http://xcglobe.com/flights#show-flight/2468223/
Kolegi so bili po včerajšnjem Gabijevem in Wosinem podvigu kar nabriti za sobotno letenje, a se nikakor nismo mogli poenotit za kam. Sam sem imel glede na napovedan zmeren vzhodnik itak namen it na Orešje z opcijo za Veternik, če bi se obrnilo kaj preveč v SV. Z Mitjem, ki je še malo švoh po enotedenski bolniški s tamalima, a z novo novcato cotico, se tako zjutraj dogovoriva za Orešje in to objaviva na VL in K. VL ostane nema, Kondorji se v različnih oblikah odpravljajo na Lisco.
Irena se popoldan z Andrejo N. in družbo odpravlja na izlet v (ne)znano, Iza bo nekako preživela vmesni čas, če se zgrešimo.
Kaže dobro, nebo je brez oblačka. Z manjšo zamudo po dogovorjeni (pre)zgodnji 11. uri se z Mitjem dobiva na pristanku (malo jih slišim zaradi zamude) in kolega naju zategne gor. V gozdu, malo pod vrhom, se srečamo z nekom, ki se pelje dol v kombiju, ki zgleda kot da je Gabijev. V tistem kliče Gabi, kje sva, da onadva z Rokom bosta že kmalu odstartala. Hja. Kmalu sva tudi midva gor in malo se pogovorimo o koordinaciji prevozov pa take zadeve. Orešje je dokaj triki za zgodnje starte, dol pa imamo le en avto, lahko pa bi imeli dva.
Wosa napoveduje, da gremo na Kum, pa na pir v Radeče, Gabi ne bu ne mu, Mitja omeni, da če bo prišel do Lisce, gre potem kar na Celje, pa tam na vlak. Meni se zdi Kum vabljiv, a najprej je treba preživet Orešje in se odlepit od tu.
Kakorkoli že, onima dvema se strašno mudi in se okoli poldneva vržeta v zrak. Wosa prvi in zacuri, Gabi vseeno za njim in tudi izgine z radarja. Z Mitjem vse to mirno opazujeva in potrpežljivo čakava, da se veter malce otopli. Vmes pozivi za prevoz. Moralna dilema. Mitja je neizprosen, jaz ponudim svoj avto, če se se potem uredi prevoz. No, ko zaključujeva s pripravami za odlet, se gor pripelje neznan avto in izpljune naša neučakanca. Scurela in si pri lokalni gospodinji izprosila prevoz nazaj.
V drugi rundi greva z Mitjem prva, saj sva že pripravljena in zdaj je tudi čas pravi. Lepo odletim, zrak zagrabi. Sledi nekaj pajsanja po bregu, okoli starta nastaja gneča in grem na anteno, kjer se le odlepim. Ostali trije so se tudi lepo pobrali. Gabi prvi porine na zahod, Woso pošteno klofne, Mitja je visoko nekje nad gradom, sam sem seveda najnižji in se trudim splezat višje. Mitja se vrne na Orešje, Gabi tudi. Wosa porine proti Špičku, sam še plezam nad gradom in vidim, da je Mitja že pristal. Očitno se res ne počuti dobro.
Na inverziji, na 1,6k mi je dovolj višine (vedno znova sem navdušen nad temi razgledi, slikam kot nor), da se odpravim za Rokom. Na preskoku požira, pa se pri svetih gorah že obrnem proti Bizeljskem, ko le zapnem steber in se vrnem v igro. Med vrtenjem gledam Woseka, ki se pobira tam nekje pri Sromljah, ki so mi še neizpolnjen izziv. Ko od doma opazujem Orlico in pa od neke NOB proslave, ko sem Friškiju navdušen kazal kanjo, ki je pobirala zunaj. Kasneje, na treku, se izkaže, da je pobiral nad pišečkim gradom.... Na drugi strani se je Gabi tudi izvlekel in je vrtel nekje zadaj, na uč pri Trebčah. Lepo sem se pobral in nihal med Woso na južnih obronkih Orlice in Gabijem na najkrajši poti do Bohorja. Ostal sem nad grebenom Orlice in se trudil držat višino. Kolega sem zgubil z vida. Pri podsreškem gradu se le odločim za preskok proti Veterniku, kar z vetrom v hrbet ne bi smelo biti težava. Na sredi doline dobim še bonus dviganje. Med pobiranjem opazim Gabija, ki je že pri Veterniku. Kar nizek glede na mene, a je še v igri. Dobiva se pri Ravnem logu; on se je nizko splazil okoli Resnika, jaz sem priletel z udobno višino. Tam še malo popravim, a ne gre visoko, Gabiju gre malo višje.
Vrževa se naprej proti koči na Bohorju, a gre le drastično dol. Fak! Iščem pristanke in se plazim nad krošnjami, ko le nekaj prdne. Oklenem se tega in res gre mic po mic v povprečju gor. Presidente suče le nekaj metrov nad menoj. Steber se izkaže za tapravega in lepo se rešiva iz tiste luknje. Uh, rad imam take pomladne dni! Seveda sem počasnejši in pobiram, dokler gre. Gabi medtem že vrti nad Javornikom, kamor grem po naslednji steber. Tam že razmišljam, kaj naj danes. Hja, konec koncev sem si zamislil Kum, ki ga zdaj že vidim, potem pa nazaj proti domu, dokler bo šlo. Počasi rinem po grebenu Mrzle planine in se čudim Gabiju, ki ga nese nekam proti Sevnici. Ne vem, kaj se mu dogaja. Je kaj v zvezi z Wosinim klicem po radiu? Ali pa je razlog, da Rudenik ne dela, saj je čisto opustel. Enega pa le vidim tam!
Z udobno višino se vržem čez, kar proti Ješivcu. Na pol poti neznanec lepo pobere (kasneje se izkaže, da je bil Uroš), jaz pa tam malo kasneje tudi nekaj malega popravim in porinem na Lisco. Že nekajkrat nas je mati Lisca nepričakovano prizemljila in le upal sem lahko, da tokrat ne bo temu tako, kljub tem, da greben ni bil obljuden. Pridem do vikenda in še vedno nič. Ajde, Liska, rečem stari prijateljici in razmišljam, ali je Breg v doletu, da vsaj ponovim otvoritveni Orient express. V tistem se domači hrib le zbudi ter podari stebriček nazaj v igro. Z 1,5k postane Kum obvezni cilj. Kozjek ne prime, a pridem dovolj visoko na Čelovnik, kjer si zaželim 1,6k, a sem zadovoljen tudi s sto metrov manj. Naprej pa klasika - popravek na Križah, tapravo pobiranje na Nebeški gori, ki da še dovolj za priklop Kuma.
Vesel fotkam (a neuspešno) in obrnem. Nazaj bom že nekako, tu zgoraj tudi še ob štirih mora nekaj delat. Res me Nebeška še enkrat vzame gor. Zdaj me že pošteno zebe. Upam na kak zapoznel stebriček nad Svinjsko, a ga ni. Naslonim se na breg čez Savo in rinem pod Čelovnik. Na grebenu podrgnem neko nulco, spajsat pa se ne morem več. Sem pa v položaju, ko se mi ni treba več vračat v Radeče, ampak lahko varno podaljšam proti Loki, kjer mirno pristanem nekaj metrov za železniško postajo.
Uf, zadovoljen z letom. To je to, kar iščem. Vesel.
Ves se tresem, saj je bilo gor pošteno hladno, pihalo mi je pod podkapo! Mislim, da grelni vložki v rokavicah niso delovali, saj me je tudi v roke zeblo. Res pa je, da sem jih tokrat imel na zuanji strani, ne v dlaneh, da me ne motijo. Malo pa je k temu prispevalo tudi kar razrukano letenje, ki ni dovoljevalo pretiranega sproščanja in me je veliko večino časa držalo v rahli napetosti.
Takoj stečem pogledat, kaj čakajo ljudje na postaji in izkaže se, da prihaja vlak za Zidani most. Preverim vozni red in vidim, da imam čez slabe pol ure vlak do doma. Idealno. Pospravim in naravnost na peron.
Izkaže se, da niti ni bilo tako slabo letenje. Mitja se dejansko ni dobro počutil in je pristal, ter šel z mojim avtom gor. Wosa je letel hitro in je bil pred nama na koncu Bohorja od koder se je nizek vrgel na Rudenik in scurel. Klasika, ko spodaj ne dela, nad grebenom pa lepo drži. Gabi ni šel v Sevnico, ampak le do konca Mrzle planine in nato nazaj domov. Pristal je pod Švarčem. Drago je z Lisce povezal Bohor in Kum (nisem bil edini danes tam!), Marko, Roberto in Uroš pa so leteli lokalno okoli Lisce.
Dva z Enzoti sta jo lepo potegnila z Lisce, nekaj njih z Ambroža, potem pa je že sledilo Orešje. :)
V Dobovi sem bil še prehitro, da bi vse dobro pregledal, potem pa sprehod do doma.
ps. Po avto gremo naslednji dan, ko Irena preveri, če že lahko vozi, saj se v ponedeljek že odpravlja v službo. Na Orešju je lepo - kot vedno. Tudi Iza uživa tam.
