http://xcglobe.com/flights#show-flight/2481844/
Korička reber je res fajn, a s tem startom nimamo sreče. Zadnjič je Erzo opravil zadnji odlet pred zaraščenjem. Dal mi je mislit. Včeraj, ko se je vreme izkazalo za čisto užitno, je Mitja vabil na skok, a nisem šel, saj je bil Lenart doma, pa tudi nekaj malvazije je že bilo pod kapo. Prijateljček le odleti. Skok.
Za danes pa se nekako ne zmeniva, saj cincam, ker ker se na Žejnem praznuje Davidov rojstni dan. Irena izkaže razumevanje za letenje, vendar se Mitko vmes že zmeni za Lisco.
Meni se zdi napoved prehuda za Lisco, v bistvu je ravno prav za Koričko. V nedeljo je letališče zaprto, start še ni čisto zaraščen in maj je ter ubijalski vremenski obeti. Kako že pravi lokalni toreador? Do meje pri Dravogradu je točno 100km. Pošten cilj.
Dopoldan gremo u izi na Šentvid (Irena z veseljem a, počasi, Iza se ni niti enkrat zgubila, jaz capljam bos), potem pa se odpravim na Koričko. Na nebu ni nekih kumulusov, pri tleh kar piha. No, kaj je pa zdaj to? Na startu je nekaj nizkega šavja, ki pa ni moteče. Manjka mi kak trakec za orientacijo glede vetra. Ker ga ni, je treba opazovat. Po poseki vsake toliko pihne gor, sicer pa je dokaj mirno za razliko od vrhov krošenj, ki se upogibajo z vetrom z desne, torej z juga. Ok, vem kaj pričakovat. Vroče je. Ugibam, koliko se oblečt. Na 2k zna bit kar hladno. Po drugi strani pa dvomim, da bom kaj veliko tam gor, če sploh. Navlečem, kar imam; pod jakno dve švic majici, eno z dolgimi rokavi, povrh pa speedarm. Jebiga, naj bo toplo.
Startam v intervalu, ko povleče gor in se lepo skobalim v zrak ter zavijem desno, v veter. Sledi tričetrt ure praskanja med Koritnim in Cirnikom in spoznanje, da ne bo šlo na lahko, če bo sploh šlo kam. Ozki in od vetra raztreščeni stebrički se hitro končujejo nekaj sto metrov nad startom. Potem pa le pride taprav in to točno tam kjer sem ga pričakoval in ga enkrat na začetku izgubil na 1k. Deset minut kasneje sem še z eno ujedo ob krilu čez 1,8k in igra se začne zares. Vrh stebra sem zanesen že skoraj do avtoceste, višina je lepa, treba je it. Seveda vmes poslikam dogajanje, da bodo še drugi imeli kaj od tega, saj so pogledi nori. Na jugu se vidi hrvaška ravnica za Gorjanci oz. tam Žumberačko goro. Na vzhodu Zagreb, na zahodu Gorjanci, spodaj danes zaprto letališče s tistimi velikimi ameriškimi beštijami varno parkiranimi ob pisti, Pod ritjo šiht in Žejno, kjer je zdaj Irena, malo spredaj pa domača hiša. Pred menoj pa nebo in pod njo ravnica do Orlice, ki je pobožni cilj. Da vidimo.
Ciljam na Sromlje, kjer sem pred leti konec aprila na neki proslavi s sedel s Friškijem in namesto nastopov opazoval kanjo, ki se je lepo sukala gor. Gre presenetljivo dobro. Brez gasa letim hitro in ne izgubljam višine. Če pohodim gas, gre čez 60kmh. Žvižga.
Gruntam, nad kateri grebenček naj grem, da bo kaj dal. Izberem enega in že na samem začetku nekaj brbota. Ni nek steber, a med povrtavanjem me odnaša nad Sromlje, pa še malo po malo pridobivam višino. Nad vasjo spet nekaj ruka, a ne znam zapet. Nočem preveč iskat, da se ne bi še kaj udrlo, višine še je za silo, pa se spustim naprej, čez Orlico, proti Koprivniški dolini.
Pomislim, evo, to je pa že domač teren, tu pa mora it. Jebemti, prečil sem Krško polje! A je še kdo to naredil od juga proti severu?! Hm,
en enkrat z Japetiča!, ni pa prav pogosto, zagotovo pa prvič s Koričke!
Podsreški grad pustim na desni in se osredotočim na kuclje Veternika pred menoj. Spomnim se Gabijevga komentarja ene curaže z Orešja: ob vzhodniku bolje dela zadaj. Ok, zdaj imam jug, ampak res se je treba zarinit čim višje v breg. Naslonim se prvi vzhodni hribček in se obdržim na vetru, ki vije veje v hosti spodaj. Dobro, kaj pa zdaj? Na tleh nisem, pobrat pa se na tem vetru tudi ne znam. Spet mi pride na misel Gabi, ki sem ga letos aprila opazoval, ko sva tu čez letela z Orešja. Bil je nizek, pa se plazil okoli amfiteatra Mrčna sela in na koncu tako kot jaz priklopil in pobral Jošta. Danes poskusim to varianto in nekako gre. Mic po mic, s kuclja na kucelj in splezam toliko, da vidim Ravni log, ki pa z moje višine vseeno ni doletljiv. Grem za ptiči čez dolino na Resnika ter zvozim še pod Jošta, kjer malo potipam in - bingo! - najdem lift na 1,4k. Samozavest se prižge. "No ja, še nižji smo se odpravljali na Lisco, pa je šlo". He, he.
Naprej gre rutinirano. Svoje sem naredil, vse naprej je bonus. Po radiu slišim kolege, ki omenjajo Kum in pivo. Očitno se imajo dobro. Je že dokaj pozno popoldne, dnevne višine niso bogvekaj. Kaj lahko izvlečem iz dneva? Kum bo kar dober cilj, pir v Radečah se bo prilegel, predvsem pa ne bo logističnih težav. Torej - na Kum!
Čez Bohor se držim čim bolj nad grebenom. Dela, in letenje je v slast. Proti Rudeniku vidim prve kolege. Ok, mati še delajo. Pod ritjo mi pot križa cesna. Nad Lisco pobiram in glasno kličem Gabija, ki spodaj tandemira (kasneje se izkaže, da je bil Wosa). Zdaj je pa treba pohitet. Čez Lovrenca na Čelovnik, ki ne da, da pa Kincl za na Križe, pa klasika naprej z vsakim kucljem višje. Z Nebeške se naslonim na Kum, ki ga želim proper obrnit, pa grem mimo in in še malo naprej, do meje TMA - grobe kršitve. Kmalu po fotkanju mimohoda se vario spet oglasi in dobim nove lepe razglede na Zasavje in Dolenjsko. Hecno, nad cerkvico marijinega vnebovzetja, Za hip me zamika, da bi preskočil Savo in nadaljeval proti Mrzlici in naprej, recimo na Vransko, a imam počasi dovolj, predvsem pa mi ne diši, da bi si zapletel logistiko povratka. Raje poskusim čim dlje priti nazaj.
Nad Svinjsko sem še visoko in gre udobno na Kincl, a ga obletim in upam na pobiranje Čelovnika, vendar ta ne sodeluje. in grem le še v končni dolet. Za Loko sem še previsoko, za Breg bo potrebno še malo pobrat. Tega ni in lepo mehko sedem ob cesto na zadnjo nezaraščeno njivo pred hosto-cesto-železnico-Savo. Uf, to pa je bila taprava nedelja!
Javim se domov, pobaram kolege za prevoz in ugotovim, da imam vlak čez deset minut. Ajme. Jaz pa natanko na polovici med dvema postajama z opremo v rinfuzi. Se ne razburjam. Bo že. Naslednji vlak je čez dobro uro, kar je ravno prav. Pospravim in grem peš. brez štopanja do Brega, na postajo. Opazujem Gabija in Woso, kako še visita nad Lisco. Vlak me stane 1,3€, dostavi pa me skoraj do doma. Irena prijazno pride pome na postajo in skupaj z Izo se odpeljemo na Koričko po pežojčka. Ženo vabim na pivo v Točko, vendar mi pojasni, da ni primerno oblečena, Les, ki je rezervna možnost, pa je zaprt. Pivo namesto šampanjca odpreva kar doma na terasi, kjer si privoščim še hladne dobrote od nedeljskega kosila.
Še enkrat se je izkazalo, kako zaleže, če se zadeve lotiš sproščeno. Plan je bil jasen, motivacija visoka, razmere obetavne. Dogajanje je imelo svojo zgodbo, ki se je začela z Mitjevo željo po letenju blizu novega doma, Janezovo zagnanostjo za urejanje starta, spet Mitjevo vizijo odletov od tu, do streznitve, da se nam vse to izmika in oklepanja prve in ene zadnjih priložnosti izvesti ta hec. Sproščen začetek dneva in potem v začetku letenja trdno prepričanje, da danes je tisti dan, ko bo šlo, le taprav trenutek je treba počakat in zgrabit. Sledijo še vzpodbudne misli in pripombe, ki privrejo na dan v trenutkih dvoma in odženejo pretirano previdnost ter sprostijo kanček drznosti.
Dobro je.
Stat:
159 km čiste poti
4,58 h
34,69 km/h
