Orešje, 12.9.2025 (pet), Balvanček FAI in povratek z grozdjem

https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2715212/

hajk

Petek je in med sprehodom po malico ugotovim, da je zunaj sončno. In da vlečejo vzhodne sapice. Preverim postajo, ki potrdi to. Ajme. Preverim še napoved, ta pa pravi, da bo cel popoldan tako. A dnevi niso več tako dolgi in treba se bo zmigat. Na VL se nihče, razen Miha z morja, ne odzove na vabilo za Orešje. Klinc, pa grem sam. Če drugega ne, si bom malo pretegnil noge. Zaključim na šihtu in hitro domov, preoblečt, po opremo in naprej.

Na startu zmerne južne sape, na nebu bazice, ptiči se vozijo po grebenu. Ok, za odletet bo, morda celo za malo podrajst sem pa tja. Scalica se lepo spravi gor, po šolsko odletim, le za v žakelj še malo potelovadim, saj sem izgubil zanko. Zrak zagrabi.

Ne morem se spravit prav visoko nad greben in čisto malo porinem na zahod. Nazaj grede Silovec kar preskočim, hrvaški hrib preživim, še do ovinka ne prilezem, obrnem prej v skrbi, da ne curnem tam. Nazaj grede spet opazujem ptiče, ki pa navijajo višje, torej mora nekaj delat. Najdem te njihove balončke, da se spravim dovolj visoko za povratek na slovensko stran, več pa ne.  Tudi tokrat Silovec le obletim in vso zalogo višine vložim v povratek pod start, ki me vzame gor. V redu, si mislim, to je to za danes, grem gor pristat. "Ali meni se baš ne rastaje".

Zvrtim se dobrih 100m nad start, pa grem s tem pogledat še nad grad, kjer zna bit kakšna aktivnost. Slikarim, vmes pa opazim ptiče nad gradom ali pa še malo naprej. Vrtijo. Grem potipat in res, nekaj brbota! Spravim se na 700. To bo pa že položaj za preverit Bukovje. Na poti povozim stebriček, na katerem so se prej vrteli pernati prijatelji in se spravim na nekaj pod 800m. Krasno za ta trenutek in prostor. Ne vleče me ponavljat zdaj udobno dosegljivi greben, raje se usmerim iskat tretjo obratno za trikotnik. Na pamet, saj Oudie najprej ne pokaže nič, potem pa se le pokaže cona. Tam obrnem in upam, da čim višje priklopim Silovec, zato Bukovje kar spustim. Vmes ni bilo možnosti popravljanja, zato pristanem na enem od nižjih travnikov. Spet predolgo držim smer in pristajam z (rahlim) vetrom, da me za trenutek posadi na rit.

Pa - odlično se je to izteklo! Dobra urca, nekaj vrtenja, skokec stran od brega, kratek sprehod do avta. Povratki v času trgatev so tu še posebej slastni, saj pretežni del hoje gor lepo zobam sladko grozdje.

Doma še pravočasno, da se transformiram v civila, da grem v Kostanjevico na Krki na otvoritev razstave. Malicam malo tam, malo kasneje doma. Se da kak dan preživet z malo manj hrane.

Švarč, 31.8.2025 (ned), za konec poletja

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2712293/

F&H: https://xcglobe.com/flights#show-flight/2712369/

V ponedeljek erzotova ekipa dobro odleti z Ravne gore na Madžarsko. Jugozahodnik dobro dela. Korporativn sužnji tudi. V torek spet Ravna gora hrvaško ekipo dostavi skoraj na Ogrsko. Oba dneva Miha in Matic preizkušata Orešje in v torek bi, čeprav pozno, zagotovo šlo, a sta se držala peskovnika, Pardon, Miha je krenil v veter proti Švarču in seveda kmalu pristal. Kot bi bogovi  letenja rotili, naj se kdo spravi na Madžarsko z Orešja. Mitja spremlja situacijo in v četrtek že pošilja ugodno vremensko napoved za nedeljo, zadnji avgustovski dan, z vrisano traso z Orešja, preko Ifke, do Drave in nato ob daleč dol ob reki. Hm, bi bilo za poskusit. Dva dni prej bo kislo vreme, na nedeljo se zjasni in vroče sonce bo segrelo od dežja ohlajen zrak. Ok, zveni obetavno in bo treba poskusit. Kljub dežurstvu in sobotni Bernardkini zabavi. A večer prej vremenarji prerokujejo, da bo sever vztrajal. Mitja se ohlaja in že omenja Gorenjsko.

Na sicer prijetni fešti se s pijačo držim nazaj in zaključek dočakam le malo zaspan zaradi pozne ure. V nedeljo se zbudim kar spočit. Preverjam vreme in razmere so nejasne. Vztraja sever, ki se naj bi obrnil v zahodnik. Hm, a bo Orešje za odletet? Ne kaže. Tako se pozno, šele po eni odpravim proti Koprivnici, kjer potem ni zaznati nobenih sap in to pripišem zavetrni legi pred severom, pa zavijem na Vetrnik. Tam le ugotovim, da če kaj pihne, pihne jug. Torej ni druge, kot da grem na novo obujenega znanca, na Švarč.

Jaka je tokrat doma, na hitro se pozdraviva in pokomentirava katastrofalno igro naših košarkašev na pripravljalnih tekmah pred eurobasketom. Itak pridem potem nazaj po avto, pa bova še kakšno rekla. Na startu je klobasa še vedno na drogu, a zapletena. Previdno spustim drog in jo poštimam, da vidim, kaj vleče. Vleče lep jug. Švohcen, a kolikoror toliko konstanten. Nad glavo lepe baze. Pa da vidimo.

Start tokrat uspe od prve, le zanko izgubim, da se malo težje spravim v žakelj. Zrak sramežljivo zagrabi. Malo potipam okoli in vidim ptiča malo zunaj, pa se  mu pridružim. Žuau je imela prav, tam je delalo in zavrtiva razrukan steber. Ni, da bi bilo samo vrtenje v nek užitek, a spajsat se s Švarča je vedno lepo. Nekako ne znam do baze, pa se še pod 1,3 spustim proti bohorski koči. Plan je vsaj ponovit nekaj takega kot zadnjič. V nekem trenutku se mi zazdi, da me preveč požira, da bi se še na uporabni višini privlekel do koče, pa se, že pod 1k, obrnem ven, proti Šedmu. Je bilo treba malo pohodit gas, da je šlo v veter. Greben bo ziher dal, če ne pa grape na koncu. Za Gabijeve variante Kališevca sem bil že prenizek.

Pa ni dal ne greben, ne grapa, pred katero sem obrnil. Nazaj grede sem se držal precej stran od brega, ne vem, ni mi bilo za tiščat nizek v hrib, posut z vinogradi. Tudi na koncu, ko je v zatrepu doline le nekaj delalo, sem se osredotočil le še na varen pristanek na čim večji zaplati trave. Mehki sestop.

V bližnjo senco, sušit prešvicane cote in pospravit. Spet si najdem neuhojeno pot za bližnjico čez kravji pašnik namesto po cesti okoli hriba. Kdor ne leti, naj vsaj hodi. Lep sprehod nazaj do Jake, ki mi ponudi vodo in klop za počitek. Krajši čvek, ko pa se ohladim, da se lahko preoblečem, se poslovim.

Še na PP75a popisat števec in na T2 na obisk. Doma precej pozno. 

Jebiga, nimam si kaj očitat, da nisem vsaj poskusil. Na Gorenjskem so res dobro in obilno leteli, Mitja precej zadržano glede na svoje sposobnosti, Krešo pa je kresnil osebni rekord.. Z Lisce je en lepo potegnil do Mirne, naši niso šli v zrak. Dan mi je malo zagrenil Tibor, ki se je med drugim pasel v bazah, do katerih nisem znal in pokazal, da se je dalo. Ah...

Švarč, 24.8.2025 (ned), Milostno bohorjenje

Prvi: https://xcglobe.com/flights#show-flight/2710898/

Drugi: https://xcglobe.com/flights#show-flight/2710902/

Skupaj z vmesnim hajkom: https://xcglobe.com/flights#show-flight/2710905/

Nedelja namenjena kosilu za 60, ki je zaradi okoliščin prestavljeno. Zaradi ene okoliščine sem tako ta dan ostal doma sam z Izo in s polno načrtov, kaj vse je postorit. A zunaj se zblešči lep sončen dan. Hm. Gabi in Wosa gresta delat na Lisco, pridruži se jima še nekaj mladincev. Morda pa? Lisca zagotovo ne, saj je predaleč za dežurstvo in za v hiši zaprtega psa. Orešje itak, kaj pa Švarč? Napovedan JV bi znal delat, pa tudi sicer bi šel še na Dovško voščit Ireni, morda še na Trubarjevo. Švarč torej!

Domača hišna opravila me zadržijo do 13h, potem pa Izo v hišo, pa na Švarč. Je kar nekaj vetra, nebo je kumulusasto, ni nekih pokrivanj.  Zna bit. Gor se lotim montiranja male vetrne vreče na drog, pri tem pa po nerodnosti odlomim nosilec vreče, tako da jo potem privežem kar na drog. Za danes bo dobro, nosilec bo pa treba popravit. Mea culpa.

Piha v izmenah, včasih še dol. Je bolj vzhodnik kot jug. Dvignem v eni od izmen gor, šavje v špagah, prekinem, očistim. V naslednji izmeni gor spet dvignem in stečem, a ne prime, da se komaj odlepim od brega spodaj. Za vogalom prime. Vozikam se sem pa tja, lovim balončke, a nobenega ne morem prav obrnit. Tonem in ni druge kot pristat. Pri tem me sredi zavoja v pristanek naglo spusti in pospeši z vetrom, zato drseči pristanek, kar gre, a cota se obesi čez žico ograje. Scali ni nič hudega, a sem slabe volje bolj kot zaradi curaže.

Dan je še živ in odšibam nazaj gor. Vseeno si na bregu vzamem nekaj minut za  nabiranje jagodnih listov za domači čaj. 

Zdaj gor bolj konstantno vleče jug. Nekako po napovedi. A kaj, ko je za popoldan napovedana tudi oblačnost. Škarje se zapirajo. Ko sem v drugo pripravljen (po pakiranju odlomljenega nosilca in čiščenju celega kupa šavja iz špag), pa Švač klasika - vse crkne. Prve koprene že ubijajo sonce. Ne dam se sprovocirat in čakam. Vmes totalno crkne, pa se spet zbudi neka švohna sapa. Zunaj, pred nosom, se mi vozijo ptiči, katere drži. Nekaj dela, le mene ne spusti v zrak. Slednjič potegnem v švohcen vzgornik, ki pa zagrabi in višje kot prvič odvijem v levo, kjer zagrabi zares. Takoj lahko zavrtim in ringlšpil gre čez 1,5k. Oho, to je to!

Nekih preletov glede na pozno uro in bližajoče se oblačnosti danes ne bo, je pa za poskusit Bohor. Iznad Ravnega loga tako na kočo, tam makadam, ki da veliko telovadbe in malo višine. Malce naprej, nad Javornikom pa pošteno zagrabi, vario na trenutke kar žvižga, in gre do baze, ki se naredi nad menoj. Zebe me ko psa, roke drvenijo in je lepo ko strela. Ne rinem v bazo, prej pobegnem proti zahodu. Lisca se ponuja, a potem ne bi bilo povratka, saj se nebesne zavese že zagrinjajo. Nad Velikim vrhom se delata dve bazici, pa se spustim tja, da vidim, če ju ujamem še v aktivni fazi. Ne data nič in obrnem proti avtu. A glej ga zlomka, naslednji kucelj še dela in gremo nazaj na  1,3k, da grem v Bohor in potem še enkrat, že pod pošteno oblačnostjo, povrtim na 1,4k. Krasno, pristanek pod Švarčem je v doletu. Poigravam se z mislijo, da bi šel poskusit čez Ravni log še na Vetrnik, a privlačnost udobnega pristanka blizu avta prevlada. Konec koncev dan ugaša, izcejam zadnje kaplje.

Švarč še malo drži, pretipam cel greben, a ni nič, kar bi znal pobrat. Za iztek še malo podrgnem breg pod startom in na pristanek. Oudie zdaj kaže neke cone za fai trikotnik tam pri Senovem, a potem bi bil povratek vprašljiv in raje mehko pristanem. Uf, dobro se je to izteklo, lep krogec po Bohorju. 

Pospravljanje, rukzak pustim spodaj, sprehod gor, pri hiši si izprosim dovoljenje za sončnico, na Dovško voščit Ireni, ki je ni doma, dejansko ni nikogar, upam, da so jo peljali kam na lepše, pustim ji rožo, slikam in ji voščim s sporočilom. Tako se najde čas še za na Trubarjevo, na kratko, pa domov, kjer ni časa za nastavitev robota v pritličje, soproga na telefonu. Z Izo, ki se je šele zdaj spravila jest, na Žejno zalit paradajze in nekaj pojest pa domov, razpakirat in končno odgovorit prodajalcu zica, ki čaka potrditev nakupa pa potem pogledat današnje slike in trek. Pol polnoči pride hitro takrat tudi Irena. Spat.

Orešje, 19.8.2025 (tor), Vzhodnoligaški piknik in še kaj

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2709952/

V ponedeljek, 18.8. Mitja navrže zamisel za piknik v torek. Ideja se prime, vreme je, celo po dežju, gremo. Idealno bi bilo še Belija spravit v zrak, če bo njegovo padalo le prišlo s tehničnega. Čez noč premislim in se odločim, da s tem piknikom počastim za rojstni dan. Več se nas ne bo naenkrat zbralo na kupu. V torek še na šiht, nakupim pijačo, Miha nabavi hrano. Doma me čaka paket s tehnično pregledano coto - super, Beli gre v zrak! Na pristanku je poleg Miha in Belija še Krešo s prijateljem. Jaz z Izo ne pašem več v Belijevega terenca, tako da mi odpeljejo le rukzak, midva s psom pa s sedla peš, tovorim le darilni paket. Gor ob dveh.

Najprej malo heca, ko Andrej iz rukzaka namesto Ikume potegne stare odeje, potem izza grma le dobi svojo coto in jo gre z veliko treme hendlat. Pride še več hrvaških kolegov, ki imajo plan letet na Donačko. Najs. Za njimi se še lokalci počasi spravimo v zrak.

Vleče malo s strani, a ni krize. Skalo lepo spravim gor, malo jo plete, a jo lepo lovim in se vržem pod breg. Trenutek zatem, ko se odlepim od tal, mi skalico na levi grdo klofne. Dva metra nad cesto jo lovim in hitro se sestavi nazaj, pazim le, da še zvozim mimo dreves na desni kamor me nosi veter in že sem zunaj, kjer dvigne. Uf, tole pa je bilo! Marsikaj sem že tu doživel, tega pa še ne. Tudi s tem krilom ni bilo še nikoli kaj podobnega, pa sva preletela marsikateri makadam. Na, zdaj pa to nekaj pednjev nad zemljo!

Jata ptičev nad Silovcem me potegne tja, kjer se veselje po nekaj krogih konča in grem naprej čez Sotlo. Na Cesargradu je spet nezanesljivo, nekaj buta, a kaj višje od grebena se ne da spravit. Višino grem pokurit proti ovinku, ko nad Klanjcem zagledam ptičurine, kako pobirajo. S preostankom višine grem raje tja potipat in bingo - steber! Malo popravim, da bolj miren porinem še južneje in kmalu zadenem še enega, ki pa res dela. Po neobetavnem začetku je zdaj dobrih 1,4k prav carsko. To grem seveda porabit na jug. Zdaj že vem, da so pod 1,2k zelo slabe možnosti povratka, zato se tokrat pravočasno obrnem proti Bukovju, ki ga dosežem še čez 0,7k, tam pa še dela nekaj švohnega. Mulim balončke, da se spraskam na jurčka.

Preden smo šli v zrak, je Miha poklical stolp v Cerkljah, da jim pove, da smo tu. Potrdili so vednost in nam položili na srce, naj ne rinemo zahodno od Bizeljskega. S tem v glavi sem odpovedal poskus naskoka na Špiček in šel potipat nad Bizeljsko in se na 0,8k obrnil nazaj proti gradu, kjer sem bil prepričan, da bo dalo. In je dalo čez 1,2k. Ko je pred gradom zagrabilo, sem se že videl pristajat na startu, zdaj pa je, seveda, treba še potipat okoli, tokrat proti kamnolomu. Ni nič in obračam na 0,9k. Nazaj grede pa le dobim dviganja in se znajdem nad prelazom na 1,3k. Stran pa ne bomo metali, a ne? Spet se odpovem povratku na piknik ter jo potegnem čez oreško dolino. Dan lepo dela in še pred mejo popravljam, potem pa me spet lepo vzame gor. Krešo je prej povedal, da imajo na HR danes odprt prostor do 1,5k, zato pri 1,7k neham vrtet. Noro. Grem se igrico, kako daleč na vzhod gre in da še pridem nazaj. Pred Tuheljskini še enkrat popravljam in še enkrat pod 1,8k bežim iz dviganja. Krapina se ponuja skoraj v doletu. Ok, pozno je in Piknik imamo, torej drži se načrta - toplanding pri žaru.

Za obratno si izberem en britof  na hribu ali 1,5k, kar bo prej. Malo za britofom, na 1,45k res obrnem. Za povratek v glajdu bo težka. Ampak dan dela in Scala dobro reže zrak, si pravim. Res gre in pred ovinkom sem še na znosnih 0,6k, bi šlo, dobim pa še dviganje, ki me spravi na udobnega jurčka, kar zadostuje, da se le še odpeljem naravnost do gradu, kjer Oudie pokaže 30km in lahko obrnem na pristanek pri pikniku. Vidim, da se je Mitja le spravil v zrak s svojim lepim novim Ozonom. Nekaj fotk. Dan še kar dela in je treba zunaj malo zbijat, da se s pravo višino pripeljem nad start, kjer mehko sestopim poleg že zakurjenega žara in hladilnih torb s pivom. Lep dan!

Iza je navdušena. Natalija pove, da je bila kar zmedena in prestrašena, ko sem izginil. A so jo lepo razvajali, tako da je preživela in si vidno oddahnila, ko sem se znova pojavil. Tudi veter se začne umirjat in čas je, da gre še Beli končno, po treh letih spet v zrak. Možak ima tremo, ampak mu gre dobro in lepo poleti ter pojadra. Lepo drži ni ves čas je kdo v zraku, piknik pa teče vzporedno. Pod večer na pasje veselje ostane še nekaj primerkov pasje radosti, ki si jih razdelita odsotni Boni(?) in vseprisotna Iza. Zadnji se v zrak spravi še Matic, ki poskrbi za lepo vzdušje ob zaključnem slikanju in poslovilnem piru. Že skoraj v temi pristane pri nas, da se potem okoli devetih v trdi temi z lučmi spustimo do avtov na sedlu. Zaključimo pri Mihi (Mitja, Žare, Matic, R), ki nam je nam pohodnikom odpeljal tatežko opremo. Doma ob desetih. Utrujen in zadovoljen.  

ParaLisca 2025, 9.-10.8.2025 (sob, ned), Dvakrat lokalno, na tleh družabno

sobota, 9.8.2025 https://xcglobe.com/flights#show-flight/2707353/

nedelja, 10.8.2025 https://xcglobe.com/flights#show-flight/2707759/
hodi-leti: https://xcglobe.com/flights#show-flight/2707994/

Ovinkasta je bila pot do letošnje Paralisce. Ok, organizacijsko je že šlo pod trdo Gabijevo roko in z zagnanostjo pretežnega dela Kondorjev, predvsem lokalnih. Doma sem si rezerviral prvi avgustovski vikend, tudi zato odpovedal potovanje s soprogo po Danski. A vreme se je odločilo drugače in tisti vikend prekrilo deželo z oblaki in poškropilo z dežjem. Napoved je bila še bolj katastrofalna kot se je na koncu izteklo, kar je zadostovalo, da Paralisco prestavimo na naslednji vikend. Za tega je napoved kazala res lepo, pa še držala je. Zagnani, ne le Kondorji, so se začeli zbirati in leteti že v petek, na sončno soboto je bilo nebo nad materjo Lisco lepo pisano, v nedeljo pa je bilo malo manj obiskovalcev, preživeli pa so bili dodobra skrokani od sobotnega večera. Tudi oba demota (Skywalk in 777) se na zaključni dan nista več pojavila na startu.

V petek sem namesto prologa Paralisce imel izlet na Dunaj, saj se je soprogi tako najbolj optimalno zaključil izlet po Danski. 800 km, 10ur na poti. Iza v prtljažniku je to čisto dobro prenesla. Doma v soboto ob 3h zjutraj. Naspat, najest in na Lisco. 

Sobota

Gor je veselica v polnem pogonu. Na nebu pisana množica cotic, okoli starta živahno. Srečal polno starih znancev, pogovori o tem in onem. Nekih hudih letalnih načrtov nisem imel, želel sem si le preizkusit sedeža Skywalk RANGE X-ALPS3 pa Urošev Gin GENIE LITE 3, saj moj GTO razpada. Ko se menim za Skywalkow zic, Mitko pokomentira, naj vzamem še Minta za letet, on ga je pravkar preizkusil. Ok, pa še Mint.

Pogoji so lepi, mile južne sapice, nekaj dela, saj je v zraku polno pilotov, ni zaznati nekih curaž, veliko se pristaja nazaj. Zic je enostaven, nimam težav, s coto pa sem malce bolj previden, kaj pa vem, kaj je to. Ko ga tako, malo za hec dvignem, gre zlahka gor, lepo je kompakten. U izi. Vseeno ga v prvo uspem zvrnit, v drugo pa se mirno spravim v zrak. V žakelj zica malo težje, mislim da celo s pomočjo roke.

Kar hitro se spravim na 1,4k, kar bi bilo primerno za čez dolino povohat Metni vrh, a se raje držim ožjega peskovnika. Veselica je, ne pa XC. Do Rudnika le izgubljam, kljub vmesnim popravkom. Nazaj grede sem na trenutke že malo v skrbeh, a se le privlečem nazaj pod štart, kjer se na grebenu zahodno od starta še komaj spravim do višine, ko grem lahko pristat nazaj na start. Okoli Lisce je res držalo, malce stran pa niti ne. Termični balončki so premetavali, obrnit pa jih nekako nisem znal.

Mint se izkazal za čisto spodobno mašinco, čeprav ga je nekaj milo ušesalo na trenutke. Tega pri Scali nisem navajen. Zic je super, ni kaj. Minusi so trije; majhen kuferang, rezerva v kokpitu in cena, dobrih 1,6k.  

Po letkanju se prijavim za prodajo majic, da nekaj prispevam k organizaciji, družabno življenje pa tudi tako teče naprej (Srečko Jošt pove o svoji nesreči, Micko o Bolgariji in življenju nasploh, sestrična Sandra privandra z Vilijem po posavski pešpoti in nadaljuje, Blaž pove, da se je zaposlil , ....). Pozno popoldan skozi Silvov teleskop opazujemo sončne pege, ko se zvečeri, pa še polno luno. To bi lahko bilo na rednem programu Paralice. Ob opazovanju lune nas nekaj nekako spusti še klubsko večerjo in začetek špila na terasi, ki je neverjetno prazna - polni sta le dve omizji. Tako pač je to, ko se prestavlja termine. Okoli enajstih se odpravim, saj vem, da moram domov, če želim imeti naslednji dan še kaj od dneva. Na poti proti mali Lisci naletim na presenečeno sovo, ki je stala sredi ceste, malo nižje pa sem spet ustavil, da je šla srna čez cesto. Previdno domov. 

Nedelja

Plan je, da gremo s psom zjutraj peš gor, vsaj od Čučnika. Soprogo lovi utrujenost intenzivnega poletja, pa odrineva dokaj pozno, tako da sva pri Čučniku - kot običajno - opoldne. Vročina nabija, a tolaživa se, da gre pot pretežno po senci. Po dobri uri hoje sva res gor. Ni več običajnega Paraliskinega vrveža, ni demo stojnic, je pa vseeno kar prijetno živahno. Takoj naletiva na Belija in Natalijo, s katerima se Irena spravi v senco. Naših je bolj malo gor, je pa Uroš, ki je pravkar pristal po kratkem zračenju. Izprosim si sedež (Gin Genie Lite 3) za preizkus, saj je prav ta naprodaj. Kolega ima še drugega s seboj, tako, da če ga zagrabi, ni gol in bos.

Menda je veliko pilotov odvrnil napovedan sever, ki res nekaj veje nad hribom, medtem ko na startu termika že lepo poriva južne sape gor. Ni kaj, vzamem Skalico in se spravim v sposojen zic. Odlet je v redu, le v žakelj se težko spravim, a ko sem not, se počutim kot v fotelju. Ok, pa dajmo malo poletet. 

Kmalu se spravim na 1,5k in greh bi bil ne poskusit stran od grebena. Grem na Metni vrh, kjer pa ni nič in ucvrem jo nazaj proti materi Lisci, ki me že zunaj začne reševat z balončki, da se privlečem do stebra nazaj na skoraj 1,5k nad Lisco. To porabim za skok proti Kozjem. 

Za Lovrencem se poberem na današnji plafon, še malo podaljšam ter se še pred Kozjem obrnem, da ne bi po nepotrebnem kje zacuril, saj je do Lisce treba rinit v veter. Scalica se izkaže, nad startom sem z udobno višino in gre hitro nazaj na plafon. Pa, dobro, višino porabim še za na Rudenik, kamor grem kar nad dolino. Vmes zapnem še en steber, ki prebije plafon in se razbit konča na 1,7k. Obrnit Rudenik, poskus čez dolino, a obračanje še na udobni višini za povratek naravnost na Lisco, kjer ne zapletam zadeve in se le zapeljem okoli zahodnega grebena in pristat na start. Prijetno presenečen, ker me pride pozdravit Iza. 

Počitek po letenju v senci poleg Belija, Natalije in Irene, pospravljanje, kosilo na terasi, pospravljanje po Paralisci (nekaj malega), pa peš nazaj do avta, brez rukzaka, ki mi ga odpelje Uroš. Čudoviti avgustovski poznopopoldanski razgledi.

Zic je super, navdušen sem nad kokpitom, ki senči instrument, da je ta lepo berljiv. Udoben za letet, ni kaj. Moteč je le kokon, ki se nekako ni zaprl, ali kaj. Skratka, noge so bile prezračene, kar je zdaj čisto v redu, pozimi pa ne bo. Prtljažnik tudi ni tako prostoren, kot sem ga vajen zdaj, a sem uspel vse stlačit not. Za razmislit.

Samo letenje oba dneva je bilo - kako bi rekel - recimo dinamično. Veliko bombic, ki te razmečejo, a višine ne dajo. Ni bilo ravno udobno kruzanje, kot najbrž zgleda. Mint je to lepo prenesel, Scala pa tudi. Sam sem bil večino na preži, zato tudi nisem nič slikaril. No, nekaj je k temu pripomoglo tudi to, da sem obakrat letel s sposojenim zicom in nisem imel telefona kam pritrdit. 

Dobra Paralisca!

Orešje, 1.8.2025 (pet), Vetrovno vodenje

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2705513/

Po včerajšnjem lepo rešenem dnevu danes letenje ni v načrtu. Treba je še uredit živo mejo, pa še kaj pred deževnim vikendom. Toda. Zjutraj kliče Erzo, da bi po njegovo bilo za Orešje. Lep jug pa nekaj gradienta pa to. Naj izvoli, če želi. Pa bi, da odletim pred njem. Naj pokliče, če se odloči. Odkolesarim na šiht.

Ob enajstih klic, da je na poti. Težko je žabo v vodo naterat. Zaključim odprto zadevo in hitro na picikl. Doma preklopim na letenje, Iza se sprehodi in prezrači pa nazaj hišo čuvat. Dobimo se na Bizeljskem, avto pustim na pristanku, gor nas vodim kar mimu gradu in do vrha, saj ima Erzo kao terenca.

Na startu kar piha, sicer lep jug, a nažiga. Točno po napovedi in po stanju v dolini. Na Lisci so startali že ob 11h, da opravijo drugo nalogo Metulmanije preden se pooblači in zapiha. Za obsotelje je napoved še več vetra, na 700m v zelenem, in to je zdaj to. Baz ni, ptiči se vozijo dokaj visoko, nad vrhovi kucljev. 

Erzo nekaj cinca, pravi, da ga je strah vetra. Povem, da se lahko starta, le zunaj te potem izstreli gor, ampak vprašanje je, kaj potem. Tudi če je termično, je termika raztrgana, saj tu ni Brazilija. Po eni strani se mi ne gre v takem v zrak (zato to tudi ni bilo v planu), a ker smo že tu in imamo šoferja za zanesljivo rešitev, pa rečem, hajd, gremo. Gost  sicer cilja na Varaždin, pa tam naprej proti vzhodu. Danes ne, a dobro je imet smele cilje, vsaj veva za smer odleta, če bo.

Tokrat mi ne uide, da grem prvi, saj se kolegu ne mudi, raje vljudno počaka. Scalica se mi enkrat zvrne, Zdene pomaga raztegnit, v drugo gre lepo gor. Pri vzletu še ne zajame vetra, komaj se sestavi, da se moram še pognat dol. Ko speljeva ven, sledi pričakovano katapultiranje gor. Vse skupaj je precej bolj nežno od starta za mojo prvo Madžarsko.  Res piha, vendar tudi drži in gre gor, da se lepo zavrtet. Ni ravno prijetno, ampak ok, je čisto užitno.

Malo tipam okoli, pri Pečini le najdem steber. Med vrtenjem se sprašujem, kaj za vraga Erzo še vedno počne na tleh. Steber se konča na 0,9k, seveda močno zanesen nazaj. Kolega se je enkrat takrat šele spravil v zrak, zato se še ne vržem nazaj, ampak grem čez Sotlo na Cesargrad. Izven stebra so močna propadanja, za v veter je treba dobro pohodit gas. 

Hrvaški hrib ni radodaren, že malo zacurim in se ne bi pretirano razburjal, če bi dejansko scurel, saj je zrak precej razbit. Še sicer zelo kompaktno Scalo mi je enkrat lepo zložilo kar nizko nad drevesi. Vseeno se oklepam dviganj in na zahodnem grebenu se le spajsam gor, na ne dovolj za nadaljevanje. Z Erzom zamenjava poziciji na hribu in se vsak na svojem koncu hriba uspeva zvrtet na blizu 1k. Ne kaže, da bi se dalo tu dobit kaj več in se vrževa nazaj.

Kmalu najdem razbit steber in ga v rodeu vrtim, kolega se pridruži. Na dobrih 0,9k zgubim dviganje in grem naprej. V leru gre 60km/h. Iščem primeren sprožilec na tleh, ki se hitro pibližujejo. Nad vzpetinco, ki zaključuje privetrno dolino, res rukne, a le za hip. Gosta ne vidim nikjer. Zvoni telefon. Je že na tleh? Ne, službeni klic. Vem, da je dan že rekel Game over, zame je le še vprašanje, kako varno na tla.  S preostankom višine bi se lahko spustil do Pregrade, morda v breg kakega kuclja tam čez, vendar imam vsega dovolj in se obrnem nazaj, da v veter porinem na privetrno stran vzpetinice in se tam prezibam do prostranega travnika, kjer po eni uri pretežno rodea nežno sestopim. Ok, poskusili smo, a za danes je to to.

Spravim se v senco bližnjega drevesa, uredim službene zadeve in se javim Zdenetu, ki se odpravlja za nama. Pošljem mu lokacijo. Kolega je pristal nekaj minut za menoj med Pregrado in Krapino. Hitro se pakiram, da me Zdene ne dobi nepripravljenega (kot Miha ponavadi :)). Sklenem, da mu grem naproti, ga kličem in izvem, da je šele pri  mojem avtu, kam da naj gre, ker mu navigacija ne deluje. Razložim pot in ga pričakujem čez petnajst minut. Pripešačim do (bolj) glavne ceste, spet kličem in pove, da ima še sedem minut do mene in ga naj ne klicarim, ker mu zrušim navigacijo. Ok. Čez dvaset minut ga še ni in me že skrbi, ko pokliče, da je pri Erzu, da ga je navigacija pripeljala tja. Gost pa bi tam delal še neke projekte. Dovolj imam vsega in ponovno vzamem pot pod noge. Cesargrad je pred menoj, še veliko daljše razdalje smo prehodili in pretekli. Raje hodim, kot pa dve uri čakam za cesto. 

Čez pol ure sem v Tuhlju, kjer je trgovina in gostilna. Google pravi, da imam še dve uri hoje do avta. Mislim, da bi šlo hitreje, a vseeno... Pokličem Belija. Je na poti iz službe in in problema, pride on ali Natalija pome. Čez dvajset minut prideta oba. Sveda gremo na pivo, kar tam, kjer me najdeta. Ko gre prva runda h koncu, pokliče Erzo, da se lahko oglasi na pijačo, a se zahvalim. Potem sicer še malo podaljšamo, preden se odpeljemo do pristanka. Hvaležen.

Ja, danes nekoliko na silo v zrak, a konec dober - vse dobro. Jemljem kot trening. Klubski kolegi so bili medtem na Lisci, kjer so odleteli že okoli 11h in do 13h pretežno zaključili, tudi s tekmo. Lep so so se naleteli, bolje kot midva.

Zic bo treba zamenjat. Žakelj je že pošteno razpadel.

Orešje, 31.7.2025 (čet), V šestdeseta na domačem peskovniku

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2705288/

Preživeli smo morje in preživel sem prehod v šestdeseta. Sledi še nekaj družabnih obveznosti, a bo že šlo. Po morju ostaneva z Izo sama doma. Čmerno vreme se prav prileže za pomiritev po vročini, a kaj ko se dež napoveduje tudi za vikend, ko naj bi se odvila Paralisca. Vmes nam vreme nakloni nekaj suhih dni. Sredo namenim friziranju žive meje ob cesti, za četrtek pa me premami Orešje. Na Lisci se začne Metuljmania in kaže jim, da bodo vsaj dva dneva spravili pod streho. Obetajo se JV sape pri tleh in kar dober gradient, pooblačilo pa se naj bi šele proti večeru. Greh bi bil ne poskusit.

Na šiht grem vseeno s kolesom, saj je prelep dan za avto. Zaključim opoldne, doma pozdravim Izo in z avtom podaljšam na Orešje. Peš s sedla, na startu pa najdem Nevena P. že pripravljenega ga za start, pa njegovo punco poleg. Pove, da je šele zdaj, ob pol dveh, začelo vlečt gor, prej ni bilo nič ali pa dol. No, ravno prav. Plani? On nič, jaz pa lokalno drajsanje. Odleti in se pobere. Ok, dela! Dan je sicer lep, sončno z bazicami, ni nekega vetra.

Počasi se pripravim, ugotavljam, da mi zic razpada. Sape je še manj kot ob Nevenovem odletu, a se s Scalico uspeva lepo spravit v zrak. Da ni sramote pred gospodično, ki sedi za mizico v senci in je zatopljena v računalnik. Hm, kakšna pisarna!

Zrak zagrabi, na vetru se dvignem nad vrh. Nekaj buta, a ne najdem stebra za zavrtet. Poskusim nad grad, a me le požre, reševanje nazaj, steber na prehodu na Silovec. Zvrha se odpravim pod bazo na ravnini, a me dviganje najde že prej. Precej živahno. Povrtim na 0,8k in spet porinem ven, a se le ognem Cesargradu in se po ovinku pripeljem na njegov vzhodni rob in naprej proti ovinku. Tam nič, reševanje nazaj, vendar grdo zacurim na zahodnem robu. Pa kaj je zdaj to?! Vse v bazicah, lep južni vetrič, jaz bom pa gladko scurel?! Nad kamnolomom obračam neke hlape, da vsaj neham tonit. Oklepam se posameznih balončkov, kar me le spravi nazaj na višino grebena - preživim curažo. 

Grem poskusit nazaj na vzhod, kjer opazim ptiče, ki se pobirajo malo zunaj, nad Klanjcem. Grem potipat in res najem steber, ki me dvigne na 1,6k. Juhej! Znajdem se v dobrem položaju za nadaljnje raziskovanje, Na vzhodu so še obetavne baze in se zapeljem tja. Rečem si, da se obrnem na 1,2k, da si rešim rit, vendar rinem pod bazo v upanju, da bo zagrabila vse do skoraj 1k, ko le obupam. Nekako sem prepričan, da bom nekaj našel. A slabo kaže. Potem se pri Tuheljskih le uspem malo pobrat, da se spravim bližje ovinku, kjer že iščem pristanke. Tam se oklenem nekega švohnega dviganja, s katerim počasi lezem gor in nazaj z vetrom. Uf, kaže, da sem rešen. Že upam, da se bom privlekel nazaj do štarta. A steber se okrepi in me rukne na 1,2k. Oho, to bo pa že dovolj za skok na jug, proti tretjem vogalu trikotnika. Kmalu najdem še nekaj in gre na 1,7k. Lepo! Že ciljam bazo nekje vzporedno z Bizeljskim, a na hrvaški strani. Spet si določim mejo 1,2k višine za obračanje v varni dolet vsaj do pristanka. Seveda še malo potegnem v upanju, da tam še kaj zagrabi, in da Oudie pokaže, kje je tretja obratna za fai trikotnik. Pa ni dviganja in tudi Oudie vztrajno molči, tako da počasi obrnem in se v velikem loku odpravim proti pristanku. Ne pridem do uradnega in malo z vetom pristanem ene dva travnika prej. Med tekom se spotaknem in se neroda zvrnem po tleh.

Kliče Krešo, če je za letet, da bi prišel. Malo je pozno, pa se odloči, da ne pride. Medtem ko govoriva, se mimo pripelje Neven in sprašuje, če me zategne do avta. Seveda sem vesel in opremo kar v rinfuzi stlačim v prtljažnik, sam pa še s čelado na glavi v avto. Mladinca me odložita pri avtu in poslovimo se. V tistem prideta gor Matic in Katja. Kolega gre na poznopopoldanski skok, saj se je že pooblačilo. Srečno!

Doma še potem še pospravim včeraj obrezano šavjein z Izo ga odpeljeva za Savo. Potem pa se že prileže nekaj pojest. Ok, otvoritev letenja v šestdesetih je opravljena.

Orešje, 5.7.2025 (sob), X-Orešje

skok 1: https://xcglobe.com/flights#show-flight/2700768/

let 2: https://xcglobe.com/flights#show-flight/2700769/

hf: https://xcglobe.com/flights#show-flight/2701013/

To vreme je res neverjetno. Kljub vročinskemu bolj stanju kot valu je zrak še kar letljiv. Kondorji so se za sredo zorganizirali za lepo klubsko tekmico (Matic, Uroš, Miha,...), ki so jo lepo zaključili s piknikom pri Urošu. Gabi je scuru in je bi glavni pobudnik za novo lokalno dirko v četrtek po tem, ko so se odpovedali odpravi na Gorenjsko, kjer naj bi res sekalo. Četrtkovo dirko je potem prepričljivo dobil Gabi, ki je edini preživel Kum ter zaključil fai preko Maliča nazaj na Lisci, čeprav je bil cilj v Velenju. Tomo je s Kobale naredil novo lepo stotico, a je zamočil pristanek in si prislužil daljši počitek, da si počena vretenca opomorejo. Jeba.

Sam vse to preživljam v službi in v dežurstvu. Petek je nekoliko oblačen in vsaj naši ne letijo. Za vikend so neki strašni družinski plani, a me šiht veže na bližino Čatežkih, saj sem sam. Za soboto se napove še en dan, ko bi se dalo povohat zrak, nedelja bo že oblačna in vetrovna, potem pa nekaj dni dežja, predvsem pa pakiranje za selitev narodov na morje. Da ne omenjam šihta, kjer sem do dopusta še vedno edini za nehvaležno delo informatika. Sobota torej.

Zjutraj Šentvid (soproga postavi osebni rekord), potem Samobor. Potrpežljivo čakam, da se vse skupaj odvije po naravni poti. Zaradi okoliščin jo itak ni mogoče kam potegnit, za lokalno drajsanje pa je dan še kar dolg, pa še sape se naj bi popoldan začele obračat od vzhodnika proti JV. 

Tako sem šele malo pred tretjo pripravljen na startu. Vročina pritiska, vetra ni nekega, pihlja malo od tu, malo od tam, na nebu sledovi bazic. Nekaj se trudim spravit skalico gor, enkrat moram popravljat, potem pa se le sestavi in vržem se dol. Vse ok, drži. Leva bremza je nekam visoko. Gledam v špage in vidim lepo razvejano steblo posušene trave zapleteno v zgornjo kaskado leve bremze. Ajajaj! Poskušam spravit hudiča ven in ne gre. Poskušam se spajsat nad hrib pa pristat nazaj, a si ne upam preostro obračat, saj je ena stran lepo zabremzana. Ni druge, grem pristat na najbližji velik travnik. Ne upam si kot Miha pristajat med vrstami. Raje pet minut več hodim. Ko stopim na tla in razbremenim krilo, šavje pade ven iz špag. Nisem ravno vesel, a to je del igre. Res hitro pospravim in se odpravim po najbližji poti. Poti po zemljevidu. V naravi jo hitro zmanjka. Najdem obhod in nazaj na pot na start. Sem v precepu, ali podaljšat do avta po vodo, ali kar naravnost gor. Mudi se mi in spustim tankanje. Pol litra mora zadostovat  za popoldan. Uživam v hoji(ci).

 Drugič gor lepo kaže, ne zapravljam časa. Lepo umirjeno, da ne bo spet kakšne nepotrebne pizdarije. Skalico gor, kontrola, ok, in skalica se sesuje ter me grdo opsuje, tako da se med sesedanjem neverjetno zvije v zamotano bunko. Ampak, HA! Zdaj sem pripet in bom zadevo le razgrnil, pa greva še enkrat. Jok, brate, odpade! pravi krilo. Pripet skušam krilo izmotat iz špagic, za katere mi ni jasno kako so se znašle tam kjer so. Ko je krilo le nekako narazen, ostajajo šage v obupnem vozlu. Še vedno pripet se lotim razpletanja, saj ne more biti prepleteno. Pa je. Skratka - mislim, da mi gre ene 15-20 minut, da spravim špage narazen, pa še potem nisem čisto prepričan, da je vse ok. Na jok mi gre, a se krotim in diham, diham in švicam. 

Zdi se mi, da se veter vse bolj stabilizira v nek jug-jugovzhodnik. Spet skalica gor, vse v redu in na glavo pod breg, da zagrabi. Ok. Letim brez rokavic in brez špeglov, tokrat zavestno. S funkcionalnim krilom se nekako poberem in grem nad grad. Ne obetam si nekih višin, pa nameravam udarit eno hitro glajzarco.  Obračam pri cesti, nazaj grede pa grad da nekaj, da me premeče na čez 0,8k. Opla, za porabit! Proti kamnolomu, kjer ni nič, pa nazaj čez grad že nizek na varno pred start po novo višinico za na Silovec. Tam cuzanje in iskanje stebra, ki so mi ga ptiči že prej markirali, a ga nisem takoj našel. skoraj 0,7k je udobno za na hrvaško. Tam kmalu zagrabi ni lepo dela do 1,2k. Zaneseno z JZ! Čudno, ampak ok.

Višino pokurim za tipanje gričkov južno od Tuheljskih. Nekaj najdem, za malo naprej je, vendar je treba kmalu obrnit v ovinek nazaj. Ciljam cerkvico, ker pa ni popravkov vmes, priznam poraz in se obrnem proti Cesargrajskemu griču. Višine je dovolj za potipat nad tovarno, tam pa Bingo. Malo razmetava, a višinomer počasi kaže višje cifre. Me pa lepo dviguje - in odnašana sever. Jurček mi je kar lepa višina za malo pred šesto popoldan. Prejšnji načrt - u izi nazaj in toplandig - zdaj izpuhti pred trikotnikom. Oudie nič ne kaže, pa tudi ne pričakujem nič od njega, zanesem se na svojo orientacijo v prostoru. Glede na prva dva vogala si na terenu zamislim še trejo obratno točko na jugu. Malce zahodno od prej ciljane cerkvice je naselje in tam bi se bilo dobro pobrat in obrnit proti startu za top zaključek. 

Nad naseljem preverjam višino in - lejgahudiča! - Oudie južno od hiš nariše presečišče dveh krogov. Porinem še malo v to smer, čeprav sem že prenizek. Obrnem pred cono in se grem reševat na Bukovje. Tam nekaj pobrbota, a namesto da bi se pobral, le še zacurim. Sledi le še reševanje čum bližje startu. Odpovem se svojem običajnem travniku, ker nisem stoposto, da bo šlo varno mimo ovir, pa zavijem na en travnik nižje.  Pristanem v drsalnem koraku, saj se mi teren spušča. Hecno.  Mehko ustavljanje in to je to. 

Konec koncev se je kar dobro izteklo, le tekočine ni v izobilju, le še nekaj požirkov vode. Hajk do avta, vmes se na pipi pod zadnjim bregom napojim in natakam flaško, pri avtu pa pa se nagradim z v avtu kuhano vodo.  Trenutki umiritve. Vedno ljubi.

Sobotni pozni popoldan zapira vsa mesta s hladno osvežitvijo, v gostilne se mi ne gre. Osvežitev si privoščim doma. Prijeten dan se je izcimil.

Kolegi so tudi nekaj leteli na Lisci, Danilo je šel lepo preko Rudenika na Malič pristat v Rimske,  radeški Matic pa je odlično pobral  Svinsko ter pošteno pokruzal okoli Radeč. Ostali bolj hf.

p.s. izkaže se, da je to letenje poslovilno od petdesetih.