Kranjska gora, 21.9.2024 (sob), po hibčkih okoli KG

 

https://live.utmb.world/julianalps/2024/SR25

Mislim, da je to  moja prijava, glede na štartno številko: https://live.utmb.world/julianalps/2024/runners/4652

Garmin: https://connect.garmin.com/modern/activity/17091531563?share_unique_id=2

Lenart se uspe pravočasno vrnit iz Švice; neurje je namreč odneslo cesto, ki Saas Fee povezuje z dolino. Takoj se vrže v iskanje startnine za Julian Alps Trail, saj sta Marko in Jure že prijavljena. Najde ter kupi prijavnino za 25km. No, ja, ni 50, kjer je njegov trop. Poparjen išče naprej in ponudi se mu priložnost, saj startnino prodaja en in njihove druščine, ki ga je, za razliko od Lenarta, služba zadržala v Švici. Seveda kupi, 25 pa mu ostane. Preden jo gre prodajat, mi jo ponudi in popet sekundnem premisleku jo hvaležno sprejmem (v odkup). V sredo, tekma pa je v soboto. Niti ne vem, v čem bom tekel. Spet me reši Lenart, ki prinese svoje trail copate, sam pa si dan pred tekom kupi nove. Tradicionalno krši pravilo, da ne tekmuješ v novih copatih. V petek zvečer, ko prespim na Rašiški (Lovro je na počitnicah v Toskani - z Marijo, prijateljico nedefiniranega statusa), me Lenart opremi še s torbico in pripadajočim bidonom. Ostala oblačila in urca so moje. :)

Na tek sem mislil vzet še Izo, vendar si jo je Irena zaželela doma, pa je ostala. Tudi prav. V soboto sem se v Ljubljani lahko dobro naspal in se po skupnem zajtrku z Lenartom odpravil v Kranjsko goro, da sem bil v miru deset minut pred začetkom polno opremljen na startu. Malce presenečen nad tako množičnostjo. Vreme je idealno, rahlo oblačno, brez vetra, cca 15-17°C.

Trasa zgleda obvladljiva, izstopa zaključni vzpon po podkorenški ciljni strmini. Kmalu po tem, ko zapustimo naselje, se pokaže težava, saj se pred zožanjem poti s ceste na enosledno pot ob Pišnici vse ustavi. Pot ne požira takega števila ljudi naenkrat. Tako gremo mic po mic do Jasne, kjer se obrne po cesti v breg. Ljudje privlečejo palice na plan in z njimi štorkljajo po asfaltu. Hm? Pohitim naprej, a se moram ob prehodu na pot spet postavit v vrsto, ki pa se do Martuljka še kar nekajkrat ustavi. Lenartov nasvet, naj grem prvo uro bolj na izi, lahko tako zelo dosledno upoštevam. Po spustu v dolino me na kolesarski cesti kar ponese mimo sopohodnikov. Zalotim se, da pretiravam (okoli 4:55) in moram se pošteno držat nazaj. Za kampom je prva okrepčevalnica, ki pa jo spustim, saj nisem ne žejen, ne utrujen. Gremo v breg. Gre lepo, hodimo, ko se breg malo položi, tečem. Ni prisilnih počitkov in lepo napredujem, le noge niso več sveže. Tako se malo pred 13. km spotaknem, a se obdržim na nogah. Čez sto metrov, zdaj v spustu, se to zgodi nekomu pred menoj, ki pa grdo pade. Pobere se, odkloni pomoč in se umakne s poti. Lepa gozdna pot, malo gor malo dol, na koncu divji spust. Kar gre mi, čeprav so noge vedno težje. Spodaj na cesti pri Kranjski gori nas navijanje gledalcev ponese v tek, za vogalom, ko se makadam začne rahlo vzpenjat, pa le še hodim. Tako gre to do Rateč, kjer je na 20. km druga okrepčevalnica. Vmes sem že spraznil bidon, ki ga na postaji napolnim in spijem ter grem potem z napolnjenim naprej v zadnjih 5 km. Ampak kakšnih! Veselo oddtečem tisitih nekaj sto metrov do izteka podkorenske strmine, kjer spregledam, da ti sto niso grmički, ampak sotekači, ki počasi grizejo v peklenski breg. Naravnost navzgor. Nič cik kak. Vljudno se spuščamo naprej, višje ko smo, več krat je slišati, šajse, porkamizejija, šit, fak, omajgod in takšne. Za ta kilometer/ 240 višincev porabim 25min. Računam na hiter spust, a ni tako. Po grobi poti se previdno spuščam, medtem ko ostali švigajo mimo naprej. Ne moti me, grem tako, da se dobro počutim. Veseli me, ko gledam turn sredi mesta pod seboj, vem da sem triurno mejo že zamudil, tri in pol pa bom le ujel. Spodaj, ko se pot poravna, korak spet lažje steče in prebudi se tekmovalni duh, da se zmuznem mimo nekaj njih pred menoj. Navijanje spet da polet za ciljni finiš in tako končam svoj prvi pravi trail run.

Osvežitev, okrepčitev, počitek, razteg. Do Lenartovega prihoda imam še čas. Na poti do avta se spet ustavim pri Borutu, da vzamem še majico, potek ko sem zjutraj prevzel številko in zapestnico. Počitek v avtu, preoblečt v suho, še malo počitka, pa nazaj do Boruta, radler, čvek, ko gre delat, pa meditacija na soncu, z razgledom na gore. Ko računam na najzgodnejši Lenartov prihod (prej kot v šestih urah ne bo skozi, sva računala), grem nazaj v cilj. Postopam in opazujem prihode vseh kategorij. Napet in čustven film v živo. Tekmovalci prihajajo iz cele Evrope, veliko Poljakov, pa od Koreje do Urogvaja, od Kanade do Avstralije. Noro. Veliko jih priskače skozi cilj, nekateri padejo čez ciljno črto, po 120km nese svojega otroka v cilj, drugi teče poleg zadnje metre. Objemi, ponos, tolažba. Nekdo po 80km na ciljni črti na kolenih zaprosi punco zaroko, proper, s prstanom vred (ni zgledala navdušena nad potezo, ali pa ima pač vedno tak obraz.:)). Po eni uri, ko tudi Markota še ni, se le opogumim in grem na hitro pojest ričet, ki mi pripada. Ko se vrnem, opazim Markota, Anito in Jureta, Lenartovo ekipo, njega ne. Kmalu ga dočakamo, našega junaka. Čestitke, predstavljanje, fotosešn. Ekipa gre, jaz počakam, da se Lenart preoblečen vrne, še par besed, potem pa je treba it, še 200km je pred menoj.

Za psa to res ni bilo, prevelika gneča. Zame pa je to spet nekaj, kar si že dolgo želim, pa si nisem upal pristopit. Nedolžnost je izgubljena, zdaj gremo.

Foto: https://www.sportograf.com/en/event/11675/subevents

www.sportograf.com  

20€ za paket slik... Lahko bi, ampak včasih se je treba samoomejit. Spomini ostanejo.

ps. čez dva dni si kupim take copate kot Lenart, že načrtujem teke po hribih tu okoli. Če ne z Lenartom pa s psom.