Orešje, 27.8.2021, Od podna do nebes in nazaj na vzhodnoligaški/Kondor piknik

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2437221/

V četrtek se slavljenci na hitro zmenijo za družinski piknik na Orešju naslednji dan. Mitja še za poroko, Gabi in Beli za rojstni dan. Če bo za letet, se še leti. Zmenjeno.

Mitji se v petek meša od lepih kumuluskov, ki so se razvili po oblačnem jutru. Napoved je tako-tako. Zna bit, zna pa deževat, zna pihat vzhodnik. A jebiga. V takem greš, pa vidiš kaj bo. Mladoporočenec kliče že opoldne, da gre že ob enih. Jaz sem brez avta, odvisen od Irene. Predlaga, da me pobere, a tudi opreme nimam s seboj. Ni hudega, letenje danes jemljem le kot opcijo. Irena vseeno pohiti in ob dveh že šibam domov, medtem pa Mitja že objavlja slike, kako z Dragotom obirata črne baze. Uau, res se leti! Ko malo pred tretjo pridrvim gor, sta že (nazaj) na startu. Povesta, da ju je dobil dež in sta morala dol in vedrit v avto. Razgrinjata coti, da ju posušita. No, ja, trenutno ni videt dežja, čeprav je kar pokrito, zdravo vleče gor. Grem. Me bo že kdo pobral, ko scurim.

Drži na grebenu, poskusim pri anteni, tudi tu ne gre visoko, vse je v senci. Na hrvaški strani se malo osvetli, pa skočim čez, tam pa me namesto dviganja pričakajo dežne kaplje. Ucvrem jo nazaj, a hrib priklopim zelo nizko, ne zagrabi in zapeljem ven, da se ne nasadim na vinograde.

Nad travnikom, kjer sem že nekajkrat pristajal, nekaj piskne in obrnem. Tu pa tam švohceno popiska. Uspe se mi obdržat na nulci. No, pa dajmo. Sledi 10 min jajcanja, ko gre 10m gor, pa 10m dol. Še vedno sem v zraku. Nizko, ampak pristal še nisem! Dočakam malce močnejši balon, ga ozko obrnem in po nekaj poskusih le zapnem ter se poberem na višino antene, pa potem naprej gor. Juhej, to pa je bilo pravo pobiraje s podna! 

Nad gradom se potem poberem (skoraj čisto) do baze na 1,1k in moram poskusit proti Svetim goram. Vmes še popravim do bazice, kar je dovolj za varen giro okoli peskovnika. Dan se je res naredil in privoščim si še en stebriček iznad doline in poskus pobiranja še kakšne bazice na ravnini, ki pa ni sodelovala. Udobno pridem nazaj do starta, kjer kar preveč dela, da je treba bit zelo previden pri pristajanju. Gor je že polno avtomobilov, na startu padal, za startom pa šikare, tako da pristanem zadaj na sedlu. Uf, lepa urica!

Ura je čas za piknik. Tokrat nisem nič soliral in zamudil :)

Gabi je pravkar podkuril oglje in je imel 15min časa, pa se je prijavil za en let s curetom. Ni blema. Dec se lepo pobere, izvaja neke vragolije in nato velemojstrsko pristane na zadnji del vzletišča, pohendla krilo in ga lepo spusti pred šikaro. Ah, saj se da, če znaš.

V zrak gresta še Beli in Danilo, kasneje pa še Jože Koritnik. Veselo se vozijo, vse drži. To je pravo Orešje! Toni na hribu nad kočo na bor namesti novo bambusovo palico z zastavo, ki nadomesti kol s ostankom vreče, ki sem ga postavil spomladi, ko sem z Woso čakal na razmere za odletet (nato pa odletel z Veternika). Vmes pride gor še Irena, kasneje pa tudi Uroš s punco. Nabere se nas res pisana druščina in razvije se živahen piknik. Ko se sonce spusti, že pošteno zahladi in počasi se razidemo. A ne Beli in Toni, ki se še pod večer spravita v zrak in še nekaj časa veselo peglata.

Vrhunec dneva: uspešno pobiranje s podna

Naju čaka še večerni koncert Dan D na FKK, a se potem ne odpraviva. Prav tako spustiva sobotno gledališče prav tam, da se za nedeljo le sestaviva za akustični Dan D, ki so ga zaradi skisanega vremena prestavili z brestaniškega gradu v kd kk. A bilo je luštno. 

Kobala, 21.8.2021, v hribe, v Julijce!

 http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2435907/

Posočje. Prvo odpravo so nam odplahnile druge, ne ravno zoprne obveze (Škrlečev abraham v soboto, pa v nedeljo na morje po prikolo in v ponedeljek nazaj), za drugo smo se nekako uskladili. Vreme sodeluje, plan je letenje v soboto in planinarjenje v nedeljo. Upava, da se kaj vidiva še z Lovrom, ki je tudi v Tolminu, na nekem festivalu.

Odrineva v petek popoldan, greva v Gabrje, kjer je že preostala ekipa. Po dolgem cijazenju s prikolo že v mraku prideva v kamp, kjer že na vhodu vidim Gabija. Najdeva lepo mesto in se nastaniva. Na sredi opravil se na klepet oglasi Rafko, ki šotori v bližini, še preden pa končava, je pred prikolo že cela ekipa. Čvek in pirčkanje se zavleče v noč, tako da ni nič z večerjo. Ko pri načrtovanju naslednjega dne Gabi pove, da je Kejžar že v kombiju za ob 10h, me kar izstreli, da grem rezervirat prevoz še za nas, a me kolega pomiri, da bomo to uredili jutri. Ok, sem pač nov danes tukaj.

V soboto zjutraj grem prvo zakupit sedež v kombiju, a me receptorka ohladi, da je prvi prost termin šele ob enih. WTF!!! Hočem prej! Ni šans! Pri zajtrku mrzlično preigravam možnosti, kako pravočasno priti na Kobalo. Irena se ponudi, da pelje, a to ne pride v poštev. Gabi mirno ugotavlja, da ob desetih pač ne gre, je pa dobil prostor ob pol dvanajstih, Ugotavljam, da se ne Wosi, ne Gabiju nikamor ne mudi, saj imata družinske plane. Hm... 

Pripravljen za odhod grem poskusit metodo iz Štoparskega vodnika po Galaksiji - kljub Sergejevemu zagotovilu, da so vsi sedeži že plačani, pred kombiji  čakam v upanju, da kdo zadnji hip odpove. Preden se začne polnit zadnji (sedmi) kombi, šef vpraša enega mladeniča, če mi odstopi sedež. Poba malce poklapan vzame rukzak ven, jaz pa svojega not in letim kupit karto (8€). Čez minuto smo že naloženi in odrinemo. Gabi še kriči naj se držim Kejžarja, ker gre v Alpe, Irene pa ni videt. Želim jo poklicat, ko ugotovim, da nimam telefona. Faaak! Šoferju divje zvoni telefon, a se ne oglaša. Prosim ga, naj mi ga posodi, da Ireni vsaj sporočim, da nimam telefona, a se Irena ne oglasi. Toniju neznana številka še kar naprej klicari, pa se oglasim zanj. Receptorka sporoča, da je nekdo pozabil telefon in mi da Ireno. Na hitro se zmenimo, da jo počakamo, ona pa pripelje telefon za nami. V Tolminu čakamo živčnih 10min, da Irena prinori za nami. Hvaležen. Sopotniki pa potrpežljivi in prizanesljivi. Vse dobro. Gor pridemo še dovolj zgodaj, da se v miru pripravimo, saj še ne dela. Nekaj jih drgne greben, pobral pa se ni še nihče.

Mimo pride Damjan Č. in sprašuje po planih, grem na 200? He, he, ne; na Stol, pa potem v hribe, če se bo dalo. Kejžar (zgleda nahajpan) kmalu potegne, nekaj za njim pa še kmalu oba Seljaka, s katerima vedrim po startu. Ko zatem raztegnem coto, vidim še Mauserjevo Alenko, ki pozdravlja in fotka.

Startam pred poldnevom, ko se prvi že začnejo navijat. Poberemo Kobilje glavo, prvič danes čez 2k, in se zapodim proti Voglu, a le tonem pa se grem reševat nazaj proti dolini. Nad planino Lom končno kresne, da grem lahko naprej v Tolminske ravne pa naprej na Rdeči rob in Krn. Držim se načrta in grem na Stol, ki ga želim zvozit s čim manj vrtenja, a se je težko upirat močnim stebrom. Na Muzcih končno navijem (s ptičurinami - vedno noro lepo!) in se prvič vržem čez dolino proti Kaninu. Pokukam v Rezijo (iščem zverinice :)), občudujem mogočno kaninsko pogorje z vrhovi v bazah in bovško dolino z nove perspektive. Za hip me zamika pot po Kaninu, a grem po začrtani smeri, na Polovnik in Krasnji vrh, kjer spet v družbi cele jate ogromnih jastrebov poberem na blizu 2k in priklopim Krnčico. Uf. To je dejansko izhodišče za današnji cilj - proti Triglavu. Spajsam se čez vrh, zajamem sapo in zapustim znan svet. Ciljam goro na drugi strani Lepene (Kaluder, 1980), jo udobno dosežem in poberem do baze. Kaj zdaj? Naravnost v visokogorje (vršaci nad Zgornjo Komno) ali malo levo na greben na dolino (Kuk, 2019)? Pred Kukom vidim nekoga s Q-lightom, ki mu gre gor, pa se odločim za Kuk, ki se lepo oddloži. Še vedno se mi zdi, da bi bolj morala delati JV pobočja, a se mi ne gre tja, saj tam ni rešitve, če kaj spusti. Čeprav sem na 2,3k, je poden zelo blizu. Na Plaskem Voglu (2349) le poskusim na jug, a ne zagrabi takoj, pa se zvlečem na severno stran, kjer tudi ni nič, a imam vsaj veliko zraka  pod ritjo. Zacurim na 2,1k (hehe) in se obrnem, a greben pod Travnikom (2260) le da vozovnico do baze nekaj čez 2,5k. Kolega na Q-l izgubim. Ostajam brez sape od navdušenja. Na desni dolina triglavskih jezer, na levi Trenta, pod ritjo Lepo Špičje, pred menoj Kanjavec, za njim Triglav z vrhom v oblakih. Uf, uf! Preletim Zasavsko kočo na Prehodavcih in se naslonim na stene Vodnikovega vršaca. Ne upam si rinit naprej, čeprav sem videl nekoga nekaj višje pod Triglavom (kasneje ugotovim, da je bil to ŽB - carski let, moj naslednji cilj za Julijce). Kljub neizmernem navdušenju sem vseskozi malce napet zaradi strahospoštovanja do mogočnega okolja. Nore višine, pa še vedno v skalah. Sanja se mi ne, kako deluje lokalna klima, čeprav so danes razmere kar pohlevne - ni nekih izrazitih vetrov. Opazujem in slikarim očaka, a se pri Vodnikovem vršacu vseeno obrnem. Na stene pod Prehodavci se ni za zanašat, saj so v senci. Grem na južno pobočje hriba sredi doline (Zadnjiški Ozebnik, 2083), ki me z 2k vrne v igro. Strah me je rotorjev za grebenom med Lepim Špičjem in Čistim vrhom (1875), a gre gladko čez in upam, da pridem varno do Bovca. 

Naslonim se na zadaj že osončen SZ breg pod Travnikom in se privlečem do Kuka, ki je pa danes moj dober prijatelj, saj me spet vzame gor. Oujeee! Nad menoj je mastna baza, pod njo pa znanec pod Q-l. Ko dosežem bazo, se ne morem upret opolzkemu vabilu še ene
mastne baze nad Komno. Bodri me kolega, ki se je že odpravil tja čez proti tolminskim hribom. Grem čez Komno. Baza ne zauga, ampak malo pa le pomaga pri drsenju čez visokogorje. Pri Bogatinu me čelni veter že pošteno zavira, tako da se na koncu le nekaj metrov nad skalami splazim okoli Mahavčka (2005), tam pa sem že na znanem terenu. Veter, ki me je malo prej ustavljal, mi zdaj pomaga pobirat. Udobno do Vogla, kjer se mi malo zatakne, a se ne razburjam, saj je dan narejen, pristanek v kampu pa v doletu. Nekako se prekobalim tudi preko Vogla in še malo potegnem po bohinjcih, da v izteku dneva raztegnem trikotnik (oudie kaže opt 85km?). Nazaj grede se kar zapeljem v zavetrno in senčno stran sedla pod Voglom, a me ne splahne, temveč še dvigne čez. Po šestih urah užitkov, napetosti, navdušenja in strahov sem že malo utrujen in se le še odpeljem proti dolini. A dneva še ni konec, saj se Planina Lom spet oglasi in je treba povrtet še ta poslovilni steber na 2k. Sledi končni panoramski let. Ker nimam teh izkušenj, ga nisem raztegoval proti jugu, le okoli Kobale pa proti kampu, ki ga dosežem še zelo visok, pa se zapeljem še malo naprej (oudie kaže opt 95km?). Dovolj imam za danes, pa se v rahli spiralci odvrtim do pristanka, kjer želim udarit piko na petdesetko (posledica Sergejevega abrahama prejšnji vikend), a se ji izognem zaradi gneče, saj nas več hkrati pristaja. Ja, dneva je konec. Noro dober dan.

Javim se Ireni, ki se vrača z Nadiže in pelje eno madžarsko pilotko, ki ji pomaga na lajvtreku locirat moj pristanek. 50m od prikole. 

Ko se tako, še malo zmeden, spravljam pospravljat opremo, opazim nekoga, ki pristaja malo pred travnikom in se mu rookec  obesi na edini kol daleč naokoli. Grem pomagat snet coto in vidim - spet Mauserjevo! Benti, ker se ji je vario zataknil v divjem piskanju in ga ne more ugasnit. Rešiva rooka, potem pa še resetiram vario, ki končno utihne. Punca je tudi vsa navdušena nad dnevom, presegla je svoj osebni rekord. 

V tistem že pride Irena, ki je tudi imela lep, sproščujoč dan na Nadiži. Privoščiva si kosilo (nesojeno včerajšnjo večerjo), pa malo počitka. Oba sva utrujena, prileglo bi se malo lenuharjenja, premlevanja dneva in kovanjev načrta za nedeljo, ko se najavi banda in kasneje tudi pride na druženje pozno v noč. Gabi pa Wosa sta šla gor z naslednjim transportom in odletela okoli dveh, a ne daleč, saj sta morala biti do 16h nazaj. Gabi je vseeno naredil lep krog čez Matajur.

Saj je prijetno, a stari smo hitro utrujeni. Odidejo tik preden bi jih sam prosil, saj še sedet ne morem več. Zaspiva ko ubita. Kakšen dan!

p.s.

Nedeljsko jutro prespiva. Glede na logistiko se plan za Krnsko jezero podre, pa narediva novega, malo bolj u izi. Po hitrem zajtrku se odpeljeva v vas Krn pod Kuhno, potem pa lepo peš na Mrzli vrh. Oblaki visijo nižje, a razgledi niso nič manj lepi. Od naključnih pohodnikov izveva za novo biljko - Arman, ki lajša težave z dihanjem. Pastirji na planini  Pretovč povedo kako pasejo in da imajo odličen sir, ki ga pa žal ne moreva kupit. Lep pohod.

Nazaj grede greva v Kobarid kupit 6pack za Sergeja, Tonija in fanta, ki mi je odstopil sedež, pa še na kosilo. Irena ve za gostilnico - Hiša Polonka, ki naj bi bila cenovno dosegljiva izvedenka Hiše Franko. Res odlična hrana, poplahnjena z lokalnim pivom. Tja se še vrneva.

Sledi še kopanje v Soči, pa podret prikolo, se poslovit in gremo domov. Lovro tudi odhaja, a po svoji poti, tako da se ne vidimo, z Lenartom pa se le na hitro dobimo na koseški tržnici. Doma sva pozno, a napolnjena z lepim vikendom.

p.s. 1

Kasneje analiziram, kako je let točkovan. Delal sem ploščati trikotnik, a mi je xcglobe izračunal (manjši) fai, ki pa je bolje točkovan. Odleten ploščat trikotnik  (Stol, Prehodavci, Raskovec) je dejansko tam okoli 85km, kar mi je oudie kazal pri Raskovcu, cik cak čez tri točke pa je okoli 95km, kar mi je Oude kazal nad kampom. Najbolj trapasto pa je to, da sem imel ob koncu, nad Kobalo še več kot dovolj višine, da bi se lahko zapeljal južno, čez Idrijco in še vedno prišel nazaj do kampa (kjer mi je ostalo še 700m nad tlemi), pri tem pa bi zelo raztegnil fai trikotnik. Ampak jebigasad. Itak sem letel za veselje, cifre so pa samo cifre. Bom pa drugič bolj pozoren še na to.

Dražgoše, 12.8.2021, čet, Okrog Bohinja

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2432838/

Foto Dražgoše, 12.8.2021 (vse)

Gabijev zapis

Kondor odprava v juliju odpade. Na Paralisci pade ideja, da gremo v četrtek na Dražgoše. Seveda Lokalci zainteresirani kakor tudi naši nadobudni orli  Optimistično strtamo zgodaj in ob 10 že pijemo kofi v Železnikih v upanju, da bomo poštartali že ob 11  na štartu ne dela, nad nami pa 3je že pobirajo sapice iz zgornjega strata. Posondiram 2x in vedno v podn. Mico in Drago za mano pobereta, jaz in Rok probava trmasto še tretjič. Lokalcu seveda uspe, jaz se matram 20 min na nekih balončkih. Ura je že dve...faaak. Nč, dejmo se zbrat in pobrat, si rečem. nekako se mi uspe rešit iz luknje. Naslednje matranje je na Ratitovcu, ampak z kingom nekak splezava ven. Na južni strani steber kot se šika in potem samo še polni gas za našimi v posočje. Ura je bila že takšna, da je že bilo 10km JZ/Z. Malo počasnejše letenje, ampak brez težav priklopim Krn, obrnem Polovnik in že gledam polne baze v Trenti. Tudi Gemona je bila v igri, ampak je bilo škoda dneva  Poberem Krnčico in se zapeljem po že znani ruti do planike. Vse dela iz zahoda, zato na južni strani samo pozdravim planince na Planiki in se odpelem proti bohinju. Vmes nekaj piska in se odločim še malo povrtet pa kam pade-pade.
Družba se je razkropila na vse konce, ampak na koncu dneva veseli vsi ko harmonike 
Franci, hvala za prevoz
Rok, hvala za družbo
glede na klavern zacetek se je odlicno izpeljalo 😁

Ja, nekako tako je bilo.

Po dogovoru na Paralisci, da bi šli na Dražgoše, doma Ireni previdno predlagam, če gre poleg in je takoj za. Spremenimo vozni red in peljem jaz, Gabi je gost, v četrtek zjutraj se pridruži še Danilo. Mitja gre z družino, Drago in Marko pa vsak s svojim avtom, vsi nadaljujejo s kampiranjem v Posočju. Irena gre med našim letenjem na kratek dopust ob Bohinjskem jezeru, pripravljena pa nas je pobirat tam okoli.

Res smo zgodnji, pa še na spodnji start gremo. Gabi zasondira, saj ve, da je nekdo na poti gor in ima prevoz rešen. Scuri. Drugič gresta z Rokom, in se nekaj pajsata v višini starta, ko odletita še Mitja in Drago,ki se pobereta, medtem ko sta Gabi in Rok že v podnu. Štartam še sam, a ne morem za Mitjem. Sledita še Markoin Danilo. Vsi razem Mitja in Dragota pocurimo, le da sta Rok in Gabi že na poti gor, še predno pristanem. 

Na pristanku pospravljam, ko se ustavi možak (Džako) v starem avtu in ponudi prevoz gor, Malo zatem ustavi še en (predsednik), ki ima prostor še za dva. Krokarji so res prijazni. Medtem Gabi in Rok ponovno startata. Lokalc se le pobere, Gabi pa pegla nulce okoli starta, a ko pridemo nazaj na start, se tudi on že dvigne.

Tokrat Marko odleti prvi, jaz za njim in uspeva se pobrat.  Danila izgubiva na startu, Gabija še vidim v daljavi. Približno vem, kje je Ratitovec (tam, ko so skale) in nekako se spravim tja. Marko tudi. Tam skupaj s Francetom M obiramo skale, ko pa se poberem, pa ni nikogar več v bližini. Kasneje vidim, da se je France od tam vrgel čez na Pokljuko, Marko pa se je obrnil nazaj v Železnike. 

Znajdem se sam v zame novem svetu, poznanem le z zemljevidov. Samota se kar prileže. Odločim se za skrajno previdnostni pristop in vrtim večino stebrov, na katere naletim, da se držim kar se da visoko. Dan se je že prevesil v popoldan in v mojih višinah se je okrepil zahodnik, ki me upočasnjuje in v stebrih odnaša nazaj. Uživam v novih razgledih, uživam v višinah.

Plani so bili hudi. Gabi na Stol in nazaj na Triglav, pa v Bohinj, kjer se kopa Irena, Mitja na Gemono in nazaj v kamp, kjer ga čaka družinica, Drago pa itak ne govori veliko, samo leti kot nor. Sam sem si želel na Triglav, po možnosti s posoškega konca, nekako tako, kot Gabi, le brez izleta na Stol. 

Tako se počasi priguncam do Vogla, ga preskočim in se zapodim v Tolminski kuk, potem pa se mi zazdi, da bo v zavetrju Tolminskega Migovca hudo in se odpeljem okoli na njegovo privetrno stran. Tam naletim na raketo dneva, ki me izstreli skoraj na višino Triglava. Zahodnik me ustavlja, da še s to višino komaj prilezem okoli Rdečega roba. Krn je zelo obljuden, pod bazo nas kar mrgoli. Ni čudno, stebri so mirni in močni. Prekrasni pogledi na Krn in jezerce od zgoraj. Zame je zrak preveč živahen, da bi še fotkal poleg.

Ja, nič. Globok vdih, izdih. Trenutek odločitve. Grem v popolnoma nov svet za Krnom. Sicer bi lahko šel, kot vsi normalni ljudje, nazaj do Rdečega roba, ampak kdo bi hodil/letel dvakrat po isti poti? Navijem krepko nad Krn, naciljam Mahavček, ki je najvišja špica na poti do Bohinja in grem. Ni nič hudega, le drži nič. Malce trepetam v neznanem, a tja pridem še z udobno višino, da lahko začnem na pobočju pobirat minimalke in na koncu zapnem steber, kateremu se prepustim zanest za hrib, nad Komno. Pojma nimam, kako bo. V glavi mi odmevajo Rokove (L) besede, da ko se vržeš čez, je nekaj rotorjev, a niso hudi. Dejansko gre brez težav. Vseeno si ne upam preveč v skale Pršivca, naprej nič ne zagrabi, zahodnik je kar občuten. Poskusim še na Studorju - drži, a stebra ni. Že gledam proti pristanku ob jezeru, ko pomislim, da Irene gotovo ni tam, torej mora v vsakem primeru v avto, da pride pome. Pa poskusimo še malo dlje po dolini dol. Nekaj vetranja je, a pobrat pa ne morem nikjer. Končno obupam in pristanem na ob cesti v Bitnjah. 

Irena je preko  livetrek24 na tekočem s stanjem in je pri meni še preden pospravim. Vse se dogaja tako hitro, da se ne utegnem skoordinirat z ostalimi. Gabi je pod Karavankami, Danilo še na Dražgošah. Na koncu Marko pripelje Danila na Soriško, kamor ga greva z Ireno iskat, potem pa se z Gabijem dobimo v Mehiški kantini na Lescah, kjer se lahko končno kaj zmenimo in dobro najemo, potem pa skupaj v golfeka in nazaj domov.

Gabi je naredil svoj task, le na Triglav ni šlo, ker je bila baza prenizka. Bil je le nekaj metrov višji kot jaz na Tolminskem Migovcu. Na poti v dolino je prav nad mestom, kjer sem se jaz še zadnjič trudil pobrat, zapel steber na 1,8k in se odpeljal čez Bled do vznožja Karavank. Mitja in Drago sta obrnila Gemono in pristala v Tolminu, Mitja je odletel osebni rekord. 

Sam sem letel zelo zadržano in zelo na ziher, zato tak švoh tekmovalni izplen, zato pa toliko večje zadovoljstvo zaradi izkušnje z novimi tereni, novimi bajnimi razgledi z lepih višin. 

Na koncu gre zahvala Ireni, ki je poskrbela, da smo se (tudi enodnevniki) lahko sproščeno razleteli.

Vrhunec dneva: Letenje za Krnom do Mahavčka in nato čez Komno do Bohinja (ok, pa steber na Tolminskem migovcu)

Korička reber, 10.8.2021, tor. Lovrenc goduje

Let http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2432195/
Let in hoja http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2432253/

Vreme je lepo in letljivo, a takoj po Paralisci niti ne razmišljam, da bi šel letet. Pa me Mitja dopoldan pokliče, da zgleda lepo, če greva po šihtu na Koričko. Hm, morda pa res. Irena je z Bernardko v Ljubljani, Lenart pa tudi že šiba nazaj. ne bom pogrešan. Glede na napoved (JV - V) omenim, da bi bilo morda bolje na Orešju, ampak kolega vztraja pri domačih koncih. Prav.

Zaključim malo prej, saj moram še domov po opremo (luksuz službe blizu doma), a Mitji se zelo mudi, ko vidi bazo nad hribom, pa kar odšiba gor. Sam grem gor z avtom. Ko parkiram, kolega že stisne sms, da gre v zrak. Ok. Morajo pa bit razmere ubitačne, da se jih splača tako strastno lovit. Ko prisopiham na start, ga že ni več nikjer. No, prav, zagotovo je že kje bod bazo. Zanimivo, tokrat je na startu opazit vzgornik. Kaže, da so vzhodne tendence tudi dobre za odletet. 

Spravim se v zrak in takoj me pobere nad greben. Opla, res dela! Preiskujem nebo, kje je Mitja. Ne najdem ga in mu zaželim dogo pot, saj je gotovo že potegnil kam izven mojega vidnega polja. Zvrtim nekaj stebrov, a ni  nič dovolj za odlepit se od kuclja. A hrib dela in vztrajam v iskanju tistega tapravega. Žal so stebrički uri primerno vedno manjši in tako enega zadnjih odlepljen od grebena izkoristim za poskus pod bazo nad Veliko dolino, ki pa razen neke švohne nulce ne da niš od sebe. Nulca mi omoogoči, da se privlečem še nazaj na Koritno, kjer po urci in pol sedem na tla. Pa... konec koncev ni švoh za tako nenadejano letenje.

Ko se prestavim v bližnjo senco pokliče Mitja. Oj, kje si? Ja, pijem pivo pod Donačko. Uau, odlično, čestitke! 

Provokacija mu je res uspela, saj sem bil prepričan, da je bilo nekaj takega. Dejansko se mu je udrlo in je pristal kmalu po vzletu. Sam sem ga spregledal, ker sem a iskal pod bazami, ne pa na tleh. Leta tudi objavil ni. Me je pa povabil na špricar. Ok, ampak moram še po avto gor. Sledi lep sprehod na Cirnik, opremo nesem, da ne gre hoja v nič. 

Po počitku se peljem dol in ugotovim, da se mi ne da na pijačo, gremraje domov. V tistem kliče Irena, da če sem že na Dolini, je treba obvezno Škrlecem na pijačo. Pa ne da se mi, pa je treba it. Pa grem, če je že tako na pasmater. No izkaže se, da ni, tako da Bernardko le na hitro pozdravim in se končno spokam domov.

Mislim, da je padel nov časovni rekord Koričkega.

Danes goduje Lovrenc, let je prvorojencu v čast.

7.,8.8.2021, Paralisca / Metuljmania 2021 - od curaže do šteng

Paralisca zagotovo vedno je. Prvi vikend v avgustu. Letos že trideseta po vrsti. Zmenili smo se, da vsebinsko ne bo nič drugačna kot vse ostale, le majice naj bodo malce bolj bogate. 

Za Metuljmanio 2021 pa ni bilo vse tako jasno. Prijave so se pobirale, vendar organizatorji do četrtka niso dalo zeleno luč za dvodnevno dirko. Vreme je bilo precej labilno in se ni vedelo kako in kaj. Kolegi so šli v petek letet, ker je kazalo dobro, precej bolje kot za prihajajoči vikend. Dirkanje je poleg mene napovedal le Mitja, Gabi pravi, da bo raje vozil tandeme. A smo se za to boril?

V soboto sem zjutraj optimističen, a me že ob prijavi Jančič ohladi; plača se le za en task, saj že za danes slabo kaže, za nedeljo pa sploh. Vseeno se napove task med Malo Lisco in Radečami, Marko pa pove, da visoko ne bo šlo, pa še zahodnik bo delal preglavice. V takem se itak ne leti. Vsaj rekreativno ne. Ker je za popoldan napovedna krepitev vetra, se dirka začne že zgodaj, ob 11:30. Kakorkoli že, gremo poskusit.

Pred startom srečam Lenarta in Miha, ki sta pripešačila gor. Vesel.

Na vzletišču že občasno nažiga, a se mi start lepo posreči, da se ne osramotim pred sinom in njegovim frendom. V zraku pa gneča. Ura je še zgodnja, dela švoh, pa se pajsamo na vetru. Zame precej stresnih dvajset minut. Na tleh nekako nisem razbral, kje točno je startni cilinder, razumel sem, da je nekje pred Lisco. V zraku, v tisti gneči (tudi smer vrtenja nekako ni veljala) se nisem ukvarjal še z Oudiem in iskanjem startne črte. Oudie nekaj govori, jata se jih zapodi nad Razbor in tam še povrtavajo. Jaz za njimi, oni pa nazaj in znajdem se sam nad Čučnikom. Start je odprt, meni pa kaže, da sem 600m za startno črto (bemusunce!). Odpeljal sem se znatno predaleč od brega. In zacurel kot kanta. Sledi pajsanje in upanje na čudež. V tisti borbi mi celo uspe pravilno startat, a kaj ko sem že pod Čučnikom. Na poti proti Kompoljam se za nekaj trenutkov zbudi upanje s stebričkom, ki me dvigne ene 150m, a se grem reševat na Ledino namesto pod Razbor. Pa saj ne vem, če bi bilo tam kaj bolje. Skratka, 19min po začetku dirke sem bil že na tleh. Bemtiživot!

Tolažilo me je, da si bom vsaj v miru lahko ogledal olimpijsko košarko, ko se bodo naši z Avstralci borili za bron. Gor sem še udobno pravi čas, da gledam Markovo improvizacijo prenosa na prenosniku. Saj gre, a od tekme nimam nič. Medtem se tudi junaki že začnejo vračat in ko sem že na proti proti avtu, da drugi polčas gledam v kakem bifeju v Sevnici, mi Mitja ponudi, da tekmo gledava v njegovi sobi. Super. Le izzid ni bil super, ampak overall le zelo dober.

Irena pride po tekmi in Paraliscanje se nama raztegne v noč, da se že porajajo zamisli, da bi le prespala v že rezervirani sobi. Pa nima smisla, greva domov.  

Na tekmovalnem četu se debatira, da bi morda le izvedli še nedeljski task.

V nedeljo zjutraj Jančičev Mitja le razglasi, da task bo. Ok, pobašem opremo in grem. Ni kaj, če je treba, je treba. Gor doplačam še za drugi task in si ga vpipkam. Tudi tokrat je spet cikcak med Rudenikom in Radečami. Na mojo srečo je startna črta na poti med startom in prvo obratno, tako da lahko upam, da ne bom spet zajebal. Marko napove kar dobre razmere, ki so se ustvarile čez noč. Baze na 1,3k, ki se bodo dvigale na čez 1,5k.  

Visoko gre že čakanjem na start, pasemo se že na 1,5k. Pred startom se mi spet udre, tako da začnem nekaj minut za glavnino. Itak se želim izognit gneči. Obrnem Rudenik in nazaj proti Radečam. Lepo v miru, zadnji. Kar lepo drži. 

Zame vrhunec dneva: Nad Lovrencem navijem do baze in nato še ob bazi gor. Noro! Oblaki so razmetani po različnih višinah, in ko prideš do tavisoke baze, si nad vrhovi sosednjih oblakov. Proti Celju so kumuluski vsi pod menoj. Vržem se na Kozje, kjer zarinem med dva pohlevna bela stolpiča, vse drži. Fak, kakšni pogledi! To eni najbrž sanjajo kot nebesa. In to že na dobrih 1,6k.

Kakorkoli že, še vedno sem v dirki. Obratno pri Radečah obračajo globoko pod menoj, sam jo udobno pipnem in nazaj proti Lovrencu, nad katerim se lepo kuha. Ene par jih tam vrti. Tudi tokrat mi zagrabi in spet do baze na 1,6k od koder spet brez težav pipnem obratno na Ledini. Naslednja obratna je triki. Nad Metnim vrhom je v hitro v dosegu z Ledine, a je jeba s povratkom. Je treba vmes pobirat, kar pa ni čisto zanesljivo. Seveda se držim svojega mota, da je bolje bit zadnji v cilju, kot prvi junaško scuret, ter grem popravljat nazaj na Lisco. Pred Rudenikom se mi z 1,2k zdi dovolj varno za pipnit obratno na sredi doline. Obrnem in nazaj na breg pobirat. Ampak, kaj je pa zdaj to?!? Namesto, da bi breg zagrabil, me le splahuje. Ne, ne že spet! Rešujem se ven, vzhodnik me od odnaša. Pa to ne more biti res! Poskusim še pri cerkvici - nič, le čez me izstreli. Povrtavam neke balone na poti, pa le zvija coto, ne da pa nič. Tako priplujem vse do Mastnaka, a sem že prenizko, da bi se upal še naslonit na Ledino in grem slabe volje v pristanek, kjer jih pa tudi že nekaj pospravlja. Lej ga, še Gabi, ki je danes odpovedal tandeme in šel dirkat, je tu! Ko pospravim, vidim, da čaka za en kombi tekmovalcev. Sem zadnji, a nisem edini. Šušlja se, da je Mitja v cilju in zmagal.

Gor sta že Irena in Lenart, ki sta prišla peš. Skupaj pojemo, se še malo podružimo, potem pa se odpravita dol, medtem ko sam počakam na podelitev, da čestitamo Mitji. Po objavi rezultatov padem dol od smeha. V C kategoriji sem skupno tretji. Mitja je seveda zmagal. Štos leta! Predsednik napove povečanje fonda za tekmovanje. Zadevo posplahnemo in čas je za odhod. 

Vrhunec: letenje nad oblaki.

 Sobotna curaža: http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2431276/

Nedeljsko surfanje oblakov: http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2431609/