Brezdelje se izteka, v ponedeljek začnem s službo, zato se mi je zdelo nujno izkoristit še zadnji obetajoč dan.
Za prevoz sem se dogovoril z Jocem. Zdelo se mi je malce pozno, ker je čakal na Iztoka, da pelje nazaj, a sem se sprijaznil s situacijo. Kljub temu, da se mi je mudilo sem uspel malce zamuditi. Na poti gor smo že videli Robertota in Dragota, kako sučeta nad Lisco. Kaže dobro. A ko smo na štartu, Drago pristane, Roberto pa scuri na Kompolje. Ko vidim, da je Mitja, štoparja, ki ga je Joc pobral na Gnoju, začelo malce zunaj dvigovat, sem se hitro vrgel v zrak še sam. D. je ves čas razlagal o JZ, pa sem šel pobirat na Z greben. In gladko scurel.
Joc, ki mi je kmalu sledil, pa je (pametno) preletel Čučnika in malce bolj ven lepo navil. Čmeren sem poklical Iztoka in ga prosil naj me spravi nazaj na štart (hvala!). Ves prešvican sem mu pustil kombinezon, češ, saj ga do Kompolj res ne potrebujem in se ihtavo spravil nazaj na štart.
Godrnjal sem in pizdil nase, da naj ne poslušam modrovanj okoli sebe in delam tako, kot se mi zdi prav. Sklenil sem, da bom vsaj malce pojadral in odštartal v božjem miru sam samcat. Jasno, da sem krenil levo na vzhod, kjer sem le zapel stebriček, pa potem še enega. Nad Metnim vrhom so se delale bazice, pa sem jih šel potipat, saj sem bil neobremenjen s prevozom. No, malce je res držalo in me počasi odplakovalo proti Bohorju. Prav lepo je šlo, ko sem zapel nekaj prav uporabnega in lepo plezal gor. V nekem trenutku je bilo malce zmede, a se je dviganje lepo nadaljevalo do dobrih 1,8k. Juhej! Zmeda je bila, kot se je izkazalo, striženje med J pri tleh in Z malce višje. Tako sem se še toliko lažje usmeril proti Veterniku. Za povrh so se še tam nekje kuhale bazice. A curel sem močno, tako, da se nisem odločil poskusit sreče na S Bohorja, ampak sem se usmeril proti Koprivnici. Vzhodnik pri tleh me je zaustavil, tako da nisem uspel prilezti niti čez zadnji griček in se lepo prizemljil v malce odročnejšem kotičku naše domovine.
Čakanje na Joca je bilo prav prijetno; v senci s kozarčkom rujnega pri prijaznih prvih domačinih pri pristanku. Joc je bil z Ireno zelo kmalu tam, tako da sta se nam "morala" pridružiti pri debati ob špricerju.
Še enkrat se je izkazalo, kaj vse se lahko izcimi, če se lahko zaneseš na dobro dušo, ki poskrbi zate, kjerkoli že se prizemljiš. Tokrat trikrat hura za Joca!
SOLC-curi
SOLC-muri! http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&28619&map
Ni komentarjev:
Objavite komentar