Lijak, 12.11.09, Jesenska serenada

Izgubljen primer. Koliko je že od zadnjega letenja?

Dež na dež. Nek večer pokliče Joc in objavi klubski pohod na Lijak v četrtek, ko bodo taprave razmere. Vesel sem klica, a zdi se mi, da bo zame to spet misija nemogoče. V naslednjih dneh vseeno pade odločitev, da grem, a je ekipa že setavljena. Nič hudega, jo pa sam potegnem s skrajšanega šihta.

Četrtek. Opravim najnujnejše in zašibam na Primorsko, a se ustavim že na Brezovici, kjer je na AC nepopisen zastoj. Besnenje v avtu nič ne pomaga, da bi se prej kot v pol ure prebil skozi. Krstna vožnja čez Rebernice in že se vidi Čaven pokrit z oblaki. Ups? No, ja. Novembra smo in zgodaj je še. Na pristanku pokličem Igorja, ki se napove za čez nekaj minut in do takrat se nas nabere toliko, da nas zategne gor (furo je letos podražal na 3€, kar je še vedno sprejemljivo). Napovedoval je bolj kilave razmere in jadranje bolj na dinamiki, kot na termiki, jaz sem pa obljubil da pridem na pir ko priletim nazaj z Nanosa.

Na štartu najdem Nikota in Robertota, ki se še pripravljata, ostali iz ekipe pa so že na misiji. Ob vzletu jima zaželim srečo in se še sam spravim v opremo. Začuda ni bilo sledu od treme, čeprav sem zadnje čase prav poredko na štartu. Razmere so bile idealne in odštartal sem res lepo in umirjeno.

Komaj sem se dobro namestil in vesel ugotovil, da sem po doooolgih treh mesecih ponovno v zraku, sem zapel stebriček in ga zvrtel do baze. Sanjski začetek - 8 min po štartu sem že čohal, sicer nizko, a vendarle - bazico. Vleklo me je na Svete gore, a se mi dan ni zdel pretirano primeren za kaj takega, vseeno pa se je dalo obrnit hribček nad Lokami. Na izi sem se podal na božjo pot proti Čavnu. Užitek! Lepi stebrički na poti, vrtenje do baze tam okoli 1,3k, pa naprej. Pri Čavnu je malo spustilo, ampak se V.Modrasovec spet lepo izkazal, čeprav nisem mogel splezat nad anteno. Tako sem bingljal tam gor in pogledoval naprej proti Kovku in Nanosu. Zenit dneva je bil že mimo. Lahko bi se zagnal naprej in nabil dodatne km, toda misel na pristanek ob avtu mi je bila tokrat ljubša pa sem se lepo, z užitkom obrnil nazaj na Z. Greben je presentljivo lepo držal in celo Čaven se je tokrat izprsil in mi dal svojih 170m. Tudi na zmajarski rampi je spet šlo lepo počasi in nežno gor in zalotil sem se, da še vedno vrtim, čeprav je vario že utihnil. Kar odneslo me je.

Sledil je še počasen spust proti štartu, kjer sem poslikal nesrečneža, ki je metal rezervo (izgledalo je, da je vse ok, slišati je bilo pogovor okoli cot). Še finalni spust ob že neaktivnemu pobočju hribčka nad Lokami in hop na pristanek.

Po krajšem odtajanju prstov (ni bilo tako hudo) sem se lepo spokal in hop v avto. Sledilo je še malo telefoniade s kolegi, ki pa se takrat še niso čisti prešteli. Na poti nazaj sem slišal, da dars tokrat dela kolone tudi proti LJ in sem se zvito odločil, da grem dol že na Vrhniki. A glej ga zlomka! Nekaj km pred Vrhniko je že vse stalo. Sledi ura besnenja v kupu stoječe pločevine. Ko sem se končno priplazil do cestniske postaje, sem videl vrle cestarje odstranjevat zožanje. No comment.

Dan rešen.

Fotke

SOLC LEO
http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&37791&map

Ambrož, 15.8.09, Skoraj prvič Gorenjska

Že dejstvo da ta zapis nastaja šele 25.8.09, torej celih dest dni po letu, pove marsikaj. Na primer, da se slabo organiziram, tudi za letenje. Na višku sezeone imam šele 10. štart letos. Cccc.

Okvir: Po bolj kislem vikendu na Primorskem, se je vreme določilo podariti še nekaj za letenje obetajočih dni. Še doma je dobro kazalo (Lenart in Irena na morju, Lovro na T2, sam brez res nujnih opravil). V petek sem se že dogovoril z dedom, da gre z menoj na Lisco, ko Joc napove sobotni izlet na Gorenjsko. OK.

Medo z vnukinjami, Marko L. (tokrat voznik), Drago, Joc in R.. V Cerklje smo prispeli že zgodaj in opazovali celo jato tečajnikov, ki so drgnili Grajski hrib. Na štartu smo malicali, se opazovali in tuhtali, kdo bo šel v neobetajoč zrak. V nasprotju z napovedjo je namreč vlekel rahel V, kar pa za tiste konce ni najbolje. Vmes se na štartu pojavi še lokalni DESUS in skupaj opazujemo Medota, ki je prvi potegnil in se junaško boril, a vseeno počasi tonil proti pristanku. Stari mački se niso veliko obirali, ampak so se kmalu pometali v zrak. Ko smo videli, da nekaj vrtijo, smo se kar na hitro spokali še sami. Marko je šel prvi in se lepo pobral, sledil mu je Drago, do takrat sem se pa že tudi sam uspel pripravit. Komaj sem dočakal tisto sapico za odštartat - in v zrak za kolegi!

Okoli štarta ni bilo nekaj obetavnega, a sem se le nekako spajsal nad Tiho dolino (visoko), Joc nizko - Gondola (baza), Marko nizko, Dragota nikjer, eni potegnili s Krvavca. Preskok na Potoško goro (direkt na J pobočje, ne v muldo, kjer se je nekdo plazil), tam drgnjenje dokler ne najdem stebra, čez greben na Hudičev boršt, spet drgnjenje brega, spet našel lep steber - do baze na 2k. Mimo Storžiča - nekdo je pa le bil v bazi pri vrhu - na Z greben . Zrukano, celo en klof, a ni panike. Tam naletim na Dragota (a se mi ne gre v "njegov" steber, he, he,...), ki se kot kaže že vrača od ???. V glavnem, tam se še malce poberem in hop na Tolsti vrh, kjer malce podrgnem grebenček in že dobim lep steber do baze na 2k. Spust proti Kriški gori, kjer se da zvrteti na 1,7k. Kaj pa zdaj? Preskok na Dobrčo je dolg in danes težko povraten, ampak tam čepi ena lepa baza, pa en kup padal se vrti. Odločitev: Carpe Diem! in pohodim gas proti Dobrči. Že na prvih V grebenih nekaj drma, a to prevozim in se priklopim na J pobočje, kjer kar mrgoli padal. Sicer se tam malce poberem, a baza ostaja daleč nad menoj. WTF?! Drgnem breg in počasi me odnaša na Z. OK, pa poskusimo tam. "Orlovo gnezdo" ;-). Vse skupaj nič, le curim počasi. Skok na Perota. Tam šele piha! Jasno, da ob tej uri, v V tako nizko ne bo nič več kot je, zato se raje, namesto podaljševanje leta za kak km na Z, odločim pristati na nekem placu, kjer je kazalo na piknik.

Res je bil piknik DJP Lesce-Bled in en prijazen dečko me je zategnil do Podvina, kjer so vsaj kakšne šanse za štop. Raje kot da stojim in čakam, sem se počasi odpravil peš proti Brezjam. Malce pred priključkom na AC mi le ustavi en špajsen možak v Škodi in me zategne do Kranja, kjer me pobere ekipa. Spet luštno.

Naslednji dan spet dobro kaže, a se odločim ostati doma, z Lovrijem. Bilo je zelo ekstenzivno a tudi luštno. Imam srečo, da imam še to možnost.

Fotke

SOLC
http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&33822&map

Kobala, 8.8.09, Drobtinice

Torej: Junijska klubska odprava vPosočje je bila zaradi vremena prestavljena na lepše čase. Ta vmesni mesec pa so svobodnjaški kolegi dobro izkoristili in si v letalnih dneh privoščili kak skokec v Posočje in tam pridno nabirali km. Po povratku s počitnic na morju in odpihnjenem mojem edinem dnevu Paralisce sem ta vikend še jaz dobil priložnost preizkusit hribe okoli bistre Soče, tokrat v spremstvu še z Jakobom razširjene družine. Kondorjev tabor je stal že dva dni in oba dneva so Kondorji izredno leteli, tako da sem bil kar pošteno razdražen in upajoč na vsaj podobne pogoje, kot v dneh pred "našim" vikendom.

V soboto smo se otovorjeni s kolesi pojavili v kampu že uro pred predvidenim odhodom na štart. Uspel sem še postavit šotor (z VELIKO pomčjo družine) in že smo s Silvovim Defenderjem krenili na Kobalo. Tam pa - žalost. Vzhodnik je veselo nažigal, četa letalcev pa se je le sončila okoli po vrhu. Nekaj jih je le potegnilo, a kaj več od drgnjenja vzhodnega grebnčka in odplaknitve v dolino ni bilo. Nekega lokalca - menda Peka - je veter na štartu lepo mučil, a vseeno sem se odločil, da dol ne bom šel z avtom, saj stanje ni izgledalo nevarno, le zelo neobetavno. Ob vetru v rit bi se dalo priti vsaj do kampa. Zapomnil pa sem si, da so proti Tolminu vsi leteli v širokem loku okoli Kobale, kajti v zaveterju znajo biti rotorji... Na štartu sem bil tudi sam pravi pek in najbrž v zabavo tamkaj zbrani čakajoči množici. Še Drago se je vmes uspel pripravit in lepo odletet. Glede na dolgo abstineco sem si raje vzel čas in se potrudil coto brezhibno spravit nadse in lepo odletet, kar mi je po nekaj poskusih na koncu tudi uspelo (brez aplavza, kot pri Peku).

Greben je držal, a žal je kar kratek, kar je Dragota tako motilo, da si je vzel čas dreti se name in na še nekoga, naj mu damo več prostora. Baje so se na zemlji neizmerno zabavali. Sam greben ni dal neke višine, v privajanju na letenje pa si nisem žel preizkušat nekih novih variant v muldi pod Kobjeglavo kot je to počel nek zmajar, zato sem počasi odvil proti Tminu. Takoj, ko sem zapustil greben Kobale me je dobesedno odplaknilo proti Zahodu, tako da sem le fasal nekaj rotorjev s Kobale, a ni bilo sile (le malce zdravega strahu). Na srečo sem imel pred seboj sondo, ki mi je nakazal, da Vodel vrh nekaj dela pa sem se zapodil kar tja. Res se je z žaganjem sem ter tja dalo na vetru počasi plezati gor. Misel in dogodek dneva: v nekem trenutku tega počasnega žaganja sem pomislil, kako lahko tudi 1m/s izgleda kar razburljivo, ko me je prilepilo v sedež, vario pa je podivjal v trentku na 4m. Opaaa! Vaja se je še ene dvakrat ponovila in že sem bil pod vrhom. A takoj, ko sem prilezel čez grebenček me je spet odplaknilo naprej proti Z. Tokrat sem bil že pripravljen na rotorje, a kljub temu mi ni bilo v zabavo krotiti coto v tisem gooor-doooool. Se mi je pa zazdelo, da se pa poleg vetra že meša tudi termika. Previdno sem nekajkrat obrnil in res je vario macle popiskal ampak zanosi so bili tolikšni, da sem jo raje ubral v dviganju kar naravnost ob pobočju. Nekje nad kampom sem se zaletel v najbrž dežuren steber Mrzlega vrha, in ga nekajkrat obrnil, dokler me ni spet odneslo naprej. Okoli mene so bili le zmajarji, le en PG je šel proti dolini, drugi, moja sonda, pa je vrtel po grebenu od Mrzlega vrha proti Rdečemu robu. Kako je sploh prišel tja ?!. Kakorkoli že. Za na Krn sem bil prenizek in že preveč Z od M.v. in resnično previsoko, da bi šel pristajat v kamp. Nameril sem na greben Planice, kjer sem želel še malce popravit višino, a s tem ni bilo nič, saj sem na prišel na spodnji del grebena, ki sem ga, brez da bi vario trznil, preletel kot sekira. Moral bi se zapičiti višje, da bi prišel pod greben, kjer bi se morda dalo še požagati na vetru. Po preletu grebena so me kmalu krepko stresli rotorji za njim, tako da sem imel že vsega počasi dovolj. Privlekel cem se do jošk in tam na tamali splezal nad vrh, a nisem imel nobene volje več poskušati še na taveliko, saj bo moral relativno nizko čez greben tamale. Dolina pod Stolom je bila že v mraku oblačnosti, vse je bilo razpihano in tudi v najbolj optimističnem scenariju ni bilo videti nadaljevanja leta proti Stolu. Misel na pristanek mi je bila vedno bolj prijetna in pomirjujoča, pa sem sledil temu in se v loku obrnil proti pristanku za Petrolom, kjer je bilo že kar nekaj prizemljencev. Lepo sem pristal (za razliko od kar nekaj njih, ki so se morali plaziti čez ograje) in dan je bil rešen.

Sedile so telefoniade; družinske težave pri kolesarjenju na kopanje, še vedno parawaitng na Kobali - prevoz v oddaljeni prihodnosti, telefon s prazno baterijo. Raje sem poskusil s štopom, kar me je kar hitro prineslo v kamp, ker je Roberto že zlagal svojo Sigmico, Stane pa svojega rumenčka. Tudi Drago je bil že tam in to boljše volje, kot prej v zraku.

Imel sem se čas osvežit, ko je bilo že treba po po pridne, a onemogle kolesarje v Kobarid. Pridne tako, da sta Lovro in Jakob dobila kanjoning, ki ga je hotel tudi Lenart...

Zvečer pa fish piknik in spoznanje, da bo nedelja neletelna. Vreme se je čisto skujalo.

V nedeljo sta tavelikadva šla na kanjoning, ostali trije pa ponovno na kopanje na Nadižo v Robič, zadnje km celo s kolesi. Prijetno. Zelo prijetno. Po končanem kanjoningu je bilo tudi kopanja konec in po pici smo se odpravili skozi Trento, vmes še skozi Lepeno, čez Vršič, s postankom v Kranjski gori (srečali Joca in Ireno) proti domu. Jakoba smo Ini predali v enem kosu, vsi trije mulci pa so presenetljivo izrazili željo, da bi še kdaj nekaj dni prepočitnikovali v Posočju. No, fino!

SOLC
http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&33254&map

Lisca, 13.6.09, Končno spet v zrak

Zadnje dni sem se spet vrgel v programiranje. Po doooolgem času. En modul za spremljanje vremena na Lisci preko našega spletišča. Tako sem si kar na tekočem z vremenom in napovedmi. Od zadnjega letenja je minil že debel mesec, tako da so se računice kako uskladiti vreme, čas in družino začele po glavi plesti kar same od sebe.
Vreme je po junijski kislosti kazalo na izboljšanje, tako da sem kolegom predlagal sobotni napad na Ambrož. Odziv je bil zelo mlačen in končalo se pri sobotni Lisci in nedeljskem Lijaku. Tudi prav. Lijak sicer odpade, bo pa zato Lisca dala več, he, he.
Z obvezno rahlo zamudo sem v soboto odrinil na tako težko pričakovano prekinitev letalne abstinence. Vmes je bilo treba tankat. Kje je diesel? Aha, tam. Ok. Natankam polno, amak znesek je čuden. Pogledam ročko - zelena! AAAAAAAAAAAAAAA!!!%&$@!!! Ne že spet!!! Sledila je bliskovita akcija praznenja tanka, ki se je končala dovolj zgodaj, da sem imel še voljo nadaljevati pot na Lisco.
Fantje so že več ali manj pocureli po krajšem drgnjenju grebenčka, le Joc je pristal nazaj in čakal boljše čase. Ampak vreme ni kazalo slabo. Nažigal je jug, bazice so se delale. Ko so se sapice, ki so vlekle čez štart še otoplile, se mi je zazdel skrajni čas, da grem poskusit srečo. Začuda sem lepo odletel in to naravnost v krepki dvigec, ki me je takoj spravil nad teraso. Ni hudič, nekaj bo. Mirno sem se namestil v zic in zabava se je lahko pričela. Takoj sem se spustil proti dežurcu pri vikendu. Bil je tam, pa sem ga zapel in zvrtel do baze, na za ta dan neverjetnih 1,8k. Naprej sem jo potegnil še predno sem se pomočil v bazo - ni mi do teh hecov. S to višino sem jo z vetrom v rit udobno splaniral direkt na Rudenik, kjer je bilo še nekaj višine, ampak ne dovolj za miren preskok na Bohor. Toda tam se je pa delala bazica. Kaj naj?!? Obveljalo je dejstvo, da me avto čaka na Lisci, pa sem se obrnil. Nazaj grede nikakor nisem našel niti približek prvemu stebru, ampak vseeno je bilo kar zanimivo (+5,-4). Brez pretiranih težav (no, tupatam, pri -4, sem le pomislil, da bom kje zagnezidil) sem se prišlepal nazaj nad štart. Še je delalo, pa sem se z Jocem še malo vozikal po grebenu. Nekje med sukanjem nad Malo Lisco pa me je stresla misel o lastni majhnosti in brezjajčnosti. Zakaj ne grem nad Radeče? Zakaj ne še enkrat nad Rudenik? Ker sem si zadal pristati nazaj, pri avtu, ker ni nikogar, ki bi ga pripeljal za menoj? Res ne gre drugače?! Se zato ne premaknem nikamor?
Da bi se malce pomiril, sem še enkrat porinil vsaj na Ješivec in se komot privlekel nazaj ter se spravil pristat. Joc je že zlagal coto in kmalu sem bil tudi jaz tam. Po dolgem času spet en pristanek na vrhu.
Med čvekom sva pospravila stvari in si privoščila zasluženo pivo. Zaskrbljujoče pogovor ni stekel. Premalo se družimo in postal sem divje asocialen. Koyanisquaci.
Komaj čakam Posočje.

SOLC
http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&30342&map

Lisca, 7.5.09 - spet v Koprivnico

Brezdelje se izteka, v ponedeljek začnem s službo, zato se mi je zdelo nujno izkoristit še zadnji obetajoč dan.

Za prevoz sem se dogovoril z Jocem. Zdelo se mi je malce pozno, ker je čakal na Iztoka, da pelje nazaj, a sem se sprijaznil s situacijo. Kljub temu, da se mi je mudilo sem uspel malce zamuditi. Na poti gor smo že videli Robertota in Dragota, kako sučeta nad Lisco. Kaže dobro. A ko smo na štartu, Drago pristane, Roberto pa scuri na Kompolje. Ko vidim, da je Mitja, štoparja, ki ga je Joc pobral na Gnoju, začelo malce zunaj dvigovat, sem se hitro vrgel v zrak še sam. D. je ves čas razlagal o JZ, pa sem šel pobirat na Z greben. In gladko scurel.
Joc, ki mi je kmalu sledil, pa je (pametno) preletel Čučnika in malce bolj ven lepo navil. Čmeren sem poklical Iztoka in ga prosil naj me spravi nazaj na štart (hvala!). Ves prešvican sem mu pustil kombinezon, češ, saj ga do Kompolj res ne potrebujem in se ihtavo spravil nazaj na štart.

Godrnjal sem in pizdil nase, da naj ne poslušam modrovanj okoli sebe in delam tako, kot se mi zdi prav. Sklenil sem, da bom vsaj malce pojadral in odštartal v božjem miru sam samcat. Jasno, da sem krenil levo na vzhod, kjer sem le zapel stebriček, pa potem še enega. Nad Metnim vrhom so se delale bazice, pa sem jih šel potipat, saj sem bil neobremenjen s prevozom. No, malce je res držalo in me počasi odplakovalo proti Bohorju. Prav lepo je šlo, ko sem zapel nekaj prav uporabnega in lepo plezal gor. V nekem trenutku je bilo malce zmede, a se je dviganje lepo nadaljevalo do dobrih 1,8k. Juhej! Zmeda je bila, kot se je izkazalo, striženje med J pri tleh in Z malce višje. Tako sem se še toliko lažje usmeril proti Veterniku. Za povrh so se še tam nekje kuhale bazice. A curel sem močno, tako, da se nisem odločil poskusit sreče na S Bohorja, ampak sem se usmeril proti Koprivnici. Vzhodnik pri tleh me je zaustavil, tako da nisem uspel prilezti niti čez zadnji griček in se lepo prizemljil v malce odročnejšem kotičku naše domovine.
Čakanje na Joca je bilo prav prijetno; v senci s kozarčkom rujnega pri prijaznih prvih domačinih pri pristanku. Joc je bil z Ireno zelo kmalu tam, tako da sta se nam "morala" pridružiti pri debati ob špricerju.
Še enkrat se je izkazalo, kaj vse se lahko izcimi, če se lahko zaneseš na dobro dušo, ki poskrbi zate, kjerkoli že se prizemljiš. Tokrat trikrat hura za Joca!

SOLC-curi
SOLC-muri! http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&28619&map

Lisca, 25.4.2009

Prišel je dan praktičnega izpita! Zgodil se je na sredi Metuljmanije 2009, kar je vso stvar naredilo še bolj zanimivo.

Ponovno sem prosil deda, da je poskrbel za logistiko, poleg pa upal, da bom staknil kje kakega tandemaša, ki bi ga vzel s seboj pod oblake. A od slednjega, žal, ni bilo nič.

Izpit. Zjutraj ob 10h. Na štartu Srečko, Damjana nikjer. Potem, ko je v dolino spustil tandemaše, se je bilo treba kar na hitro pripravit in oddelat svoje. Še sreča, da sem pred tem malce počvekal s Pišekom in izvedel, kaj je to levi in desni šolski krog, ter da je to na izpitu pomembno. Srečko je zahteval štart naprej. Bemti, tega pa že dolgo nisem počel! In res se mi je prvi štart ponesrečil. Nisem dovolj dolgo vlekel. Drugi poskus je bil OK in sem šel na Kompolje. Z ušesi ni bilo težav (praksa!), pri pristanku pa se je zatikalo, ko sem oblikoval tisti pravilni šolski krog. Sicer ni bilo katastrofe, ampak v takih razmerah znam lepše pristat. DSamjan in Max sta se nekaj muzala, ampak na listu je pa na koncu le bilo obkroženo: OPRAVIL. Yes!

Prosto popoldne.
Po izpitnem letu se mi je oko zataknilo v bungalovčku z Novinimi testnimi cotami. Imate tavelikega Factorja? Ja, imamo. Daj sem!

Takoj, ko so se tekmovalcem začela tekma, sem se uštulil na štart, pripet na Factorja. Deda je bil našpičen, da me pride iskat kakmorkoli, jaz pa brez skrbi zaradi morebitne curaže. V glavnem - pobrat se ni bilo težko, pa sem krenil na sever, še popravil višino do baze pa gas naprej nekam približno proti Žusmu (no, malce bolj zahodno). Po planiranju pa nikakor ne najti dviganja; malce me je dražilo, ker se je nekdo, malce zahodno, lepo vozil nad menoj. Prizemljil sem v Šentrupertu, ki ga še v Atlasu Slovenije ni - no, vsaj v dedovem ne (kasneje se izkaže, da je to zaradi častitljive starosti dedovega Atlasa Slovenije, saj je Šentrupert prav na vseh ostalih zemljevidih). Nekako sva se našla in jo po bližnjici ucvrla nazaj na Lisco vrnit Factorja, ki je prav prijetna cotica s precej mehkimi komandami (mi ni všeč, ni pa s tem nič narobe), pa bolj odzivnim gasom. Vse ostalo pa je kot pri Intoxu.
Vsekakor je bila tokratna Metulmanija neprimerno boljša od lanske, ko smo le čepeli na štartu v močnem zahodniku. Le deda nekako ne morem spravit v zrak. Bo že.
Hvala dedu za transport.

SOLC

Lisca, 15.4.09

Neletalne okoliščine tukaj spuščam.
Zadnjih deset dni se leti na veliko, razen na 8.4., ko sem se po spletu okoliščin znašel na Lisci. Takrat je pihal močan JZ. V tem času je bilo preletenih kar nekaj klubskih km. Prejšnji dan, na dedov rojstni dan je klubska delegacija letela z Žusma, a je le Jocu uspelo priti (skoraj) do Radeč. Danes, ob napovedanem JV, se je odločil za še večji izziv in se od doma odpravil peš na Lisco. Bravo.

Ko sva z dedom ob enih prišla na štart, sta ene dva že krožila tam okoli (XIX in ???), pol našega kluba pa se je pripravljalo na štartu. Niko je le še potegnil in odletel, takoj za njem je šel Drago, sledil mu je MarkoL, njemu še Roberto in zadnji pred menoj je potegnil še MarkoŠ. Joc pa je še pešačil proti Lisci. Na štartu je kar lepo nažigalo, sonde v zraku pa so se pobirale in curele ter se spet pobirale. Jaz pa sem telovadil po štartu in opletal s coto, kot da jo prvič držim v rokah. V kakem petem poskusu sem jo le uspel lepo spravit nadse in končno odletet. Kmalu sem se pobral (opazujoč nekoga na Novi - takrat sem mislil, da je to Niko - in Marka Š pod seboj in visokega zmajarja nekje nad Razborjem) in krenil proti - vzhodu, čeprav sem že na podnu ugotavljal, da bo danes pot vodila na sever. Višino sem za sproti lepo popravljal in pri Ješivcu enkrat malo vrtel tudi z Dragotom, ki se je že vračal od Rudenika in me v tem stebru krepko nadvrtel. On je takrat krenil na S, jaz pa dalje proti Rudeniku, kjer sem zapel in končno do baze v desno (vesel, da sem se pripravil do tega!) zvrtel svoj steber dneva. Kljub megličastemu zraku so bili razgledi navdušojoči in vabljivi. La bazic je manjkalo. Za cilj sem si zadal Žusem in se usmeril vanj, a ga žal nisem dosegel, ampak sem moral malce pred njim pristajat. Ta pristanek je bil gotovo najgrši in najnevarnejši v vsej moji letalni karieri, če ne štejemo strmoglavljenje. Zaril sem v eno dolinico, kjer je bilo poleg splošnih sunkov vetra še vse skupaj zrotirano, tako da me je krepko premetavalo in to nekaj metrov nad tlemi. Ne vem, ali sem v tistem krotenju cote krilo prevlekel, ali pa me je enostavno vsulo - dejstvo je, da sem s treh ali štirih metrov čmoknil na travnik kot zrela hruška. Prestrašen sem pomigal z vsemi kosi telesa, ki je kljub bolečinam še delovalo. Tokrat sem imel srečo, a je ni dobro izzivati.

Prijazna domačina v bližini sta me povabila na pijačo in ko je bila oprema v nahrbtniku, sem se jima res pridružil za mizo v senci in tako udobno, ob pivu in klepetu počakal deda, da me pobere.
Na T2 so me še nahranili in lahko sem šel v Blatno po Lenarta, ki je počitnikoval pri Jonu.

Medtem me je Joc seznanil z Nikotovim (Ruše!!!) in Dragotovim (Grobelno) dosežkom.

+ Spet sproščeno letenje z zagotovljenim prevozom (ampak na to se je tudi treba navadit in bolj sproščeno pristopit k stvari) ter zato ena (zame) nova smer.
+ Prvič letos nad 2k
+ preživel cel steber v vrtenju v desno (saj gre, le spomnit se je treba in vadit)

- matranje na štartu - tudi v malce močnejšem vetru je treba znat odštartat, ne pa pustiti, da te cota premetava po štartu.
- recimo neoptimalno izbrana smer preleta, ki ga je gotovo skrajšala; če je urejena logistika, ne bi smelo biti ovira leteti z vetrom, sploh če se tega zavedaš že na tleh.
- (!) katastrofalni pristanek - paziti pri izbiri pristanka!, bolj pazljivo ravnati s coto v tumbacijah, zavaruj se.

SOLC
http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&27892&map

Križe, Lisca, 5.4.09

Vreme se je le uredilo, in lahko smo izvedli srečanje na poligonu Ivje. Zbrala se nas je kar večina letečih članov in vsak je vsaj enkrat, večina pa večkrat razgrnila svojo plahto in odletela čez travnik proti piki. Mez zezanjem na poligonu se je začel delati dan z lepimi bazicami na nebu, zato smo se počasi (za nekatere prepočasi) pobrali na Lisco.
Najbolj neučakani smo se na hitro pometali v zrak, pod že z oblaki prekrito nebo in gladko pocureli (Rado in Drago). Ob prihodu nazaj na štart (hvala Jocu) smo lahko le še pomahali ostalim, ki so izkoristili TAPRAV trenutek za štart in ravno začeli pobirati. V naslednji rundi se je za sondo žrtvoval Joc, ki je kmalu končal na tleh, preostali pa smo se drenjali in živcirali na štartu ter čakali sonce pa kako sapico gor. Končalo se je tako, da so se ostali le nekako pobrali in se privlekli vsaj do Radeč, le jaz sem spet gladko scurel (pod Dragotom) na Razbor. Še Joc je dočakal svoj trenutek, ko se je vrnil na štart ter drugič odletel, se krepko pobral, šel do Radeč in še kos poti nazaj proti Bregu. Tudi sam, zahvaljujoč prijaznemu možaku, ki me je na štop zategnil iz Razborja na Lisco, sem imel možnost, da se v zraku pridružim Jocu, a sem jo raje ucvrl domov, saj je bilo bolje še kaj postoriti za otrokovo šolo, kot pa v nedogled preizkušati srečo. Nekaj kolegov je ta dan odlično letelo. Treba je imeti pošlihtano glavo.

SOLC

Ples (2)

Drugi del
[1] 22.3.09 (ned) skoraj ista ekipa, kot v prvem tečaju
malo Ang. v.; čet. in polovični obrati, valovanje, malo tango (kul!), na koncu še neko disko poskakovanje... toneušlo!
[2] 29.3.09 (ned) - ?
....
[9] 15.5.09 (pet) Na zaključni, bonus seansi se nas je zbralo presenetljivo veliko glede na prejšnje druženje, ko nas je nakapljalo le pet parov (pa še to midva le zadnjo tretino). Ančka je lobirala za nadaljevanje v jeseni in pa za nek svečan zaključek 30.5. Aha, ples! No, ja. Nekaj znamo. Vsekakor precej več, kakor pred tečajem(a). Morda celo preveč - različnega! na račun piljenje tistega kar smo sposobni predelati. Imel sem občutek, da še zdaleč nisem osamljen v takem razmišljanju. Vseakakor pa gre lažje parom, ki so tudi sicer vsaj za prvo silo - pari.
Kmalu bo piknik. Vsekakor je to ena od zelo dobrih strani tega tečaja!

Paratlon, 14.3.2009

Letenja pa ni in ni. Izpitni let na Lijaku (menda 15.2.) je odpihnila burja, naslednji rok smo bili na smučanju, na naslednjo Kondorjevo odpravo pa so dvignile družinske obveznosti (Irena je zbolela). Ta vikend je Paratlon padel zopet v Irenino odsotnost (izlet v London), ampak tokrat je z dedovo pomočjo le šlo skozi. Lovro se je zabivakiral na T2, Lenart in Deda pa sta se mi pridružila, saj se nam je v prvi polovici, po lanskoletni izkušnji, obetal lep planinski izlet.

V lepem vremenu ob zmernem V smo se iz Radeč, čez star most odpravili proti hribu. Tokrat sem šel tudi jaz brez nahrbtnika, saj so me prepričali, da bo še dovolj priložnosti za igranje tarzana, ko prevoza na štart enostavno ne bo. Po neki potki smo se zagrizli v, tako se je zdelo, skoraj navpičen breg, ki nas je na začetku navduševal s čudovitimi slapovi, potem pa se je, že tako strm, postavil še bolj pokonci. Medtem je tudi potka izginila, Lenartu je nevarno drselo, deda je lovil sapo, jaz pa Lenartovo čutaro, ki se je s skokom iz nahrbtnika tik pod vrhom drugič in dokončno odločila za ekspresno pot v dolino.Drugi del pohoda smo se pa le še sprehodili po udobni cesti do samega štarta.

Glede na napovedan zahodnik sem napovedal pristanek v Kozjem na kozjanskem, kar je poželo pričakovan smeh. Šaljiv pretiran optimizem pač mora biti. Po prvih sunkih termike je po poldnevu nebo začela prekrivati koprena, ki ni obetala nič dobrega za termično letenje. No, po debelih treh mesecih letalne abstinence bi brez pretiranega godrnjanja sprejel tudi le varen let v dolino.

Po zasluženem počitku, hitrem čiščenju vejevja s tal in kratkem fotosešnu smo začeli kapljati v zrak. Ozki poseki primerno so se prvi dvigi kril končali na vsiljivem vejevju, a na srečo brez slabih posledic. Joc je kot prvi, žal, potipal v napačno smer, proti zahodu, in počasi potonil proti Radečam. Drago je šel preizkusit zrak rahlo levo, na vzhod in se počasi spajsal nad štart. Niko je kot naslednji naredil enako in se tudi lepo pobral. Sam seveda nisem izumljal tople vode in sem jima sledil, kar se mi je tudi obrestovalo, saj sem kmalu na štart gledal z varne višine, ter se končno lahko udobno namestil v sedež s prečko za noge vred. Tako vrteč sem še opazoval Robertotov štart, po katerem mu je iz sedeža plapolala neka velika cunja, zaradi česar se je odpravil kar proti pristanku.

Moj današnji prvi steber me je nesel za Dragotom in Nikom proti Sv.Lovrencu. Kolega sta mi lepo markirala dviganja, tako da sem do Lisce prišel brez velikih naporov. Tam smo se nekaj trudili okoli višine štarta, a Lisca ni bila pretirano radodarna. Drago se je obrnil nazaj, z Nikotom pa sva še nekaj praskala, dokler nisem na Z grebenu naletel na lep stebriček, ki me je vrnil v igro. Na 1,2k me je Zahodnik že lepo nesel proti Rudeniku, vmes sem le še tu in tam malce popravil višino. Prepričan sem bil, da v taki koprenasti oblačnosti ne bo nekih divjih stebrov. Pa tudi 1,4k ni slabo za križarjenje po Posavskih gričkih. Pa vendar me je standardni steber pri prvi dolini V od Ješivca prijetno presenetil, saj se je končal šele na dobrih 1,8k nad Rudenikom! Uauuuu! To sem čakal kakšni dve leti! Juriš na Bohor! Preskok doline je bil s to višino in vetrom v rit res lahek. Na Bohorju sem celo spajsal eno rahlo, spet močno na V zanešeno dviganje in se ves vesel podal naprej upajoč, da se bo globoka senca na V delu Bohorja kaj razkadila. Udobno sem še preletel kočo na Bohorju, potem pa so nastopili trenutki odločitve; vztrajati po že močno osenčenih hribih naprej proti Veterniku ali pa se ziheraško spustiti v dolino. Zmagala je varnejša možnost, saj mi ni bilo nič do pristajanja v hribih, kjer bi bila tudi logistika precej otežena. S preostalo višino sem odletel proti dolini, a kolikor se je dalo sem porinil še proti V, kamor me je Z je presenetljivo dobro nesel. Vmes sem preizkušal še pospeševalnik, ko ga je na levi iztrgalo iz vponke - slabo privezan - grrr! Preletel sem Veliki Kamen in nedaleč od Koprivnice lepo, po šolsko zaključil še letalni del Paratlona.
Pohvalil sem se Predsedniku, ki je potrdil, da so vsi varno pristali, le Nikota ni še nikjer (kasneje se izkaže, da je šel za menoj, le da je pristal na S strani Bohorja). Deda in Lenart sta bila pri meni še predno sem uspel priti do zasluženega piva. To je prava zemljska ekipa!

Ho, ho, ho! Dan pa je bilo presenečenje. Veliko tega se je poklopilo: neobremenjenost z varstvom mulcev, urejen prevoz, skupinsko letenje na začetku in pa nenazadnje sam dogodek, saj brez Pratlona najbrž sploh ne bi šel letet. Jasno pa je bila tu tudi sreča z vremenom.

Še takih dni!

SloOLC
http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&26018&map
Leonardo

19.& 20.2.2009 - Mokrine (sneg 6,7)

Po dobrem premisleku se je zbistrilo spoznanje, da si fanta zaslužita prave zimske počitnice ne glede na trenutno stanje. Privoščili smo si razkošje dvodneve smučarije/deskarije v Mokrinah s prenočitvijo nedaleč od Šmohorja (Hermagor). Ponovno s Klavžarji.
Ob že standardi predpotovalni jutranji besedni nevihti smo se tako v četrtek le spravili v hribe, kjer nas je pričakal vzorčni zimski dan; mega snega, urejene proge in relativno malo gneče. Počena in prejšnji večer za silo pokrpana deska je seveda popustila že po slabe pol ure, zato sem šel v izposojevalnico po drugo. Dobil sem podmerskega (160) Burtona z for-rent vezmi, a se je zadeva izkazala za čisto fantazijo v primerjavi s polomljenim L4Y. Ponovno sem se počutil kot človek. Občutek vreden svojega denarja.
Lovro je z Jakobom temeljito preučeval vse možnosti fun parka, ostali pa smo tapkali naokoli, čeprav je Lenarta tudi zelo vleklo k tavelikima dvema. Konec prvega dne sva z Lenkotom pospremila Ino v dolino; fant ima energije za vse nas skupaj.
Prenočišče je bilo zelo solidno (glede na ceno) s prijazno gostiteljico, ki je bila, vsaj tak občutek sem imel, zelo navdušena nad nami. Zvečer smo zdržali v čveku do neverjetnih 22h in nato pocepali kot muhe.
V petek smo z veliko žlico zajeli še en tak dan in si privoščili vse, kar nam je smučišče ponujalo. Zjutraj smo doživeli nekaj družinskih voženj, kasneje pa sem si nekaj trenutkov podelil le z Lovrijem, ko sva prečila en breg, da bi se izognila gondoli na sosednji hrib. Prijetno in toplo.
Merjenje hitrosti; Le.: 70,78 in Lo.:67,5km/h - na deski. Zadnjo uro smo posvetili snemanju in nekaj tega je tudi v Jakobovem videu.
Potrebovali smo te počitnice.

Jakobov video:


p.s. V četrtek pa je bil res leteč dan, prav tako v petek, ko je bil izveden še praktični del JP izpita, ki so ga uspešno opravili vsi takrat prisotni.

17.2.2009 - Rogla (sneg 5)

Zimske počitnice. Celodnevna Odprava zelenega zmaja (kangooja) na Roglo v postavi Lenart in Jon ter že uigran par Lovro in Jakob, pa še šofer. Tokrat smo se osredotočili skoraj izključno na fun park in vsem je bilo tako prav. Šofer je bil sicer malce poklapan zaradi krevsanja na polomljeni deski, a je prevladovalo zadovoljstvo ob lovljenju malih nadebudnežev. Zaključek na Zoldjevem, zvečer pa fešta za Janezovo obletnico.

Basket

Basket s tamalima, ki sta me dvakrat premagala. Zasluženo.

Lijak

Končno je napočil dan, ko bom zaključil odiseado s tem nesrečnim JP izpitom. V petek dobim SMS, da bo v nedeljo na Lijaku še praktični del izpita. Juhej, končno!
Žal pa naj bi bil dol že zelo zgodaj in tako se ne morem pridružit klubski odpravi, ki pa računa, da bo odletela po startu ligašev, ki prav te dni tekmujejo v okolici Lijaka.
Realnost: ob dogovorjeni uri nikjer nikogar, po dveh urah pa prideta dva iz KK (!) - en na izpit (!?).
Ob prvi priložnosti se vkrcam v kombi za gor, tam pa kraljuje parawaiting, ki si ga popestrim s sprehodom do okna.
Na štartu nažiga burja, zato tekmo kmalu odpovejo, ko pa nekdo le odleti in ga fino vsuje, se razidejo še rekreativci, tako da na startu ostanemo praktično le še kandidati za čestitke. Komisija (vsaj Srečko in Damjan) ugotovi, da danes ni za letet in odpove izpit. Da dan ne bi šel popolnoma v 0, se dol odpravim peš (pol ure).
Shit happens, smo pa le živi in zdravi.

Sicer pa je Lovro užival na Voglu, Irena in Lenko pa v domačih krajih.

Ples

Da ne pozabim omeniti zadnjega tektonskega premika - ples.
Že nekaj časa pogledujem k tangu, ki je kot glasba zadetek v srce in medtitacija kot ples, a premaknilo se ni nič. Na nekem decemberskem druženju pri Ini pa se je izkazalo, da je ples trenutno IN, ter da ljudje množično hodijo na plesne tečaje. Gospem ni bilo potrebno veliko časa, da so našle skupino za našo veslo družbico.
Sledilo bo osem dveurnih plesnih seans. Bomo videli kaj se bo izcimilo iz tega.
[1] 24.1.09 - Blues, Rumba
[2] (x) 30.1.09 - z vročino doma
[3] 7.2.09 - Rumba, ča-ča, Angl. val. (120€)
[4] 13.2.09 - Rumba, ča-ča, Angl. val. (jaz sem že čisto zmešan)
[5] 27.2.09 - ...
[6] 6.3.09 - ..., Tango (prva slika) (najina pijača)
[7] (x) 17.3.09 - Irena v gledališče
[8] 20.3.09 - Rumba, Fox (katastrofa zame), Tango (druga slika), še nekaj, menda nova slika čača (prikazano v zadnjih minutah, pozabil); prijava za naprej (že to nedeljo). Zaključek z druščino v Teak-u.

Torej:
- Blues: ?!?
- Rumba: osnova je kvadrat, začetek v desno, slike: promenada, prom.kontra, promenada križanje, odprto, križanje nog, četrtinski obrat.
- Angl. valček: začetek z levo, tri naprej + ena nazaj, četrtiski obrati (ena naprej, ena nazaj)
- Ča-Ča: začetek v desno (čačača-en-dva), osnova, promenada, promenada z obratom, z ženskim obratom, ...
- Fox: SSQQ?, gre v nekem cik caku...
-TANGO: začetek z levo, osnovna slika: SSQQ (to prestop, da spet začneš z levo), dolga in vzporedna QQS (da se ženska pripelje okoli na začetni položaj); druga slika: lS (obrat v desno) S, QQ (zanihanje na mestu), (nazaj!)SSQ (???)

Tek

He, he, če že ne tečem, lahko vsaj traso teka nalepim na google map:


Prikaži večji zemljevid

Naslednji korak pa bo to isto narediti z GPS sledjo.

17.1.2008 - Rogla (sneg 4)

Ob obetu lepega vremena organiziramo odpravo na Roglo. Ireno tokrat zamenja Jakob. Celodnevna varianta se izkaže za kar pravo, saj zjutraj pridemo gor v prelep sončen, ravno prav mrzel dan. Lovro in Jakob oddrvita po svoje, midva Lenkotom pa ostaneva skupaj, večino v fun parku. Pobec ga žge čez vse slajde, da se ni za verjet. Pogled na njegovo veselje te mora ogret in dvignit. Preden se odpraviva na Jurgovo k tavelikima enkrat hudo užgem s kolenom po ledenem doskočišču pod eno majšo skakalnico (starec pač). Na Jurgovem v prvi vožnji v nedolžnem zavoju zabredem v nastrgan sneg, ki me ustavi in prekucne na nos, česar pa deska ne preživi. Hreščeče se poslovi od svoje aktivne kariere. Slabe volje se odpeljem do Lenarta in razmišljam, kako rešiti dan. Po malici greva z Lenartom do servisa, a tam ni dovolj velike deske za sposodit, Lenart pa se, kljub prej drugačnim željam, odloči danes ostati na smučeh. Dan do konca zvozimo večinoma skupaj, jaz na kriplasti deski, ki pa za silo še deluje. Fantje ga na veliko drsajo po slajdih, Lovro tudi nekaj malega skoči. S telefoni uspemo posneti še nekaj kadrov in dan je pod streho.
Zaključimo še s spustom v vozičkih na Zlodjevu ter ga užgemo domov. Prelep dan.

10.1.2008 - Mokrine (sneg 3)

Po deželi je zavela novica o dnevu poceni kart (odr.:20, otr:10 za cel dan) na nam bližnjem smučišču na avstijskem Koroškem. Žal je imel Lovro neke šolske, še bolj pa družabne obveznosti in se je temu dnevu na snegu odpovedal, tako da smo sami trije navsezgodaj zjutraj (za naše razmere) odrinili proti gorenjski. Na Hrušici, pri nakupu kart smo se kar malce ustrašili, saj je bila precejšnja gneča, a smo nakup na hitro opravili. Na mokrinskem prelazu nas je pričakal prelep dan in popolnoma zabita parkirišča, tako da se nam je kar smejalo, ko smo naleteli na luknjo v snegu ob cesti le sto metrov od smučišča. Dan je bil za bogove. Vreme, sneg, proge - vse brezhibno. Vmes smo se našli še s tamalimi voglarji in Valijevimi, tako da je bilo še nekaj družabnosti. Slogovna različnost je bila prevelika, da bi se lahko preganjali skupaj, tako da smo se mi trije odpravili še proti fun parku, kjer je bil še zadnji osončeni del smučišča. Lenart je bil navdušen nad tipčki, ki so s smučmi (sicer čudno zvitimi, pa vendar...) izvajali skoke, ki so ponavadi v domeni bordarjev. Tudi tamal sam ne spusti nobenega kuclja, ne da bi na njem skočil.

Irena je tokrat prvič smučala s čelado - zanimivo, da ji je prav Lenartova prejšnja, ki jo je nekako preraste. Postajam krepko najpočasnejši v družini. Če odštejem svoj grd padec na trebuh v izteku hitrostne preizkušnje, ko se mi je fotoaparat skozi rebra zabil v pljuča in pa Lovorvo odsotnost, je bil to odličen dan zimskih radosti.
Z druščino s smučišča smo se dobili še v Kranjski gori na pici, Lenart pa je v LJ dobil svoje oboževane mknagetse.

3.1.2009 - Krvavec (sneg 2)

Vremenska napoved je spet obetala pravo zimsko radost - vsaj v hribih. Odločitev dneva je bil Krvavec. Seveda spet le popoldanski, a tokrat brez čaranj s kartami. Z Gorenjci ni šale. Malce smo se ustrašili, ko so nas redarji preusmerili na parkirišče že pri piceriji, a se na smučišču vsa ta masa ljudi ni zelo poznala. Snega je bilo veeeliko, le sonce so tupatam zakrili oblaki, a ko se je spet odprlo, je bil razgled na Julijce toliko lepši.

Vmes smo se malce razkropili, tako da sva jo z Lenartom nekajkrat sama vžgala z Zvoha dol po nesteptanem bregu. Na koncu pa spet nesreča z Lovrijevo vezjo - tokrat mu je razpadla druga, nesrečnega vijaka pa nismo našli. Ajajaj. Lovro je tako izgubil eno vožnjo, ne pa več, saj na Krvavcu zapirarjo že ob pol štirih.
Vseeno si nismo dali pokvariti dneva, ki sta ga tamaladva zabelila še v McDriveu.

Lepi prazniki.