https://xcglobe.com/flights#show-flight/2529733/
H&F
Dnevi se daljšajo, zrak se prebuja. Po obdobju ciklona Tomo v ponedeljek (klubsko) eksplodira na Kovku in stisne komplet kurirčka. V torek Uroš organizira že celo odpravo, a se sam nekako ne odločim, mi je prehitro zaradi šihta, napoved prevetrovna, morda v sredo. Ekipa nekaj odleti, a jih zahodnik ne spusti mimo Čavna, pokritost pa ne na Nanos. Vseeno zadovoljni. V sredo grem z avtom na šiht, kalkuliram za Orešje ali morda Švarč, pa na koncu scincam. Spet šiht (sem sam) pa po postajah preveč piha za lokalno kruzanje. Uroš in JožeK vseeno popoldan krstno odletita z Ledine. Za četrtek je napovedana že neka oblačnost, pa grem spet s piciklom na šiht. Skozi okno malo opazujem, kako je s to oblačnostjo, a je ni. Lep sončen dan. Gledam napoved - kaže da bo neka oblačnost šla čez Kozjansko, Bizeljsko naj bi bilo še zunaj. Aj, čarovnije! Navija me, na šihtu sprotno podelam, pa vabim Miha, ki ne more. Kondorji gredo na Lisco. Klinc, kaže, da bo vsaj s pravega konca vleklo, gradienta itak ni nekega, en mal pa ga je, pa grem pogledat na Orešje.
Zaključim malce prej in odpiciliram domov. Na prvi tretjini mi glasno poči zadnja guma. En malček prekolnem usodo in se po feltni počasi odpeljem do Sel. Iza je zunaj in hoče not, ok, jo še stuširam in spustim na njen prestol. Sestavim opremo in v pežojčka, pa na Orešje. Že po poti me prešine, da danes najbrž ne bo šlo čisto do vrha, a se pomirim, da bo do platojčka pri križu že še šlo, tistih nekaj korakov pa bom že stopil. Pot od gradu gor še ni bila vožena odkar je snežilo. Gre. Gre do neke točke pod poseko, kjer je snega nekaj več in je res strmo, in ko avto res ne zmore več. Ura tiktaka, ni časa za modrovanje. Previdno obrnem (na srečo sem z malim avtom, gre to tudi na gozdni poti) in avto pustim tam. Danes zagotovo ne bo norca, ki bi rinil sem gor. Naprej lepo peš, saj ni več daleč.
Skrbi zaradi zelo švohne sape so se razblinile, ko prikrevsam izza ovinka in zagledam klobaso, ki kaže na zdrav jug. Na travniku je sneg z zaplato kopnega, kamor razgrnem cureca. Ped pripravo vleče švohno, včasih potegne malo bolj. Hm, kaže na nekaj termike. Ptičev ni. Vmes mi posvaljka padalo in sledi razpletanje gurten z utrjevanjem potrpežljivosti Seveda vse crkne takoj, ko sem pripravljen. Povlečem v nek dah gor, a cota ne sodeluje in zvrnem se v sneg. Godrnjaje pomolzem in se spravim še višje, na novo pokošeno ravnino. V drugem poskusu gre lepo in po par korakih me vzame gor. Zrak zagrabi. Krasno!
Takoj povrtim ene 150m nad štart in se čudim dnevu. Res je termika, pa še tako pozno, gre že proti četrti!
Grem potipat na zahod, na Kunšperško goro (zdaj vem, kako se imenuje ta kucelj - je pa težko izgovorljivo). Tam ni življenja in kar hitro obrnem nazaj - nima smisla izzivat kako hitro curažo. Do antene ne najdem nič, izgubim pa tudi ne, pa kar podaljšam na hrvaško. Tam se da malenkost popravit pa naprej na igrico, do kod gre. Izneverim se samemu sebi in obrnem pred britofom, ki je bil interni cilj. Nazaj grede je vse bolj ali manj mrtvo in osredotočim se na to, da pridem čim bližje avtu. Gor se ne morem pobrat, izberem si najvišji travnik med vinogradi, kjer lepo sedem. No, nekaj pa je le bilo. Ni švoh.
Zložim in se odpravim gor. Moram okoli nekega vinograda, ki ima vrste počez na breg (sem prestar, da bi se plazil pod žicami). Pot me vodi mimo stare hiše, kjer iz kleti pride možak z vedroma vina. Pohvali, da me je bilo lepo videt v zraku in takoj ponudi prevoz. Zahvalim se mu in grem naprej, ko ponudi še kozarec vina, kar pa ne morem zavrnit. Dobro sladko vino, šipon pa muškat. Pove nekaj o tem. Odidem obtežen z buteljko, ki mi jo podari ob slovesu. Tako je to v naših koncih.
Gor grem prvič mimo kamnoloma, a se znajdem po Mihatovih navodilih. Kmalu sem pri avtu, kjer se naprej zapodim v iskanje denarnice, ki je nisem našel ob pospravljanju na pristanku. Tudi v avtu je ni! A sem jo uspel pozabit doma, ali pa mi je kje na startu padla ven. Bemti, mrači se že, pa odšibam nazaj na start z lučjo preiskat vzletišče, saj je bolje zdaj, ko sem že tu, kot jutri. Denarnice ni. Ja, nič ne bo s štacuno na poti domov.
Doma najdem zaspano Izo, ki se ji ne da ven, pa denarnico pod rokavicami. Uff!
Dobro rešen dan. Malce potolažen nemir.
Ni komentarjev:
Objavite komentar