http://xcglobe.com/flights#show-flight/2363973/
Klubska odprava v Posočje je bila dogovorjena že davno pred Paralisco. Če se ne da it v Srbijo, da preizkusimo slavni Rajac, je Posočje naravna izbira. Torej teden po Paralisci. Mene je zvijalo, ker mi je striglo z dopustom in ostalimi zadevami, a sem si nekako uspel zorganizirat čas za Posočje. Ok, ponedeljek in torek sta kazala na kislo vreme, torej gremo v sredo. Skisalo se je že v nedeljo in namesto na Paralisco sem šel na morje po prikolo, nazaj v ponedeljek. Vreme ni sodelovalo, prvi sončki so bili narisani šele za petek. Pri kolegih se počasi zapleta in volja pada. Dobro, meni gre v službi petek skozi in zjutraj greva družinsko. Burjica vztraja in po Markotovo bo na Kobali letljivo šele v soboto popoldan, Se ne razburjam. Prva dva dni bo le hoja, koliko jo že bo in če se v nedeljo naredi letljivo, grem letet. Če ne bo, pa pač ne bo, bogpomagaj.
Nedelja obeta, najbrž tudi ponedeljek, Marko kombinira in se ne more odločit, Mitja me vabi na nedeljsko Ifko. Kasneje združita moči in se napovesta za nedeljo, Mitko že rezervira taksi na Kobalo za nas tri. Po sobotnem hajku pa mi sporoči, da je končna odločitev, da gredo na - Dražgoše. Ta dan so od tam odleteli nekaj vrhunskih letov - nekaj na Triglav, pa še ena debela stotica. Pobudnik je Gabi, ki pelje še Dragota in Woso, ki se v nedeljo zvečer vračajo domov, Marko in Mitja pa prideta na ponedeljkovo Posočje. Meni ostane rezervacija sedeža v taksiju. Ok, vsa to, hvala Mitku.
Taksiji iz Gaberj so polni, Kobala pa še bolj. Na in okoli starta in v zraku je nepopisna gneča, malo me daje trema. S Skyevci gledamo Ceno in RokaR, kako se začenja dan na vzhodnik. Dejansko gredo kar vsi po isti poti; pod Kobiljo glavo na njen vzhodni rob, kjer zagrabi in se da pobrat, Ja, ni kaj treba bo it, pozno je, dan že dela. Tokrat na startu nisem pozabil ničesar, le en vuh sem imel zaštrikan, pa še to mi je en dečko prijazno pomagal razplest, Zanko za vrečo sem si nataknil, a se je nekako izmuznila in v žakelj je bilo treba zlezt z lastno spretnostjo - je šlo brez rok.
Z rahlim nezaupenjem sem se, kot vsi, podal na vzhodni rob Kobilje in tam res zapel lep steber ter ga zvrtel še z dvema. En je bil z lepim rdečim 777, nov dizajn (vse v eni barvi), stara oznaka (rumene sedmice na ušesih, brez črt). Tako na hitro me je spomnilo na kitajsko zastavo : ) Kul!
Na vrhu stebra (prvi že čez 2k!) smo se razšli, vsi proti hribom. Onadva po grebenu proti Voglu, jaz višje čez dolino proti Migovcu, dejansko proti malo nižji Grušnici nad Tolminskimi ravnami. Tam ni takoj zagrabilo, dalo je šele na sedlu med hriboma. Šlo je v bazo na 2,2k in je bilo treba bežat ven. V kombiju sem se pogovarjal s sopotnikom, ki si je danes obetal hribe, ne le grebena, kar me je potegnilo. Evo zdaj sem pa tukaj in si ne upam. Okoli sami dva plus tisočaki, baze pa le dvesto metrov višje. Malo maneverskega prostora. Plus meni neznane doline in mulde. Ne upam si it pogledat Bohinj in proti Triglavu. Jebiga, bodo še dnevi za to, Spustim se proti Rdečemu robu. Previdno se izognem vzhodni steni (kaj ti jaz vem, kaj tam dela, čeprav nad steno vidim nekoga pod modrim phijem) in se spustim proti južnemu grebenu, kjer pa presenetljivo ni nič. Malo naprej proti Z me nekaj spipa gor, pa dol pa na vse konce in kraje. Bolj se mi zdi da sem v kakšnem rotorju kot v stebru. Med borbo ostat pod coto me le vzame ene dvesto metrov gor, ko imam vsega dovolj in spizdim iz tega pralnega stroja. Modrec se lepo pelje nad grebenom. Bo že Kuhna dala. Pa ni. Vse mrtvo. Niti do Krnskega roba ne pridem, moram se spustit do Planine Zaslap, pa tam okoli vogala. Spet nič. Kaj zdaj? Nič čakat in zgubljat višine ampak dano višino takoj porabit za priklop Stola, z malo sreče še kak popravek na joških (Ožbenu). Brez vmesne sreče skupaj z modrim in še enim pod gradientom priklopimo Stol nizko, malo nad Babo. Seldi nekaj mučnega pajsanja preden se razkropimo in najdemo vsak svoj steber nad greben. Potem kar gre. Z zadnjega letenja tukaj (in ogleda miljon trekov) mi je jasno, da se po grebenu ne vrti nekih stebrov, ampak le greš. Kolega povrtujeta in sta pred menoj, sam le vsake toliko popravim višino nad greben in ju dohitevam. Pod vrhom Stola smo skupaj, jaz najnižje, ko zapnem lep steber in ga zvrtim do konca, čez 2,1k. Je bilo preveč luštno, da bi nehal, sem pa dobil dovolj višine, da sem ju do meje ulovil in do konca grebena prehitel (za referenco, ne za tekmovanje!). Vmes se sprašujem, kak naj bo dan? Grem kar do Gemone na stotico, ali preizkus kakšne eksotike, na primer skok nad Rezijo, pa Kanin...? Čeprav tam čez ne vidim nikogar (a sem jaz najpametnejši?), se odločim za Gemono. Za pusijastega turista, kot sem, bo tudi taka špura kar v redu, Pred preskokom sem le malo nad grebenom, ampak ocenim, da bo šlo čez, na drugi strani pa se bom v takem dnevu ja spajsal gor. Spustim se nad dolino, gledam beloglave jastrebe, ki se vozickajo tam okoli in se zaletim v lep steber, ki ga zvrtim z džazno ptičurino. Prelepo. Po udobnem preskoku (kjer vidim nekoga, ki se vrača, kasneje se izkaže, da je to RokR), gre do udobno konca grebena, ki ga podaljšujem še malo ven, dokler Oudie ne pove, da sem 50km od starta. Lepi razgledi na široko dolino, jezerce tam čez in hribe za višjo kategorijo naprej. Juhej, zdaj pa le še nazaj! Takoj malo prpnem, saj nisem več čisto prepričan, da lahko nazaj priklopim hrib, a z gasom le gre do skal, ki me spravijo nazaj na varno višino. Nazaj grede porivam kolikor se le da in vrtenje hranim za nabiranje višine pred preskokom. Uživam med velikimi pticami, ki me sprejemajo v svoje okolje. Malo pred koncem grebena na sicer sprejemljivi višini za preskok spet dobim steber, ki ga ni za spustit, zato pa se z vrha udobno spustim čez dolino nazaj in na drugi strani priključim nad grebenom. Hitro proti Stolu, a med enim vrtenjem začutim in nato še zaslišim - dež. Bemusunce, nad menoj je pretirana črnina, ki zauga in škropi hkrati. Beži ven iz tega! Na Stolu je že ok, tam vidim Roka in Ceno visoko povrtavat. Odločijo se za Polovnik, točno tako, kot sem se že prej tudi jaz. Le višine mi manjka. Razmišljam o pregledanih trekih in sklenem, da bo skromnih 1,6k, ki jih premorem, dovolj za čez Sočo. Res pridem čez in tam začnem praskat do tapravega stebra za nad greben, od koder se mi odpre pogled še na bovško dolino. Lep pogled na celotno včerajšnjo hajk traso od Bovca okoli Polovnika do Lazarja. Na Krasnjem vrhu v družbi dveh bgdjevcev zvrtimo lep krepki steber, po mojem vedenju peti danes čez 2k, :)) Skupaj skočimo pod Krničko. Prepričan sem bil, da vidim nekoga, ki tam povrtava. Prehiti nas nekdo z Mantro, ki tudi prilepljen na breg surfa trave in skale. V redu, to že poznam in grem za njim, a se ne upam tako radikalno prislonit na skale. Tako se plazimo ob bregu in stenah, a mantrovc je par metrov višji in lahko zavije okoli vogala krnskega roba na pobočje kuhne, sam pa moram okoli nižjega grebena spet nad planino Zaslap, ki mi že gor grede ni nič dala. Tudi tokrat je tako. Mantrovca vidim že precej višje še vedno prilepljenega na breg, meni pa ne preostane drugega spust proti dolini in čez Vrsno priklopit južno pobočje Mrzlega vrha, pa da vidimo. Med spustom me en bgdjevec prehiti in nadleti. Hm, naj mu bo. Potem do Vodel vrha letiva skupaj, nato gre on nad dolino, jaz pa še tiščim proti Kobali, ki jasno ni več dosegljiva, a stotico na Odieu je treba potrdit. Odločim se pristat na uradnem pristanku pod Kozlovim robom, a še prej obrnit čim bližje Kobali, Obrnem nad industrijsko con (malo naivno upam na kak zakasnel stebriček z zagretih streh) in udobno pridem do pristanka. Še par veselih blagih wingoverjev in sem na tleh pri obeh bgdjevcih, Glej hec, en je moj sopotnik v kombiju!
Odličen dan. Če bi uspel še dejansko obrnit Kobalo, bi bilo že kičasto.
Sledi še nekaj naporne logistike. Uro in pol pristanku odhod s pospravljeno prikolo iz kampa (vmes nagradno pivo iz hladilnika), štiri ure zatem si doma odprem še potrditveno pivo.
Sopotnik v kombiju je Tomaž Badavž, leti Cure 2. Drugi bgdjevec je Zlatko Koren na Lynxu. Mantrovec je Franci Reven, ki mu je s Sorice malo zmanjkalo do dvestotice. Modrec je Jože Spevan, ki je z Ratitovca tudi spohal svoj osebni rekord. Gradientovca ne uspem identificirat. Našel še enega veseljaka, ki je vžgal MOJ plan - ni mi jasno, kako, ampak G record je ok.
Kondorji so se na Dražgošah bolj zabavali, kot resno leteli. Pa saj tudi sproščeno druženje mora bit. Marko in Mitko sta potem zabluzila in se v ponedeljek prišla le še sfrišat do Soče. Pa tudi sicer se dan ni izkazal kot zelo letljiv.
Let se izkaže kot moj trenutni personal best, ampak ga ne priznam čisto, saj se skoraj diznijevska klasika res ne more primerjat z avanturo od Lisce v Koralpe.
Beloglavi jastreb: https://ebird.org/species/eurgri1, https://sl.wikipedia.org/wiki/Beloglavi_jastreb
Mitja prvi podira, meni se uspe spravit v luft (nataknjena zanka, a mi med vzletom pade dol, vendar brez težav zlezem v vrečo). Ni klasičnega gorvzetja, se pa uspem obdržat na višini starta. Ok, je švohceno, ampak bo. Kolega se zapodi proti gradu, a gre hitro in nizko nazaj. Sam grem tja malo višje in ciljam pod dva ptiča,ki nekaj povrtujeta nad poseko, a mi ne da nič. Reševanje nazaj, Mitja že zacuri. Sam se še malo pajsam na vzhodnen kuclju, pa potonem do kolega, ki že zlaga.
