Za petek letenje ni bilo v mislih, kaj šele načrtovano. V četrtek grem preverjat, kdaj imam naročen poseg za odstranitev bule na glavi saj imam v spominu, da je to nekje konec marca, ni se pa še zabliskal noben opomnik. Na koledarju piše, da sem naročen za petek,22.3. ob 12:30. Pa to je naslednji dan! V službi se dogovorim, da grem prej, nekaterim povem, da grem k zdravniku. Malce me skrbi, ker mi bodo šarili po glavi, a po drugi strani mi je zelo prav, da končno to opravim. V bolnišnici zadeve hitro stečejo, pristanem na urgenci, ker redni kirurški oddelek že zapirajo. Hitro sem na vrsti. Zdravnica me pregleda in zaključi, da pred posegom potrebuje še dodatne informacije. Ultrazvok in neko punktiranje. Ok, ne spoznam se na to, pristanem na vse. Potem pa ruker - dodatne preiskave si moram sam piskat na prostem trgu zdravstvenih faking storitev. Dojamem, da danes ne bo nič. Na UZ se naročim dva štuka višje - v prvi polovici aprila, za punktiranje pa lahko izbiram med NM in Ljubljano. Ah...
Tako se ob enih znajdem na cesti. Nazaj na šiht? V petek na sončni popoldan? Ne! Domov, končno pokosit? Ma, ja. Letet? Hm. Pogled v nebo je lep. Sonce, bazice, zmerni vetrič, Orešje pravi JV. Nič od napovedanega pokrivanja z JZ. Klinc gleda, vse skupaj, z Orešjem ne mreš zajebat dneva. Grem scuret, pa potem pokosit. Kličem Miha, da se pridruži, če utegne, a se ne oglasi.
Doma popedenam Izo, pograbim opremo in gas naprej. Gor lepo vleče, vrane se podijo okoli, nekatere lepo visoko, bazice se kuhajo, Miha se oglasi iz Nemčije, ostajam sam. Potem pa klasika - ko sem pripravljen, se navleče senca in veter crkne. Čakam, veter se prebudi kot zahodnik. Suncemužarko! Čakam in opazim ptiča pred startom, kako pobira. Še en se mu pridruži in lepo navijata. Steber je, ni kaj čakat. V enem od dihov gor potegnem in se kar lepo skobalim v zrak.
Spredaj res hitro zapnem dviganje in se odvrtim gor.
Na jurja dobro kaže, ni zanosa, se že vidim čez prelaz, na 1,5k že lovim baze nekaj sto metrov višje. Z malo sreče bo šlo čez Špiček, si mislim. Tu je že čutit veter, ne gre nikamor, dviganja pa zanesena na vzhod. Zamislim si, da bom pobral spredaj na Bukovju in rinem tja in v veter proti Z. Zagotovo bo zagrabilo, sem prepričan. Res najdem in zvrtim stebriček, a kaj ko je skoraj vodoravno položen in grem malo gor in močno nazaj. Gledam bazo proti Špičku in z gasom rinem tja vendar se samo udira. Pobegnem nazaj. Ne na Bukovje, ampak, čeprav kar nizek, čez kamnolom proti gradu. Da poskusim te kuclje od spredaj, če jih že od zadaj ne dosežem.
Bingo, zadenem nek mlinček, ki melje, a gre gor. Spet me močno odnaša, a tokrat v smer, kamor sem namenjen. Dviganje zgubim še pod bazo, sem pa že čez 1,7k in že na hrvaškem. Opla, to bi že bilo odlično izhodišče za kak daljši izlet, a ne danes. Na levi strani Sotle so pod vedno bolj koprenastim nebom še bazice. Grem pogledat, če še delajo. Nobena ne prime. Rinem do višine s katere še upam, da se z bočnim vetrom lahko vrnem do Japice, kar mi uspe.
Naslednja misija je pristanek nazaj. Na Silovcu nisem prepričan, če pridem okoli, potem pa nekako gre, pri startu pa še preveč dviga. Dan je napolnjen, zato ne podaljšujem več in se kar visoko odpeljem zadaj pa nad start, kjer se spumpam do tal. Se mi zdi, da sem malo pretiraval in ga ene dva metra nad tlemi prevlekel. Ni bilo nič hudega, le trapast občutek, da ni bilo vse čisto kontrolirano. Vsekakor pa vesel take rešitve dneva. Pokukal sem čez meje ožjega peskovnika in nastal je lep zelen lokalni trikotnik.
Doma Izo peljem na sprehod kar s piciklom, saj se mi mudi v KK v gledališče. Predstava ni bila bogvekaj, pa kaj?! Zadovoljno predem.
Sicer pa je bil na Gorenjskem zelo dober dan. Cela jatica, predvsem Krokarjev, je lepo obkrožila Julijce, Karavanke pa so bile itak lepo obljudene in radodarne. Vsaj prst sem pa le namočil v smetano.
Ni komentarjev:
Objavite komentar