https://xcglobe.com/flights#show-flight/2709952/
V ponedeljek, 18.8. Mitja navrže zamisel za piknik v torek. Ideja se prime, vreme je, celo po dežju, gremo. Idealno bi bilo še Belija spravit v zrak, če bo njegovo padalo le prišlo s tehničnega. Čez noč premislim in se odločim, da s tem piknikom počastim za rojstni dan. Več se nas ne bo naenkrat zbralo na kupu. V torek še na šiht, nakupim pijačo, Miha nabavi hrano. Doma me čaka paket s tehnično pregledano coto - super, Beli gre v zrak! Na pristanku je poleg Miha in Belija še Krešo s prijateljem. Jaz z Izo ne pašem več v Belijevega terenca, tako da mi odpeljejo le rukzak, midva s psom pa s sedla peš, tovorim le darilni paket. Gor ob dveh.
Najprej malo heca, ko Andrej iz rukzaka namesto Ikume potegne stare odeje, potem izza grma le dobi svojo coto in jo gre z veliko treme hendlat. Pride še več hrvaških kolegov, ki imajo plan letet na Donačko. Najs. Za njimi se še lokalci počasi spravimo v zrak.
Vleče malo s strani, a ni krize. Skalo lepo spravim gor, malo jo plete, a jo lepo lovim in se vržem pod breg. Trenutek zatem, ko se odlepim od tal, mi skalico na levi grdo klofne. Dva metra nad cesto jo lovim in hitro se sestavi nazaj, pazim le, da še zvozim mimo dreves na desni kamor me nosi veter in že sem zunaj, kjer dvigne. Uf, tole pa je bilo! Marsikaj sem že tu doživel, tega pa še ne. Tudi s tem krilom ni bilo še nikoli kaj podobnega, pa sva preletela marsikateri makadam. Na, zdaj pa to nekaj pednjev nad zemljo!
Jata ptičev nad Silovcem me potegne tja, kjer se veselje po nekaj krogih konča in grem naprej čez Sotlo. Na Cesargradu je spet nezanesljivo, nekaj buta, a kaj višje od grebena se ne da spravit. Višino grem pokurit proti ovinku, ko nad Klanjcem zagledam ptičurine, kako pobirajo. S preostankom višine grem raje tja potipat in bingo - steber! Malo popravim, da bolj miren porinem še južneje in kmalu zadenem še enega, ki pa res dela. Po neobetavnem začetku je zdaj dobrih 1,4k prav carsko. To grem seveda porabit na jug. Zdaj že vem, da so pod 1,2k zelo slabe možnosti povratka, zato se tokrat pravočasno obrnem proti Bukovju, ki ga dosežem še čez 0,7k, tam pa še dela nekaj švohnega. Mulim balončke, da se spraskam na jurčka.
Preden smo šli v zrak, je Miha poklical stolp v Cerkljah, da jim pove, da smo tu. Potrdili so vednost in nam položili na srce, naj ne rinemo zahodno od Bizeljskega. S tem v glavi sem odpovedal poskus naskoka na Špiček in šel potipat nad Bizeljsko in se na 0,8k obrnil nazaj proti gradu, kjer sem bil prepričan, da bo dalo. In je dalo čez 1,2k. Ko je pred gradom zagrabilo, sem se že videl pristajat na startu, zdaj pa je, seveda, treba še potipat okoli, tokrat proti kamnolomu. Ni nič in obračam na 0,9k. Nazaj grede pa le dobim dviganja in se znajdem nad prelazom na 1,3k. Stran pa ne bomo metali, a ne? Spet se odpovem povratku na piknik ter jo potegnem čez oreško dolino. Dan lepo dela in še pred mejo popravljam, potem pa me spet lepo vzame gor. Krešo je prej povedal, da imajo na HR danes odprt prostor do 1,5k, zato pri 1,7k neham vrtet. Noro. Grem se igrico, kako daleč na vzhod gre in da še pridem nazaj. Pred Tuheljskini še enkrat popravljam in še enkrat pod 1,8k bežim iz dviganja. Krapina se ponuja skoraj v doletu. Ok, pozno je in Piknik imamo, torej drži se načrta - toplanding pri žaru.
Za obratno si izberem en britof na hribu ali 1,5k, kar bo prej. Malo za britofom, na 1,45k res obrnem. Za povratek v glajdu bo težka. Ampak dan dela in Scala dobro reže zrak, si pravim. Res gre in pred ovinkom sem še na znosnih 0,6k, bi šlo, dobim pa še dviganje, ki me spravi na udobnega jurčka, kar zadostuje, da se le še odpeljem naravnost do gradu, kjer Oudie pokaže 30km in lahko obrnem na pristanek pri pikniku. Vidim, da se je Mitja le spravil v zrak s svojim lepim novim Ozonom. Nekaj fotk. Dan še kar dela in je treba zunaj malo zbijat, da se s pravo višino pripeljem nad start, kjer mehko sestopim poleg že zakurjenega žara in hladilnih torb s pivom. Lep dan!
Iza je navdušena. Natalija pove, da je bila kar zmedena in prestrašena, ko sem izginil. A so jo lepo razvajali, tako da je preživela in si vidno oddahnila, ko sem se znova pojavil. Tudi veter se začne umirjat in čas je, da gre še Beli končno, po treh letih spet v zrak. Možak ima tremo, ampak mu gre dobro in lepo poleti ter pojadra. Lepo drži ni ves čas je kdo v zraku, piknik pa teče vzporedno. Pod večer na pasje veselje ostane še nekaj primerkov pasje radosti, ki si jih razdelita odsotni Boni(?) in vseprisotna Iza. Zadnji se v zrak spravi še Matic, ki poskrbi za lepo vzdušje ob zaključnem slikanju in poslovilnem piru. Že skoraj v temi pristane pri nas, da se potem okoli devetih v trdi temi z lučmi spustimo do avtov na sedlu. Zaključimo pri Mihi (Mitja, Žare, Matic, R), ki nam je nam pohodnikom odpeljal tatežko opremo. Doma ob desetih. Utrujen in zadovoljen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar