Vreme se štima, v torek se na Primorskem že nekaj letka. Sam imam v glavi sredo, za katero je med vikendom napoved nakazovala možnost. Itak imam v četrtek poezijo, v petek pa električarja v PP745A, sobota pa je še v oblakih. V sredo grem na šiht s piciklom na avtu, pa da vidim kaj bo. Sonce je, zahodnik se obrača v jugozahodnik, na Orešju itak v jug. Na šihtu dosti za delat, a iz čumatre le opazi delček modrega neba, na ekranu pa stanje na Orešju. Kolegi ropotajo za Primorsko za petek, Drago za Lisco danes, jaz prijavim Orešje, za kar pa ni odziva.
Pozno, po eni, zaključim na šihtu, odpeljem picikel na servis, doma spustim Izo v sončen dan, pograbim opremo in hop na Orešje, na sedlo. Na poti gor me sapice iz doline in jate vran, ki vrtijo nad Pečino poženejo v drnc do klobase, ki stoji v zdravem jugu. U, za odletet bo, morda ujamem celo malo jadranja!
Med pripravo me prepiha, da me posuši in si obe suhi majici pustim za po hoji nazaj. Za ta skokec mi bo že zadostovala ena majica, bunda in spidarm. Razmere so idealne za odlet vse dokler se ne vpnem. Potem pa veter crrkne in se sramežljivo postavlja v zahodnik. Nisem vesel. Vključim potrpežljivost in kmalu dočakam spet južno sapo.
Prvi dvig razkrije lepo kravato na levi. Ponovitev. Me odnese v drog, prekinem. Naslednjič se curec vsuje v trenutku, ko se hočem odrinit v zrak. Da skrajšam - še kar nekaj takih ponovitev je bilo. Ne vem, kaj se je dogajalo, a ne pa ne se spravit v zrak. Med tem kolovratenjem spet zašvicam, kot da sem pravkar pritekel gor. Po dvajsetih minutah telovadbe cureca le dvignem in ukrotim nad seboj, se obesim v gurtne in tako čepe odskakljam pod breg in v luft.
Zagrabi na desni, s ptiči se spajsam nad greben in skupaj gremo uživat. Če ne bi bil moker, bi bilo bolje, pa tudi tako je bilo luštno. Višin ni, ne morem rinit daleč čez grad. Čez Silovec na hrvaško, tam s ptiči na prvem grebenu gor pa nazaj. Proti vzhodu ne grem daleč, hitro nazaj v naročje Japice. Prtiči me zvabijo na Klanjec, a ni nič in gremo skupaj nazaj praskat breg. Poskusim še na zahodnem, osončenem bregu, kjer nekaj poka, a do ptičev nad razvalinami Cesargrada ne znam, si še ne upam s to skromno višino okoli 500m. Sprijaznjen, da je to to za danes se s tistih 500m vržem nazaj proti Silovcu. Cure lepo zareže v veter in breg uspem priklopit še v višini hoste, kjer še tu pa tam piskne. Vztrajno lizanje krošenj me spravi do višine antene, kar je za danes kar mala zmaga. Skokec do Pečine, tam gor in toplanding postane izvedljiv. Ker še dela, grem še enkrat potipat do gradu. Nazaj grede še drži, a vedno nižje. 
Mili pogoji privabijo hudička na plan, ta pa namiguje na pristanek kar na sedlu pri avtu. Drgnjenje okoli starta me le spravi malo nad klobaso, kar je premalo za klasičen toplanding od zadaj. Vidim pa možnost pristat spredaj, pred klobaso. Čez hišo in klet se zapeljem z vetrom v breg, tam pa bočno na breg in veter spumpam preostanek višine, da mehko sestopim. Uuuujeee! (moj) Prvi pristanek spredaj! Vesel.
Spokat. Po drugi poti dol (!) do avta, štacuna, doma psa sprehodit, pa je večer. Na Primorskem se je obilno letelo, Damjan je navdušen nad Scalo2; nič čudnega. Sam sem zaman čakal na tak dan za preizkus...
Zvečer ob mehurčkih Irenine dileme glede ponujene službe v Ljubljani... Težka odločitev.
Ni komentarjev:
Objavite komentar