Gabijev album
Žalostno ugotavljam, da mi je november šel skozi brez letenja. Ok, v teku sem malo presegel normo, letel pa nič. Še edini dan, ko bi lahko (16.11.), sem se odpovedal. Sicer pa ni hudega, zadnje letenje s Curetom (30.10.) me je držalo gor cel mesec, pa je šlo. Pa še z menjavo cote sem imel posla. December sem tudi že na pol odpisal, morda bi sedla kakšna Primorska. 
Tako se v četrtek, potem ko sem tri dni zaradi vremena, servisiranja avta, Zinkinega rd pa potem še vzhodno-ligaškega prednovoletnega druženja spustil picikliranje na šiht, končno spet spravim na kolo. Pred tem pogledam na vreme, da ne bi zarinil v kak dež. Kaže na sonce. Pa sever. Preverim še letalsko - res je napovedan še letalno prebavljiv SV ob jasnem nebu, pa še nekaj gradienta je. Hm, to je pa že za kak Vetrnik, si mislim. Deviška Scala 2 tam v kotu me milo prosi za razdevičenje. 
Omahujem med avtom in piciklom, na koncu pa dam Oudie.a napolnit, grem pa z s kolesom. Na šihtu še enkrat preverim vreme in res ne kaže slabo. Ko želim objavit, me prehiti Gabi, Vetrnik HF? Trznem edini, zmeniva se za ob enih v Koprivnici. Šiht na hitro, ob 12h na picikl, pa domov, pa sestavit opremo, medtem pa Izo nafotrat in malo ven spustit, pa naprej. Poberem Gabija in gor. Tam je gazda Toni (Felician), ki pove, naj si ogledava breg pod startom. Pogled razkrije vzorno počiščen breg, brez grmovja. Treba bo naredit piknik namesto čistilne akcije.
Namestiva "mojo" vetrno vrečo, ki jo je prejšnjo zimo odpihnilo, potem pa cote ven! Tudi zdaj lepo vleče, a zgleda obvladljivo. Itak je na Veterniku tako, da mora bit na startu premočno, da je potem v redu. Gabi je hitro pripravljen, na moji devici pa je zapletena desna gurtna. Malce sem poparjen - pri 777 na primer, imajo device lepo umetelno spletene špage, tu pa zapletene gurtne! Medtem pride gor še par izletnikov s fotoaparati in naju opazujeta, kako se trudiva razplesti godljo. Sledi še malo fotkanja hendlanja z novo igračo, potem pa se gre Gabi igrat skrilom, da se po dolgi abstinenci malo ogreje. Mene je vmes že zanohtalo in skušam oživet prste pred vzletom. Ko sem končno pripravljen, kolega ugotovi, da je veter že popustil.
Vzlet je bil lep, miren. Skalica se izkaže za pohlevno in vodljivo. Na bregu drži pozitivna nula, tako da se spraskam nad vrh. Gabiju, ki mi sledi, ne gre in pristane pod startom ter se spretno s pomočjo krila pošlepa nazaj gor. Glede na nekaj gradienta sva malček upala, da se dovolj pobereva, da se lahko vrževa na južno stran, vendar se to tu hitro izkaže za iluzijo. Vetra je vseeno preveč, predvsem pa ne gre dovolj visoko. Grem proti Kozjem, pa na sprednji greben, dokler gre. Drži, vendar ne gre visoko. Edini pravi steber zapnem nazaj pod startom. Močno zaneseno s severom gre do 0,8k. Še enkrat podrgnem greben v upanju, da nazaj grede spet malo poberem in pristanem kje pod startom. V drugo je že vse mrtvo in po urci lepo pristanem za Kozjem. Ja, ni kaj, lušten krstni let.
Ko prsti še prehajajo iz zmrznjenosti v bolečino, pokliče Gabi, ki je že pod vrhom. Odloči se, da me ne čaka, ampak pride dol pome, bova prej na pijači. Med zlaganjem obžalujem trenutek šibkosti, da sem s Curetom dal tudi Gin vrečo. Ta Phi žakelj je bolj tako-tako. Skalico komaj nekako zložim. Še predno pridem do trga, se kolega že pripelje s fičotom. Super tajming. V Koprivnici še pobereva njegov avto potem pa kar k njemu na en pir, da na toplem pokomentirava dan. Doma sem, kot bi prišel neposredno s s šihta.
Žalostno ugotavljam, da mi je november šel skozi brez letenja. Ok, v teku sem malo presegel normo, letel pa nič. Še edini dan, ko bi lahko (16.11.), sem se odpovedal. Sicer pa ni hudega, zadnje letenje s Curetom (30.10.) me je držalo gor cel mesec, pa je šlo. Pa še z menjavo cote sem imel posla. December sem tudi že na pol odpisal, morda bi sedla kakšna Primorska. 
Tako se v četrtek, potem ko sem tri dni zaradi vremena, servisiranja avta, Zinkinega rd pa potem še vzhodno-ligaškega prednovoletnega druženja spustil picikliranje na šiht, končno spet spravim na kolo. Pred tem pogledam na vreme, da ne bi zarinil v kak dež. Kaže na sonce. Pa sever. Preverim še letalsko - res je napovedan še letalno prebavljiv SV ob jasnem nebu, pa še nekaj gradienta je. Hm, to je pa že za kak Vetrnik, si mislim. Deviška Scala 2 tam v kotu me milo prosi za razdevičenje. 
Omahujem med avtom in piciklom, na koncu pa dam Oudie.a napolnit, grem pa z s kolesom. Na šihtu še enkrat preverim vreme in res ne kaže slabo. Ko želim objavit, me prehiti Gabi, Vetrnik HF? Trznem edini, zmeniva se za ob enih v Koprivnici. Šiht na hitro, ob 12h na picikl, pa domov, pa sestavit opremo, medtem pa Izo nafotrat in malo ven spustit, pa naprej. Poberem Gabija in gor. Tam je gazda Toni (Felician), ki pove, naj si ogledava breg pod startom. Pogled razkrije vzorno počiščen breg, brez grmovja. Treba bo naredit piknik namesto čistilne akcije.
Namestiva "mojo" vetrno vrečo, ki jo je prejšnjo zimo odpihnilo, potem pa cote ven! Tudi zdaj lepo vleče, a zgleda obvladljivo. Itak je na Veterniku tako, da mora bit na startu premočno, da je potem v redu. Gabi je hitro pripravljen, na moji devici pa je zapletena desna gurtna. Malce sem poparjen - pri 777 na primer, imajo device lepo umetelno spletene špage, tu pa zapletene gurtne! Medtem pride gor še par izletnikov s fotoaparati in naju opazujeta, kako se trudiva razplesti godljo. Sledi še malo fotkanja hendlanja z novo igračo, potem pa se gre Gabi igrat skrilom, da se po dolgi abstinenci malo ogreje. Mene je vmes že zanohtalo in skušam oživet prste pred vzletom. Ko sem končno pripravljen, kolega ugotovi, da je veter že popustil.
Vzlet je bil lep, miren. Skalica se izkaže za pohlevno in vodljivo. Na bregu drži pozitivna nula, tako da se spraskam nad vrh. Gabiju, ki mi sledi, ne gre in pristane pod startom ter se spretno s pomočjo krila pošlepa nazaj gor. Glede na nekaj gradienta sva malček upala, da se dovolj pobereva, da se lahko vrževa na južno stran, vendar se to tu hitro izkaže za iluzijo. Vetra je vseeno preveč, predvsem pa ne gre dovolj visoko. Grem proti Kozjem, pa na sprednji greben, dokler gre. Drži, vendar ne gre visoko. Edini pravi steber zapnem nazaj pod startom. Močno zaneseno s severom gre do 0,8k. Še enkrat podrgnem greben v upanju, da nazaj grede spet malo poberem in pristanem kje pod startom. V drugo je že vse mrtvo in po urci lepo pristanem za Kozjem. Ja, ni kaj, lušten krstni let.
Scalo 2 poznam že od prej, ni bilo neko presenečenje. Se mi pa res dopade. Še Gabi je omenjal nemirno ozračje - veter z baloni termike - Scalica pa je to sicer zaznaval in sporočala, a tudi suvereno rezala skozi.
Lep dan, ki si ga bom zapomnil tudi po pošteno premraženih rokah in bolečem odtajanju. Naslednjič bo treba uporabit grelce.
Izletnika na startu sta nato Gabiju poslala lep album slik - ko naročeno za dokumentacijo razdevičenja :)
(119,1kg skupne teže @100,6kg gole teže zjutraj in zimska oblačila)
Ni komentarjev:
Objavite komentar