https://xcglobe.com/flights#show-flight/2651830/
Ko se IO Kondor strinja in razglasi, da odpovemo tudi drugi termin odprave v Dolomite, je nekaj hude krvi, saj Mitja in Tomo vidita možnost za letet in bi šla. Napovedi kažejo bolj švoh, morda bi bila letljiva sobota, kar pa ostalih ne prepriča.
Doma se po prvem suhem dnevi po dolgem času v četrtek končno lotim obrezovanja grmovja okoli hiše, zvečer peljem še psa na sprehod, kjer naju dobi dež, neka pasja mrcina pa napade Izo. Premočena prideva domov, pesa šepajoča in oklana. V petek grem k dohtarju v NM (pregled noge), potem pa kljub Ireninemu opozorilu peljem še Izo k veterinarju, kjer me naivnega olupijo za 100€. Tolažim se z obrezovanjem džungle okoli hiše.
Zvečer na Kondorju zabrbota za sobotno Lisco. Preverim in res zna biti. Na Primorskem se napoveduje Parasnežinka. Hm. Na sobotno jutro napoved še drži. Lisca mi je predaleč, saj Ize ne morem dolgo pustit same (tablete, mazanje rane, tudi zunaj je ne morem pustit...). Torej Orešje popoldan, ko naj bi malo povleklo z juga. Miha ne more, a potem predlaga, da greva malo prej. Ok, ob enih sva na pristanku, peljem na sedlo, pa peš gor. V gozdu je toliko gob, da jih še jaz opazim. Po večini neužitne, tu pa tam pa vidim tudi kašno marelo in enega turka.
Gor naju pričaka lep jug, ki pa se med pripravo spreminja v vse smeri. Postaje okoli pravijo jug, tu pa več vleče dol, kot gor. No, zunaj ptiči veselo vrtijo, zato naju ne skrbi preveč. Mihi se mudi, pa se hitro spravi v zrak. Zagrabi mu in takoj je nad Pečino. Alarm, alarm! Tudi meni se začne mudit. Ko sem pripravljen, se gor pojavi še Matic, ki je malce prepozno videl objavo za letet. Start me malo heca, tako da cureca sestavim šele v ene tretjem poskusu in hop v zrak.
Ptiči so vrteli nad gradom, pa grem tja. Ne zacurim, poberem se pa tudi ne. Nazaj pri startu rukne, kar zaneseno nazaj. Bumbar rinem nazaj na Silovec namesto naravnost na hrvaški hrib. Tam se potem spajam nad hrib in porinem ven, potipat gričke čez Klanjec. Nič ni, ampak med vračanjem le zapnem steber na carskih 800+, tako da grem lahko na Orešje kar čez ravnino. Da potipam, če kaj dela. Seveda ni dalo nič do Pečine. Od tam vidim Matica, ki vrti viiisoko nad gradom. Oho! Točno tam, kjer sem prej opazoval ptiče. Zapodim se tja, vendar ne znam, ne morem, ne gre gor, da ga jebeš.
Poklapan se grem reševat na start, kjer skoraj scurim, pa na Silovec, ker le najdem nekaj, da me vrne med žive. Matic je medtem že nekje pri Špičku, še vedno visok. S pridobljeno višino poskusim proti bizeljskemu hribu, kateremu se z druge strani bliža tudi mladi kolega. Kmalu vidim, da s tem ne bo nič in se grem reševat v peskovnik. Spet brezplodno drgnem breg in se na koncu nizek spustim na hrvaško. Spet borba za preživetje, nagrajena s stebrom na 800m. Malo fotkanja, pri tem izgubim 100m, pa obrnit ovinek na vzhodu in proti domu. Vmes komuniciram s fanti pred neko zidanico, sem vabljen na pivo :)). Zdaj breg ne da več, najbrž sem prenizek. Tak poskusim nazaj, čudeža ni in v pristanek.
Še preden pričnem zlagat, pokliče
Matic (FlySafe), da pride pome. Pristal je višje in je bil hitro pri avtu. Zategne me gor, ni časa za pivo, dan predebatirava med vožnjo. Zvrtel je na 1,2k in to tam, kjer sem sam iskal dviganje. Ni kaj, zna.
Konec koncev ni bilo slabo za dan brez pričakovanj. Poskušal sem raztegovat stran od hriba in tam iskat dviganja. Eno sem le našel. Malo me žre, ker ne znam splezat do plafona, ki ga včasih pokaže Miha, danes pa Matic. Še bo treba delat.
Ni komentarjev:
Objavite komentar