Tresla se je gora, rodila se je mravljica.
April se izteka, letenja, vsaj zame, pa ni bilo (nekega). Vikend se je sicer nekaj obetal, a je bila sobota prevetrovna, da bi me premagalo, v nedeljo, 28. pa smo s Slavcem in Miro odstopicljali na Gospodično na kosilo. Itak, da ni bil big day, zato stoično prenesem, da ni letuckanja. Se pa v naših krogih dviga vzdušje za ponedeljek in morda torek. Termični diagrami so rdeči, vetrovi zmerni, vzhodnik, ki se obrne v jugovzhodnik. Brni kot big day.
Sam se niti nisem spomnil na praznike in tako obtičim na šihtu. V ponedeljek grem vseeno z avtom in vzamem opremo s seboj. Morda pa le ujamem dan za rep. Nekaj indicev (mojih klasičnih) kaže, da bo dobro letenje, drugi, zanesljivejši, pa da ne bo baš nešto. Mitja je prodal zic, novega še nima, Gabi pa ne more. Wosa gre na Orešje, pridruži se mu Drago, zanju sem sem tudi v svojem najbolj optimističnem scenariju prepozen. Naknadno izvemo, da pridejo še prvoligaši, Gabršek, Orož pa Podbregar. Ko gledam napovedi, se mi sicer zdi bolj primerno za Vetrnik, sploh tako zgodaj, kot se oni odpravljajo. Ob dveh, ko upam, da bom tudi sam tam, se naj bi že obrnilo v JV in takrat naj bi šlo.
Ko tako čistim šihtne fekalije, ki se kar zgrinjajo, pokliče Drago, kdaj pridem. Eni, da so se premislili in šli drugam, drugi da se odpravljajo na Vetrnik, on, Wosa pa Lujz pa so brez avta, ker jih je pripeljala Rokova mama in takoj odšla. Pospešim in nekaj po pol eni le odrinem. Pred tem na lajvtreku vidim, da je nekdo (JF) že odletel in da mu gre dobro. Za vsak slučaj pokličem Dragota, kako je zdaj. Zadihan pove, da mi je cota padla v neko grmovje in upa, da se bo izkopal od tam, dokler pridem. Ok, se zgodi. Med potjo vseeno razmišljam, kam je to padel, saj je Miha vse pokosil.
V redu. Takega ga pač ne bom ga pustil v nemilost Orešju. Vmes se vedno pogosteje obrača v jug. Počakam, da se kolega pripravi in se po nekaj poskusih le spravi varno v zrak. Potegnem takoj za njem in v prvo lepo odletim. Breg zagrabi in skupaj povrtiva nad štart, visoko ne gre. Grem poskusit proti gradu, Drago mi sledi. Tam tudi nič ne najdeva, pa greva nazaj. Potem nekaj vrtiva vsak zase in v nekem trenutku se najina nasproti vrteča se kroga skoraj prekrijeta. Res me je stisnilo, da se bova zadela, odvil sem na polno in izšlo se je. Postal sem zelo previden in spustil en balon nad startom, saj je kolega letel tik poleg. Ali pa se mi je tako zdelo. Pustil sem ga naprej na anteno in šel nazaj po balonček, ki ga nisem več našel in se mu zdaj nizek pridružil pri anteni. Drago je nekaj zavrtel, sam pa grem pogledat na vzhodni rob, če bo kaj zagrabilo, pa ni, Vrnem se res nizek.
Sledi trdovratno drgnjenje brega pod anteno. No pasaran!!! Dokler sem v zraku, še nisem scurel, si govorim. Oklepam se vsakega piska da po skoraj pol ure borbe le splezam do višine antene, kjer potem le najdem dragotov steber in se odvrtim na 1,2k, zelo zanešen z vzhodnikom. Od tam je kljub pozni uri treba it naprej. Na standardni točki nad svetimi gorami nekaj trzne, a to izgubim. Mika me, da bi se naslonil na Špiček, vendar se raje vržem na Trebče v upanju, da bo dolina dala kako dviganje. Račun se ni izšel in pristanem na platoju pred Podsredo. Ajebigasad. Pač spet ni moj dan.
Dan je bil hecen. Prvoligaši so šli z Orešja na Žusem, kjer pa se ni nekaj letelo. Fidler (Scala2!) je krasno odletel do Vranskega, Wosa do Laškega, Lujz pa je scurel pri Posredi. Popoldan so nekaj leteli na Lisci, Mirko je bil ob pol šestih na 2k! Tomo je s Kobale kresnil klasično stotico.
Dobro, da se mi ni izšel po željah, ampak tako slabo pa spet ni bilo. Fajn je, da sem lahkopomagal Dragotu, potem ko pa sem se zaklal pri letenju, pa mentalni trening vztrajnosti, ki je bil nagrajen z enim lepim stebrom,ki mu je sicer sledila curaža, ampak tudi dobra logistika povratka. Dan rešen.
