https://xcglobe.com/flights#show-flight/2608685/
V četrtek sem si privezal dušo, da lahko v petek grem mirne vesti v Ljubljano na kulturna druženja. Vse skupaj se prevesi v soboto, ki je proti napovedim lepa, sončna, a se za čas kosila le malo polula, da ne postavi vremenarje na čisto laž. Nedelja obeta, dogovori stečejo, Big day ni, saj ne Gabi ne Mitko ne moreta. Povabim Miha, ki je, kot običajno, za.
Opoldne se dobimo na Bregu, vsak s svojim avtom, le jaz sem z Mihcem, ki odreši Ireno, da lahko Izo pelje pod Šentvid v boksu. Na koncu kolega še pelje gor, drug avto pa Drago, Wosa gre peš. Na startu najdemo naščpičeno druščino Metuljčkov, že pripravljenih za odletet. Od naših gre prvi Drago, kmalu mu sledi Uroš, njemu pa Miha, ki mi tako naredi prostor. Niko in Roberto še malo počakata.
Start z ravnine mi lepo uspe, vse je kontrolirano in umirjeno. Zadovoljen. Takoj zapnem steber in se odvrtim pod bazo. Sploh ne zvrtim do konca, da se ne bi namočil in se nad dolino vržem proti vzhodu. Zagotovo me bo katera od mastnih baz vzela gor in hop na Bohor, si mislim. A zraku se sveto jebe za moja predvidevanja, tako da moram odvit nazaj proti Rudeniku. Vidim Uroša, ki se nizek vrača in istočasno zavrtiva; on nad grebenom, jaz še malo zunaj. Spraskam se nad kucelj ter grem raztegnit na konec Rudenika. Upam na kako batino, da mi da možnost preskoka bohorsko stran, a dobim samo premetavanje, višine pa le za preživet. Urošu se uspelo lepo pobrat in je visok že čez, nekje nad Zabukovjem, še nekdo (
Lojz) mu sledi. Sam se neuspešno trudim zapet katero od bazic, jurček mi je plafon.
Nerad se soočam s stvarnostjo prikovanosti na stokrat zguljen greben. Furam bolj zunaj in pred malo lisco me le vzame gor, sicer močno zaneseno nazaj, a vseeno na zdaj (zame) kao carskih 1,2k. Seveda grem spet čez, ampak tudi tokrat ni nič in pri 1k stisnem rep med noge in kev-kev nazaj na Lisco, ki mi ponovno da moj današnji plafon. Še tretjič porinem čez, tokrat obiram vse hlape na poti, da se nad 1k prišvercam nad Metni vrh. Tam me namesto stebra z gričevja do Save pričaka malo guncanja in trenutek odločitve, kaj zdaj. Po isti poti nazaj na Lisco, ki je v senci, proti Senovem, kjer je modrina ali pod bazo nad Ledino? Slednje se mi je zdelo manj dosegljivo kot Lisca pa grem nazaj na domači breg. Ne popravim višine, nizek se le še smukam nad drevesi v upanju, da ne curnem v kakšnem zakotju. Pred Čučnikom še nekaj povrtim z enim ptičem, a konec kroga sem nižji. Visoko nad menoj se še vozijo, pri tleh pa izgubljam upanje in tako se grem le še častno rešit na pristanek na Bregu, kjer nežno sestopim.
Niko in Roberto sta že dol, malo za menoj pristane še Wosa.
Ma ja. Saj ni bilo slabo, ampak po dobri otvoritvi so apetiti zrasli in eni so jih uresničili, sam pa danes nekako nisem znal. Je bila pa prijetna urca in pol življenja.
Miha je dvakrat pristal nazaj gor,
Drago je potegnil do Radeč,
Uroš pa je uspel obrnit Mrzlo planino na eni in Kum na drugi strani. Torej se je dalo. Sam sem rinil kot svinja v buče čez na prednji greben, da bi se tam spajsal na Bohor in si s tem pokuril dan. Zdaj vem, da bi namesto drugega ali tretjega poskusa it čez moral potegnit na drugo stran, proti Kumu. Dragotu sicer ni uspelo, Urošu pa je. Sem pa le poskusil malo drugače, izven cone udobja oz. ziheraštva.
Wosa ni bil pripravljen peljat gor po Dragotov avto, na koncu sta se gor odpeljal Niko in Roberto, mene pa pustila na Bregu (wtf?). Z Miho sva potem dan potrdila v Rondoju in še pri nas na terasi. Naslednjič peljem jaz.
----
Oblečen zimsko, zeblo me že ne bo! Res me ni, bilo mi je vroče, saj na doseženih višinah ni bilo nobene zime, spodaj pa je itak topla pomlad.
Ni komentarjev:
Objavite komentar