Orešje, 11.9.2024 (sre), Vetrovna urica

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2647663/

Po (še enem) burnem koncu vikenda se sestavljam in vlečem voljo do življenja iz petnih žil. V ponedeljek urejam odtok kadi v mansardi v KK, v torek se lotim žive meje, zvečer greva z Izo končno malo laufat. Kolegi se sicer nekaj menijo za letenje v sredo, a ne gledam razmer, vsaj dokler se ne oglasi Mitja za Orešje. Splošna napoved je oblačna in še nek dež, čeprav je noč kristalno jasna, zvezde na polno žarijo, lepšajo tek. Opcija tudi Lisca, a me Mitja prepriča, da bo zgoraj kar močen jugozahodnik in bo Orešje boljše.

Za sredo imam itak dopust, saj me končno čaka odstranitev lipoma na glavi. Računam, da bo to enostaven poseg in bom popoldan že letljiv, pa se dogovorim z Mitjem. Rezanje tega aliena iz glave je bil kar mesarski posel, trajalo je celo uro, na koncu me z neko debelo gazo na glavi odpustijo domov. Ok, če sem za letet, sem tudi za delat. Tako pospravim včerajšnje obrezke in jih skupaj z ostanki Lovrove fešte odpeljem na Boršt. Nebo je oblačno, vendar obet popoldanske razjasnitve in dežja v naslednjih dneh me Na pristanek pridem z nekaj minutami zamude, Mitja že godrnja. Vetra je res kar nekaj, Krešo na štartu poroča, da pošteno vleče. Greva gor pogledat.

Na startu kar lepo kaže, veter je čisto lepo v mejah normale, le občasno malo bolj povleče. Mitja je hitro pripravljen in lepo odleti. Sam mu kmalu sledim, a se zakoljem pri startu. Veter dela, naredim pa preizrazit depower, mehki curec se grdo zvije in treba je ponavljat.  Krešo pomaga. Drugič gre lahko, a s kravato na levem vuhu in spet ponavljat. Tretjič le gre, zunaj vzame gor. 

Mitja se vmes že odpelje na hrvaško, zgleda visoko. Malce mi je neprijetno zaradi vetra, a gre. Zagrabi malce bolj zunaj. Poskusim najti steber nad gradom, a prej obupam, se vrnem, pa čez na hrvaško. Tam spet reševanje na vetru v steber, pa poskušat ven, spet nič, spet reševaje. Vidim, da je Mitja lepo pobral zunaj, nad Klanjcem, pa grem še sam tja, pa seveda nič. Ne gre se mi spet v reševanje na breg, raje tvegam nizek preskok nazaj. Silovec nizko le zagrabi, pobrat pa ne da. 

Zelo nizek se vržem v Pečino, ki pa me na mestu izstreli enih 25m gor. Proti gradu ne gre več, stojim skoraj na mestu. Nazaj, navijem, Mitja sprašuje, če mislim še dolgo. Ah, grem pristat. Sem visok, vmes še malo pobiram, zadam si za cilj obrnit eno cerkvico nad Klanjcem, upam še na kako pobiranje, a ga ni. Nazaj grede mi zmanjka nekaj metrov in pristanem malce stran od uradnega. Mitja že godrnja, ko pride po mene, se mu tako mudi, da ne morem pospravljat. Zategne me gor do golfa in hitro pobegne po svoje. Na poti vidiva, da je tudi Krešo končno odletel. Poberem ga, ko svoje pospravim, pivo od Jožice, kar v avtu. Amen. Dan rešen, jutri dežuje.

Doma nadaljujem z nesrečno živo mejo, ko pod mrak pride prodajalec sesalcev, ki ne more brez moje prisotnosti. Na koncu pospravljam v trdi temi s čelko na glavi. Pa še dokončano ni. Za piko na i pa je potem treba peljat Piko na Žejno, kjer si prislužim sendvič in glaž rdečega.