https://xcglobe.com/flights#show-flight/2621728/
Po tem, ko v nedeljo použijem zadnje sončne žarke, niti ne gledam več letalnega vremena, saj je napoved bolj mokra. V torek greva z Lenartom (seveda z Izo) odtečt en krog. Na moje olajšanje tudi sinko čuti utrujenost, pa gremo bolj zlagoma, guštirart. V sredo sem dogovorjen s steklarjem, da premeri vrata in rolete na PP75aKK, pa grem v službo z avtom, čeprav je dež napovedan šele za pozno popoldne. Dežja ni in ni, med oblaki je veliko neba. Preverim Orešje, ki kaže en sam zmeren JV, približno po arsotovem šloganju. Hja. V tistem na Vzhodni ligi Miha objavi ta isti graf in me poimensko izzove. Še preden sprocesiram, že kliče. Ja, zanimivo, bi bilo za it ... V tem se spomnim najavljenih obrtnikov - ne morem. Vseeno preverim pri teh majstrih, ki so seveda pozabili name. Tudi prav, pa jutri! Prost, da gremo preverit Orešje! Potrdim provokatorju - zmenjeno.
Hitro domov po opremo, pa naprej do pristanka, tam v Mihov avto pa naravnost na vrh. Šok! Klobasa mahedra in kaže dol! wtf?! No, postaja vseeno kaže lepo in tudi vreča se prav postavi. Nad nama mastna, zdrava baza, krajina okoli je še kar osončena. Hm, mora pa bo poleg grebenarjenja še kak stebriček. Baze se premikajo z JV, na hrvaškem je še sonce, Špiček je v senci.
Kolega me prehiti pri startu, lepo ga vzame gor. Dobro. Lep start (seveda, saj so šolskih pogoji). Vzame gor, a se hitro konča. Da se ne drenjava okoli starta, grem pogledat proti gradu, pa skoraj scurim. Nazaj, pa pobiranje nad Silovec, kjer spet ni prav radodarno. Z Mihcem se vzporedno spustiva na hrvaško stran. V zaupanju v razmere (pa v izogib drenjanju) se peljem malo bolj zunaj - bom že na vzhodnem robu pobral, si mislim, ko opazujem ptiče tam. E, pa ni bilo nič. Hrib je mrtev, totalno. Ni mi jasno. Prjatu je že prej odvil ven, nad ravnino. Kasneje pove, da je krilo šumelo, pa mu to ni bilo všeč. Jasno, prišel je naravnost s krvodajalstva, človek v takem ni v top formi. Sam se nazaj grede naslonim na breg in upam na kako bombico. Spet sledijo vaje iz potrpljenja, ki pa so uspešne in zadanem dvigalo nad Japico. Tam čez 800m že pogledujem proti Kozjanskem, ampak se še pravi čas streznim - ura je pol petih popoldan, lahko sem le vesel, da sem sploh v zraku. Porinem torej v nasprotno smer, direkt v veter, poskusit nad Zagorje. Nič od nič ni, pa se vrnem pod Japico, ki me še vzame gor. Poskusim še zunaj, nič, pa nazaj v slo, tudi nič, pa na pristanek na pot poleg visoke trave.
Pa, dobro je bilo. Nenadejano rešen dan. Avta ni na pristanku, sklepam, da je šel Miha nekam gor, pa peš po svoj avto in prav sem imel. Tokrat je je parkiral pri gradu, da sem se lahko presedel kar na poti v Pinelo, kjer sva še poplaknila dan. Fajn.
Ni komentarjev:
Objavite komentar