sem pristajal v breg. Zaskrbel me je nek kabel, ki sem ga prepozno zagledal, a sem udobno zvozil čez in pristal 10m pred načrtovano točko, pri Mihu. Ok, le prsti v sezonskih rokavicah so premraženi od teh nekaj minut v zraku. 

V Gabijevi hiši prijetno diši in pivo že čaka. Kuhane klobase, ki jih je naredil in prinesel Miha. Zmanjka časa za drugo obljubljeno pivo (kdor pride na pir, dobi še enega gratis), gostitelj mora naprej. Miha pa prav tako, saj je Resetu dogovorjen z morebitnim kupcem njegovega Mentorja. Tja prideva skoraj istočasno z Zagrebčanom in predno spijemo pivo, je Mentor prodan in plačan. Tako se dela.

Doma sem globoko v noči, a Izi ni hudo noter na toplem. Pojeva, kratek večerni sprehod pa pripravljat za Lenartove vikend fešte.

November je pod streho.

9.11.2025 (ned), Cirnik trail - namesto Mangarta

 

Vremenska napoved za nedeljo, 9.11.2025 je bila obetavna za Julijce. Sicer ne prav idealna za Mangart - Triglav, ampak vabljiva pa. Mitko, ki je že kar dolgo neleteč, je začel nabijat o Mangartu in sva malo modrovala na to temo. V ozadju je vrvelo, kolega mi je prenašal drobtinice, kako so se asi odločali. Sam sem se ogreval za Primorsko, kjer bi bile višine primerne za kaj zanimivega odletet. Za Mangart se mi je napoved zdela premila, lahko bi se zgodil odlet v dolino. Ampak jebiga, tudi to bi šlo. Zveče sporoči odločitev, da se gre na Krvavec. wtf?! Kašen Krvavec, tam zagotovo ne bo za letet! Spodaj inverzija, gor neizrazita termika. Se izmotavam, da na Krvavec pa le ne bi šel. Ni se mi šlo v avto, pa 130km v eno stran, da potem skočim v dolino, pa na pir. Po dveh lepih letalnih dneh ta teden mi tega res ni treba. Ni mi jasno, zakaj so se asi tako odločili.

V glavi sestavim plan za lokalni trail tek. Irena je itak najavila, da ima cel dan za delat za službe. Mirno zaspim.

Zjutraj še malo poležim, berem, ob pol devetih pogledm na uro in vidim Mitjevo sporočilo - danes Mangart! Kojikurac zdaj to? Kličem ga, jebiga sad, kaj pa cincaš. Potreboval bi dodatnih 15min, da bi sestavil opremo skupaj, ampak ne. Zaželim jim srečno.

Dopoldne postopam, Irena se ne spravi za Šentvid in kar pozno z Izo odrineva sama. Nisem prepričan ne v svojo bolečo nogo, ne v splošno kondicijo, pa nama zastavim krajšo pot - Čez zahodni Šentvid, mimo Malega Cirnika na Velikega, potem pa skozi Žejno na Šentvid in nazaj do Točke.

Grem zmerno in telo se dobro odzove. Prav v slast. Iščem poti brez asfalta in kar gre. Na Cirniku si preoblečem majico, da se ne spuščam v premočeni, ki jo potem nosim v roki, saj je v torbici telefon, ki želi ostat suh. Si bo treba omislit nek oprtnik. Zaključek mi je bil že kar naporen, noge so bile že kar težke, vendar se je vse lepo reševalo z upočasnitvijo tempa. Sicer je poškodovana in zdaj redno raztegovana noga ta izlet lepo prenesla. Seveda z bolečinami, ampak je šlo, kar pa šteje. Zadovoljen.

Na koncu se le izkaže, da je bila pot kar časovno potratna in doma sva dokaj pozno (kar je bilo seveda narobe).

Na Mangartu so lepo leteli, večinoma mimo Triglava pa v Bohinj ali proti Jesenicam. Za ponedeljek se obetajo boljše višine, zna bit. Zvečer to razlagam dedu, a nisem imel moči, da bi ga prosil za šoferja. Dejansko se sploh nisem prebil do razpoloženja, da bi dejansko začel operativno razmišljat - dopust, logistika, pes. Bi Rudi sploh zmogel vožnjo z Mangatrskega sedla do Kranjske gore? Najbrž bi, naknadno ugotovim. Seveda sem ponedeljek prečepel v službi, nekaj njih je lepo užilo Mangart. Malce skeli, to so "le enkrat na leto" priložnosti, leta pa puhtijo v večnost.

Orešje, 6.11.2025 (čet), Predmartinovo rajanje nad vinogradi

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2725360/

V torek sem bil prepričan, da smo polovili zadnje leteče ure te dni, saj je bila za sredo in četrtek že napovedana res izrazita in nizka inverzija. Nekaj v tem smislu sem pametoval Robinu Papežu, ki je v torek spraševal, če bo sredo za zaletet. Tako pametno obtičim v službi, medtem ko pa me na Lisci demantirajo in lepo letijo, tudi na 1,2k. Ok, ok. V sredo zvečer Wosa najavlja letenje za četrtek, Miha mu pritegne za Orešje. Gledam napoved in res - nizka inverzija in kar izrazit JV veter. V redu, si mislim, treba je testirat zic, ki mu ponovno vstavim desko, pa bo malo grebenarjenja tudi prav prišlo in se jima pridružim za ob 13h na pristanku. Tokrat na šiht z avtom in opremo. Do pol enih podelam, kar je aktualnega in hop na Orešje.

Miha se zamudi ravno toliko, da se lahko preoblečem, Rok pa jo je itak peš mahnil gor od gradu. Pred pol drugo smo že skupaj na startu, kjer švohceno popihava gor. Ni ne oblakov, ne ptičev. Sapa sicer nekaj obeta, a ni nekih hudih pričakovanj. Kolega odletita pred menoj, ki se bolj počasi pripravljam.

Odlet v mikro sapi gor in gre lepo, zunaj zagrabi. Soletalca se vozita nad grebenom, Rok se lepo rešuje izpod Silovca. Krem na klasično otvoritev za grad. Tam nekaj dela, pa tipam in baloniram nad sedlom. Ptiči pobirajo bolj severno, proti Bistrici, a tja si še ne upam. Grem nazaj, nad sedlom pod startom poziram Wosi, potem pa naprej, na hrvaško, kjer je ptičem očitno bolj všeč. Meni nekako ne zagrabi, spusti pa tudi ne. Nad Klanjcem zagledam jato, ki veselo vrti in pobira malo bolj zunaj, meni v doletu. Zavijem tja in bingo! Stebriček me hitro spravi v višino grebena, ptiči se razpršijo, a steber še dela in vztrajam. Nagrada je 900 na višinomeru, kar v svetu pomeni razgled na bolečo jasnino neba in mlečno morje spodaj, strop inverzije torej. Zebe v prste, a vesel ko avijon. 

Višino porabim za raziskovalni izlet nad gričke vzhodno od Klanjca, ki niso dali in in treba se je bilo obrnit. Vidim kolega, ki sta tudi prišla na cesargrad, a se že peljeta proti pristanku. Zakaj neki? Želim jima sporočit naj vzameta avto in gresta še enkrat, saj tak dan ni stran vrečt. Ampak za začetek se moram ubadat z lastnim preživetjem. Nad Klanjcem nekaj brbota, malo gor, malo dol. Tokrat ne znam za ptiči gor (ki si redno pomagajo z mahanjem). Z zavestjo izpred dveh dni, da se da, se spet borim in sledim ptičem nad zahodnim grebenom, ter se spet malo zunaj zvrtim skorja 100m gor, da lahko mirno skočim na Silovec. Ta mi je neznanka, kot prej cesargrad. Balončkov ne znam obrnit, letenje ob grebenu poa počasi spušča. Naredim vse, kar znam, a dolina je vedno bližje in priznam, da je konec.

Spet tipanje minimalke in na pristanke, kjer kolega že zaključujeta pospravljanje. Super dan so iztisnili. Pospravim in nas zategnem do gradu. Miha skoči gor po avto, Wosa ga ima tam. Pinela, zaključno pivo, kjer se nam pridruži še Beli. Odlično rešen dan!

Vrhunec dneva: nedvomno steber do inverzije in razgled na kristalno nebo.

---

Naključje ali ne -  itak se izogibam fotkanju, raje uživam v trenutku, ampak na vrhu stebrička me je le premagala potreba, da si ta pogled zajamem, pa sem malo slikaril in potem še enkrat, že po obratu, sem zajel pogled na Tuheljske toplice. A glej ga zlomka, od vsega tega škljocanja je ostala le ena slika. Na srečo taprava. Manj slikat, več vpijat. 

Orešje, 4.11.2025 (tor), Podinverzni lep začetek novebra

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2724813/

Topel praznični podaljšan vikend, v nedeljo še zunaj cvrem ribe, nedeljsko nočno neurje ob prehodu fronte, res močno piha, Iza cvili in ob treh zjutraj jo spustim v spalnico, ni druge, ponedeljek že jasen z nekaj gradienta, torek še jasen, za nadaljnje dni se pa že obeta inverzna megla pri tleh za pretežni del dneva. Že včeraj, v ponedeljek, me malo navija za letet, a nisem pretirano gledal vremena, le gradient, pa tudi mokro je še, si mislim. Čeprav je popoldan zgledal lep. Jebiga, ne gre. Torek je priložnost, ampak, ali se mi da poskusit? 

Nič se ne pripravljam, zic še vedno visi na galeriji, na šiht grem s piciklom, dan se že dela, mrzlo je, da si nataknem rokavice. Na šihtu čistim za sproti. Kondorji se odpravljajo na Lisco. Tuhtam in sklenem, da je vredno poskusit na Orešje, Lisca je predaleč za predvidene obete. Objavim, malo pozno se odzove Miha, ki se je zataknil v službi. Vzamem si na lahko. Med kolesarjenjem domov opazim hud dim na hrvaškem, ki se zadene ob inverzno plast in tam razlije, kot pod stropom. Bolan Lovro doma je presenečen, soproga malo kasneje malo manj, ampak tako je to. Ko odhajam z dvorišča, na radiu pravijo, da je še tri ure in pol do sončnega zahoda. Bemti, so kratki dnevi.

Na pristanku naletim na Žarota in Drageca, ki sta pravkar spakirala in gresta na sedlo po drug avto, pa me vzameta s seboj, Miha gre potem kar direkt gor. Kratek sprehod mi dobro dane. Na startu lepo vleče, Miha pa je že skoraj pripravljen in kmalu odleti. Vzame ga gor. Tako kot ptiče, ki lepo markirajo nebo.

Lep odlet z malo telovadbe s Skalico, da se prav postavi. Zagrabi in veselje se začne. V takem bo grebenarjenje čisto ok, sem sprijaznjen. Cilj danes je, poleg fajn se imet, preizkusit novo nastavitev zica, tokrat brez sedalne deske, da je vsaj malo bližje mojemu dragemu (in zmahanemu) gto-ju. Pa popeglat, kolikor se bo pač dalo. 

Otvoritev za gradom, itak nizko, ne upam si daleč, ne vem, kako dela dan. Nazaj na Silovec pa čez, na hrvaško, kjer kolega že drgne greben. Tam poberem nad anteno in spet proti cerkvici za Klanjcem. Gledam dim požara v Sv.Nedelji in tiščim predaleč. Nazaj grede bentim čez sebe butla, evo, zdaj boš pa po nekaj minutah lepo scurel, saj se tako nizko (380m) ne bom mogel več pobrat. 

Pa je breg le zagrabil, vsaj toliko, da sem se s to višino privlekel na zahodni greben, ki go ga obletavali ptiči. Ni hudič...Miha visoko leti nazaj proti Orešju, sam pa spodaj mulim nulce in balončke, da ne potonem in se počasi, počasi v družbo ptičev pajsam gor. Uspe mi splezat nazaj nad greben, kjer je lažje pobrat na dnevni plafon 600 metrov za udoben preskok nazaj.  Z Miho se srečava pri startu in imava kratek fotosešn. Dan še dela, pa grem še drugič za grad po zalet za še enkrat čez Sotlo. 

Mimo starta opazujem kolega, ki poskuša pristat gor, pa preleti čez start in mora v nov poskus. Pustim ga tam in potegnem čez Silovec in naprej. Spet čez anteno na Japici in tokrat proti ovinku. Obrnem prej, da bo ziher. Zdaj mi je pomembno le, da se zanesljivo privlečem do pristanka. Ziheraštvo se obnese in Japico priklopim dovolj visoko, da se da hitro spravit nad greben in tako tudi nazaj na Orešje. Kolega ni več na startu. Še zadnjič potegnem za grad, tokrat nekaj metrov dlje, saj se moram le še privlečt do pristanka. Nazaj čez grad po sredi doline. Preizkus gasiranja na polno, pa spet tipanje minimalke (23km/h), za konec obrat spirale in pristat.

Lepa urca in pol, med pospravljanjem sonce že potone za gradom. Onima dvema je lahko žal, da nista šla še enkrat. Kolega je medtem že doma, kamor povabi na zaključno pivce, kar z veseljem sprejmem. Pokaže projekt sklede za narezek iz dog starega soda. Zelo zanimivo! Doma sem takrat, ko bi se normalno vrnil s šithta. Bolje tako, z letenjem. :) 

Vrhunec dneva je bilo nizko pobiranje na zahodnem cesargrajskem grebenu, ko smo s ptiči iskali in skupaj vrteli balončke, da sem se na koncu izvlekel (ptiči pa itak :))

---

Zic brez deske se obnese, je udobno in bolj domače, je pa manj odziven na krmiljenje s prenosom teže. Naslednjič grem spet z desko. Radio sem namestil, a ga pozabil prižgat, uredit moram še pritrditev mikrofona na eni in ustnika za pitje na drugi strani. Nova zaponka na gumici za žakelj se obnese. Arrowa zdaj znam tudi pospravit v rukzak, čeprav gre zelo na tesno.