Vetrnik, 29.6.2025 (ned), Spet čez Kozjansko, a brez povratka

https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2699160/

Po prazniku je kolega na dopustu in dežuram. Včeraj zabijem več kot pol šihta na reševanju smeti (nepotrebnih težav), tako da zamakneva odhod na Tatjanino 60ko. Danes sem malce zmačkan, zbudi me itak šiht. Glede na vremensko napoved in napov ed kosila na Žejnem že na fešti najavim današnje letenje. Dopoldne je bolj u izi, pred odhodom se pojavi še nekaj opravil, pa avto je treba tankat, pa denar dvignit, pa grem malce po planiranem času. Vreme pravi dober gradient kljub vročini na tleh. Meni se zdi dan za na morje z Vetrnika, a kolegi čvekajo o Lisci, tako da grem še enkrat skozi napoved, ki pravi, da bo na Lisci štart v lee side, ampak postaja na Orešju pa kaže J, JV.  Morje itak odpade, saj sem korporativni suženj, pripet z verigo dežurstva. 

Po vseh zemeljskih rabotah se potem odpravim na Orešje, saj je po postaji tako prav. Popoldan se naj bi veter obrnil še bolj v jug, pa je to prišlo pač prej, si mislim in ne preverjam več postaje. Ko se parkiram na sedlu je nekaj čudnega. Veter sicer vije veje, a v napačno smer. Tu piha sever. wtf?! Zdaj preverim postajo, ki pravi da se je takoj po mojem zadnjem preverjanju stanja veter obrnil z juga v sever. Ajme! Ni kaj, nazaj v avto in nekaj pred eno hitro na Vetrnik. Gor pride Tona pozdravit, a na hitro, saj se mi že mudi. Izpred hiše se vidi vreča, ki prav kaže - SV. 

Na startu najdem Woseka in planinski par, ki opazuje predstavo ter se da podučit o tem in onem. Kolega pravi, da si je premislil glede Lisce, da Vetrnik res bolje kaže. Na nebu so lepe bazice, sonce nažiga, popihuje rahel SV.  Rok gre prvi, malo se dvigne in spusti proti Kozjem. Sam lepo odletim, ne delam si sramote pred gledalci, Scalica pa tudi pohlevno sodeluje. Po zadnji izkušnji tu se odpravim pobirat na vzhodno stran, kjer najdem neke balončke, na katerih se spravim na 1,1k. Hm, švoh otvoritev za tako potenten dan. Kolega medtem izgubim iz pogleda.

Danes ni v načrtu neko hudo raztegovanje, bolj letuckanje s Kozjem v doletu za zaključni hajk nazaj gor (čeprav razen majic nimam nič za preoblečt...). Poskusim proti zahodnemu grebenu, kjer se spravim na spodobnih 1,3k, dovolj za na Lesično. Tam en grebenček po predvidevanju dela, a mi ni čisto jasno, kaj se dogaja z zrakom. Je mikro razrukano, čez dobrih 1,4k pa se ne morem spravit, ko lovim baze nad seboj.

Tako obupam in grem poskusit srečo še en greben bolj severno, kjer so baze bolj polne. Res me vzame gor in tokrat uspem prebit 1,4k, kjer se SV okrepi in me tudi lepo prestavi nazaj. V tistem rokenrolu splezam na 1,7k. Sicer zelo kompaktni Scali enkrat odnese levo uho, a ni škodljivo, smo takoj sestavljeni nazaj. Z zadovoljstvom ugotavljam, da dan lepo dela, pri tem pa se topi zavezanost doletu v Kozje. Če raziskujem v veter, bo povratek z vetrom toliko lažji, se tolažim.

Na naslednjem grebenu se spravim že zelo blizu baz, čeprav prav do nje ne znam. Tu me odnaša vzhodnik. Se pa prebudi tekmovalni duh - kaj se da danes naredit. Ciljam seveda na trikotnik in s to udobno višino grem zakoličit drugi vogal proti Žusmu. Ne grem do konca, varovalko si nastavim na 1,8k, kjer obrnem proti Podčetrtku, oz. hribčku, ki je naju z Maticem gladko zavrnil prejšnjo nedeljo. Tudi tokrat ne sodeluje, bolj ko se mu bližam, bolj me požira. Višina se hitro prepolovi, treba je ukrepat, da ne zaružim spet (le) do Halerja. Že pred tednom sem razmišljal, da bi moral poskusit na prednjem, južnem in nižjem grebenu. S preostankom višine se tako zapodim čez olimjsko dolinico in za malo zvozim čez griček na drugi strani, kjer se curaža sicer ustavi, ni pa nekega rukerja. Nekaj brbota, skalico v balončih mečem na kanto in s takimi skoraj wingoverji se nekako obdržim na višini nizkega, položnega grebenčka, počasi pa začnem plezat, da potem lahko že zavrtim in živahen ringlšil me odnese na 1,7k. Uf, to pa je bilo nizko pobiranje! 

Spet trdno v sedlu porinem nazaj nad hrib, pod baze, ki držijo. Oudie ne sodeluje pri načrtovanju trikotnika ali pa enostavno ne znam tega uporabit, predvsem pa nič ne vidim na ekran. Ocenim, da bi bilo dobro obrnit dvorec Veliki Tabor pri Desiniću, potem pa nazaj do Kozjega, saj dan dela. Ne vem, kaj me je takrat obsedlo, da si zadam vmes obrnit še Sveto Emo, ki mi je s poti. Morda zaradi baz, ki so se tvotile nad to cerkvico, ne vem. Z 1,8k se mi je zdelo udobno to obrnit in še varno doseči tretjo obratno, kjer se poberem za nazaj. No, baza je razpadla, nova se ni naredila, vmes ni niti prdnilo, da me je že pošteno stiskalo, če se bom privlekel do dvorca. Tja pridem, ampak z malo višine, tu bo moralo ruknit! Pa ni. Kaj zdaj? Pofuram  grebenček nazaj proti Podčetrtku, nič. Sprijaznim se, da je game over in odvijem proti cesti. Pri neki cervici na poti popiska, obrnem in ustavim curažo. Zbudi se upanje na še eno nizko pobiraje. Praskam, a tu je prešvoh, počasi tonem. Za zadnji poskus porinem nad ravnino, kjer se nekaj mota ena kanja, a tudi ta si pomaga z mahanje. No go. Grem pristat na velik pokošen travnik. 

Ma, ok! Dnevni cilj ni dosežen, a vedno ne more bit. Je bilo pa kar nekaj lepega, dinamičnega in pestrega letenja, z dramami in evforijo, kančkom nespametne predrznosti in pravično ceno za to. Dobro je tako! Ni veliko manjkalo, da bi se izteklo po željah.

Počitek v senci drevesa ob bližji hiši, pospravljanje in na pot. Zemljevid mi izračuna dobre tri ure hoje do Kozjega, zato se spravim zraven še štopat. Me prav zanima, kak bo današnji povratek. V Vzhodno ligo povprašam, če se kdo pelje po moji poti. Vroče je ko pes, med mimovozečimi še ni tapravega. Zazvoni telefon - Beli, prihaja pome. Odlično! V iskanju sence, zaželjen je kak bifejček, pridem do pekarne, ki poleg kruha, bureka in jogurta nudi tudi hladno pivo. Skoraj idealno. Najdem še senco, kamor prestavim klopco, kjer semi malo kasneje pridružita še dva popotnika. <Beli pride, še predno uspem preletet današnji olc. Ne le v Kozje, pripravljen me je zategnit gor do avta. Ob 18h sva gor in se zapeljeva do Bistrice, kjer že zamira sejem. Dejansko je živ le še bife ob sejmu, kjer dobiva klop v senci, da poplaneva dan. Hvaležen za takega kolega.

Doma izvem, da sem vabljen še enkrat k Tatjani, tako da se kmalu odpravim naprej, čeprav bi se mi prilegal počitek. Doma okoli 11h, že pošteno zmahan. Naporen dan, a letenje je bilo res fajn, pa tudi logistika se je dobro izšla, le s pivi se bo treba bolj nazaj držat. ;)

----------

Radio, kljub temu, da je zaklenjen, preskakuje na neke druge frekvence, da mi šumi in je moteče. Ko lahko, povečam prag sprejema, pa ne pomaga in slednjič ga ugasnem.

Orešje, 22.6.2025 (ned), Skupinsko na pivo v Olimje

https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2697321/

Za nedeljo sem kupil vse za duo piknik, a se soproga odloči za kosilo na Žejnem. Zunaj so prime-time razmere, zato se opravičim in se raje odzovem pozivu za na Orešje. Miha naju zategne gor, kjer najdeva pisano množico hrvaških kolegov, pa še dve dami in nekaj otrok poleg. Fino, več nas je, bolje je. Malo za nama pride z motorejm gor še Matic. Kaže dobro, Krešo sprašuje, kje je Haler, en drug, kje je Vetrnik in tako. Domači trije se zmenimo, da bi poskusili skupinsko na Donačko, če se bomo le dovolj pobrali. Vsi za. 

Spet odletim zadnji, saj sem nekako najpočasnejši pri pripravah. No, mečkanje se mi obnese, saj se po odletu zaletim naravnost v steber in po nekaj minutah sem že najvišji v peskovniku. Grem na hrvaško, kjer breg ne zagrabi takoj, steber najdem šele pri povratku na zahodni greben. Pridružita se mi še Miha in Matic. S slednjim splezava na 1,4k in malo čakava Miha, ki se ne uspe pobrat do naju. Malo zacuriva, potem pa se s preostankom višine vrževa nazaj. Prepričan sem, da bo na tak dan kmalu zagrabilo, pa ni. Zdi se mi, da sem že nevarno nizko, Matic pa za menoj še nižji. Si kar mislim, kako me preklinja. 

Pa se le pojavi švohno dviganje, ki se ga oklenem, nižje pa Matic isto. Mic po mic plezam v lenobnem vrtenju, za Matica se mi pa zdi, da je v pristajanju, a se mandeljc le oddtrga od tal in se pobere do moje višine. Čakat ga ne morem, pa porinem naprej proti dvorcu Veliki tabor in tam spet malinim. Oprezam za Matcem, a ga ne najdem več. Ne zdi se mi več smiselno, da s prigaranim jurčkom rinemo naprej proti Donački. Razmišljam v smeri povratka, a za to bo treba bolj pobrat. Začnem se pomikat bolj proti Podčetrtku. Malo pred mestom res naletim na steber in med vrtenjem opazim Matica nad dvorcem Veliki Tabor. Bolje mu gre kot meni. Upam, da je opazil spremembo plana in porinem proti zahodu. 

 A je pobrat nad Podčetrtkom in skok na prednji greben, pa po kucljih zahodno od ceste proti Kozjem, plan B je pa še malo večji ovinek. Dejansko se nad Podčetrtko spet lepo poberem na dnevno višino 1,3k, ziheraške meje se stopijo in nastopi plan B. Kaj ko bi se splazila po Olimjskih gričih naprej, pa čez Kozjansko do Rudenika? Toda Olimjska gora je mrtva. V neki muldi je držala negativna nula, ostalo pa vse dol. Matic se enko trudil malo bolj nazaj. Bil sem v precepu. Ali s preostankom višine presočit dolino na Virštanjsko stran in poskusit na tistem grebenčku (enkrat mi je presentljivo dal) ali pa skenirat ta višji  hrib? Odločim se za slednje, a razen transporta do bližine mesta ni bilo haska. Na koncu mi zmanjka še višine za varen dolet do Halerja (vsaj tako se mi je takrat zdelo, saj sem zadnje čase zelo previden s pristajanjem - svoje džokerje sem v glavnem že pokuril, si mislim), pa si izberem velik pokošen travnik za Jumbo pristanek.

Opazujem Matica, ki ima še dovolj višine za do Halerja, a  pristane pri meni. Medtem Miha že sprašuje ali naju poberen na pristanku ali pri Halerju. Počasi se spokava in v trenutku, ko prideva do ceste se pripelje Miha. Kar nerodno mi je, kako zanesljivo in redno me ta dec rešuje. Pivo pri Halerju, kot je bil en od načrtov in tam analiza dogajanja. Mihi se na hrvaškem ni uspelo pobrat nad jurja in je obupal, se vrnil nad štart in pristal pri avtu. Drugič bo bolje. Matic me je po skorajšni curaži po odletu s Cesargrada res že klel, a mu je potem šlo odlično. Žal sem naju zapeljal v slepo ulico. Res bi morala iznad Podčetrtka poskusit na prednji greben. Drugič. Miha nas dostavi nazaj do pristanka, kjer Matic počaka na Katjo, da gresta peš gor po motor, ostala dva pa lepo domov.

Pa, ni švoh za dan potem. Še bo treba vadit skupinsko letenje.

Orešje, 21.6.2025 (sob), FAI krog po sosedovem peskovniku

https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2696887/

V petek kondorji naredijo desant s svinjske na Radeče, splavarjenje, potem pa še krepko zabluzijo. Sem zmahan od tedna in vročine in se ne udeležim veselice. Miha pred tem objavi rezultate solo delovne akcije friziranja Orešja - vse urejeno. V soboto sva z Izo spet sama. V Lj se mi ne gre, doma je dovolj tega za postorit. Po tržnici le pogledam napoved, ki je kar ok, morda malo triki za Orešje, a naj bi prevladoval JV-V,  kar bi ob solidnem gradientu lahko delovalo. Razmere so po moje bolj za hribe, a je vredno poskusit tudi na naši krtini. Na vabilo se nihče ne odzove. Izo pustim kar zunaj, po tej vročini že ne bo počela neumnosti, si mislim in dokaj pozno grem.

Pričakovanj ni velikih, saj ko arso napove celo slo oranžno, to navadno velja za hribe, pri nas pa se kopamo v vroči župi.

(bolje se leti, manj se piše - in obratno, 29.6.-1.7.2025)

Gor najdem vrečo, ki kaže gor.  Dobro. Včasih pokaže tudi vse druge smeri sape, a vsake toliko tudi lepo gor. Ok, uporabno. V miru se pripravim in čakam na tisti trenutek "gor". Namesto tega me doleti trenutek "dol", ki skalico po dolgem zvije kot palačinko. Bemtim sebi v brk. Sicer sem oblečen poletno, le majica pod jakno, a vseeno je pasje vroče in v tej opravi ni prijetno spet razpletat cote.  Vse lije z mene, špegle moram pospravit v slinček. V drugo le dočakam sapico gor, da lahko potegnem in se nizko čez spodnje grmovje le skobalim v zrak.

Prej sem nad Pečino videl jato vran, ki se je preselila nad Silovec. Pri Pečini ni nič prijelo in sem odvil naravnost na Silovec, kjer tudi ni odrešitve. Vseeno me ne spusti in po nekaj praskanja se le spravim nad anteno, tam pa - bingo! Steber lepo dela in iz vsakim obratom se popravljajo plani. Čeprav sem brez logistike, sklenem, da če gre čez 1,3k, se vržem nazaj. V tistem vidim nekoga (kasneje se izkaže, da je Pirš), ki visoko od vzhoda leti proti meni. Hitro se dvigam in dobiva se v stebru, malo zavrtiva skupaj, nato on, še vedno par deset metrov višji, nadaljuje proti Špičku. Ugotavljam, da nekaj ni kot običajno, pa pogruntam, da sem še brez špeglov :), ki jih nato privlečem iz slinčka.

Tako se znajdem na dobrih 1,8k, zanesen nazaj in ni več nobenega dvoma, kaj mi je storiti. V glavi se že nekaj časa pripravljam raziskat hrvaško zagorje. Misli na logistiko nekam izpuhtijo, zanima me le še, kje so najboljše možnosti za naslednje dviganje. Bazice so, a nič stalnega. Zanašam se na to, da vseeno kažejo, kje se kaj dviga in da tam obstaja možnost ujeti naslednji cikel.

Nikamor ne norim, vrtim vse kar gre gor, cilj mi je ostat v zraku. Tako se počasi priguncam do Pregrade, na 1,8k. Vesel. Gledam Orešje zadaj, se mi zdi preblizu. Dan dela, pa dajmo še mi naredit plan za take dni. En trikotnik po ravnici. Vsaj ploski, a fai je tisto pravo. Točk nimam, orientiram se po predstavi, ki jo imam v spominu. Najprej Krapina, potem pa bom videl, kako naprej.  Grički spodaj delajo in lepo napajajo bazice, ena me na hitro vzame do sebe na 2k, da je treba ucvret ven. Zdaj me svinjsko zebe, ves se tresem, prsti na rokah mi drvenijo. Sunce žarko, pred uro sem se topil v vročini, zdaj pa zmrzujem.

Krapino mulim na 1,7k in se odločam, če bi skočil še na Straho, a le podaljšam na vzhod, kjer upam še na kak steber nad prednjim griči. Ni nič. Prebudi se logistični črv ter na 1,5k odvijem na jug in držim prometnico v doletu. Po dolgem gladu, ko sprejemam tudi možnost pristanka, nad malo bolj razgibano krajino le nekaj popiska. Obrnem in skačem po balončkih, da gre v povprečju švoh gor. Tu dela vzhodnik, kar je dobro, saj me odnaša proti Orešju. Zdaj z vsakim metrom lažje diham za povratek.  Na vrhu, na 1,4k se spet prebudi tisti "kaj pa če?". Grem naprej na jug, ciljam na naselje, ki da nazaj 1,4k. Zdaj sem v precepu, ali še eno naselje na jug, kjer bi bil tretji vogal trikotnika ali relativno ziher povratek vsaj v bližino Orešja. Zavzdihnem in podaljšam na jug. Za obratno si izberem en star industrijski dimnik v Zaboku, a z varovalko, da na 1,2k obrnem proti domu. In tako je. Še pred dimnikom potegnem desne B gurtne in v širokem loku zavijem proti zahodu. Drsim v tišini in z mirom v srcu gledam krajino in iščem morebitne prožilce ali pristanke.

  

 Iz osredotočenosti na pokrajino pred seboj me prebudi Oudie, ki se sramežjivo oglasi sredi ničesar. Seveda zavrtim in nekako ostajam v dviganju. Oho, malo manj hoje bo, si mislim, ko lenobno povrtavam to 0,5-1 dviganje. Na jugu opazuje jadrilice, ki tudi še kar vrtijo. Mene prav tako še vedno počasi, a vztrajno dviguje in nosi proti Klanjcu. Ovinek v dosegu, pa Cesargrajski hrib v dosegu, pa jadrilica pride, zdi se mi nizko pod menoj in začne vrtet, pa čez čas obupa, jaz pa se še kar zibljem stran od zemlje vse do 1,4k in to že pri Tuheljskih toplicah. Idealno. Sploh mi ni treba na Cesargrad, čez sotelsko ravnico se spustim na Bukovje, prepričan da mi bo pri anteni še kaj dalo. Ni bilo nič, pa zadovoljen z dnevom odvijem proti gradu, da se pred pristankom zapeljem še mimo starta za zaključek kroga.

Tam okoli starta, pri pečini, še nekaj drži, pa se potrudim na sapicah požagat, da se spravim toliko gor, da se lahko zapeljem nad štart in tam mehko sestopim. To pa je res idealen zaključek potepa! Vse se mi reži.

Užijem spokoj kraja in časa. S temi trenutki se nagradim za res lepo doživetje in samorešitev s pristankom na izhodišču. Iza me pričaka doma, potrpežljivo počaka, da se okrepčam, pokosim travo, potem pa greva na nočni sprehod. Lepo zaokroženo.

Orešje, 15.6.2025 (ned), Nedeljska glajzarca

https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2695547/

s hojo: https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2695595/

Letalne sile ni, razmer tudi ni, doma je za preživet. Žare sprašuje za hrvate, kako je z notami, saj da so razmere pri nas letljive. Preverim in mu sporočim, da ni notamov, le Cerklje so aktivne, ker je dan odprtih vrat preden armejci začnejo naslednji teden ropotat po prisvojen si ogromnem peskovniku. Neki džeti že rohnijo okoli. Nedeljsko dopoldne, po ribe na Sromlje, žarčič, (skoraj) vse lepo in prav. Po kosilu in razmisleku se odločim zlit preostanek vina iz kozarca nazaj v steklenico ter vseeno preverit Orešje, kjer postaja oznanja lep jug.

Plan je avto pustit na pristanku spodaj in peš gor, da se kosilo usede in glava sprosti, potem pa spust nazaj dol. A drevesa se upogibajo v pravo smer in začne se mi mudit. Pade kompromis, da golfa pustim na Orešju pod pruhom, kar mi da nekaj hoje in ne vzame preveč časa. Čez 20 min sem gor. Na startu vleče zdrav jug, a na nebu se nabira napovedana koprena, ki že malo zakriva sonce. 

Hitro se pripravim, pa v zrak. Užitek je odletet v lepih razmerah. Zrak zagrabi in kaže na jadranje. Ok, pa gremo danes na žaganje po peskovniku, brez izzivov, le lagodno nedeljsko kruzanje. V tem duhu nad gradom kar hitro obrnem začetno točko, nad Klanjcem tudi ne rinem do ovinka. Pot še enkrat ponovim, obratne malenkost raztegnem, a le toliko, da ostajam v coni udobja, Na koncu še nad gradom lepodrži, da si privoščim malo dlje nad sedlo, pa še vedno udobno prikruzam nazaj nad start

Pomislim, da bi lahko danes pristal gor, v tistem pa začne še bolj dvigovat. Pomislim, kaj bi mi bolj pasalo - ali umiritev na startu pa sprehod dol, ali še pobrat pa v dolino, kak SIV element in nato hoja nazaj gor do avta? Glede na da dnevno počutje mi bolj sede umirjenost in odvijem pristat gor. Pametno se z dovolj višine odpeljem le čez drevesa, kjer me požre do podna, natančno na start. Odličen zaključek.

Privoščim si užitek miru na klopci, lepo je tu.

Dol grem po severni strani, čez sedlo. Zatopljen v neka razmišljanja nepozorno stopim na nek bregec, kjer mi spodrsne, rukzak pa mi ne dovoli hitrega lovljenja ravnotežja in že sem na riti, pri tem pa z roko udarim po kamenju. Ok, tudi bukovi listi lahko služijo namesto obliža. Do avta se kri ustavi.  

Doma kmalu zatem, Lenart kliče, Iza teži, treba je še po štrudelj na Žejno. Sine predlaga kar kombinacijo, ki jo z Izo tudi užgeva in dan zaključiva z že nočnim sprehodom po nasipu ob jezeru.

Kar v redu.

Orešje, 14.6.2025 (sob), Poskus v prazno

https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2694946/

s hojo: https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2694945/

Spokojna sobota, z  Izo sva sama doma, sobotni nakupi, malo čiščenja po hiši, skratka umirjeno. Malo me tišči včerajšnja taktična napaka pri povratku iznad podsredškega gradu in prezgodnji pristanek. Poškilim na napoved - danes so se sape obrnile bolj v V-JV smeri, Orešje pravi vse od V prejo JV do J. Gradient še je, sonce je. Morda pa...? Spokojnosti je konec.

Izo založim s hrano in vodo in jo, razočarano, pošljem v posteljo ter se odpravim na Orešje. Po poti opazujem sape, pa se mi zdijo preveč vzhodne, a dokler nisem pod vetrno vrečo, ne bom vedel. Na sedlo za avtom, pa peš gor. Tam je stanje po predvidevanjih. Popihava v vseh smereh. Ok, včasih tudi gor, bom pa odletel takrat. Ptiči povedo isto; vidim jih sukat in pobirat, kmalu pa vključijo pogon. Ma jebigasad, pričakovanj ni, tudi razočaranj ne bo.

Tako odletim, zrak ne zagrabi. Nad Silovcem vrti cela jata, grem tja, ne zagrabi. Ne opletam veliko, grem pristajat na svoj travnik. Po pristanku mi zapiha od brega dol. Heh, ni čudno, da sem sklaten kot hruška. Dokler pospravim se še nekajkrat obrne dol, gor, dol.

Sprehod do avta. Misli za še en poskus sem si izbil iz glave, tega mir res ni treba. Domov, kuhaje kosila, nadaljevanje brkljanja, lotim se prikole. Res je vroče.

Vetrnik, 13.6.2025 (pet), Prvič v drugo smer

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2694653/

hajk-https://xcglobe.com/flights#show-flight/2694705/

Kondorji se za petek popoldan menijo za karting na Racelandu. So tudi neke opcije za letenje pred tem, a razen Roka ni noben zagret. Sam nimam ne volje ne za eno, ne za drugo - doma čaka veliko za postorit. V petek vseeno grem z avtom in opremo na šiht, nikoli se ne ve. Wosa potem le pogleda napoved in se glede na SV odpravi na Vetrnik, ne na prvotno načrtovano Orešje. Ne morem tako zgodaj, kot kolega, a mu s polurno zamudo sledim. Pravi, da vleče kar soliden SV. Hm, morda pa bo kaj? Na poti gor skeniram nebo, a ga ne najdem. Tudi start je prazen. Namestim popravljeno vrečo, ki pa kaže bolj sramežljive SV-V sapice. Ne skrbi me preveč, cilj je itak odlet, potem bo, kar bo, varen pristanek in predvsem sprehod nazaj gor. Odletim pozno, že proti tretji.

Po napovedi in stanju v naravi so sape precej vzhodne. Odvijem torej desno, naravnost na vzhod in ven. Poteza se obnese, saj dobim neke balončke, ki se jih oklenem in mic po mic plezam gor. Višje gre še bolje in tako sem malo po tretji na 1,4k. Opla, veliko bolje od pričakovanj! Dan dela, gremo ga porabit! Zamislim si, da bi tokrat šel proti Podsredi, pa potem kak krog čez gričevje vzhodno od Kozjega in nazaj.

Do gradu Podsreda gre dobro, držim se nad 1,1k. Glede na vzhodnik ocenim, da bi se moralo kaj sprožit s s kuclja s kalvarijo in cerkvico. Na poti tja se nič ne dogaja in s še nad 800m odvijem nazaj na greben nad Podsredo. A glej hudiča! Tam nekaj brbota, dvigne pa ne. Začnem si ogledovat  varne pristanke in iščem naprej. Tu pa tam kaj glasno popiska, a nič za obrnit. Tako se nekako prišlepam prav do Kozjega, pa še čez (morda bodo pa strehe hiš kaj dale) in lepo sestopim pri britofu.

Hja, mešani občutki. Vse je super, a možnosti so bile boljše. Ma, v redu je! Pospravim v bližnji senci in hop nazaj. Vmes me premami rosno pivce v senci na trgu. Lep sprehod gor v božji mir in poletno naravo. 

Na vožnji domov me Gabi sicer pošilja po hladno pivo za žejne dikalce, a ima Iza prednost. 

Dan je odlično rešen. Prvič z Vetrnika na podsreški grad, pa še nazaj do Kozjega sem se privlekel.

Analiza zajeba. Ok, poskusil sem. Vseeno bi bilo najbrž bolje, da bi se nad gradom obrnil in šel po isti poti nazaj. Višine niso bile razkošne, rezerve je bilo malo - dovolj, da sem se varno privlekel nazaj, premalo za ponovno pobiranje v tem primeru, ko mi nižje res ni nič dalo. Naslednjič kar slediti planom, a se manj zanašat na 'saj bo' / 'tam mora zagrabit'.

Orešje, 10.6.2025 (tor), Geometrija Orešja

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2693783/

Po krogu okoli Kozjanskega v naših krogih ne kroži neka huda zagnanost za letet. Vreme teoretično je, praktično pa vsak dan neokusno pihne. Nimam abstinenčne krize, celim nogo in imam dovolj drugega dela. Celo tekel sem dvakrat. Se pa ta teden oglasi Miha, da le pogledam napoved. Hm, ponedeljek nek dežek, torek pa spet nazaj sonce na polno, pa manj vetra kot sicer. Potem se spet začne segrevat, pa pihat, pa oblačit. Torek torej. Sicer sem dogovorjen za oddajo starega pohištva iz PP75a, a to je itak načrtovano za pod večer. Wosa sicer nekaj bluzi o Vetrniku, a se potem pridruži nama z Miho, ki greva na Orešje.

Wosa hajkne, Miha naju zategne gor. Razmer so kar obetavne, rahel JZ, brez baz. Skrbi me le, ker ni ptičev, oz. se ti le vozijo po grebenu. Tudi prav. Vreče ni na drogu, mi je žal ker je zadnjičnisem odnesl s seboj na popravilo. No, Miha ima s seboj novo vrečo, pa to hitro uredimo. Tudi stara se najde, gre z menoj na servis.

Kolega, jasno, odletita pred menoj, a jima kmalu sledim. Lep start. Morda se moram malo bolj pognat dol.

Malo zacurim, malo me zaskrbi. Miha je že zelo nizek, Rok nekaj molze nad Silovcem, kjer se tudi sam poberem, a ne do kolega. Skočiva nad Stražo (nad gad), kjer se zvrtiva na 1,3k. Na startu smo si zadali nalogo - na Sromlje pa nazaj, tako da sva zdaj v položaju za napad. Rineva na jugozahod in se fotkava. Miha je medtem scurel. Še enkrat! mu kličem v mislih.

Roku se z Gobo precej udira, mene Scala še kar drži. Niham med varnim povratkom, Wosa to naredi, in preizkušanjem  zraka nad kamnolomom. Tam sicer nekaj brbota vendar ne da dovolj za nadaljevanje. Potipam še malo naprej, nič in reševat se grem na Graščinski vrh (Bukovje). Tam se obdržim živ, kasneje se še poberem. Vidim Miha spet na startu -  dobro, da bo rešil dan. Rok je medtem, najbrž prav tu, že lepo visoko navil in se spustil na ravnico, čez Sotlo. Zdi se mi, da cilja neko cerkvico na hrvaških kucljih. Ja, to bo to za danes - tipanje hrvaškega zagorja. Tu se ima zgodit kak lep trikotnik, kot jih s Strahe dela Veljo. Danes bi morda celo bil dan za kaj takega, a zemeljske omejitve terjajo, da je peskovnik in avto dosegljiv.

Rok je kuclje dosegel precej nizko, se obrnil proti Klanjcu, se nekje pobral in zdaj spet višino kuri za prodor na jug. Gre krepko dlje od cerkvice, preden se obrne nazaj na sever. Hm, ne vem, če si upam. Potem tam najdem neke balone, da se prišlepam nad 1,1k, ki jih porabim za podaljšanje poti proti jugovzhodu. Zdaj že razmišljam o trikotniku, Oudie mi pri tem nič ne pomaga, čeprav je ta funkcija vključena.

Nazaj na sever gre lažje, z vetrom v rit. Wosa je medtem obrnil Tuheljske toplice. Malo pred Klanjcem končno zadanem steber na 1,2k s katerega grem iskat tretjo obratno točko. Kak oudiev nasvet bi zadaj še kako prav prišel, a beštija je nema na to temo. Vizualno ocenim, kam na severovzhod naj raztegnem. Želim si povratka, pa se pod 1k obrnem še pred zadnjim  kucljem in upam, da priklopim nazaj Japico. Še en steber mi omogoči še drug poskus raztegovanja, tokrat čez Tuhelske toplice, malenkost dlje kot prvič. Spet varni povratek, ko gre pod 0,9k, kjer opazim Miha, ki se je tudi odločil za izlet nad toplice. Skupaj zavrtiva nad britofom. 

Kolega se odloči za povratek, sam pa še molzem, kar da. Z 1,2k grem v še en razteg, tokrat na vzhod. Osredotočen na zadano obratno točko in prepričan, da bom našel še kakšno dviganje na povratku tokrat obrnem najdlje na vsega malo čez 0,7k. Nazaj grede spustim šibko dviganje in čakam steber, saj sam glajd očitno ne bo zadostoval do ovinka. Stebra ni in obtičim nad nekim kuceljčkom, kjer mi za trenutek da upanje ena kanja, kateri se pridružim v vrtenju balončka, 

Ptič je bolj spreten in preživi, jaz pa grem pristajat. Zadam si varen pristanek, a me spusti prav na neke žice, da komaj zvozim čez, trenutek zatem pa spet dvigne, da potem pristanem skoraj v edinem zaraščenem jarku, ki seka polja. Končno le lepo mehko pristanem na njivi še nizke koruze, Scala pa se le parkira na trsje poleg.

Umik v senco, pospravljat v družbi dveh firbčnih in zgovornih deklic (Katarina in Nikolina). Še preden končam, se že pripelje Miha. O, lepo je imet take letalne kolege! Na pivo greva v Klanjec, seveda v luknjo, ne v fin lokal. Tam izveva, da v petkih dopoldan pečejo sardelice. Dan več kot rešen.

Letenje več kot dobro, dan sem kar dobro prebral. Višine do 1,3k so odlične za igranje in širjenje  peskovnika. Z malce več sproščenosti bi se na tak dan dalo lepo zakrožit po Zagorju, do Krapine in nazaj. Ostaja odprto, izzivov ne zmanjka.

Na koncu me je spet udaril pohlep. Spet ne pohlep po kilometrih, ampak po videt, če se da. Danes sem se dvakrat lepo zadržal, tretjič pa na glavo. Če bi zaključil trikotnik, bi bilo seveda tudi več kilometrov (okoli 25km FAI). Vsaj pristanek je bil čisto ok.

S predajo pohištva ni nič, saj prijavljeni ni dobil prevoza. Jutri zvečer.