December je letalno ubog, uspe mi naredit en skok z Orešja in to je to. Na Primorsko mi ni za it. Klubsko imamo dogovorjeno to soboto za zaključno druženje in če bo sreča mila, še en skok z Lisce.
Inverzija in gosta megla v dolini ne daje dobrih obetov za kak skok, a se vseeno odločimo za hajk z Brega. Poberm Miha in v zadnjem trenutku še Mitjo. Na poti se ustavim še v Sevnici pri Tatjani, da ji oddam pripravljene smuči.
Na Bregu smo še pred dogovorjeno deseto in se zabavamo nad ustvarjalnostjo UI. Jelen na havbi golfa z glavo v steklu povzroči kar nekaj razburjenja na La Famiglia. :))
Sestavimo se v široki sestavi in se odpravimo gor. Eni z opremo (vsi, ki imajo lahko), eni brez (Mitja), enim se (težka) oprema pelje gor (tudi meni), Drago in kasneje Stane se pripeljeta gor.
Lep sprehod smo imeli, dobri dve uri na začelju.
Gor najdemo Damjana z brado (!) in tečajniki (!). Sicer ne kaže ne letenje, a upanj umira zadnje.
V dolini med meglicami res tu pa tam pokažejo tla. Gremo! V gneči sem seveda spet med zadnjimi, zebe me ko psa. Medtem Damjan že pristane nazaj. Hej, možno je! Opremo si izprosi Mitja in tudi malo pojadra ter tudi pristane na startu.
Končno uspem odletet in res drži. V zraku okoli terase je kar gneča, na mali Lisci pa ne dviguje toliko, da bi si upal na Ješivec. Nazaj pri startu me zagrabi in grem pristat gor. Gre lepo gladko in mehko sestopim nazaj na start, kjer še pozdravim sestrično Sandro, ki gre mimo nazaj v dolino. Želim takoj nadaljevat, a se start zabije z nekaj zamudniki, medtem ko Wosa, ki je prav tako pristal malo pred menoj, še lahko takoj potegne naprej. Potrpežljivo čakam za Stanetom, ki si (pravilno) vzame čas. Potem tudi v drugo lepo odstartam in se poberem nad start. 
Užitek je jadrati nad oblaki, ki se kopajo v bleščečem soncu globoko pod menoj. Prizori za bogove! Slikal nisem, ampak tudi slike kolegov niti približno ne odražajo doživetja takrat in tam. Nisem si mislil da lahko starega prdca še kaj tako presune in to nad domačim peskovnikom. Skrata - lepo za popizdit.
Na grebenu Lisce ni več nikogar, nekaj kril vidim, ko ponikajo v luknje v meglicah spodaj, nad Kompoljem. Visok se odpeljem ven, nad belo morje, uživam v prizoru in trenutku ter z enim učem oprezam za luknjami v belini. A odprtin več ni. Zadnji pod menoj se že potopi v ožarjene meglice.
Ups, to pa ne bo šlo. Miha in Stane sta prav tako obtičala nad belim morjem in se obrnila proti Čučniku, ki je bil še nad obalo meglic. Višino porabim za panoramski krog nad belino spodaj in se usmerim proti kolegoma, ki pa ju je po pristanku že začela požirati dvigujoča se plima. Treba je bilo pohitet dol, se malo zavrtet, pa pristat na zgornji del travnika, ki je tudi že tonil v meglo. Lp se Skalica sesede na tla, ne vidim več nič okoli sebe. Kličem Staneta, ki naj bi bil najbližje in res se oglasi iz sivine.
Najdem Stanetov avto in ključe, potem pa ... kako ga prižgat. Na ključ ni, gumba ni! Slednjič le najdem gumb Power (ajme) in avto le kresne. Potem ne najdem vzvratne prestave in se priguncam čisto do ograje ter nekam s poskusi in avto na roke odvlečem na sredo parkirišča. Glava na šaltheblju je s Temuja in narisane prestave se ne ujemajo z dejanskimi... Kolega najdem pri Čučniku s pravkar odprtim pirom, pa izprosi še enega zame, gospodarica pa naju povabi v kuhinjo, da ne bo Stane s čikom zunaj zmrzoval. Dobiva še piškote in čvek.V Sevnici še mali občni zbor - taprav zaključek leta!
Ni komentarjev:
Objavite komentar