Švarč, 28.5.2016, Luštna lokalna urica

Trek

Na, če se spraviš pisat en mesec prepozno. Vmes že nekaj izpuhti.
Mislim, da sva bila to soboto z Lenartom sama doma in da je poba to izkoristil za dan s Hanah. Zgleda, da je bilo lepo, leteče vreme z J-JZ in ga je bilo treba porabit (čeprav olc pravi, da se v naših koncih ni letelo, veliko in dobro pa v hribih).

Ok. Upal sem na malo drajsanja po grebenu, pa sem kmalu zapel stebriček, pa še enega  in se odvrtel proti Veterniku, a sem se na vrhu odločil za pot, vzporedno z dolino in povohat kucelj med Koprivnico in Veternikom, ki sem si ga ogledoval že v epizodi "Bežanje pred dežjem". Tam je bila revščina. Veternik je bil sicer na dosegu roke, a sem raje porinil v veter, proti dolini. Ne vem, zadnje čase sem nekam zadržan do za curenje tveganih poskusov. Z dolino v dosegu sem si rekel, da se je lahko pustit odpihnit z vetrom, pravi izziv se bo pa zdaj priplazit nazaj. Med tem plazenjem sem spet naletel na lep stebriček in igra se je lahko nadaljevala. Sklenil sem poskušat malo kruzat po Bohorju, saj je bilo tam okoli 1,3k  višine za to dovolj, čeprav je šlo bolj v stilu vrtenje te odpihne dva nazaj, da lahko odglajdaš tri naprej.Ampak hec je bit tam, na nebu in dihat in živet. Nekje nad Ravnim logom se spet nisem odločil, da bi se prepustil vetru in se naslonil na vzhodni greben Javornika, saj so mi tiste grape spodaj zelo odbijajoče.

Usmeril sem se pod obetavno bazico in curel. Na južnem robu Ravnega loga sem že iskal pristanke in čudil, saj bi me po obliki terena tam moralo izstreliti gor. Postalo mi je neprijetno (kot vedno v tisti luknji). Vleklo je z juga in tam bi lahko padel v rotor od Švarča ali pa od Šedma. Pohodil sem gas, se spustil med obema in upal, da bom lahko priklopil Šedem, ki bi moral lepo zagrabit. Vmes sem povozil en balon, a ga nisem obrnil, saj sem imel v glavi rotorje, po ritjo pa grapo.  Nad Šedmom ni zagrabilo, je pa že lepo vleklo z Z in sem spet spet pomehkuženo odpovedal rinjejenju v veter po grebenu, ki mi v tistem trenutku ni obetal bogvekaj. Vesel sem bil, da imam pristanek pod Švarčem v doletu in to tudi uporabil. Pritlehni Z me je malo zjebal in pristal sem na napačnem koncu travnika, tako da sem potem rabil it ene 200m  do prve sence pri cesti za gor.
Tam me sredi pakiranja povabi možak iz bližnje gorce na en glaž. Z ženo sta kosila okoli gorce, a je zdaj prevroče. Pridem, ko spakiram, mu povem. Tip me je dejansko počakal in vstopila sva v hram. Med sproščenim klepetom o vinogradu in spremljajočih dejavnostih sva zizala pikolo, ki sicer ni nek presežek, je pa lepo pitna, sploh zemeljsko ohlajena in pa predvsem v pravem okolju. Po tretjem glažu sem se izgovoril, da moram še peč na Švarč, pa m je ponudil še prevoz gor. Zahvalil sem se s pojasnilom, da po celotedenskem pretežnem sedenju enostavno moram malo hodit, kar je prijazen gostitelj sprejel.
Na poti gor sem se malo zbistril, nazaj grede pa med pobiranjem rukzaka še enkrat pozdravil vinogradnika ter odrinil proti domu. Fora dneva: vrtel skoraj toliko v desno, kot v levo.

Dan rešen.

Franc ta dan preseže vse svoje osebne rekorde (Dobrča - Begunjščica, čez 2k, čez 2h)

Švarč, 26.5.2016, Druženje z Woso

Vreme mejno, lahko bi bilo, Lenart vzpodbuja, vzamem opremo. Dogovori z Woso, web cam dobro kaže, čeprav je v Lj že zelo kilavo. Dol poberem Woso, ki po drugi curaži ne gre še enkrat. Sam čakam v mrču, spustim edino enominutno polokno polsonca in spet čakam, dokler se na koncu ne vržem naprej v temo. Spodaj me Wosa pričaka s frišnim pirom. Majkata!. Za likof me še zategne gor in to je to.
No ja, ko pridem domov, je že nazaj jasno, zgleda da tudi nad Švarčem, a dan le ni več mlad... Mitja se javi z Lisce, da drži, a se izkaže, da vseeno ne dovolj...
Nisem bil pretirano zagret, pa sem vseeno dal 4 ure za poskus. Ok, sva se pa z Woso dobro imela.

trek

Švarč, 22.5.2016 - pomaratonska regeneracija

Nedelja, 22.5.2016

Lenart je že od zjutraj rinil na vejkpark, Lovro pa si je to vzel bolj na izi. Začne se ob dveh, pa pika. Danes on dela. Po daljšem jutru je dopoldan hitro zdrsnil mimo -  med poslušanjem čvekov med poboma me je še na pol zmanjkalo vmes, tako da me je Lovro nežno predramil za jest. Po kosilu je tamaladva izstrelilo na FWP jaz sem se pa že odločil, da grem poskusit na Švarč. Prelep dan je, da bi ga preždel v mirujoči regeneraciji. Poba sta seveda pozabila nekaj pripomočkov doma, pa sem jih jima še mimogrede zategnil.

Podrobnosti vremena se ne spomnim več (2.6.), a bilo je vroče, vlekel je zdrav J - JV. Še vedno presušen od včerajšnjega laufanja, sem si vzel še flaško vode na štart - za zlato rezervo, ker po pristanku bom žejen.



Na startu sem se ob pogledu na klobasi, ki sta kazali JV, spomnil težav 30.4. ko sem v zaveterju komaj odletel, potem pa telovadil ob prehodu na priveterje. Tokrat sem se zvito pripravil malce nižje in čisto v zahodnem robu travnika, tako da bi lažje in prej zajel vzhodne sape.  Zadeva se je obnesla, spajsal sem se nad greben in zapel lep steber, ki me je spravil nad Jošta. Porinil sem proti koči na Bohorju, a med curenjem sem se umikal stran od hriba, da imam nekaj lufta pod ritjo (slaba izkušnja zadnjega letenja z Intoxem). Vmes še nekaj pobiram in z lepo višino se znajdem nad Mrzlo planino. Mislil sem porinit še malo na Z, proti Metnemu vrhu. Ko ravno ni bilo treba vrtet, sem izsušenemu grlu privoščil nekaj požirkov vode iz plastenke, ki sem jo imel s seboj. Neroda sem pri tem izgubil zamašek, ki sem ga zatem iskal po zicu, a je, kot kaže onesnažil bohorski gozd. V vsem tem rogoviljenju sem bil manj pozoren na letenje in tako zavil z načrtovane smeri ter se oddaljil od hriba, čeprav sem nameraval iti bolj po grebenu. Kakorkoli že, pred menoj je bil v doletu ta nesrečni Podvrh, s katerega pa se je Roberto zadnjič lepo spajsal. Dosegel sem ga še višje od vrha, a ni dal nič. Samo udiralo se je. Spodaj sem videl dva, ki sta hendlala s padali. Sam sem se odločil poskusit srečo še z rinjenjem v veter, na V, a me Trnovec (spet) takoj prizemljil. A jebiga sad.



Spravil sem se v senco bližnjega kozolca in se v slovmoušnu spakiral. Prometa nobenega. Od zadnjič vem, da je treba priti do Blance, tam pa štopat ali pa na vlak. Tudi peš gre. Po nekaj km in nekaj avtih mi ustavi en možak, gastrbajtar, ki pravi da gre do Blance, a se vmes spomni, da v bistvu gre prej nekemu znancu in me kmalu odloži. Peš naprej. Noge so še malo težke od včeraj, a gre. Ustavi prvi naslednji voznik. Mladenič se navdušuje nad vznemirljivimi športi in pove, da gre v tandemu skočit iz letala. V Blanci me odloži, saj gre za Sevnico. Blizu križišča vidim avtobusno postajališče v smeri Brestanice. Preverim avtobuse - nič do večera, preverim vlake - čez pol ure v mojo smer. Ok, četrt ure štopam,  potem pa se počasi odpravim proti želežniški postaji, ki sem jo na zemljevidu lociral na drugi strani železnice, nekaj sto metrov proti Sevnici. Ko pridem tja, o postaji ne duha ne sluha, le gluha cesta. Ups. Vrnem se in v bifeju tik ob progi povprašam po postaji. Napotijo me nazaj pod progo na drugo stran, pa ene dvesto metrov do rumene hiše. Dobro, vidim jo in pospešim korak, kajti čas prihoda vlaka se je približeval. Mimo prejšnjega štoparskega mesta šibam s hitro hojo proti rumeni hiši. Rukzak je vse težji in divje opleta. Ampak pri hiši ni postaje!?! Čas se izteka, jaz pa ne vem, kje v tem mikro naselju je želežniška postaja! Gledam v smeri Brestanice in v daljavi res opazim eno rumeno kočuro, ki stoji poleg nečesa, kar bi lahko približno spominjalo na peron. Zdaj že tečem, kolikor se da teči z dvajsetkilsko beštijo na hrbtu. Vidim železniški prehod s spuščenimi zapornicami. Fak!!! Tečem ko nor, ko me vlak prehiti. Med glajzi in cesto je globok jarek, v katerega se spustim, ga preskočim, se povzpnem na tire, tečem za vlakom, ki že stoji. Ko so že vsi vstopili, končno tapnem na zadnja vrata zadnjega vagona in odprejo se. Olajšano se komaj še zvlečem noter ter začnem loviti sapo. Preklinjam sebe butla, kako sem lahko  na google zemljevidu spregledal štacjon. Z mene kar lije, a peljem se le. Do Brestanice se že pomirim.
Na postaji se s tipom v rdeči kapi zmenim, da lahko rukzak pustim v njegovi pisarni, pa še vode si natankam. Še vedno sem presušen od včeraj. Ok, Švarč je v dosegu nog, čeprav potiho upam na Joškota, saj sem na poti gor opazil, da je pri bajti v Brestanici. Sprehodil sem se skozi trg do Kozmusovega hostla in pod Petrolom zagledal Joškotov avto. Na dvorišču najdem Lenija, Joškota pa v kuhinji, ko je pospravljal po kosilu. Seveda me je bil takoj pripravljen zategnit po avto in čez nekaj minut smo že bili gor. Klobasa je še vedno kazala gor. Na poti nazaj se ustavim še po pijačo za klepet pri Jošku. V tistem pokliče Lovro, da bo potreboval prevoz na štacjon, ker odhaja v Lj. V Joškotovem mlinu spijemo zaslužen pir (jaz), cedevito (Leni) in nič (Joško), pri tem pa kakšno rečemo. Res sem mu hvaležen za transport na Švarč. Zaradi Lovra se mi mudi, pa se kmalu poslovim. Sledi dirka v Sela, ampak ko Lovrija malo pred domom pokličem, naj se pripravi za odhod, pove da se z materjo že peljeta. Pa sva se zgrešila...

Kakorkoli že - vikend se mi je dobro iztekel - preživel maraton, pa še ujel nekaj poznih bohorskih stebričkov pred novo porcijo dežja.

OLC

Radenci, 21.5.2016, peklenski maraton

Sobota, 21.5.2016
je bila že eno leto rezervirana za Radence. Seveda sem pričakoval, da bo prav ta dan kaj zanimivega, čemur se bo treba odpovedat - kot ponavadi. Tokrat je bilo to, da se je vreme prvič v maju uredilo za normalno letenje. Pa še Metulji so ta dan organizirali Assigned Area Tasks, ki ga je razložil Joštek.

Kljub še ne popolnoma prebolenem nahodu in nenavadnemu vremenskemu obratu, ugodnem za letenje, ne pa za tek, je bilo treba v Radence. Seveda nikomur od družine ni padlo na pamet, da bi se mi vsaj turistično pridružil. Lovro je začenjal z delom na FWP (na katerem sta z Lenartom prejšnji večer po pred-pred premiernem vejkanju malo zapletla in nato tudi rešila vlečni kabel), Lenart pa ima  "učenje" in nato popoldan s Hanah.
Deda pa ni bilo treba prepričevati. Ko sem mu omenil izlet, je bil takoj za stvar, misleč, da greva letet. Ampak tudi zemeljski izlet v Radence mu ni bil odveč, pa sva šla.

Jutro je bilo še prijetno sveže, tako da sem se začel ogrevati še v jakni. Ampak modro nebo je obetalo topel dan. Začelo se je dobro, tekel sem svoj vztrajnostni tempo okoli 5:30 na km in večkrat sem se moral zavestno upočasniti. Vedel sem, da bo tekočina problem, zato sem se že nekaj dni prej nalival z vodo, na poti v Radence pa sem stankal še en liter (in pred startom tudi nekaj malega odtočil). Med tekom sem od začetka na vsaki postojanki na zalogo spil deci vode, kajti ko te zažeja, je že prepozno.
V prvem prehodu Avstrije sem debatiral s sotekači, kako nas vročina ubija. Pa vendar me je kapč zavaroval, da mi sonce žarko ni nabijalo direktno v glavo, telo pa nam je hladil zmeren vetrič. Malo me je le čudilo, kako to, da sem čisto suh. Jaz, ki zašvicam že, ko se vstanem s stola?! Nekje na sredi sem začel z dvema kozarcema vode na postojanko, saj so usta hitro postajala suha. Nekje na 24. km pa me je spodrezalo. Ugotovil sem, da to ne bo šlo. Enostavno se nisem mogel več pripraviti do teka. Hodil sem in spraševal organizatorje, kje je najbližja pot do cilja, da sem odstopil. Fant, katerega sem spraševal, mi ni znal jasno odgovoriti, razumel sem ga, da je najbližje, da grem kar po trasi naprej, da je to najkrajša pot. Prav. Neobremenjen sem tako hodil še kak km ali dva, se na postojanki dobro napojil, v prvi senci pa še raztegnil napete mišice v nogah (takrat se ustavi mimoidoči sotekač in ponudi pomoč, če je potrebna -  ni bila potrebna, njegova poteza pa me je pobožala po duši). Nadaljeval sem pot, a zdaj že toliko lažji, da sem znova prešel v tekec. Tak ritem - malo hoje malo teka - je sledil naprej, da se mi je obudilo upanje, da sem dovolj zajeban, da danes še obrnem vseh 42,2 km. Rečem si, da če se prebijem do 32.km, potem bo šlo do konca. V drugem prehodu Avstrije naletim na sotekača, ki je obsedel na progi.  Ne gre več, krči. Ponudim mu, da mu pošljem pomoč in privoli. Kak km naprej v polomljeni nemščini povem redarju za obnemoglega kolega in akcija steče.
Že nazaj v Slo., malo za G.Radgono je šla mimo tudi tabla 32km in ni bilo več druge, kot vztrajati do konca. Vmes srečujem sotekačico, ki vsake toliko obsedi ob progi, a me čez nekaj km znova prehiti. Spremlja in opogumlja jo prijatelj na kolesu. Konec je brutalen. Tik pred Radenci se trasa na isti cesti obrne nazaj in nato kmalu zavije na stranpot. Lepa pot, a kaj, ko se začne vzpenjati. Dejanski breg navkreber na maratonu treh src! To sem opazoval že na zemljevidu, a si nisem predstavljal tako zajebano. No, pa saj ni bilo. Vzpone sem enostavno prehodil. Lepi in sladki so bili zadnji kilometri, ko se je cilj oprijemljivo bližal. Kilometerske table so bežale mimo hitreje , kot na začetku.

V cilju vidim deda in kurim zadnje atome moči. Cilj. Olajšanje. Nabral sem si vode in se zleknil v senco, kjer se mi je deda kmalu pridružil. Čas? Pet ur. Ne morem verjet, da sem toliko časa preživel na nogah v tej vročini. Zanimivo, da sem bil še vedno suh. Ampak nisem tako zelo uničen. Obrambni mehanizem mi je preprečeval, da bi se preveč izčrpal, zato pa je tako dolgo trajalo. Kot, da nisem na sredi že odstopil, pa se le vrnil po trasi maratona?!

Na tuših ni bilo gneče ;). Za pot domov sem prosil deda, da pelje, tako da sem vmes še malo zadremal in bil po krepčilnem kosilu pri babi že skoraj normalen. Lenart, ki je bil takrat še v KK, ni hotel z menoj domov, pa sem šel sam. Utrujen, ampak živ in ponosen, da sem zmogel to norijo.
Naštel sem, da sem med tekom spil cca 2,5 l vode, prej še dober liter in po teku še liter in pol. Torej do piva pri kosilu je šlo skozi mene okoli 5 litrov tekočine. Iz mene velika večina skozi kožo in pljuča.

Maj..., neletljivo

Sreda, 18.5.2016
Vremenska napoved je obetala dan brez dežja, celo z ne preveč oblačnosti in zmernim vetrom. Vse to so zelo izjemni pogoji v letošnjem maju, bog ga nima rad. Za vsak slučaj sem vzel opremo s seboj v službo in vmes čekiral razmere. Okoli poldneva je bilo v Lj že čisto pokrito, pa še zahodnik je že mršil krošnje. Ampak slike z Lisce so kazale precej lepšo podobo Bohorja, Gabi pa se je javil s terena (KK) s sliko skoraj jasnega neba in poročal o brezveterju. Čeprav je bil Malič prevetren z 8-13m/s JZ. OK, Švarč je vedno malo v zavetrju glede na Lisco, ki je na spletu kazala manj vetra kot Malič, pa glede na nepokritost bi se moral skuhat še kak steber. Dobro, obstaja možnost za letet in grem. Že na poti dol opazujem kar živahen veter, a se v KK res kar umiri, vendar je nebo že pokrito.
Na Švarču  s parkirišča gledam gor in ni mi za it. Na nebu debela oblačnost, klobasa otepa, krošnje se zvijajo. Morda bi se dalo odletet, a ocenim, da mi tega ni treba. Bo še kak lepši dan. Na poti domov se jasni, v Selah ne piha nič. Kar, kar. Danes je dan za vrtičkanje.


Petek, 20.5.2016
V soboto se naj bi začelo lepše vreme. No, ja, to bo še za videt. So pa Metulji prav na to soboto organizirali AAT tekmo, ki bi se je z veseljem udeležil (blizu, ne zares, preizkus oudiea na tekmi...). Ampak ta sobota je že eno leto rezervirana za laufat. Radenci. 42km.

Švarč, 9.5.2016, Bežanje pred dežjem

Vikend je pogojno ponujal nekaj možnosti za v luft, a sta se v naših koncih le v petek razpištolila Drago pa Roberto, medtem ko pa je vikend pripadel Markotu z Bizeljskega, ki je v soboto kot prvi pobral na bizeljskem startu, v nedeljo pa tega cela ekipa ni uspela ponovit.

Jaz sem v soboto pripravljal smrekovec, šel eno odlaufat (in skoraj krepnil od vročine in nalivanja s presladkim napitkom), popoldan pa smo šli praznovat Davidov prvi rojstni dan. Nedelja je bila Lenartova, ki je imel prvo pravo atletsko tekmo in osvojil srebro. Oba dneva sta bila lepo pošpricana s popoldanskim dežjem. Za ponedeljek je bilo napovedana sprememba vetra iz vzhodnika v jug in malo manj možnosti dežja pred celotedenskim kislim vremenom. Poln upanja sem vzel opremo s seboj na šiht.
V Ljubljani ni zgledalo letljivo - obalčnost in veter, a kamere na Lisci so kazale lepšo podobo. Vprašanje je bilo le še, koliko šihta se splača odškrtnit za potencialni skok s Švarča. Malo pred drugo sem dvignil sidro in jo vžgal proti KK. Vmes pa oblačnost, dež (NM v sivi zavesi), pa tudi nekaj jasnine (domovina krško poljskega prašiča), a nad Bohorjem se je pošteno kuhalo. Vmes se Wosa pohvali, da je svojo urico že popeglal. Lisca pravi 3-5m juga, česar med Krškim in Senovim ni zaznati. Kar malo malodušen oddrvim na breg, kjer pa klobasi veselo plapolata gor. Malce se še spuca in upanje oživi. Tokrat začuda ne crkne takoj, ko sem pripravljen, ampak se da odletet.

Oprimem se prvega prdca in ga vrtim ter opazim, da je zgoraj kar temno, zaradi česar ni krize. Kriza je zaradi sive zavese nekaj km bolj zahodno. Sumljivo gledam tisto reč in se pomikam proti vzhodu, tisto pa tudi. Nimam pretiranega veselja vrtet v sivino nad seboj, čeprav lepo drži, saj mi dež vztrajno sledi. Pred Podsredo razmišljam, če bi šel kar tam pristat, saj ni za it nazaj. Odločim se porinit še malo naprej proti še osvetljenim Trebčam, a me na pol poti že začne dohitevat piš dežja in (spet!) v rokenrol stilu za Aritkom nekako pripleševa do tal. Zlagal sem šprintersko, a so me prve kaplju ujele še predno je bil rukzak spakiran.

Sledi malo vedrenja pri bližnji zidanici, nato tek do ene prvih hiš, kjer se gospodar omehča in me zategne do Podsrede, tam pa po 10min dobim štop okrog nekaj ovinkov - na Švarč, do avta. Dobro se je izšlo. Ujel še pol urce letenja pred enotedensko močo, pa še povratek se je lepo izšel po zaslugi prijaznih in malce radovednih ljudi.

 OLC