Vetrnik, 12.5.2024 (ned), Milost narave

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2621046/

Leti&Hodi: https://xcglobe.com/flights#show-flight/2621090/

Kot sem potožil v prejšnji objavi, se z majskim vremenom nekako ne ujameva. Petek, ko bi lahko bil Vetrnik, je bil šiht, pa potem okolihišne dejavnosti in (vsaj še) nočni tek s psom namesto otroškega rajanja v Ljubljani. Sobota, Big Day, ko Mitja ponuja prostor v avtu za na Ivko, je darovana druženju v staro prijateljskem krogu in sprehodu po delčku PST. Zanimivo, srečamo Voglarčke s T2, brez Kajota, mi pa tudi skoraj komplet, brez Lovra, ki me sicer dostavi s štacjona na koseško barje, a se nam potem ne pridruži. Lenart sodeluje na drugem koncu, frajer lahko teče v trojkah. Sprehajalci na koncu odpiknikiramo na Kraški (zdaj uradno Slavčeva) pa domov. Tako mimogrede izvem, da v nedeljo piknikiramo pri nas, da Ivč pripelje tamaladva v varstvo, ko gresta z Amando na meditacije. Ode upanje, da vsaj povoham kaj od teh nekaj sončnih majskih dni. Na koncu se izcimi nek kompromis, da do enih ožarim čevape, pa potem grem. Ja, če takrat še ne bo deževalo. Mitja, ki je bil včeraj razočaran s 55km, se prijavi da gre poleg, a si potem premisli, saj ne bi hodil, kajti brez nekih upov planiram le džamp z Vetrnika, pa sprehod nazaj. Zdaj mi je že jasno, da mi loterija s severom na Orešju ne gre.

Spečem, pojemo in ob dveh končno krenem. Gor poklepetam z Tonetom pa naprej do harfe, kjer komaj zaznavno vleče nek severovzhodnik. Vreče še ni, malo se zanašam na špage na drogu. Nad glavo imam mastne baze, na zahodu pa je že pošteno oblačno. Klinc, grem probat. Lep, miren odlet.

Malce grabi, dvigne ne. Vzhodni greben tudi ne da. Jebiga. Pri tabli nad Kozjim nekaj piskne, pa se tega oprimem in po nekaj začetnega iskanja zagrabi vse do pod bazo. Juhej! Treba se je odločit, kaj zdaj s lepo, a pozno otvoritvijo. Na Dolenjsko, kjer je še sonce ali proti Bohorju pod bazami in oblačnostjo v ozadju? Naskok Dolenjske ob treh popoldan se mi že zaradi logistike zdi bolj tvegana zadeva. Raje poskusim med bazami čez Bohor, potem pa da vidimo kakšne bodo možnosti za naprej. Z vetrom v rit gre kar hitro, višina se počasi topi, občasna dviganja niti ne vrtim. Poskušam učinkovito letet tako, da višino kurim da pridem nekam, kjer bom lahko spet pošteno navil. Nad bohorsko kočo postane jasno, da daleč ne bo šlo, saj je od Rudenika zahodno vse v trdi temi, okoli Radeč pa že dežuje. Grem nad še osončene brege, kjer zapnem nekaj za zvrtet. Kot pogosto tam, je kar burno. Nekaj malega klofad, zapomnil pa si bom bombo, ki me je zabila v zic, kot bi odprl padalo pri prostem padu. Curec pri tem ni pretirano trznil. Priden. Vzhodnik med vrtenjem odnaša proti dežju. Višje ko gre, bolj gor leti. Počutim se še varnega, a projekcije za naprej me skrbijo. Nad Radečami že lepo dežuje. Sevnica je že v temi. Ne grem tja.

Sklenem, da bo to dovolj daleč in visoko za danes ter se raje še pod bazo obrnem nazaj, v veter nad še osončeno krajino. Ne bi se vračal po isti poti pa si zadam poskus enega FAI trikotnika in se usmerim proti Senovem. Bredem v veter, gas pohodim le ko se malce bolj udre. Zabavam se, ko preletim Gabijevo hišo, slikat ne morem, ker nekaj brbota. Zgleda, da bom pririnil nad Armes, vendar se glede na konfiguracijo terena in veter raje osredotočim na dolinico vzhodno od hriba. Je lepo osončena, vleče pa tako, da bi se na severnem grebenu lahko zrak odtrgal. Na konec grebena pridem nizko in nič ne dela. Pred pristankom želim še malo potipat po grebenu, ko začne brbotat. Mora nekaj bit! Praskam v tistem rodeu in ne zacurim, temveč se začnem pobirat. Jaaa! Zapnem dvigalo. Gre lep, a tudi močno nazaj, spet proti temi, ki tudi rine v veter in me lovi. Spet se znajdem nad Gabijevo bajto, le dobrih 700 metrov višje kot prej. Še vedno lepo leti gor, a grem ven, ker me preveč nosi nazaj v temo in stran od od naslednje obratne.

Z vsakim obratom sukanja malce popravljam naslednji cilj. Tokrat so to Križe, kjer računam na steber, porinjen iz pečiške doline, potem pa še hop na podsreški grad (jebeš FAI) in od tam nazaj na Vetrnik. Ampak križevški kucelj ne da nič. Višine za neke poskuse ni več in se vdam v plan B, reševanje proti Koprivnici. Sem že hidimano nizek in vabljivi postanejo zadnji travnati pristanki pred gozdno sotesko, ki vodi proti Koprivnici, a se le spustim v luknjo in jo zvozim, čeprav not divje požira. Malo rodea pred pristankom, a sestopim mehko. Vesel ko strela.

Hitro pospravim, saj me je oblačnost že dohitela. Čez urco sem že pri avtu. Danes je šlo lahko, saj je sonce za oblaki in ne pripeka. Gor med ohlajanjem še malo klepeta s Tonetom (zdaj se poznava po imenih)  pa vesel domov. Seveda se takoj najde kup stvari za postorit, pa potem druga runda pečenjare za "otroka" in utrujena meditatorja. Izin sprehod je žrtev napačne ocene prihoda tako Lenarta kot meditacijskih staršev, a je to mala cena za mir v hiši. Pečenje raztegnem do Lenartovega prihoda in zadeva je rešena. 

Kondorji, ki so na Lisci odstartali malo po poldnevu se niso naleteli, Drago je (po lajvtreku) celo scurel k Mastnaku. Je pa Molek spohal FAI 110 s Smuka!

Znova se je izkazalo, da zna bit ležerna hoja po robu kar uspešna. Torej - ob nenačrtovanih zapletih se opremit z neskončno potrpežljivostjo, ne pričakovat veliko in se z veseljem borit za preostale drobtine, pa se lahko dobro izide.