Orešje, 27.5.2024, Vzhodnoligaški piknik (Scala 2)

1) https://xcglobe.com/flights#show-flight/2623914/

2) https://xcglobe.com/flights#show-flight/2623997/ 

Vreme je precej nestabilno, kar pomeni, da dnevno dežuje. Tako me preveč ne mučijo intenzivne družabne obveznosti. Mitja itak sodeluje na džiru, a vseeno zazna vremensko luknjo - suh dan v ponedeljek. Plani planejo na plan. Kondorji Lisco kosit, pa kak pir spit, vzhodna liga pa isto na Orešju. Itak imamo še nekaj denarja na računu za piknik. Organizator napoveduje letenje med 16h in 18h, a Miho greva že prej gor, vsak s svojo laksarco, jaz s testno Scalo2 v rukzaku. Bojim se, da ne bo nič, ali pa bo švohno kot vedno, ko dobim to cotico v preizkus. 

Na startu kaže lepo, pa se skleneva malo prezračit pred piknikom. Kolega odleti prvi in zgine za vogalom. V res švohceni sapi lepo odstartam in takoj poberem nad Skalico. Dovolj visoko za na hrvaško, a si kmalu premislim in grem nazaj. Ni se mi zdelo, da bi Japica delala. Sledi drgnjenje grebena in iskanje poti do baz na nebu. Razen hlapov ni bilo nič. Prilepim se na Silovec, a odrešitve ni in odtonem v dolino. Oklepam se balončkov, dokler se v dolini, ko se želim pridružit paru ptičev, ki povrtujeta, komaj  izognem strehi kozolca in se sprijaznim, da sem res prenizek ter grem pristat na prvo njivo. Ajebigasad. To je to. Mihe ni dol, na četu vidim, da je že pristal.

Bliža se četrta, ko naj bi prišla še Mitja in Žare, a izkaže se, da je Mitja s še enim Mitjem že gor, Miha pa tudi. Na srečo me pobere Žare. Na potjo gor vidiva oba Mitja, kako jima ne gre prav dobro, tako ta se Žare odloči vrnit po njiju, jaz pa otovorjen s piknik potrebščinami odsopiham na start, kjer Miha že veselo kosi. Razmere so precej lepše kot prej, a če se spet curi... Komaj dobro načnem zasluženo pivo, se že prikaže Žaro in pove, da sta se onadva pobrala in letita. V tistem zagledamo Kuzmanovega fanta viiiiisooooko nad Japico. Mine me do piva, pograbim rukzak, preženem Miha z laksarco z vzletišča in se grem pripravit. Medtem pride leteči toplendat. Potegnem malo pred njegovim prihodom.

Tudi tokrat gre Scala lepo gor in odletim brez nepotrebnih opletanj. Ne zagrabi, pa se nalepim na Silovec in tam praskam na zahodni strani, dokler ne prime. Olajšanje, ko se zvrtim na višino, da lahko vidim piknik plac. Gre do jurja. Hrvaška je v senci, nad Bizeljskim pa lepa baza, ki sem si jo že v prvo ogledoval. Čez dolino res začne piskat, da se poplazim nad kucelj, nekje pri anteni pa le povozim steber, ki napaja eno od bazic. Zvrtim ga do malo pod bazo na 1,6k.

Pomislim že na Iveka Špagico, ki sem ga povabil na piknik, ona pa odgovoril, naj priletimo v Pregrado, pa nas bo dostavil nazaj. Toda ura je že pol šestih in cilj je pristanek na piknik placu. Višino pokurim za užitek v razgledu in za obisk Špička. Ta seveda ne da nič, ga pa le obrnem in nazaj proti Bizeljskem kuclju. Na poti še malo popravim višino, da se lahko spustim naravnost na Japico. Tam ni ne duha ne sluha o kakšni aktivnosti, še nad greben komaj pripraskam, da se mi potem takoj spet udre in se komaj privlečem nazaj pod Silovec, pa od tam na pristanek. Zgrešim potko in sestopim v visoko poležano travo. Ok, to je pa že bilo bolje.

Pohitim na piknik, kjer se druščina zabava, vsega je še dovolj. Izkaže se da je ta tadrugi Mitja Jug, novopečeni Zaprešičan. Odletel je nekaj takega, kot jaz v prvo. Pupa, papa, pogovori. Vmes priletita še dva s paramotrorjem, en (David, Podsreda) pristane pri nas, nič ne spije, le malo počije in odleti naprej.  Prvi pristanek in odlet s paramotorjem na Orešju!

Miha odpelje vse kar smo privlekli gor, ostali pa po svoje avte na sedlo in v Župelevc na pretovarjanje. Še prej pa zaključno pivce, kjer srečamo in spoznamo sina in vnuka Radota Polha.

Dobro rešen dan. Zdaj lahko spet malo dežuje.

Scala2 

je zame vrhunsko krilo. Nezahteven start, odzivna, ampak stabilna, lepo vodljiva, leti pa ko sneta sekira - hitro, dober glajd, gas je mehak, pospeši zelo opazno. Ko se je malo navadiš, se jo da udobno letet, ko komunicira preko gurten. Hitro je pridobila moje zaupanje (seveda z malo rešpekta). Letljiva zadeva, resen kandidat za naslednika od Cureta (če se bo finančno steklo).

Orešje, 18.5.2024 (sob), Dan za Madžarsko ... za znalce

 https://xcglobe.com/flights#show-flight/2622047/

Vlada nestabilno pomladansko vreme. V sredo z Miho izkoristiva luknjo, za soboto pa se kaže kar cel dan uporaben. Občuten JZ, nekaj oblačnosti, a spodoben gradient. Mitji odpade tekma v Kobaridu, trzne in objavi Orešje, poskus za Madžarsko. Miha ne more, erzotova ekipa težkokategornikov gre kar neposredno na njihov zadaj že standardni madžarski kucelj, Kondorji se nagibajo k Lisci, hrvati se ne odzovejo. Sam sem cotast, a me Mitja hitro pregovori. Vem, da moram, pa še nekih drugih resnih obveznosti ni. Potem, ko sta Krešo in Mario letos pokazala, da je Orešje odlično izhodišče za čez Zagorje, je res treba it. V dvoje naj bi bilo lažje, če ne drugega za prevoz na start.

Mitja itak nori, da greva ob 11h gor, vendar me sprehod na Šentvid zadrži, da zamudim 15min. Kolega se tokrat ne jezi, saj se baze še niso začele kuhat in ni nevarnosti zgodnjega pokrivanja. Na startu pošteno vleče. Tolažim naju, daje v Braziliji tudi tako, pa fajn letijo. Ugotoviva, da se splača pohitet pa v zraku, na vetru počakat na otvoritveni steber. Mitko se v tistem vetru (jasno) prvi odgunca v zrak in takoj gor. Pofotkam to pa takoj za njim. Veter malo popusti, dvignem, grem, krilo pa mi pade dol. Kaj je zdaj to?! Veter na vzletišču pade na nulo. Nemejebat! Nič, povleče celo dol. Noro, vreča kaže lep veter gor, coto mi pa rola dol. Mitja se nad menoj dere, naj startam, da je steber. Ja, nič, z 20 minutno zamudo le potegnem v nulo, pa gre. 

Nekaj drži, kolega je bil vmes že prav visoko, pa se je spet znašel na grebenu. Praskava okoli starta, grem na Silovec, kjer le nekaj zagrabi, a ne da prav neke višine, dovolj pa za udoben premik na Japico. Tam spet nič, spet praskanje, ko le zapnem nekaj na zahodnem grebenu. Ok. Zvrtim se na 1k, močno zanesen nazaj. Ni kaj, treba je it. Vmes sem videl Mitja pobirat nekje okoli starta, potem pa sem ga izgubil z radarja. Nekako krene, da pridem do Krapine, kjer upam na steber nad neko halo. Termika je, a je spihana, tako da je kar nekaj rokenrola. Ko se tako ubadam s pobiranjem, da bi priklopil Strahinjščico, vidim nekoga, ki tam curi. Ups! Na drugi strani pa nedaleč za menoj in precej višje zagledam Mitja. Ta me malo kasneje preleti, pri tem pa na Strahi niti enkrat ne obrne. Ajme!  Prej sem imel zamisel, da bi po hribih šel do Ivke, pa potem naprej na ravnico, pa je to odpadlo, saj je bilo preveč vetra in se je bilo treba spustit z njim. 

Ne vem več, kaj sem mutil nad Straho, da sem zgubil 200 metrov in nekaj dragocenih minut. Zadaj se sicer poberem, do baze ne gre. Zdaj vidim, kam je je Mitji mudilo - pod naslednjo mastno bazo par km naprej, ki ga je lepo jemala gor. Ok, grem tja, še nekaj pobiram, a baza je razpadla in obstal sem na 1,5k. Nisem preveč v skrbeh, saj dan dela, pa bo ja že nekaj kresnilo in spustim se z vetrom. V daljavi vidim Varaždin in jezera tam, ter upam na vmesni cilj, da preletim Dravo. Medtem pa Oudie trdovratno molči. Obrnem nekaj jalovih prdcev in zdaj že zaskrbljen čakam. Vidim nek britof s cerkvico. To bo dalo! Zapeljem se tja čez - nič! Jasno je bilo, da me pod 600m lahko reši leše čudež, ki ga pa ni bilo. Tiščal sem proti poljem na ravnici. Vsaj za lažji pristanek. Tla so me ujela še v gričevju, sestopim v visoko travo blizu ceste. Ma, ja, nekaj pa je le bilo. Seveda sem poparjen, ampak jebiga, to spada zraven.

Pomolzem cureca in grem do bližnje hiše, kjer me opazuje starejša gospa. Poklepetava malo, nima nič proti, da na njenem dvorišču pospravim opremo. Poskuša me postreči s tem in onim, sprašuje, kako bom prišel domov, skrbi zame. Nekaj telefonari in še predno je rukzak zaprt, se pripelje njen vnuk, da me dostavi v bolj obljudene kraje. Baka mi natoči še sveže vode in poslovimo se. Vnuk, ki dela v Sloveniji in njegov prijatelj, ki dela v Avstriji, me odpeljeta do Ivanca. Imam plan priti v Krapino, ki ni tako daleč. Čekira za vlak in potem v gostilni ugotovi, da smo ga zamudili za minuto. Ah! Ko vidim, da do Krapine vozi 5 ur in stane 15€ (se mi zdi), mi je jasno, da tu nekaj ne štima. Spijemo nekaj, odložita me na koncu mesta in grem poskusit sreči s s štopom. 

Po reki nobl avtov mi ustavi gospa v starem pičipokiju. Kasneje prizna, da je mislila, da sem policaj (ker sem nosil živo rumeno majico :) ), ampak vseeno me je vzela. Do Lepoglave, malo naprej, a se potem odloči, da me zategne še malo dlje. Zdi se mi, da pot ni prava, vendar mi zagotovi, da je precej boljša, kot ta, ki sem si jo zamislil. Izvem, da na tem koncu, na severni strani Strahinjščice bolj gravitirajo k Sloveniji ali Varaždinu, kot k Zagrebu. Krapina pa je itak drug svet. Ni čisto gotova, kje je pravi odcep, pa me pošlje vprašat v en bife, kjer mi razložijo, malo naprej. Gospa me zategne šek kak km dlje in mi zaželi srečo. Res ni veliko prometa, družbo mi dela možak, čez cesto, ki mi potoži o tem in onem. Vmes je vseeno dovolj časa, da sledim Mitji, ki je potegnil do Madžarske. Zvija me, kaj sem zajebal. 

Spet gredo nobl avti mimo, ustavi kripa, noter pa možak, ki sem ga prej v bifeju spraševal za pot. Potegne me par km naprej do razcepa Trakoščan ali Krapina.  Res ni prometa, kar pa je, so sami nobl avti.  Prevoz ponudi nek motorist, ampak gre v nasprotno smer. Počasi zgubljam upanje in se odločim poskusit z jolijem. Beli je Mitji obljubil, da naju pobira, če scuriva kje v Zagorju. Pokličem ga in je takoj za akcijo. Pet minut zatem le ustavi nek star avto, noter pa mlajši moški z dveletnim mulotom v lupinici zadaj.  Malo se vozikata okoli, raziskuje kraje, kjer že dolgo ni bil. Krapina je na mojo srečo kar pravi kraj. Imam ga na sumu, da vozika okoli, da tamal lepo spi.

Odloži me pred železniško postajo, kjer dočakam gospoda in gospo Rajterič. Spijemo enega in se odpeljemo k njima domov nad Kumrovec (lepo si urejata), od kod se vidi Orešje od zadaj. Zdaj vem, kako nas ima Natalija tako pod kontrolo. Mitja je že na poti v Dobovo, trije šoferji pa lahko rešimo tri avte. Par se s Kuzmanovim družinskim avtom vred zapelje v Dobovo na štacjon,  jaz pa ju počakam v Selah, kjer še zadnjič zalijemo dan. Uro za tem je tudi Mitja že pri avtu in po krasni stotici kar kmalu doma.

 

------
spisano med 30.5. in 1.6.. Ni šlo prej, travma je bila pretežka. Ampak, kot sem našel v Wosatovih zapiskih za sajt -  "Vsak poraz naj bo za človeka spodbuda za vztrajno pot naprej do končnega uspeha." (Božidar Eržen)

Orešje, 15.5.2024 (sre), Darilo.

 https://xcglobe.com/flights#show-flight/2621728/

Po tem, ko v nedeljo použijem zadnje sončne žarke, niti ne gledam več letalnega vremena, saj je napoved bolj mokra.  V torek greva z Lenartom (seveda z Izo) odtečt en krog. Na moje olajšanje tudi sinko čuti utrujenost, pa gremo bolj zlagoma, guštirart. V sredo sem dogovorjen s steklarjem, da premeri vrata in rolete na PP75aKK, pa grem v službo z avtom, čeprav je dež napovedan šele za pozno popoldne. Dežja ni in ni, med oblaki je veliko neba. Preverim Orešje, ki kaže en sam zmeren JV, približno po arsotovem šloganju. Hja. V tistem na Vzhodni ligi Miha objavi ta isti graf in me poimensko izzove. Še preden sprocesiram, že kliče. Ja, zanimivo, bi bilo za it ... V tem se spomnim najavljenih obrtnikov - ne morem. Vseeno preverim pri teh majstrih, ki so seveda pozabili name. Tudi prav, pa jutri! Prost, da gremo preverit Orešje! Potrdim provokatorju - zmenjeno.

Hitro domov po opremo, pa naprej do pristanka, tam v Mihov avto pa naravnost na vrh. Šok! Klobasa mahedra in kaže dol! wtf?! No, postaja vseeno kaže lepo in tudi vreča se prav postavi. Nad nama mastna,  zdrava baza, krajina okoli je še kar osončena. Hm, mora pa bo poleg grebenarjenja še kak stebriček. Baze se premikajo z JV, na hrvaškem je še sonce, Špiček je v senci. 

Kolega me prehiti pri startu, lepo ga vzame gor. Dobro. Lep start (seveda, saj so šolskih pogoji). Vzame gor, a se hitro konča. Da se ne drenjava okoli starta, grem pogledat proti gradu, pa skoraj scurim. Nazaj, pa pobiranje nad Silovec, kjer spet ni prav radodarno. Z Mihcem se vzporedno spustiva na hrvaško stran. V zaupanju v razmere (pa v izogib drenjanju) se peljem malo bolj zunaj - bom že na vzhodnem robu pobral, si mislim, ko opazujem ptiče tam. E, pa ni bilo nič. Hrib je mrtev, totalno. Ni mi jasno. Prjatu je že prej odvil ven, nad ravnino. Kasneje pove, da je krilo šumelo, pa mu to ni bilo všeč. Jasno, prišel je naravnost s krvodajalstva, človek v takem ni v top formi. Sam se nazaj grede naslonim na breg in upam na kako bombico. Spet sledijo vaje iz potrpljenja, ki pa so uspešne in zadanem dvigalo nad Japico. Tam čez 800m že pogledujem proti Kozjanskem, ampak se še pravi čas streznim - ura je pol petih popoldan, lahko sem le vesel, da sem sploh v zraku. Porinem torej v nasprotno smer, direkt v veter, poskusit nad Zagorje. Nič od nič ni, pa se vrnem pod Japico, ki me še vzame gor. Poskusim še zunaj, nič, pa nazaj v slo, tudi nič, pa na pristanek na pot poleg visoke trave.

Pa, dobro je bilo. Nenadejano rešen dan. Avta ni na pristanku, sklepam, da je šel Miha nekam gor, pa peš po svoj avto in prav sem imel. Tokrat je je parkiral pri gradu, da sem se lahko presedel kar na poti v Pinelo, kjer sva še poplaknila dan. Fajn.

    

Vetrnik, 12.5.2024 (ned), Milost narave

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2621046/

Leti&Hodi: https://xcglobe.com/flights#show-flight/2621090/

Kot sem potožil v prejšnji objavi, se z majskim vremenom nekako ne ujameva. Petek, ko bi lahko bil Vetrnik, je bil šiht, pa potem okolihišne dejavnosti in (vsaj še) nočni tek s psom namesto otroškega rajanja v Ljubljani. Sobota, Big Day, ko Mitja ponuja prostor v avtu za na Ivko, je darovana druženju v staro prijateljskem krogu in sprehodu po delčku PST. Zanimivo, srečamo Voglarčke s T2, brez Kajota, mi pa tudi skoraj komplet, brez Lovra, ki me sicer dostavi s štacjona na koseško barje, a se nam potem ne pridruži. Lenart sodeluje na drugem koncu, frajer lahko teče v trojkah. Sprehajalci na koncu odpiknikiramo na Kraški (zdaj uradno Slavčeva) pa domov. Tako mimogrede izvem, da v nedeljo piknikiramo pri nas, da Ivč pripelje tamaladva v varstvo, ko gresta z Amando na meditacije. Ode upanje, da vsaj povoham kaj od teh nekaj sončnih majskih dni. Na koncu se izcimi nek kompromis, da do enih ožarim čevape, pa potem grem. Ja, če takrat še ne bo deževalo. Mitja, ki je bil včeraj razočaran s 55km, se prijavi da gre poleg, a si potem premisli, saj ne bi hodil, kajti brez nekih upov planiram le džamp z Vetrnika, pa sprehod nazaj. Zdaj mi je že jasno, da mi loterija s severom na Orešju ne gre.

Spečem, pojemo in ob dveh končno krenem. Gor poklepetam z Tonetom pa naprej do harfe, kjer komaj zaznavno vleče nek severovzhodnik. Vreče še ni, malo se zanašam na špage na drogu. Nad glavo imam mastne baze, na zahodu pa je že pošteno oblačno. Klinc, grem probat. Lep, miren odlet.

Malce grabi, dvigne ne. Vzhodni greben tudi ne da. Jebiga. Pri tabli nad Kozjim nekaj piskne, pa se tega oprimem in po nekaj začetnega iskanja zagrabi vse do pod bazo. Juhej! Treba se je odločit, kaj zdaj s lepo, a pozno otvoritvijo. Na Dolenjsko, kjer je še sonce ali proti Bohorju pod bazami in oblačnostjo v ozadju? Naskok Dolenjske ob treh popoldan se mi že zaradi logistike zdi bolj tvegana zadeva. Raje poskusim med bazami čez Bohor, potem pa da vidimo kakšne bodo možnosti za naprej. Z vetrom v rit gre kar hitro, višina se počasi topi, občasna dviganja niti ne vrtim. Poskušam učinkovito letet tako, da višino kurim da pridem nekam, kjer bom lahko spet pošteno navil. Nad bohorsko kočo postane jasno, da daleč ne bo šlo, saj je od Rudenika zahodno vse v trdi temi, okoli Radeč pa že dežuje. Grem nad še osončene brege, kjer zapnem nekaj za zvrtet. Kot pogosto tam, je kar burno. Nekaj malega klofad, zapomnil pa si bom bombo, ki me je zabila v zic, kot bi odprl padalo pri prostem padu. Curec pri tem ni pretirano trznil. Priden. Vzhodnik med vrtenjem odnaša proti dežju. Višje ko gre, bolj gor leti. Počutim se še varnega, a projekcije za naprej me skrbijo. Nad Radečami že lepo dežuje. Sevnica je že v temi. Ne grem tja.

Sklenem, da bo to dovolj daleč in visoko za danes ter se raje še pod bazo obrnem nazaj, v veter nad še osončeno krajino. Ne bi se vračal po isti poti pa si zadam poskus enega FAI trikotnika in se usmerim proti Senovem. Bredem v veter, gas pohodim le ko se malce bolj udre. Zabavam se, ko preletim Gabijevo hišo, slikat ne morem, ker nekaj brbota. Zgleda, da bom pririnil nad Armes, vendar se glede na konfiguracijo terena in veter raje osredotočim na dolinico vzhodno od hriba. Je lepo osončena, vleče pa tako, da bi se na severnem grebenu lahko zrak odtrgal. Na konec grebena pridem nizko in nič ne dela. Pred pristankom želim še malo potipat po grebenu, ko začne brbotat. Mora nekaj bit! Praskam v tistem rodeu in ne zacurim, temveč se začnem pobirat. Jaaa! Zapnem dvigalo. Gre lep, a tudi močno nazaj, spet proti temi, ki tudi rine v veter in me lovi. Spet se znajdem nad Gabijevo bajto, le dobrih 700 metrov višje kot prej. Še vedno lepo leti gor, a grem ven, ker me preveč nosi nazaj v temo in stran od od naslednje obratne.

Z vsakim obratom sukanja malce popravljam naslednji cilj. Tokrat so to Križe, kjer računam na steber, porinjen iz pečiške doline, potem pa še hop na podsreški grad (jebeš FAI) in od tam nazaj na Vetrnik. Ampak križevški kucelj ne da nič. Višine za neke poskuse ni več in se vdam v plan B, reševanje proti Koprivnici. Sem že hidimano nizek in vabljivi postanejo zadnji travnati pristanki pred gozdno sotesko, ki vodi proti Koprivnici, a se le spustim v luknjo in jo zvozim, čeprav not divje požira. Malo rodea pred pristankom, a sestopim mehko. Vesel ko strela.

Hitro pospravim, saj me je oblačnost že dohitela. Čez urco sem že pri avtu. Danes je šlo lahko, saj je sonce za oblaki in ne pripeka. Gor med ohlajanjem še malo klepeta s Tonetom (zdaj se poznava po imenih)  pa vesel domov. Seveda se takoj najde kup stvari za postorit, pa potem druga runda pečenjare za "otroka" in utrujena meditatorja. Izin sprehod je žrtev napačne ocene prihoda tako Lenarta kot meditacijskih staršev, a je to mala cena za mir v hiši. Pečenje raztegnem do Lenartovega prihoda in zadeva je rešena. 

Kondorji, ki so na Lisci odstartali malo po poldnevu se niso naleteli, Drago je (po lajvtreku) celo scurel k Mastnaku. Je pa Molek spohal FAI 110 s Smuka!

Znova se je izkazalo, da zna bit ležerna hoja po robu kar uspešna. Torej - ob nenačrtovanih zapletih se opremit z neskončno potrpežljivostjo, ne pričakovat veliko in se z veseljem borit za preostale drobtine, pa se lahko dobro izide. 

 

Dan zmage....11.5.2024 (sob)

 Vreme je v kurcu. Ali piha (ok, je vsaj za surfat) ali je oblačno ali dežuje ali pa piha in je oblačno in dežuje. Leti se ne, nekateri na Madžarskem.

Čez vikend za spremembo napoved obeta jasno in umirjen veter, termične napovedi pordečijo in se dvignejo. Napoved za morje z Vetrnika. 

Itak taki dnevi padejo na davno prej oddane dni. Ta sončen dna pade na pohod ob žici in piknik z vojsko.

A ne vem, kaj je zdaj to. No, zase vem. Zanimivo, da velik del Kondorjev tudi ne more. Bomo opazovali z varnih tal.

Brežice, surfanje, 6.5.2024 (pon), Razštelano

 

Včeraj na obisku Andrej in Blanka in za zaključek gremo skupaj na ogled brežiškega morja. Spočetka Andrej veter oceni kot uporabnega, kopa pridemo do vode pa rejting spusti na zanimivo.

Danes z enim učem spremljam napoved vetra pri tleh in pri nas za okoli dveh kaže na "uporabno". Obtičim na šihtu, veter začutim šele ob (poznem) picikliranju domov. Veter me draži dovolj, da doma Lenartu napovem, da grem na vodo. Pomaga mi naložit kramo in grem.

Na nasipu pa je bolj žalostno. En neoprenar pove, da je pred dvemi urami še lepo vleklo, zdaj pa pada. Po vodi orje nekaj wing foilarjev. Klinc, upanje umira zadnje rečem kolegu in se grem pripravit. Mislim si, danes pihlja, toplo je, tukaj sem z opremo, bogvekdaj bo naslednjič tako. Potrebujem 15 minut od opreme na prtljažniku do odhoda v vodo. Lovrov neopren mi pomaga zapret kolega na suhem, sam ne morem.

Nimam občutka za veter, zdi se mi švoh, a upanje ostaja. Uspe stoječ štart z obale, ki se kmalu konča v vodi, takoj ko sunek popusti. Voda ni hladna, Lovrov neopren popolnoma zadostuje. Na nogah imam stare berfudke, na glavi pa en star kapč. Zadostuje za dane pogoje. Vetra ni dovolj za kakšno glisiranje, le tu pa tam malce potegne, da prizžge upanje. V zanke se ne uspem spravit, uspe pa en častni vodni start.

Po eni uri  neuresničenih upov zavijem proti izhodu, padem in izgubim svoj star čudovit bel kapč. Še to! 

Tavelik rig je razštelan, lok mi  ves čas drsi  dol, na urci mi noče zalaufat app za windsurf, da po 20 min prešaltam na tek. Nisem prav dobro opremljen, bolje pa to preizkušat doma, mimogrede poslužbi.

Fojlarji se še kar zabavajo, sam pa pospravim in domov pod tuš. Malce sem prezebel le v prste na nogah, sicer je pa čisto ok. Voda je imela cca 14°C (vir: vetrcek.com). Naknadno ugotovim, da sem pred odhodom na nasip na vetrccek.com gledal dve uri stare podatke, ko je res še vleklo.

Še bodo dnevi, pomembno je, da je toplo.