Glede na napovedan zahodnik sem napovedal pristanek v Kozjem na kozjanskem, kar je poželo pričakovan smeh. Šaljiv pretiran optimizem pač mora biti. Po prvih sunkih termike je po poldnevu nebo začela prekrivati koprena, ki ni obetala nič dobrega za termično letenje. No, po debelih treh mesecih letalne abstinence bi brez pretiranega godrnjanja sprejel tudi le varen let v dolino.
Moj današnji prvi steber me je nesel za Dragotom in Nikom proti Sv.Lovrencu. Kolega sta mi lepo markirala dviganja, tako da sem do Lisce prišel brez velikih naporov. Tam smo se nekaj trudili okoli višine štarta, a Lisca ni bila pretirano radodarna. Drago se je obrnil nazaj, z Nikotom pa sva še nekaj praskala, dokler nisem na Z grebenu naletel na lep stebriček, ki me je vrnil v igro. Na 1,2k me je Zahodnik že lepo nesel proti Rudeniku, vmes sem le še tu in tam malce popravil višino. Prepričan sem bil, da v taki koprenasti oblačnosti ne bo nekih divjih stebrov. Pa tudi 1,4k ni slabo za križarjenje po Posavskih gričkih. Pa vendar me je standardni steber pri prvi dolini V od Ješivca prijetno presenetil, saj se je končal šele na dobrih 1,8k nad Rudenikom! Uauuuu! To sem čakal kakšni dve leti! Juriš na Bohor! Preskok doline je bil s to višino in vetrom v rit res lahek. Na Bohorju sem celo spajsal eno rahlo, spet močno na V zanešeno dviganje in se ves vesel podal naprej upajoč, da se bo globoka senca na V delu Bohorja kaj razkadila. Udobno sem še preletel kočo na Bohorju, potem pa so nastopili trenutki odločitve; vztrajati po že močno osenčenih hribih naprej proti Veterniku ali pa se ziheraško spustiti v dolino. Zmagala je varnejša možnost, saj mi ni bilo nič do pristajanja v hribih, kjer bi bila tudi logistika precej otežena. S preostalo višino sem odletel proti dolini, a kolikor se je dalo sem porinil še proti V, kamor me je Z je presenetljivo dobro nesel. Vmes sem preizkušal še pospeševalnik, ko ga je na levi iztrgalo iz vponke - slabo privezan - grrr! Preletel sem Veliki Kamen in nedaleč od Koprivnice lepo, po šolsko zaključil še letalni del Paratlona.
Pohvalil sem se Predsedniku, ki je potrdil, da so vsi varno pristali, le Nikota ni še nikjer (kasneje se izkaže, da je šel za menoj, le da je pristal na S strani Bohorja). Deda in Lenart sta bila pri meni še predno sem uspel priti do zasluženega piva. To je prava zemljska ekipa!
Ho, ho, ho! Dan pa je bilo presenečenje. Veliko tega se je poklopilo: neobremenjenost z varstvom mulcev, urejen prevoz, skupinsko letenje na začetku in pa nenazadnje sam dogodek, saj brez Pratlona najbrž sploh ne bi šel letet. Jasno pa je bila tu tudi sreča z vremenom.
Še takih dni!
SloOLC
http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&26018&map
Leonardo
Ni komentarjev:
Objavite komentar