Prva curaža: https://xcglobe.com/flights#show-flight/2616523/
Druga curaža: https://xcglobe.com/flights#show-flight/2616524/
 |
| Prvi: Lepo kaže, a kaj ko vleče sever |
Aprilsko vreme, šiht in splošna brezvoljnost ne dajo letet. Za petek se obeta ena potencialno letljiva luknja. Ravno prav, saj v soboto, na jocovo obletnico, odhajamo na Dunaj, da Lenart obrne svoj prvi maraton.
Kondorji gredo na Lisco, Mitja in Drago že zgodaj, jaz pozno vabim jato na Orešje. Krešo trzne, Miha pa tudi. Napoved je sever do kakšnih enih, potem obrne v jug. Termično, nekaj oblačnosti, vlagi in termiki primerno. Orešje že dopoldan kaže JV, hitro je obrnilo. Mudi se mi, grem malo prej.
Z Miho sva pravočasna, hrvaški kolegi pa so že tam, vidiva avto na pristanku, pa nobenega v zraku. Fak, Krešo je (spet) že nekam odletel! Malo me tolaži, da zaradi okoliščin ne morem prav daleč. Želim si kak lep lokalni krog, pa pristanek gor. Miha (spet) žrtvuje avto in naju dostavi prav na start.
Ko priskačeva do starta, me kar stisne v prsih. WTF?!? Gor postopa skupinica pilotov, vreča pa kaže lep zdrav - SEVER! Kaj smo to spregledali?
 |
| Drugi: Končno jug, a še ne vem, kaj je za hribom |
Kreša in Anteja že poznam, pripravljen je tudi Mario, ki je danes prvič tukaj. Gor bohotne baze, na startu pa sever. Na Lisci so že odleteli, Drago je na 1,7k. Kolegi pravijo, da že dve uri pripeti čakajo. Ajaj. Porajajo se zamisli, da bi šli kar na Vetrnik, ki je za te razmere neprimerno bolj ustrezen. Opazujemo. V nekem sončnem trenutku se sever umiri in počasi obrne v zdrav jug. E, to bo to! Tudi tu lahko termika prebije sever! Ante in Mario, ki sta že pripeta, ne odletita. Sam se začnem hitro pripravljat, vmes spet zagospodari sever. Zatrmarim, da moram osvojit to startanje v zavetrno stran.
Pripet čakam naslednji cikel. Oblaki senčijo dolino, ki ne da. Po nekaj sonca le dočakam obrat v sramežljiv jug. Igra živcev. Bo res potegnilo, ali takoj crknilo? Potegnem takoj, ko je sape dovolj za dvig krila. Lepo gre gor, a ko se poženem naprej, mi ga klofne in štrbunknem pod breg. V tistem se Curec sestavi, pa ga ne prekinem ampak nadaljujem in se skobalim v zrak. Ni kaj čakat si mislim v pričakovanju gorvzetja. Ampak ni nič. Ne morem verjet. Nizko pod Silovcem se odpeljem ven, da potem nekaj metrov nad Jožico nekaj baloniram. Gledam enega, ki je tudi odletel, najbrž Mario, edini z Niviukom, ki se nekako drži v zraku. Sam se nizek vdam in na pristanek, kjer še zaružim in strgam žep za radio. Ni kaj. Bes ne pomaga.
 |
| Japica v senci me v drugo prizemlji |
Pospravim in že hočem ponovno gor, ko vidim drugega, ki gre proti pristanku, pa ga počakam. Maria ne vidim več. Pristane Ante, ki se mu nikamor ne mudi. Pove, da itak ne gre še enkrat, lahko me pa pelje gor. Pooočasi se spakira in ko naj bi končno odrinila se v zraku znajdeta še zadnja dva, ki pa tudi ne zacurita takoj, tako da le odrineva do sedla. Ante mi pelje avto dol, sam pa odšibam na start, kjer zdaj le vleče jug. Vmes na livetracku vidim Maria, kako se pobral pri Tuheljskih in potegnil naprej proti Ifki.
 |
| Orešje v oblačnosti |
Eh, dan za pozabit!
Oni trije so nedaleč stran na pristanku, pa se dogovorijo, da Ante pelje ostala dva po avta, potem gre hrvaška ekipa po Maria, ki je še živ tam nekje pri Ifki. Zlagam hitro, a končujem že v dežju. Z Mihcem potem pri Pineli v pivu utopiva dan.
Gledava Mariov trek*, ki dan zaključil malo pod 60km nekje pri Varaždinu. Vesel zanj, sebe bi pa v rit ugriznil . Možak je startal minuto za menoj in takoj ga je vzelo gor, ostalo je pesem.
Krešu ni šlo, Miha pa se je lepo pobiral, a mu je bilo "preveč razrukano" in se z dobrih 800m iznad Japice odpeljal pristat.
Po drugem pivu je bilo nebo nad bizeljskimi grič jasno, sonce je sijalo, Orešje pa se je hvalilo z zdravim jugom. Ajebigasad. Grem se pripravljat za jutrišnjo pot na Dunaj.
 |
| Zmeda v in na glavi, zadaj že dež |
*Mario Perkovič
Ni komentarjev:
Objavite komentar