Lenart mi že odkar si je sestavil turnosmučarsko opremo ponuja, naj grem poskusit. Po Kranjski gori prejšnji vikend naslednja dva tedna spet uči smučanje, pa mi posodi opremo, da grem na kakšno lokalno turico. Bohor je kar obiskan. Če teden ne utegnem, v soboto pa je naredi lep, čeprav zelo vetroven dan. Priložnost. Pri nas, v dolini, je že vse kopno, a hribovje okoli je še oblito z belino. Odločim se, da grem na Bohor, a ne vem čisto dobro, kam bi šel. Najbolje bi bilo smučanje ponovno začeti na kakem smučišču, ne pa po hostah. V tistem se spomnim smučišča Planina na Gorjancih. To bo to. Poligonček za preizkus hoje in nezahteven spust.
Irena se ne počuti dobo in ostane doma. Ker nimam predstave, kako bo, tudi Izo pustim doma na toplem.
V iskanju terena, grem gor po poti skozi Brezovico, a se dober sneg začne šele malo pod Gradcem. Tam zaradi snega nimam kje pustit avta in grem naprej do Planine. Zdi se mi trapasto, da bi tacal le po smučišču, pa grem nazaj dol in parkiram kar na širokem ovinku ceste, blizu jase, ki po moje vodi naprej gor do vasi.
Prve priprave so kar nerodne. Težko se spravim v turne čevlje, pohodne hlače ne gredo čez pancerje, na levi nogi me tišči kost na gležnju (spomini na smučarske dni!), natikanje kož, kaj oblečt, kaj vzet s seboj? Niti ni tako hladno (okoli 7°C), a močno piha. Ok, vsaj za letet ni. Med nameščanjem pancerjev uspem izpulit zanko na jeziku čevlja. Aj, neroda! Zardevam pred Lenartom. Strah me je, da ne bom še kaj polomil. No, na koncu se le sestavim, se vpnem na smuči v pohodnem načinu in odrinem.
Izkaže se, da gre. Odlično gre. Prav dobra zadeva za tacat po snegu. Zdi se mi, da gre v breg lažje kot po suhem. Ko le kost ne gležnju ne bi tako bolela...
Piha ko svija, želim se izognit tacanju po smučišču pa odvijem levo na nekdanje "stransko" smučišče. Zdaj je zaraščeno in se nerodno prebijam skozi obrobno grmičevje. Čeprav poln grmovja, je breg že zvožen. Na vrhu, izven zavetja drevja spet na polno udari veter. Grem še na vrh, do drevesa, vesel pofotkam lep dan in se po ovinkih vrnem na vrh smučišča. Noro piha. Komaj se oblečem, pospravljanje kož je cirkuško opravilo. Priprave na spust. Bolj kot veter me daje trema. Kakšnih 25 let nisem smučal. No, enkrat vmes sem se na Mašinžagi zapeljal z Lenartovo prostoslogovno opremo. Zdaj pa ta razrit in pomrznjen sneg.
Spust. Nekako gre. Plug, gor pa dol, pa se da tudi obrnit. Hehe, hecno. Podoživet občutek smučarskih začetnikov, ko se prvič pripeljejo do dna brez padca. Prekobalim se še mimo ceste pod vasjo, po nerodnosti odtrgam eno žico, ki jo je vse polno okoli vsake zaplate trave (trave, ko tu ni snega). Zadnji bregec lepo odpeljem še nekaj zavojev. Lažje gre po gladkem.
Zadnji del hodim brez kož, saj gre bolj ali manj po ravnem. Opazim, da bi težko prišel do vasi spodaj, saj je travnik do tja prepreden z ograjami. Po dveh urah sem nazaj pri avtu, pol ure kasneje pa doma in dokončam pripravo kosila.
Čudovita izkušnja. To je to, kar pričakujem od smučanja. Čimprej spet!
Ni komentarjev:
Objavite komentar