Lisca 28.5.2017, klubski izlet na Dolenjsko

http://xcglobe.com/flights#show-flight/1997855/

Druga polovica maja je kar letljiva, vendar (spet) nekako ne najdem časa za letenje. Po preletaškem tednu (za druge) se obeta rekreacijski vikend in odločim se en dan posvetiti luftanju. V soboto je bila opcija v Planino v Podbočju poskusit severovzhodnik, a me je doma čakala nedokončana kuhinja (kot že ves zadnji mesec - sem pač počasen). Nebo je krasno, vse kaže na divje pogoje. Kasneje se izkaže, da je bilo vetra kar precej in se ni letelo tako epsko kot je kazalo. In kazalo je lepo. Med šraufanjem pa me pokliče Marko, ter povabi na nedeljsko Lisco in dilem ni bilo več.
V nedeljo zjutraj še nekaj malega pobrkljam po kuhinji ter se enkrat za spremembo pravočasno odpravim od doma. Vmes v Brestanici poberem še Gabija, ki je imel namen odletet v Litijo na nek piknik. Ostala druščina naju s kombijem pobere na Bregu in že pred poldnevom smo na Lisci, polni bajkerjev, zmajarjev in izletnikov. Piha enkrat nič, enkrat povleče, enkrat jug, včasih pa celo nek jz. Nad nami lepe baze, ki se morda peljejo z nekim severom? V glavnem - vsega je, a bistveno ostaja: v povprečju vleče gor in za odletet bo. Če pa bo vse tako kot mora bit, se bo dalo tudi pobrat, potem pa kud koji, mili moji. Razglabljamo o načrtih. Gabi gre itak proti Litiji, Drago pa tudi cilja za začetek proti Kumu. Marko je bil še včeraj zagret za na Štajersko, a zdaj nekaj razmišlja o trikotnikih in zanesljivem povratku, ker ima zvečer šiht. Roberto in Franček pa sta odločitev prenesla na čas potem, ko se pobereta. Mene vleče na Štajersko in jugovzhodnik na Lisci obeta dobro popotnico. 

Prva gresta (seveda) Drago in Marko in oba se lepo pobereta. Z nekaj malega težavami na startu jima sledim in se tudi nekako spajsam gor. Nič brutalnega, a počasi plezam. Robertota opazim relativno nizko pri Ješivcu, z Dragotom in Gabijem nekako skupaj vrtimo (jaz najslabše, oba sta kmalu nad menoj), Markota pa sem izgubil.  Kolega iz stebra se odpeljeta napast Kum, sam pa se odločim za Malič, vendar ne naravnost, saj na poti ni bilo nobenih baz, ampak malo okoli po hribih - da bo bolj ziher. Nad Čelovnikom obiram šibko dviganje, ki me nosi proti zahodu in gledam Dragota pa Gabija, ki sta kar nizko nad Križami. Aj, ne grem za njima, držal se bom načrta, si mislim in porinem na Kopitnik, kjer spet dobim neko dviganje. A glej ga hudiča, tokrat me med vrtenjem krepko odnaša proti jugozahodu. Zgoraj veje severovzhodnik! Kaj čem, grem pa z vetrom, če je že tako naneslo.
Ta del je bil že lepši; šlo je kot sneta sekira. Nekje nad Križami naletim na dviganje, ki se razvije v lep, lep steber. V njem navijem do baze v katero se že začnem potapljati. Potegnem ven, dokler še vidim zemljo. Ne rinem v Kum, saj bi s to višino hitro zaril v rdečo. Pred nogami  mi leži Dolenjska, prekrita s kumulusi. Njami! Spustim se z vetrom, uživam v razgledu in čakam, kdaj bom naletel na steber. In čakam. In čakam skoraj 15 min, da se končno oglasi vario. Malo pred tem na desni opazim Dragota pa še nekoga, ki ga ne prepoznam. Nekam nizko povrtavata. Dviganje, ki sem ga le dočakal je šibko in močno zanešeno z vzhodnikom, tako da me odpihne k Dragotu, ki pa zacuri mimo mene.Oni drugi s Skywalkom se lepo mirno pase nad nama, ki praskama za vsak meter. Na naslednjem kuclju spet malo popravim višino in se sprašujem kam naprej. Z vetrom gre v grape, zato poskusim proti JZ, a ker nisem bil prepričan, da se bom s svojo višino uspel spravit čez naslednji kucelj, pod katerim ni bilo opaziti udobnih pristankov, se spustim v veter, v dolino. Pred pristankom poskusim če kaj da neka cerkvica (ne da nič), ko opazim veter v krošnjah dreves na bližjem bregu. Ajd, grem še tja pogledat. Tam pa se spet povrne upanje na vstajenje. Praskam po bregu in napraskam 100m, a me spet spusti, oziroma se ne znam spajsat od tam. Med tem gledam Dragota, ki me visoko preleti in zacuri kak kilometer ali dva naprej. Počasi sem imel dovolj vsega (razen upanja in volje) ter se spustil proti skupinici otrok, ki je spodaj na travniku zvedavo opazovala zračno predstavo. Starši so jih do pristanka komaj zadrževali "na varni razdalji", potem pa je mularija navalila. Najbolj navdušeni celo s skokom na izdihnjeno padalo. Sledi skupinska slika, dogovarjanje za prevoz do kakšne prometnice, obljubljeno je pivo na bližnji fešti, od koder so prišli. Pri tem me otroci navdušeno sprašujejo, kdaj bo še oni drugi dol padel. Gledam, kaj mislijo in vidim, da je nekje nad mojim prejšnjim praskanjem še dečko s skywalkom. Družba gre nazaj na piknik, jaz pa zlagat in klicarit. Medtem pristane še novi kolega. Marjan pove, da je lokalec in seveda dobro pozna razmere na teh kucljih. Je prišel pristat k meni, da vidi, kdo je tako zajeban, da petnajst minut drgne neko krtino. He he.
Drago pove, da Franček pobira padle Kondorje in pride tudi po naju. Ok. Marjana pride iskat kolega, ki še mene zategne do Gabrovke. Tam greva do gostilne, kjer najdemo prijazno dušo (Tomaž Tom Zagorc), ki gre še po Dragota. Preden se onadva vrneta prihrumijo v gostilno še Franček, Roberto in Marko. Očitno smo vsi zadovoljni, runde padajo in ne spokamo se nikamor. Ko se končno vsi Kondorji strpamo v Frančekovo laguno, me doleti čast prednjega sedeža - z nahrbtnikom v naročju. Seveda lep dan poplahnemo še v Radečah in potem me končno Drago zategne do avta na Bregu.
Gabi je prišel blizu Litije, a je na Kumu zaril v rdečo, zato ni objavljenega treka.
Lepo letenje in naporna pot domov.

Radenci, 20.5.2017, na prvo nogo

Po celotedenskem šraufanju kuhinje pozno v noči sem bil kar lepo utrujen. Plus zelo malo tekanja kar tako pred tem. Dobro pa je to, da me je kuhinja kot dejavnost šraufanja namesto pripriprave hrane končno spravila pod 100kg.
Zvečer je Lenart nekaj razmišljal, da bi šel z menoj do Duplek, na prvi dan rajdanja na novem vejkparku ali pa morda s Hannah v Celje navijat. Na koncu se odloči, da ne gre, saj da ima nekaj poškodovano nogo. Meni se je nekako zdelo, da vremenska napoved obeta oblačnost in dež, pa ga tudi nisem pretirano silil.
V petek sem kljub utrujenosti od prejšnjih dni nisem uspel dovolj zgodaj spravit spat, tako da sem zjutraj odrinil s polurno zamudo, a še vedno ne najbolj prespan. Vreme je bilo presenetljivo lepo, a sem s težkim srcem pustil Lenarta doma spat, saj sem bil prepozen še za ovinek na Duplek vmes.
Gor pridem še  45 min pred začetkom, tako da se lahko v miru pripravim. Obleko pustim kar v avtu, saj ne mislim čakat za oddajo garderobe (kot že nekajkrat). Bom že šel v avto po nahrbtnik, pa nazaj pod tuš, si mislim.

Ok, lepo se raztegnem in ogrejem, na začelju startne skupine sem nekaj minut pred začetkom. Čisto zadaj. Ob startnem znaku se seveda ne premaknemo, potem se pomikamo počasi naprej, potem pa napovedovalec pove, da so zadnji pol in celo maratonci že prešli startno črto. WTF? Ugotovim, da sem med tekači za 10km, ki so se tudi postavili v startni prostor. Ajaj! Med čisto zadnjimi se prebijem čez startno črto.
V začetku kar gre v tempu okoli 5:05/km, pri povratku iz A nekaj časa tečem z neko gospo, a mi pri prvih "vzponih" po G.Radgoni pobegne. Kasneje me kot Brežičana pozdravi neka druga tekačica in švigne mimo naprej.  Po 14. km že čutim noge, zato pridejo prav vedno pogostejše okrepčevalnice. Prav v vsaki spijem kozarec vode in se še malo osvežim po glavi. Visoka oblačnost preprečuje pripeko, a vseeno je vroče.
Zadnje vzpone sem, sicer počasi, a vendarle pretekel. Še kako je živ spomin na lansko maratonsko kalvarijo. Spust malo poveča tempo, a ne dohitim več nikogar. V Radencih iztisnem še zadnje atome moči za hiter zaključek. V cilju dobim medaljo od tamalga Domna Prevca, potem pa se sesedem na prvo klopco, ki jo zagledam. Hitro je nekdo pri men, če je vse v redu in mi ponudi vodo, ki jo hvaležno sprejmem.  Na izhodu si naberem banan in flaš z vodo ter se s polnim naročjem prebijam v senčno travo, ko me pozdravi skupinica treh, ki me nekako prepoznajo. Vem le za tekačico, ki me je prehitela ostalih dveh nasmejanih fac pa ne. Pri rokovanju in čestitkah mi vse leti iz rok, gospod mi pomaga tako, da mi vzame eno banano. :)
Na travi kar nekaj časa prihajam k sebi, pojem banane in spijem štiri vode (3l). Ves premočen se odvlečem do avta. Na poti me pomilujoče gleda neka gospa in komentira, kako mora biti težko in boleče teči v teh copatih (berfutkah). Poskušam ji povedati, da ni hudega, a je , kot kaže, ne prepričam. V avtu nekako obsedim in upira se mi misel, da bi se hodil nazaj tuširat. Preoblečem se, in ker nekako ne švicam, je tudi tako v redu. Do doma bom že preživel, si mislim in se odpravim proti domu.
Ura je bila še zgodnja, zato sem se odločil še ustavit v Dupleki, da vidim ta vejkpark. Lenart je sicer že prej sporočil, da se jim je nekaj pokvarilo in da itak ne obratuje. Dela pa šank.
Na navigaciji nastavi na vejkpark in ponujena mi je tudi trasa, ki gre precej manj po avtocesti in jo izberem. Na poti se ustavi še v "Vino naprodaj" po dtri tekoče spominke; enega in pol belega, eno in pol frankinjo in pol bučnega (skupaj 14,5€).


Na stranski poti se zagledam v s kumulusi posejano nebo, ga slikam, se odpeljem naprej in srečam pogrebno povorko. V tistem vidim, da sem zgrešil odcep, zato se obrnem, se vključim v pogrebno povorko in se 15min žalujoče pomikam za gumivozom, ki ga počasi vlečeta dva konja v spremstvu gasilcev. Nato me na prvem odcepu pričaka makadam. Ok. Kasneje me doleti zapora ceste z obvozom, ki ga obvozim, a spet mimo odcepa za mojo pot.  Zrinem se mimo zapore in pridem do mojega odcepa, ki ga pa ravnokar asfaltirajo. No way! Vrnem se na začetek obvoza in grem nazaj.Ter iščem svoj obvoz. Najdem ga in čez 20min sem le na vejkparku. Na poti do šanka nekim sprehajalcem pojasnim, kaj za vraga je to v gramoznici, potem pa si privoščim zasluženo pivce.


Čeprav sem utrujen kot pes, mi pri svetih gorah živc ne da, da ne bi šel pogledat še starta nad Bizeljsim-Orešje. Pred bizeljskim gradom je gneča, od tam pa gozdna pot naprej v hrib. S pomočjo trekov na olc nekako ugotovim, kje sem in kam je treba
it. Na koncu nekaj sto metrov še peš, kar mi, presentljivo, da dihat. Plac je lep in pravi izziv za kakšno pravo avanturo ali pa popoldanski skok. Izziv je posotelje na severni strani, ki bi se ga dalo preletet... Gledam ptiče ki jadrajo v rahlem seveniku, na JZ pa so že plohe. Nazaj grede naletim na zanimivo druščino ljudi v belem pred bizeljskim gradom, a se jim ne posvečam več, saj me vleče le domov, počivat....
A doma, ja doma pa čaka nedokončana kuhinja in naspidiran Lenart.... Hja, ni nam hudega.

Švarč, 19.5.2017, Za surfat, ne pa za letet

http://xcglobe.com/flights#show-flight/1994693/

https://goo.gl/photos/976F9d6wKyPyZ5Sr8


Ta teden se kar nekaj leti. 17., v sredo na SV preletavajo Alpe in na drugi strani na dooolgo frčijo z Ivke. V četrtek, 18., vzamem opremo s seboj in res dela vse na ne vem kaj (Misty gre s Kopitnika na tromejo nad Ratečami...), vendar mi razum (in kanček odgovornosti do nedokončanega dela doma v kuhinji) prevlada in opustim misel na letenje. Za petek se obeta še nekaj vremena, a kaže na malo okrepljen JZ. Kuhinja je že kolikor toliko končana zato se odločim v petek le poskusit na Švarču.
Že ko se odpravljam iz Ljubljane, opazujem zelo močan veter in nimam več pravega upanja kakšno letenje. Na startu kar precej nažiga, oblaki vidno drsijo od zahoda proti vzhodu, a zgleda termično. Mejni pogoji. Spomin na letenje v začetku maja me vzpodbudi, da vseeno poskusim.


Sam vzlet je bil relativno enostaven saj me ni nič premetavalo po startu. V trenutku, ko se odlepim od tal, pa se začuti pravo moč vetra. Ni šlo nič naprej. le na mestu me je dvigovalo. Ups. Na varni višini sem poskusil obrnit steber, vendar me je za vsak obrat precej odneslo nazaj proti vzhodu. Kar hitro sem se odločil, da bo dovolj in da je bolj pametno it pristat. Toda to je predstavljeno problem, saj saj sem v tistem vetru visel na 800 metrov kot kak šmrkelj. Obrnjen v veter sem se oddrsal proti dolini, kjer me je počasi spustilo do tal. Pristanka sem se veselil kot velike zmage. V takem se res ni za zajebavat.

Med zlaganjem me pokliče Gabi, da poizve, kaj se dogaja in ker je prijazen poba, me pride pobrat in zategnit gor po avto. No, na koncu se je le vse dobro izteklo. Imam čas za v trgovino po cevi za montažo pipe pa še za obisk frizerja, da bom jutri bolj aerodinamičen na MTS ;)

Ko kasneje gledam, koliko je pihalo na startu, se izkaže, da sam start dejansko ni bil kritičen (4,4-7,4 m/s), zares je pihalo šele višje, kar se je videlo po hitro drsečih oblakih.

Še o naslovu: dan se mi je takrat zdel bolj primeren za srfanje (na vetru) kot za letenje.

Švarč, 10.5.2017, blowing in the wind

http://xcglobe.com/flights#show-flight/1991682/

Maj je letalno kisel, kar mi pa kar paše, saj imamo doma odprt projekt menjave kuhinje, pa še precej tega okoli hiše. Tu pa tam, pa le pogledam vreme in za sredo se je pokazala možna luknja  z nekaj sonca, zmernim vetrom in nekaj termika. Opogumljen z drugomajskim letenjem v zahodniku me seveda dan premami za vsaj poznopopoldanski poskus. Zjutraj mi Irena pove za svoje sanje v katerih sem z nerodnim pilotiranjem uničil letalo, a sem jo sam odnesel brez prask. Nauk: drži se padala :)

Jasno, da naj bi šel ta dan Lovro z menoj nazaj, a se dogovoriva, da ostane malo dlje in si uredi drug prevoz. 

Drago sprašuje, če gre kdo na Lisco, odgovorim, da grem na Švarč, na kar se pridruži še Gabi. Wosa dejansko gre in poroča, da je kar pestro (vključno z besno kanjo), Gabi pa si premisli in gre z menoj le toliko, da mi spusti avto.

Na startu lepo vleče, imam občutek da vseeno manj, kot je drugega. Baze na cca 1,5k se kar vidno premikajo v z JZ, zgoraj pa so itak lentilusi ali nekaj takega. Skratka - višje ko si, bolj vleče.  Ko sem pripravljen, seveda crkne, na srečo ne za dolgo, tako da lahko lepo odletim.

Vesel sem, da se obdržim gor, nato pa neuspešno poskušam zahaklat kak steber. Nekako spraskam nad start in jasno je, da danes ne bo šlo ne visoko, ne daleč. Plan je raztegnit po grebenih pa vmes skok na Jošta. Višje se mi je zdelo preveč spihano, da bi v tej, že kar pozni uri še delalo.

S skromno višino se iznad starta odločim porinit v veter, na Šedem, da se da potem z vetrom lažje priti nazaj. Kot z Lisce na Rudenik v JV. 

Šedem priklopim nizko, a povozim en razmigan balon, da se vrnem v življenje. Tam nekje pogosto dela. Grem obrnit Z rob Šedma in nazaj pobirat. Upam, da bo šlo dovolj visoko za neposreden skok na Jošta, a ne znam napraskat več kot skromnih 720m, kar pa zadostuje za povratek na Švarč. Igra se nadaljuje. Švarč dela in me spravi nad 800m, kar zadostuje za Jošta, ki pa ne da nič. Še na veter se ne morem naslonit. Tu sem računal pobrat in jo pičit proti Koprivnici. Malce na trnih se spustim nazaj proti startu, ko ga pa udobno dosežem. Sledi še malce drgnjenja grebena, ki ga pa obvladuje naša kanja. Z igranjem napadov me naganja stran, a se me ne loti fizično. Lahko bi se že navadila, da ji nihče noče nič hudega.

Enkrat se uspem prigrebenarit nazaj, drugič pač ne in pristanem nekaj sto metrov Z od avta. Pri tleh so le rahle sapice, na višini mlaja pa še kar lepo vleče JZ.


Doma ob 18:30, Lovro pride okoli 23h s prevozi, pripelje ga Simona Potočar. Zvečer ugotovim, da s kuhinjo ta trenutek ni več kaj (fizično) delati, saj se preostanek (vratna krila visečih omaric) sestavlja bolj ali manj na klik, tako da je to bolje naredit, ko bodo omare že na steni.

Sicer se je letelo na Kalniku (hr), vendar le izbrani. Baje, da je bil bolj kilav letalni dan. Meni se je tokrat lepo izšlo.

ps. Zelo drago letenje. Na poti s šihta se mi mudi in na Škofljici me ujame radar. 78 km/h na omejitev 50. 250€ polovička. 

Napoved:

  

Razmere:

Švarč, 2.5.2017, ...odpihnjen k Dudeku

http://xcglobe.com/flights#show-flight/1989254/


Prazniki so se prilegli in bili so lepo popolnjeni. Za že malo kičast vtis pa bi se prileglo še kaj odletet. Prvega smo bili na Planini v Podbočju, kjer imam že nekaj časa nagledano vzletišče, vendar sem bil tokrat gor brez opreme, saj so bile v ospredju druge stvari. Ogledovanje je vzbudilo veliko upanja na kak dober let od tam (zabeleženo) in za drugega sem se ob podobnem vremenu namenil nazaj gor poskusit. Že ob večernem prebiranju vremenskih napovedi je bilo jasno, da s tem ne bo nič, saj se je rahel veter vzhodnih smeri, ki je na Planini vlekel gor (v bohotne baze) spremenil v kar močan jugozahodnik. Je pa bil napovedan dober gradient in temu primerna termika. Ok, pa Švarč.

Doma si izprosim odsotnost od kosila, vendar se nekako ne odpravim od doma, saj kar lepo popihava, pa še precej (kumulusno) oblačno je. Okoli pol dveh se le odvlečem, z že v naprej slabim občutkom glede vetra.

 

Na startu dejansko piha, vendar v mejah dobrega okusa. Vmes malo crkne, a se oblaki redčijo, sonce večkrat osvetli dolino in veter se spet okrepi ter maje krošnje vse okoli mene.



Nekako nimam pravega občutka koliko to piha (postaja pravi, da okoli 4,5m/s) in odlašam s startom. V nekaj poskusih ne znam lepo odstartat, zato kar odlašam. Ko mi v enem zatišju končno uspe dobiti krilo lepo gor, odletim viseč v vezeh in takega me veter izstreli gor.  S neprijetnim občutkom zaradi vetra se s le s težavo uspem stlačit v vrečo ter se namestit v zic. Ko je oprema končno pod kontrolo, postane zrak takoj bolj prijazen. Sledi klasično udiranje in bohotnim bazam navkljub se že sprijaznim s curažo, ko se končno oglasi vario in ringlšpil se začne. Gor gre počasi in postrani, a gre. Nekaj časa povrtujem s ptičem, ki mu kakšnih 30m od mene ne gre nič bolje in prej odneha. Nekje na 1,3k dviganja zmanjka, a sem že dovolj visoko, da se spustim z vetrom in spet povozim en steber, s katerim se pa le zvrtim do tik pod bazo, vendar se je s 1995m po gps vseeno ne dotaknem. Ves preznojen od onegavljenja na startu kar malo zmrzujem, a se nič ne pritožujem. Kar naj traja in naj se še nekajkrat ponovi!

Kozjansko se šopiri pod menoj, Zagorje pa vabi. Baz na poti vetra ni vse do Podčetrtka, ampak kaj pa morem? Plan je Donačka preko Podčetrtka, čeprav me veter nese proti Ivki, toda na tej poti je nebo (že) modro. Dolgo ne naletim na nobeno dviganje, potem pa se pod prvo bazo, ki me ne vzame do sebe, le malo bolj prepustim vetru, tako da pošteno zarijem v zračni prostor Zagorja in pristanem pri Desniču. Ok, malo zgodaj, dan še ni tako star, a več od tega ne znam. Sem kar zadovoljen z izplenom, sploh glede na odlašanje s startom zaradi (pre)velikega strahospoštovanja do vetra.

Javim se Ireni in ponižno prosim za pobiranje. Ni problema! Pospravim in se sprehodim na drugo stran vasi, kjer med štopanjem poskušam Ireni poslati info o svoji lokaciji, a mi prej ustavi mladi voznik kombija in me zategne do Miljene. Vmes Irena sporoči, da je že v Imenem in le še prečka mejo, tako da je  v Miljeni že pred menoj. Na poti nazaj prestavi telovadbo in nama tako pridobi čas za zasluženo pivce. Tega si privoščiva v Podsredi ob prijazno klepetavem oštirju. Sledi še vodeni ogled Švarča, ki se oddolži z lepim razgledom na Posavje. Doma okoli pol osmih.


Uf, dan je kot jagoda na torti teh praznikov. Živel Prvi maj!