Marec je že na polovici, leteli pa še nismo marčevsko. Napovedi so nepredvidljive. Za Gorenjsko in Primorsko je napoved bombastična, nekateri so te dni že nekaj odleteli.
Pri nas pa žalost. V petek je treba v Ljubljano, v četrtek vojska opleta, pa še oblačnost pokriva, a Miha sprašuje, če se danes gre. Vdam se. Jebiga, lak muškarac. Šiht zaključim, bo šlo tudi brez mene, picikl pa domov, Izo (komaj) spravim ven in ugotovim, da sem še prezgodnji za pobiranje. Komp ven, da popraskam šiht pa vseeno krenem zgodaj. Bolje čakat na štartu, kot zamujat dan.
S kolegom se dobiva par minut pred dogovorjeno uro, zapelje naju gor, kar na start, kjer najdeva dva junaka, ki sta že skoraj pripravljena za v luft. Izkaže se, da gre za dva zagrebčana, kolegica je že prej odletela. Med opazovanjem lepo pokritega neba malo počvekamo in se pomečemo v zrak. Bolje ne bo. Nekaj drži, spraskam se nad grebeni ni poskusim proti gradu, a tam mrč in se je treba reševat nazaj. Tokrat se poberem nad Stražo in previdno rinem čez sedlo. Čudeža ni, treba je pobegnit nazaj. Dvignem se nad Silovec in skočim na Japico. Vmes nekaj dela, a spustim, saj tam okoli antene vidim vrtet celo jato ptičev. Tokrat me Japica ne jebe in pod ptiči gladko zacurim. Ajme. Nekaj še praskam dokler se le ne sprijaznim, da se bo treba pridružit kolegom na pristanku, ki ga dosežem u nulo.
Dan je še mlad, vleče še, zna se pokazat sonce. Peljem nas na sedlo, potem pa gremo skozi gozd še malo peš. Ante in Miha, oba z avti gor, se odločita, da imata dovolj, midva s Krešom pa se še enkrat vrževa dol. Preizkusim gasiranje do konca. Miha se na poti dol oglasi še po sikspek, da lahko na pristanku pomodrujemo, utrdimo mednarodne vezi ter razširimo Vzhodno ligo.
Kolega me še zategne do avta in tam zaključiva letalni dan. Dobro rešen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar