Letenja pa ni in ni. Izpitni let na Lijaku (menda 15.2.) je odpihnila burja, naslednji rok smo bili na smučanju, na naslednjo Kondorjevo odpravo pa so dvignile družinske obveznosti (Irena je zbolela). Ta vikend je Paratlon padel zopet v Irenino odsotnost (izlet v London), ampak tokrat je z dedovo pomočjo le šlo skozi. Lovro se je zabivakiral na T2, Lenart in Deda pa sta se mi pridružila, saj se nam je v prvi polovici, po lanskoletni izkušnji, obetal lep planinski izlet.
V lepem vremenu ob zmernem V smo se iz Radeč, čez star most odpravili proti hribu. Tokrat sem šel tudi jaz brez nahrbtnika, saj so me prepričali, da bo še dovolj priložnosti za igranje tarzana, ko prevoza na štart enostavno ne bo. Po neki potki smo se zagrizli v, tako se je zdelo, skoraj navpičen breg, ki nas je na začetku navduševal s čudovitimi slapovi, potem pa se je, že tako strm, postavil še bolj pokonci. Medtem je tudi potka izginila, Lenartu je nevarno drselo, deda je lovil sapo, jaz pa Lenartovo čutaro, ki se je s skokom iz nahrbtnika tik pod vrhom drugič in dokončno odločila za ekspresno pot v dolino.Drugi del pohoda smo se pa le še sprehodili po udobni cesti do samega štarta.
Glede na napovedan zahodnik sem napovedal pristanek v Kozjem na kozjanskem, kar je poželo pričakovan smeh. Šaljiv pretiran optimizem pač mora biti. Po prvih sunkih termike je po poldnevu nebo začela prekrivati koprena, ki ni obetala nič dobrega za termično letenje. No, po debelih treh mesecih letalne abstinence bi brez pretiranega godrnjanja sprejel tudi le varen let v dolino.
Po zasluženem počitku, hitrem čiščenju vejevja s tal in kratkem fotosešnu smo začeli kapljati v zrak. Ozki poseki primerno so se prvi dvigi kril končali na vsiljivem vejevju, a na srečo brez slabih posledic. Joc je kot prvi, žal, potipal v napačno smer, proti zahodu, in počasi potonil proti Radečam. Drago je šel preizkusit zrak rahlo levo, na vzhod in se počasi spajsal nad štart. Niko je kot naslednji naredil enako in se tudi lepo pobral. Sam seveda nisem izumljal tople vode in sem jima sledil, kar se mi je tudi obrestovalo, saj sem kmalu na štart gledal z varne višine, ter se končno lahko udobno namestil v sedež s prečko za noge vred. Tako vrteč sem še opazoval Robertotov štart, po katerem mu je iz sedeža plapolala neka velika cunja, zaradi česar se je odpravil kar proti pristanku.
Moj današnji prvi steber me je nesel za Dragotom in Nikom proti Sv.Lovrencu. Kolega sta mi lepo markirala dviganja, tako da sem do Lisce prišel brez velikih naporov. Tam smo se nekaj trudili okoli višine štarta, a Lisca ni bila pretirano radodarna. Drago se je obrnil nazaj, z Nikotom pa sva še nekaj praskala, dokler nisem na Z grebenu naletel na lep stebriček, ki me je vrnil v igro. Na 1,2k me je Zahodnik že lepo nesel proti Rudeniku, vmes sem le še tu in tam malce popravil višino. Prepričan sem bil, da v taki koprenasti oblačnosti ne bo nekih divjih stebrov. Pa tudi 1,4k ni slabo za križarjenje po Posavskih gričkih. Pa vendar me je standardni steber pri prvi dolini V od Ješivca prijetno presenetil, saj se je končal šele na dobrih 1,8k nad Rudenikom! Uauuuu! To sem čakal kakšni dve leti! Juriš na Bohor! Preskok doline je bil s to višino in vetrom v rit res lahek. Na Bohorju sem celo spajsal eno rahlo, spet močno na V zanešeno dviganje in se ves vesel podal naprej upajoč, da se bo globoka senca na V delu Bohorja kaj razkadila. Udobno sem še preletel kočo na Bohorju, potem pa so nastopili trenutki odločitve; vztrajati po že močno osenčenih hribih naprej proti Veterniku ali pa se ziheraško spustiti v dolino. Zmagala je varnejša možnost, saj mi ni bilo nič do pristajanja v hribih, kjer bi bila tudi logistika precej otežena. S preostalo višino sem odletel proti dolini, a kolikor se je dalo sem porinil še proti V, kamor me je Z je presenetljivo dobro nesel. Vmes sem preizkušal še pospeševalnik, ko ga je na levi iztrgalo iz vponke - slabo privezan - grrr! Preletel sem Veliki Kamen in nedaleč od Koprivnice lepo, po šolsko zaključil še letalni del Paratlona.
Pohvalil sem se Predsedniku, ki je potrdil, da so vsi varno pristali, le Nikota ni še nikjer (kasneje se izkaže, da je šel za menoj, le da je pristal na S strani Bohorja). Deda in Lenart sta bila pri meni še predno sem uspel priti do zasluženega piva. To je prava zemljska ekipa!
Ho, ho, ho! Dan pa je bilo presenečenje. Veliko tega se je poklopilo: neobremenjenost z varstvom mulcev, urejen prevoz, skupinsko letenje na začetku in pa nenazadnje sam dogodek, saj brez Pratlona najbrž sploh ne bi šel letet. Jasno pa je bila tu tudi sreča z vremenom.
Še takih dni!
SloOLC
http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&26018&map
Leonardo
Ni komentarjev:
Objavite komentar