Orešje, 24.3.2024 (ned), Poskus pač

https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2610694/
H&F: https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2610691/

Mitja lobira za nedeljsko letenje, a se ne prijavljam, saj se doma vrti okoli tega, če fanta prideta v nedeljo v Sela. V soboto piha, ko sem zvečer pri Mitji, da proslavimo 28. obletnico poroke, še dežuje in ko se vrnem domov najdem razdejanje v veži -  Iza je spet zgrizla vrata in predpražnik ter se za krono še pokakala. V nedeljo zjutraj je še pri nas nekaj snega, vsi kuclji okoli so beli. Napoved je, da fanta prideta domov na kosilo, pa odpovesta, odpove tudi tašča. V soncu obtičiva pred tv, nato na sprehodu skupaj zdrživa 15 minut. Grem raje sonce na Orešje porabit. Krešo ježe tam.

Na startu se ubadam z nadomestkom vetrne vreče, lepo piha, ptiči se zezajo, vabljive baze nosi JZ. Mirno odstartam in porinem proti gradu. Iščem raketico, a se komaj priguncam nad greben. Pred gradom vidim da gre le 15kmh in si premislim. Ni mi treba. Na Silovcu se lepo zvrtim, a močno nazaj. Ni mi še za it na Japico, na poti nazaj pa zacurim, da mi ni nič jasno. Ne poberem se več in pristanem na pol brega. Jebi ga, tudi to je del igre. Končno le pridem do nekaj meditacijske hoje.

Kakorkoli že, malce zraka ne škodi, četudi je ta razpihan in ne sodeluje. Prijetno zdravilo dneva.

Doma me pozdravi Iza, ki si je pred tem privoščila blatno kopel. 

Orešje, 22.3.2024 (pet), Iz bolnice pod nebo

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2610237/

Za petek letenje ni bilo v mislih, kaj šele načrtovano. V četrtek grem preverjat, kdaj imam naročen poseg za odstranitev bule na glavi saj imam v spominu, da je to nekje konec marca, ni se pa še zabliskal noben opomnik. Na koledarju piše, da sem naročen za petek,22.3. ob 12:30. Pa to je naslednji dan! V službi se dogovorim, da grem prej, nekaterim povem, da grem k zdravniku. Malce me skrbi, ker mi bodo šarili po glavi, a po drugi strani mi je zelo prav, da končno to opravim. V bolnišnici zadeve hitro stečejo, pristanem na urgenci, ker redni kirurški oddelek že zapirajo. Hitro sem na vrsti. Zdravnica me pregleda in zaključi, da pred posegom potrebuje še dodatne informacije. Ultrazvok in neko punktiranje. Ok, ne spoznam se na to, pristanem na vse. Potem pa ruker - dodatne preiskave si moram sam piskat na prostem trgu zdravstvenih faking storitev. Dojamem, da danes ne bo nič. Na UZ se naročim dva štuka višje - v prvi polovici aprila, za punktiranje pa lahko izbiram med NM in Ljubljano. Ah...

Tako se ob enih znajdem na cesti. Nazaj na šiht? V petek na sončni popoldan? Ne! Domov, končno pokosit? Ma, ja. Letet? Hm. Pogled v nebo je lep. Sonce, bazice, zmerni vetrič, Orešje pravi JV. Nič od napovedanega pokrivanja z JZ. Klinc gleda, vse skupaj, z Orešjem ne mreš zajebat dneva. Grem scuret, pa potem pokosit. Kličem Miha, da se pridruži, če utegne, a se ne oglasi.

Doma popedenam Izo, pograbim opremo in gas naprej. Gor lepo vleče, vrane se podijo okoli, nekatere lepo visoko, bazice se kuhajo, Miha se oglasi iz Nemčije, ostajam sam. Potem pa klasika - ko sem pripravljen, se navleče senca in veter crkne. Čakam, veter se prebudi kot zahodnik. Suncemužarko! Čakam in opazim ptiča pred startom, kako pobira. Še en se mu pridruži in lepo navijata. Steber je, ni kaj čakat. V enem od dihov gor potegnem in se kar lepo skobalim v zrak.

Spredaj res hitro zapnem dviganje in se odvrtim gor. 

Na jurja dobro kaže, ni zanosa, se že vidim čez prelaz, na 1,5k že lovim baze nekaj sto metrov višje. Z malo sreče bo šlo čez Špiček, si mislim. Tu je že čutit veter, ne gre nikamor, dviganja pa zanesena na vzhod. Zamislim si, da bom pobral spredaj na Bukovju in rinem tja in v veter proti Z. Zagotovo bo zagrabilo, sem prepričan. Res najdem in zvrtim stebriček, a kaj ko je skoraj vodoravno položen in grem malo gor in močno nazaj. Gledam bazo proti Špičku in z gasom rinem tja vendar se samo udira. Pobegnem nazaj. Ne na Bukovje, ampak, čeprav kar nizek, čez kamnolom proti gradu. Da poskusim te kuclje od spredaj, če jih že od zadaj ne dosežem.  

Bingo, zadenem nek mlinček, ki melje, a gre gor. Spet me močno odnaša, a tokrat v smer, kamor sem namenjen. Dviganje zgubim še pod bazo, sem pa že čez 1,7k in že na hrvaškem. Opla, to bi že bilo odlično izhodišče za kak daljši izlet, a ne danes. Na levi strani Sotle so pod vedno bolj koprenastim nebom še bazice. Grem pogledat, če še delajo. Nobena ne prime. Rinem do višine s katere še upam, da se z bočnim vetrom lahko vrnem do Japice, kar mi uspe. 

Naslednja misija je pristanek nazaj. Na Silovcu nisem prepričan, če pridem okoli, potem pa nekako gre, pri startu pa še preveč dviga. Dan je napolnjen, zato ne podaljšujem več in se kar visoko odpeljem zadaj pa nad start, kjer se spumpam do tal. Se mi zdi, da sem malo pretiraval in ga ene dva metra nad tlemi prevlekel. Ni bilo nič hudega, le trapast občutek, da ni bilo vse čisto kontrolirano. Vsekakor pa vesel take rešitve dneva. Pokukal sem čez meje ožjega peskovnika in nastal je lep zelen lokalni trikotnik.

Doma Izo peljem na sprehod kar s piciklom, saj se mi mudi v KK v gledališče. Predstava ni bila bogvekaj, pa kaj?! Zadovoljno predem. 

Sicer pa je bil na Gorenjskem zelo dober dan. Cela jatica, predvsem Krokarjev, je lepo obkrožila Julijce, Karavanke pa so bile itak lepo obljudene in radodarne. Vsaj prst sem pa le namočil v smetano. 

Orešje, 20.3.2024 (sre), Krokodilje letenje

https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2609602/

Nedeljska Lisca mi ni dala marčevskega zadovoljstva in postal sem lahek plen navijaštva za naslednji obetajoč dan. Napoved je zgledala res v redu, brez oblačnosti, spodaj zmerne južne sapice, ki z višino lezejo v SZ, termika šlogana do 2k. Mitja je nahajpan, trznem.

V torek je na šihtu urnebes. Hilti razbija sosednji prostor, Ibrahim Maalouf v slušalkah je preglašen, vse se trese, pisarna je v prahu. Za naslednji dan vzamem dopust, ki sovpade z letalnimi upi. Mitja pa Drago se odpravljata na Lisco, zagrebški kolegi, Miha pa jaz pa optimistično na Orešje. Večerna napoved me ohladi, saj izračun za Dolenjsko kaže inverzijo na 1k, kar bi za nizko Orešje znalo veljati. Ajebigasad, poskusit je treba, v marcu smo.

Sredo dopoldan zabijem za odklepanje (in nadgradnjo) po nesreči zaklenjene tablice (kasneje se Irena spomni kode...) in montaže bikove glave na steno (neverjetno, kako časovna stiska pomaga pri iskanju in izvedbi učinkovitih rešitev), da sem že na tesnem pri lovljenju pol dvanajste na pristanku, kjer je že zbrana ekipa treh zagrebških pilotov in Miha. Vsi se zbašemo v golfa in peljem na sedlo.

Na startu so lepe razmere, v glavnem lepo vleče gor, sonce pribija, vrane veselo letkajo okoli. Malce skrbi dejstvo, da bolj grebenarijo. Lajvtrek pravi da je Drago že na 1,1k. Z Mihcem se vrževa v pripravo, gostje so bolj zadržani ter postopajo okoli, bodo še malo počakali. Danes (začuda) prvi potegnem in takoj butnem v (na startu predvideni) steber, ki mi da skoraj 800m, a me tudi postavi za hrib. Prenizko za odlet in grem popravljat proti gradu, kjer v drugem poskusu zlezem na 900m in poskusim preskok na zahod, a zacurim in spet nazaj. Miha se je v tistem nad gradom lepo pobral ter se spustil proti Bizeljskem. Očitno mu pomaga, da si je na zicu razširil prsno vez in res bolje vrti in pobira. Sam spet nič ne najdem, pa grem na hrvaško stran, kjer je ptiči lepše označujejo dviganja. Pa vendar se tudi tam raztrgani stebrički končajo na okoli 800m in odpravim se nazaj. Pred preskokom,  vidim ptiče precej visoko nad kamnolomom. Suncejimžarko, kako so se spajali tja? Nato opazim jatico spredaj, nekaj deset metrov pod menoj pred južnim grebenom, kako besno vrtijo. Zapodim se k njim in tam je - Bingo! - stebričina, ki me v dveh minutkah odloži 400m višje, Oudie končno pokaže štirimestno cifro. Slasten steber.

Na vrhu se je treba odločit. Lokalnega preigravanja imam dovolj, marec je, treba je it. Ampak z jurja?! Danes očitno ne bo bolje, dela pa, pa poglejmo, kaj se da. Spustim se proti Kumrovcu, kjer že imam ogledan dežurni, sam mu pravim Titov steber. Ta se izkaže, mi da 150m, da grem naprej. Nadaljuje se igra živcev, rešilnih balončkov, nizkega pajsanja nad ravnino. Pogledujem proti Bohorju, a komajda kdaj splezam na višino gričkov, ki se pnejo vmes. Prepuščam se sapam in skačem s krtine na kucelj. 

Počasi raste upanje, da dan res dela in da se utegnem privlečt do prvih kozjanskih gričev, potem pa naprej, upam na Malič, pa nazaj na Lisco, pa vsaj do Gabija.... En kucelj tako povrtim, prehitro zmanjka stebra in odločam se med bližnjim platojem nad zatrepom doline v veter in nižjimi kuclji v smeri vetra. Odločitev za slednje se izkaže za neposrečeno, saj sem prenizek za priklop grebenčka, punklji vmes pa ne dajo in sledi mehak sestop na en travnik.

Na tleh se slabo orientiram in odkorakam najprej v napačno smer, potem v tapravo, vmes ves čas štopam v obe smeri. Še preden spet narobe zavijem, mi ustavi en golf, tak kot moj, notri pa nekdo tak kot Miha. Rešitelj, ki se odzove vabilu na pivo. Dan predebatirava in poplakneva v nekem pajzlu v Bistrici, potem pa ga dostavim do pristanka. Tam se v avto nalaga Jernej, ki je vmes odletel svoje. On bi še, pa ga Mihec še enkrat zategne gor, pa še posname. 

Ker glede na napoved ni bilo hudih pričakovanj, se je vse kar dobro izteklo. Dobil sem en res užitkarski steber, ki me je pognal iz peskovnika vadit potrpežljivost nad ravnino. Vsega je bilo v malih količinah in krigelček doživetij je za danes poln. 

Mitja je odletel malo Dragotovo klasiko LRR, Drago je začel enako, vendar potem potegnil do Kuma in nazaj do Švarča in Gabiju na pivo.

Lisca, 17.3.2024 (ned), Hudi obeti, a ujet v peskovniku

 https://xcglobe.com/flights#show-flight/2608685/

V četrtek sem si privezal dušo, da lahko v petek grem mirne vesti v Ljubljano na kulturna druženja. Vse skupaj se prevesi v soboto, ki je proti napovedim lepa, sončna, a se za čas kosila le malo polula, da ne postavi vremenarje na čisto laž. Nedelja obeta, dogovori stečejo, Big day ni, saj ne Gabi ne Mitko ne moreta. Povabim Miha, ki je, kot običajno, za.

Opoldne se dobimo na Bregu, vsak s svojim avtom, le jaz sem z Mihcem, ki odreši Ireno, da lahko Izo pelje pod Šentvid v boksu. Na koncu kolega še pelje gor, drug avto pa Drago, Wosa gre peš. Na startu najdemo naščpičeno druščino Metuljčkov, že pripravljenih za odletet. Od naših gre prvi Drago, kmalu mu sledi Uroš, njemu pa Miha, ki mi tako naredi prostor. Niko in Roberto še malo počakata.

Start z ravnine mi lepo uspe, vse je kontrolirano in umirjeno. Zadovoljen. Takoj zapnem steber in se odvrtim pod bazo. Sploh ne zvrtim do konca, da se ne bi namočil in se nad dolino vržem proti vzhodu. Zagotovo me bo katera od mastnih baz vzela gor in hop na Bohor, si mislim. A zraku se sveto jebe za moja predvidevanja, tako da moram odvit nazaj proti Rudeniku. Vidim Uroša, ki se nizek vrača in istočasno zavrtiva; on nad grebenom, jaz še malo zunaj. Spraskam se nad kucelj ter grem raztegnit na konec Rudenika. Upam na kako batino, da mi da možnost preskoka bohorsko stran, a dobim samo premetavanje, višine pa le za preživet. Urošu se uspelo lepo pobrat in je visok že čez, nekje nad Zabukovjem, še nekdo (Lojz) mu sledi. Sam se neuspešno trudim zapet katero od bazic, jurček mi je plafon. 

Nerad se soočam s stvarnostjo prikovanosti na stokrat zguljen greben. Furam bolj zunaj in pred malo lisco me le vzame gor, sicer močno zaneseno nazaj, a vseeno na zdaj (zame) kao carskih  1,2k. Seveda grem spet čez, ampak tudi tokrat ni nič in pri 1k stisnem rep med noge in kev-kev nazaj na Lisco, ki mi ponovno da moj današnji plafon. Še tretjič porinem čez, tokrat obiram vse hlape na poti, da se nad 1k prišvercam nad Metni vrh. Tam me namesto stebra z gričevja do Save pričaka malo guncanja in trenutek odločitve, kaj zdaj. Po isti poti nazaj na Lisco, ki je v senci, proti Senovem, kjer je modrina ali pod bazo nad Ledino? Slednje se mi je zdelo manj dosegljivo kot Lisca pa grem nazaj na domači breg. Ne popravim višine, nizek se le še smukam nad drevesi v upanju, da ne curnem v kakšnem zakotju. Pred Čučnikom še nekaj povrtim z enim ptičem, a konec kroga sem nižji. Visoko nad menoj se še vozijo, pri tleh pa izgubljam upanje in tako se grem le še častno rešit na pristanek na Bregu, kjer nežno sestopim.  Niko in Roberto sta že dol, malo za menoj pristane še Wosa. 

Ma ja. Saj ni bilo slabo, ampak po dobri otvoritvi so apetiti zrasli in eni so jih uresničili, sam pa danes nekako nisem znal. Je bila pa prijetna urca in pol življenja.

Miha je dvakrat pristal nazaj gor, Drago je potegnil do Radeč, Uroš pa je uspel obrnit Mrzlo planino na eni in Kum na drugi strani. Torej se je dalo. Sam sem rinil kot svinja v buče čez na prednji greben, da bi se tam spajsal na Bohor in si s tem pokuril dan. Zdaj vem, da bi namesto drugega ali tretjega poskusa it čez moral potegnit na drugo stran, proti Kumu. Dragotu sicer ni uspelo, Urošu pa je. Sem pa le poskusil malo drugače, izven cone udobja oz. ziheraštva. 

Wosa ni bil pripravljen peljat gor po Dragotov avto, na koncu sta se gor odpeljal Niko in Roberto, mene pa pustila na Bregu (wtf?). Z Miho sva potem dan potrdila v Rondoju in še pri nas na terasi. Naslednjič peljem jaz.

----
Oblečen zimsko, zeblo me že ne bo! Res me ni, bilo mi je vroče, saj na doseženih višinah ni bilo nobene zime, spodaj pa je itak topla pomlad.

Orešje, 14.3.2024 (čet), Mednarodno v mrč

Prvi: https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2607884/

Drugi: https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2608058/

Marec je že na polovici, leteli pa še nismo marčevsko. Napovedi so nepredvidljive. Za Gorenjsko in Primorsko je napoved bombastična, nekateri so te dni že nekaj odleteli.

Pri nas pa žalost. V petek je treba v Ljubljano, v četrtek vojska opleta, pa še oblačnost pokriva, a Miha sprašuje, če se danes gre. Vdam se. Jebiga, lak muškarac. Šiht zaključim, bo šlo tudi brez mene, picikl pa domov, Izo (komaj) spravim ven in ugotovim, da sem še prezgodnji za pobiranje. Komp ven, da popraskam šiht pa vseeno krenem zgodaj. Bolje čakat na štartu, kot zamujat dan.

S kolegom se dobiva par minut pred dogovorjeno uro, zapelje naju gor, kar na start, kjer najdeva dva junaka, ki sta že skoraj pripravljena za v luft. Izkaže se, da gre za dva zagrebčana, kolegica je že prej odletela. Med opazovanjem lepo pokritega neba malo počvekamo in se pomečemo v zrak. Bolje ne bo. Nekaj drži, spraskam se nad grebeni ni poskusim proti gradu, a tam mrč in se je treba reševat nazaj. Tokrat se poberem nad Stražo in previdno rinem čez sedlo. Čudeža ni, treba je pobegnit nazaj. Dvignem se nad Silovec in skočim na Japico. Vmes nekaj dela, a spustim, saj tam okoli antene vidim vrtet celo jato ptičev. Tokrat me Japica ne jebe in pod ptiči gladko zacurim. Ajme. Nekaj še praskam dokler se le ne sprijaznim, da se bo treba pridružit kolegom na pristanku, ki ga dosežem u nulo.

Dan je še mlad, vleče še, zna se pokazat sonce. Peljem nas na sedlo, potem pa gremo skozi gozd še malo peš. Ante in Miha, oba z avti gor, se odločita, da imata dovolj, midva s Krešom pa se še enkrat vrževa dol. Preizkusim gasiranje do konca. Miha se na poti dol oglasi še po sikspek, da lahko na pristanku pomodrujemo, utrdimo mednarodne vezi ter razširimo Vzhodno ligo.

Kolega me še zategne do avta in tam zaključiva letalni dan. Dobro rešen.

Vetrnik, 7.3.2024 (čet), V tišini pod oblačnim nebom

FH: https://xcglobe.com/flights#show-flight/2606962/
F: https://xcglobe.com/flights#show-flight/2606960/

Marec je mrakoben, dokaj vetroven, ampak še kar suh. Torek kaže kar v redu za Vetrnik, a to ugotovim prepozno, ko se Uroš pa Drago že spravljata na Lisco. Lepo odletita, Drago raztegne med Rudenikom in Radečami in nato pristane nazaj na Lisci.

Mitja iz napovedi šloga letalni petek, v sredo me Irena obvesti, da se gre čez vikend v Munchen obiskat Franca. Po tem je za četrtek je napovedan dober gradient z malo sonca, za petek še več oblačnosti in še slabši gradient, za vikend pa itak dež. 

V četrtek na šihtu vse to premlevam in v tistem Danilo prijavi pošihtni HF na Vetrnik. Ugotovim, da je treba takoj it. Šiht se ne strinja čisto, vse skupaj se zavleče, plus kolesarjenje, plus priprava opreme in tako pridem gor šele po 16h. Vmes Danilo odpove. 

Gazda gor se čudi, da prihajam na tako oblačen dan. Itak je plan samo skok in peš gor, da se žile malo spucajo. Od daleč gledava vetrni štrikec, ki komaj kaj kaže gor. Hja, za odstartat bo.

Na samem sedlu je res čutit le rahlo sapo, nič od napovedanega vetra v zelenem. Pohitim s pripravo, da še ujamem dan, saj sem kar pozen. Vadim rutino in si prižgem še radio. Sledi klasika. Ko sem pripet še tista švohna sapa crkne na nulo, da niti ne premakne vetrnih štrikcov, ovitih okoli štange. Jebeš tak Vetrnik. Počakam na prvi dah, bolj z vzhoda kot severa in potegnem.

Pri lezenju v vreč nekaj hrskne, vreča se ne zapre, kljub temu, da je pokrov pravilno pripet. Naslonim se na breg in začuda ne potonem. Bolj čudno je to, da je pri tem vario nem. Ob bregu se tako v tišini spravim nad start. Nič mi ni jasno. Včeraj zvečer sem odkrival novosti na Oudie, pa sem moral nekaj zajebat. Nisem si mogel pomagat niti z grafičnim, ne s številčnim variem, saj oba kažeta le povprečje zadnjih 30 sek, kar pa ob bregu lahko dobro vidim z očmi. Dela pa višinomer, pa si odslej pomagam s tem. 

Okoli vrha zacurim, pa grem proti Kozjem, kjer se spet nekaj pajsam po občutku, pa potem na greben, da raztegnem krog pred pristankom. A bolj ko rinem po grebenu, bolj pridobivam višino. Kot slepa miš lovim balončke in zlezem nad greben. V roke me že pošteno zebe in ko spraskam nad 0,7k se nagradim z zimskimi rokavicami, da postane življenje lepše. Potegnem proti Lesičnem, dokler se mi zdi, da se lahko privlečem nazaj v prejšnje dviganje in obrnem. Drugič nad kamnolomom nimam sreče / znanja za pobiranje in jo ucvrem proti Kozjem. Vsak meter po zraku je je meter manj hoje. Potiho upam, da bi me vzelo nazaj gor, pa na toplending, a nisem uslišan. Mehko čmoknem na tla na hf pristanku. No, ja, ni slabo za tak brezupen dan.

Še predno začnem pospravljat, se po kolovozu nekdo pripelje. Možak pristopi in pove, da je nekoč tudi sam prosto letel z zmajem, zdaj pa leti le motorni zmaj. Marjan. Rečeva de ti, pred slovesom pa ponudi, da me zategne gor. Hvala, hoja je sestavni del današnjega dne. Spakiran zagrizem v hrib, ko me s starim subarujčkom dohiti edini prebivalec tam gor ter trobi in vabi v avto. He he. Grem peš. Do kdaj bo trajala taka sreča s prevozi?

Gor pridem že po trdi temi. Dan je vrhunsko rešen. A ne za Izo, saj se mi ponoči ne da še na en sprehod. Se je morala zadovoljit le s solo stepanjem po vsi.

---

Pri variu se zajebal, ker sem želel oblikovat zvok glede na dviganje (se ne da na tem Oudie),pri tem pa sem na eni od nastavitev vklopil opcijo "Utišaj vario". 
Odstranil sem tudi navigator "Vario", saj sem bil prepričan, da simbol Vario prikazuje trenutno dviganje/spuščanje, vendar pa kaže popvprečje zadnje pol minute.
Obje je zvečer doma popravljeno.