https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2715212/
hajk
Petek je in med sprehodom po malico ugotovim, da je zunaj sončno. In da vlečejo vzhodne sapice. Preverim postajo, ki potrdi to. Ajme. Preverim še napoved, ta pa pravi, da bo cel popoldan tako. A dnevi niso več tako dolgi in treba se bo zmigat. Na VL se nihče, razen Miha z morja, ne odzove na vabilo za Orešje. Klinc, pa grem sam. Če drugega ne, si bom malo pretegnil noge. Zaključim na šihtu in hitro domov, preoblečt, po opremo in naprej.
Na startu zmerne južne sape, na nebu bazice, ptiči se vozijo po grebenu. Ok, za odletet bo, morda celo za malo podrajst sem pa tja. Scalica se lepo spravi gor, po šolsko odletim, le za v žakelj še malo potelovadim, saj sem izgubil zanko. Zrak zagrabi.
Ne morem se spravit prav visoko nad greben in čisto malo porinem na zahod. Nazaj grede Silovec kar preskočim, hrvaški hrib preživim, še do ovinka ne prilezem, obrnem prej v skrbi, da ne curnem tam. Nazaj grede spet opazujem ptiče, ki pa navijajo višje, torej mora nekaj delat. Najdem te njihove balončke, da se spravim dovolj visoko za povratek na slovensko stran, več pa ne. Tudi tokrat Silovec le obletim in vso zalogo višine vložim v povratek pod start, ki me vzame gor. V redu, si mislim, to je to za danes, grem gor pristat. "Ali meni se baš ne rastaje".
Zvrtim se dobrih 100m nad start, pa grem s tem pogledat še nad grad, kjer zna bit kakšna aktivnost. Slikarim, vmes pa opazim ptiče nad gradom ali pa še malo naprej. Vrtijo. Grem potipat in res, nekaj brbota! Spravim se na 700. To bo pa že položaj za preverit Bukovje. Na poti povozim stebriček, na katerem so se prej vrteli pernati prijatelji in se spravim na nekaj pod 800m. Krasno za ta trenutek in prostor. Ne vleče me ponavljat zdaj udobno dosegljivi greben, raje se usmerim iskat tretjo obratno za trikotnik. Na pamet, saj Oudie najprej ne pokaže nič, potem pa se le pokaže cona. Tam obrnem in upam, da čim višje priklopim Silovec, zato Bukovje kar spustim. Vmes ni bilo možnosti popravljanja, zato pristanem na enem od nižjih travnikov. Spet predolgo držim smer in pristajam z (rahlim) vetrom, da me za trenutek posadi na rit.
Pa - odlično se je to izteklo! Dobra urca, nekaj vrtenja, skokec stran od brega, kratek sprehod do avta. Povratki v času trgatev so tu še posebej slastni, saj pretežni del hoje gor lepo zobam sladko grozdje.
Doma še pravočasno, da se transformiram v civila, da grem v Kostanjevico na Krki na otvoritev razstave. Malicam malo tam, malo kasneje doma. Se da kak dan preživet z malo manj hrane.
Ni komentarjev:
Objavite komentar