Vetrnik, 2.3.2025 (ned), Obljuden start, odpihnjen z Bohorja

https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2673918/

HF: https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2674029/

Naključno letenje. Lenart dela v Trbižu in dogovorimo se, da ga obiščemo. Sam nekaj stoka, da ne ve kako bo s časom, a preslišimo. Irena rezervira sobo v KG, najbrž gre poleg še Lovro, morda pri nas prespi Lenart. Le pes ni zaželjen. Lovro in Irena imata v soboto še neke opravke v Lj, ko zaključita gremo v KG, pa da vidimo. V soboto zjutraj sem spakiran in Izo odpeljem na počitnice. Doma potem izvem, da Lenart ne bo imel možnost, da se dobi z nami. Kaj zdaj? Ima smisel? Danes zagotovo ne. Irena gre v Lj, se ji že mudi, sam grem nazaj po psa. Predno jo dvignem, pokličem Lenarta, ki pove isto, kot že ves čas - ne ve, če bo imel možnost, da se vidimo. Štala. Z Izo greva odtečt en krog, hrana, brkljanje po hiši. Zvečer je stanje isto. Opcija je, da greva z Izo zjutraj z vlakom v Lj, kjer sva lahko ob 8h, pa potem naprej. Precej neprijazni pogovori ne obrodijo sadov, z Izo ostajava doma.

Nedeljo dopoldan brezvoljen prečemim med tv smučanjem in pospravljanjem po hiši. Zunaj sonce, fantje se odpravljajo na Vetrnik. Grem skočit. Iza zleknjena v svoji postelji počiva še od sobotnega teka, na hrano ne trzne, leži kot klada. Odpravim se sam, saj so ostali že gor ali na poti. 

Vrh Vetrnika je obljuden, kot še nikoli. Vsaj jaz še nisem videl toliko ljudi naenkrat tam gor. Ravno še ujamem Woso, ki odleti, Mitja, ki se mu je najbolj mudilo, pa še postopa gor. Miha se že odpravlja v zrak, Danilo je tam z družino. Cel kup pilotov z Donačke in kar nekaj njih s preko Sotle. V zraku je videti par pilotov, ki veselo navijajo. Seveda dan obeta. Vetra je kar nekaj, ravno prav za Vetrnik.   

Napoved inverzije je na okoli 1,4k in dober gradient. Opažamo, da se pobirajo nad Kozjem, tam nekje pri britofu, dela tudi bolj zunaj. Ok, lokalno letenje danes. Bomo videli kako bo v zraku.

Pred odletom mi Scala malo skače sem pa tja, ko sem neroden z debelimi rokavicami (danes klasične, z grelci). Umiriva se, potem gre lepo. Ob bregu se namestim v zicu in poštimam opremo, a breg ne zagrabi. Malo zunaj vzhodno in precej višje sta Miha in Mitja, a spodaj mi ne prime. Reševat se grem proti Kozjem, kjer že pošteno zacurim. Nikjer nič. Koji k?! Ližem breg in spet nič, da se vrnem na edin pisk tam nad britofom. 100m  nad podnom začnem mulit tiste uboge balončke in se obdržim. Počasi gre gor. Spodaj se pripelje, prepričan sem bil, da Danilo, a na treku vidim, da je bil Krešo, in scuri. Malenkost višje se mi pridruži Sajko in skupaj zvrtiva dokler gre, na 1,4k. Ah, to Kozjansko! Zna podarit doživetja in razglede. Rad vidim krajino od tu. 

Ja, zdaj pa lahko že oblikujemo kakšne bolj stvarne načrte. Ne zdi se mi, da je nek hud veter, ni močnega zanosa. Takoj se vklopi plan Bohor. Prej se mi je sicer zdelo, da je ena jatica potegnila proti jugu, vendar nikogar ne opazim v tisti smeri. Bohor z vzhodne strani mi bo kar dovoljšen izziv. Sajko gre nazaj, sam pa proti Ravnem logu, kjer spet dobim lep pomladanski steber in hop na 1,5k. Zdaj pa le še hop čez Bohor do Skalice pa nazaj! Odločim se za južno varianto, saj v takem Gabi na Švarču startuje in ure kruza okoli na zavetrni termiki, po drugi strani pa sem se  na severni strani že opekel. Do koče na Bohorju nič ne trzne, za severno stran mi že zmanjkuje višine. Porinem čez Ubijavnik na nasprotni breg, kjer pa me grdo splahne. Ups. Rešujem se proti dolini, kjer sem se že pobiral iz grap ven. Nekaj sicer ropota, a nisem prepričan, da se lahko izvlečem na dviganjih na četrt obrata. Močno me požira in odnaša po hribu navzdol. V Scalo polagam upe, da me z odličnim glajdom dostavi do travnikov, kar tudi naredi. Parkiram v Šedmu. Ajaj!

Pa, dobro je! Poskusil sem. Zdaj vem, da bi moral porinit na severno stran, saj je bolje delala, medtem ko je bilo na jugu spihano s severom. Ali pa preprosto ne znam. 

Gabija ni, drugega prevoza tudi ni, Deda se mi ne kliče, dokler ni nujno, Radejev na drugi strani kuclja pa še manj (da se ne oglasim le, ko potrebujem prevoz). Grem peš in štopam. Takoj do Senovega, od tam kmalu do Koprivnice. To pa je že izhodišče za peš, Wosa pravi 30min :))). Grem skozi gozd, iščem neasfaltne poti in seveda končam v grmovju in nazaj na asfaltu. Dobro, en del poti sem odkril, drugo pa naslednjič. 

Druščina je vmes že zaključevala v gostilni v Kozjem, kamor se mi zdaj res ni več šlo. Vmes pokliče Miha za prevoz, hvala, ko sem pri avtu pa še Gabi, hvala.

Domov, vmes tankat, jest, Izo na sprehod. Zaključen dan.

Lenart se v Trbižu le dobi z mamo. Lepo.

...

S Scalo 2 se res dobro počutim.