https://xcglobe.com/flights#show-flight/2622047/
Mitja itak nori, da greva ob 11h gor, vendar me sprehod na Šentvid zadrži, da zamudim 15min. Kolega se tokrat ne jezi, saj se baze še niso začele kuhat in ni nevarnosti zgodnjega pokrivanja. Na startu pošteno vleče. Tolažim naju, daje v Braziliji tudi tako, pa fajn letijo. Ugotoviva, da se splača pohitet pa v zraku, na vetru počakat na otvoritveni steber. Mitko se v tistem vetru (jasno) prvi odgunca v zrak in takoj gor. Pofotkam to pa takoj za njim. Veter malo popusti, dvignem, grem, krilo pa mi pade dol. Kaj je zdaj to?! Veter na vzletišču pade na nulo. Nemejebat! Nič, povleče celo dol. Noro, vreča kaže lep veter gor, coto mi pa rola dol. Mitja se nad menoj dere, naj startam, da je steber. Ja, nič, z 20 minutno zamudo le potegnem v nulo, pa gre.
Nekaj drži, kolega je bil vmes že prav visoko, pa se je spet znašel na grebenu. Praskava okoli starta, grem na Silovec, kjer le nekaj zagrabi, a ne da prav neke višine, dovolj pa za udoben premik na Japico. Tam spet nič, spet praskanje, ko le zapnem nekaj na zahodnem grebenu. Ok. Zvrtim se na 1k, močno zanesen nazaj. Ni kaj, treba je it. Vmes sem videl Mitja pobirat nekje okoli starta, potem pa sem ga izgubil z radarja. Nekako krene, da pridem do Krapine, kjer upam na steber nad neko halo. Termika je, a je spihana, tako da je kar nekaj rokenrola. Ko se tako ubadam s pobiranjem, da bi priklopil Strahinjščico, vidim nekoga, ki tam curi. Ups! Na drugi strani pa nedaleč za menoj in precej višje zagledam Mitja. Ta me malo kasneje preleti, pri tem pa na Strahi niti enkrat ne obrne. Ajme! Prej sem imel zamisel, da bi po hribih šel do Ivke, pa potem naprej na ravnico, pa je to odpadlo, saj je bilo preveč vetra in se je bilo treba spustit z njim.
Ne vem več, kaj sem mutil nad Straho, da sem zgubil 200 metrov in nekaj dragocenih minut. Zadaj se sicer poberem, do baze ne gre. Zdaj vidim, kam je je Mitji mudilo - pod naslednjo mastno bazo par km naprej, ki ga je lepo jemala gor. Ok, grem tja, še nekaj pobiram, a baza je razpadla in obstal sem na 1,5k. Nisem preveč v skrbeh, saj dan dela, pa bo ja že nekaj kresnilo in spustim se z vetrom. V daljavi vidim Varaždin in jezera tam, ter upam na vmesni cilj, da preletim Dravo. Medtem pa Oudie trdovratno molči. Obrnem nekaj jalovih prdcev in zdaj že zaskrbljen čakam. Vidim nek britof s cerkvico. To bo dalo! Zapeljem se tja čez - nič! Jasno je bilo, da me pod 600m lahko reši leše čudež, ki ga pa ni bilo. Tiščal sem proti poljem na ravnici. Vsaj za lažji pristanek. Tla so me ujela še v gričevju, sestopim v visoko travo blizu ceste. Ma, ja, nekaj pa je le bilo. Seveda sem poparjen, ampak jebiga, to spada zraven.
Pomolzem cureca in grem do bližnje hiše, kjer me opazuje starejša gospa. Poklepetava malo, nima nič proti, da na njenem dvorišču pospravim opremo. Poskuša me postreči s tem in onim, sprašuje, kako bom prišel domov, skrbi zame. Nekaj telefonari in še predno je rukzak zaprt, se pripelje njen vnuk, da me dostavi v bolj obljudene kraje. Baka mi natoči še sveže vode in poslovimo se. Vnuk, ki dela v Sloveniji in njegov prijatelj, ki dela v Avstriji, me odpeljeta do Ivanca. Imam plan priti v Krapino, ki ni tako daleč. Čekira za vlak in potem v gostilni ugotovi, da smo ga zamudili za minuto. Ah! Ko vidim, da do Krapine vozi 5 ur in stane 15€ (se mi zdi), mi je jasno, da tu nekaj ne štima. Spijemo nekaj, odložita me na koncu mesta in grem poskusit sreči s s štopom.
Po reki nobl avtov mi ustavi gospa v starem pičipokiju. Kasneje prizna, da je mislila, da sem policaj (ker sem nosil živo rumeno majico :) ), ampak vseeno me je vzela. Do Lepoglave, malo naprej, a se potem odloči, da me zategne še malo dlje. Zdi se mi, da pot ni prava, vendar mi zagotovi, da je precej boljša, kot ta, ki sem si jo zamislil. Izvem, da na tem koncu, na severni strani Strahinjščice bolj gravitirajo k Sloveniji ali Varaždinu, kot k Zagrebu. Krapina pa je itak drug svet. Ni čisto gotova, kje je pravi odcep, pa me pošlje vprašat v en bife, kjer mi razložijo, malo naprej. Gospa me zategne šek kak km dlje in mi zaželi srečo. Res ni veliko prometa, družbo mi dela možak, čez cesto, ki mi potoži o tem in onem. Vmes je vseeno dovolj časa, da sledim Mitji, ki je potegnil do Madžarske. Zvija me, kaj sem zajebal.
Spet gredo nobl avti mimo, ustavi kripa, noter pa možak, ki sem ga prej v bifeju spraševal za pot. Potegne me par km naprej do razcepa Trakoščan ali Krapina. Res ni prometa, kar pa je, so sami nobl avti. Prevoz ponudi nek motorist, ampak gre v nasprotno smer. Počasi zgubljam upanje in se odločim poskusit z jolijem. Beli je Mitji obljubil, da naju pobira, če scuriva kje v Zagorju. Pokličem ga in je takoj za akcijo. Pet minut zatem le ustavi nek star avto, noter pa mlajši moški z dveletnim mulotom v lupinici zadaj. Malo se vozikata okoli, raziskuje kraje, kjer že dolgo ni bil. Krapina je na mojo srečo kar pravi kraj. Imam ga na sumu, da vozika okoli, da tamal lepo spi.
Odloži me pred železniško postajo, kjer dočakam gospoda in gospo Rajterič. Spijemo enega in se odpeljemo k njima domov nad Kumrovec (lepo si urejata), od kod se vidi Orešje od zadaj. Zdaj vem, kako nas ima Natalija tako pod kontrolo. Mitja je že na poti v Dobovo, trije šoferji pa lahko rešimo tri avte. Par se s Kuzmanovim družinskim avtom vred zapelje v Dobovo na štacjon, jaz pa ju počakam v Selah, kjer še zadnjič zalijemo dan. Uro za tem je tudi Mitja že pri avtu in po krasni stotici kar kmalu doma.
------
spisano med 30.5. in 1.6.. Ni šlo prej, travma je bila pretežka. Ampak, kot sem našel v Wosatovih zapiskih za sajt - "Vsak poraz naj bo za človeka spodbuda za vztrajno pot naprej do končnega uspeha." (Božidar Eržen)
Ni komentarjev:
Objavite komentar