Po nedeljskem teku čez Šentvid (27.10.) sem bil kar zadovoljen. Sledi kratek delovni teden, ko ne morem vzeti dopusta zaradi službenih opletung, a se zorganiziram, da sem prost vsaj v sredo pred dvema prazničnima dnevoma V planu je na izi brkljanje okoli hiše in pa oddelat zadnji oktobrski tek za zaključit mesečno stotico. V torek me kliče Kuzmanov fant, nekaj preverja glede Revolut plačil, ker je prodal Artika, potem me skoraj pregovori, da kupiva Scalo 2. Kasneje na Kondorju objavi, da gre naslednji dan s Katjo na Mangart, saj Arso za Julijce prerokuje visoko termiko. To je že Drago namigoval, pa tudi Gabi govori o dnevu za na Triglav. Ko se na poti iz službe spet slišiva za Scalo, pove, da se je za prosto mesto že rezerviral Gabi, ki pa cinca, pa če bi šel jaz. Sicer pa je kandidatov še dosti. Načelno pristanem, a ne verjamem, da bi se Gabi temu odpovedal. Minuto zatem spet pokliče, da Gabi ne gre. Grem? Grem! Dopust imam po božji previdnosti že urejen, ostale načrte pa se lahko prerazporedi.
Zvečer vse pripravim, zjutraj zgodnje vstajanje, dobimo se na Čatežu, večino poti do Kranjske gore predremam na zadnji klopi. Tam kofe, pa nakup zajtrka, ki ga pojeva pozneje na startu. Pogled na z oblaki prekrite hribe. Čez Predel, pri odcepu za sedlo oddava Katjo, ki se na e-kolesu požene gor. Na parkirišču pod sedlom komaj še dobiva prostor, čeprav sva tam prva pilota. Dokler pojeva zajtrk, nas je že polno.
Na startu rahlo vleče gor, oblačnost je že razpadla, zdaj se že delajo visoke bazice. Tokrat se grem prej pripravit, da ne bi bilo časovne stiske, ko bo treba it. Sicer nimam prave predstave, kaj naj bi se danes letelo. Hodim okoli in vlečem na ušesa, kakšni so plani. Vsi gredo na Triglav. Tomi upa do avta v Kranju, nekaj jih cilja na Bled, Mitja medlo omenja Kranjsko goro. Dan je kratek, bomo videli, kaj se da naredit v dveh do treh urah. Ok, prvotni cilj mi je itak ne takoj scuret, pa še za to ni usodno, saj imava voznico, ki ima eno samo zahtevo - da ne gre en na Primorsko, drug pa na Gorenjsko. Nekaj še urejam za službo, pač cena privilegija, da sem zdaj tukaj, ko prvi potegnejo. Suša pa Lotrič. Pobereta se v muldi za startom, nad zadnjimi cestnimi ridami. Treba je it. Med pripenjanjem v zic ugotovim, da je izginil karabinček za pritrdit kokpit. Uporabim tistega za telefon, ki ga kar privežem na varovalno vrvico.
Seveda je naenkrat gneča, a se lepo porazdelimo. Zajebem prvi start, saj želim cureca iz gobice le raztegnit, pa prekinem, čeprav se lepo postavi. En kolega mi ga spet razgrne, v drugo gre lepo in 15min za prvim sem v alpskem zraku.
Seveda se vsi nabijemo v isti steber, ki se kmalu razcepi. Jasno da obtičim v šibkejšem in Mitja mi pobegne naprej. Dvajset minut po startu sem na 2,8k. Mrzlo je k'ps, ampak sapo jemljejo razgledi. Odpira se mi nov svet, ki ga še nisem doživel. Duša plapola.
Med vrtenjem sem opazoval predhodnike. Nekaj njih se je spustilo na zahod, večina pa na vzhod, v smeri Triglava. Sledim slednjim, čez vrh Mangarta pa proti naslednji špici (Jalovec), kjer pa ne gre čez, ampak z malce tesnobe mimo, po severni strani. Spet osupljivi razgledi na dolgo melišče spodaj (jalovški ozebnik). Grem naprej, da se naslonim na osončen stran grebena (Šite), kjer gre v bazo, da je treba bežat, a se vrnem, da prvič navijem čez 3k. Vesel. Glavnina gre nekam levo v hribe (Prisank), sam pa uročen zrem v očaka in jo mahnem naravnost v njegovo smer. Glede višine me ne skrbi, še ena baza je na poti. Spet razgledi za božanje duše. Na levi Vršič, zadaj dolini Tamar in Pišnica pa Karavanke, na desni se vidi vse do morja. Prstov na rokah sploh ne čutim več in hvaležen sem si, da sem se odločil na debelo oblečt, a biti tukaj in zdaj je neprecenljivo. Naprej čez Kriške pode, pogled na Škrlatico in Vrata spodaj, pa severno triglavsko steno s Sfingo! Vse to iznad višine Triglava! Veliko Špičje, ki sem ga že obletel, je daleč spodaj. Nekje nad Luknjo se spoštljivo spustim proti mogočnemu Triglavu. Vrh mi ni v doletu, čeprav nekdo leti nad stolpom. Baza je na drugi strani gore, nad Planiko, ki jo dosežem po južni strani.
Tam je švohno in obljudeno, baza pa "le" na cca 2,7k. Najdem Mitja, vrti nekaj metrov nad menoj. Radost ob Triglavu. Pa spet tudi nekaj moje tesnobe. Kar nekaj nas vrti tik pod bazo, eni juškajo, sam se bolj kot s pobiranjem ukvarjam z opazovanjem, kje mi bo kdo uletel na pot. Za na Triglav je treba imet srečo, da se oblak malo odpre, ali pa navit v oblak, ali pa plezat blizu skal in vsaj delno v oblaku.. Nisem imel ne sreče, ne poguma za nekaj tveganja, tako da sem si vrh očaka le od blizu ogledal, preletel pa ne. Jagoda na torti bo ostala za naslednjič.
Med temi (samo)boji opazujem znalce, ki so se od vrha zapodili proti Kanjavcu, med njimi tudi kolega. Hm, to ni bilo v planu, ampak jebiga. Še sam grem tja, vmes pa posnamem še nekaj fotk obiskane gore. Mislil sem, da bodo znalci odskakljali po Špičju, a so šli bolj proti dolini triglavskih jezer. Dan se mi je zdel dober in jim nisem okleval sledit. Ampak na triglavskih podih nisem dobil dviganj in treba se je bilo usmerit proti dolini. Ciljam na Tičarice, a nad spodnjim Voglom podvomim, da bom prišel čez in se obrnem proti Vojam. Slabo kaže, a ne nekem vrhu (Kreda, 2025) le nekaj piskne in v rokenrolu se poberem. Juhej! Že hočem nadaljevat po prej zastavljeni poti, za znalci nekam proti južnim bohinjcem, pa me le sreča pamet in sprijaznim se, da nimam za burek. Tu in zdaj je čutiti zahodnik in se sklenem z vetrom poskusit proti Pokljuki. Skočim na naslednji kucelj s planincem na vrhu (Ogradi, 2087), kjer po pričakovanju zahodno pobočje da. Po kosih se odrolam na 2,6k. Dobro se počutim, ko spet gledam Planiko pod seboj.
Vabijo osončene stene pod Kredarico, pa si ne upam za Tošc (2273), ki ga (nespametno, zdaj vem) zaobidem in se usmerim na naslednji vrh (Viševnik.2050), ki bo ja itak dal potem pa bo šlo naprej po grebenu nad Pokljuko, da nadaljujem na Bled, če pa bo dobra višina, pa še čez, na Karavanke, pa bo kar bo. Ampak hrib je v debeli senci, tako kot vsa krajina južno od očaka. Naj tvegam naprej in upam na čudež grebena ali pristanka na Pokljuki, ali pa se reševat v Bohinj? Izberem slednje. Kev-kev, rep med noge. Morda se pa le privlečem do tako želenega Bleda.
(Zanimivo, da nisem pomislil, da bi se vrgel čez Krmo, saj bi skoraj zagotovo prišel vsaj do Mojstrane. Ajebigasad, lahko je bit pameten doma, za ekranom).
Turistično čez planini Uskovnica in Zajamniki, upam, da bo na robu kaj zagrabilo. Zagrabi, ampak le srdit vzhodnik, ki me čisto ustavi in lepo pregunca. Sprijaznim se s dejstvom, da je to to in odspiralam dol na najprimernejši travnik ob cesti. Hja, vesel.
Kmalu pokliče Mitja, kam da rinem? On je v Ratečah. S Triglava je šel na Kanjavec, pa potem nazaj čez Luknjo na Pihavec še malo pobrat, pa nad zahodnimi bregovi Vrat do Karavank, tam pa z vetrom v rit do Rateč. Lepo. Zgleda, da sem ga zgrešil, ko se je vračal s Kanjavca, saj je bil takrat pod menoj (česar seveda nisem pričakoval, ker sem bil prepričan, da je v jati nad triglavskimi jezeri), pa še zaposlen sem bil s slikanjem Triglava za menoj.
Zmeniva se, da nekako pridem do ac odcepa za Bled, potem pa gremo jest. Na cesti poleg je precej prometa in me ne skrbi, da štop ne bi šel. Počasi pospravim. Malo se še tajam, malo premlevam dan, vzamem si na izi. Tudi na cesti se le postavim, danes ne bom hodil. Štopam le nekaj minut, ko mi ustavi par v velikem cestnem terencu. Rukzak gre kar z menoj na zadnjo klop, ker je en že v prtljažniku. Ha, seveda! Voznik je tudi letel danes, z Vogla. Zanimiv par, Tomaž in Vlasta. Letel je že pred leti, z ženo v tandemu. Nesreča pri startu na Krnu ju je prizemljila, sta raje motorirala, zdaj pa se letenje spet obuja, tudi v tandemu. Dobra takšna penzija.
Odložita me v šoping centru pri ac, grem v Lidl po pivo, na blagajni čakam četrt ure (!!!), da zunaj pir komaj odprem, ko sta golobčka s Koritnega že pri meni. Gremo v neko picerijo, ki je Mitji ostala v dobrem spominu z Dobrče open, pupa pa papa, pa lepo domov, kjer smo prej, kot če bi šli drajsat Kovk. Čudovit dan!
---------
Kar nekaj mejnikov je bilo danes
- drugič v tapravih Julijcih, letos prvič
- prvič čez 3k in
- prvič leteče na Triglavu.
--------- pod črto ------
Manj slikaj, več uživaj! Osupljivi in dih jemajoči razgledi. Želim si shranit vsaj bled vizualni odsev doživetja, pri tem pa mi borbe z nezanesljivo kamero požrejo kar nekaj dragocenih trenutkov, ki bi jih lahko v miru užil in si jih globje vtisnil v dušo.
Doma potem kamero opremim z ježkom, da bo lahko parkirana na kokpitu in enostavneje dosegljiva in odložljiva. Upam.
Sicer pa sem že imel obdobje brez slikanja. Prav zaradi tega vodila.
----------- p.s.
Naknadno se izkaže, da je bil to tudi moj zaključni in poslovilni let s Cure 2. Dobro krilo, lepo sva se imela!
- 192 letov,
- 228 h 18 m letenja,
- 3447,6 km preletenih
--------- p.s. 1
Mitja je tudi nekaj posnel
‐-------- p.s. 2
Krasen dokument dneva - Jernej Rozenberger, Scala 2
