Kofce, 31.7.2021, peš na 2k

https://photos.app.goo.gl/nYoaJtyQkN2nHYfcA

https://connect.garmin.com/modern/activity/embed/7222221032

Poletje je na vrhuncu, hribi pa čakajo. Irena bi šla v Bohinj, ima rezervirano sobo v Hostlu pod Voglom. Načrtujem Viševnik z Rudnega polja, čas je za dvotisočaka.

A vreme ne sodeluje. Za  soboto je napovedan še lep dopoldan, potem pa se od Italije prikrade fronta z dežjem. Arso prerokuje poslabšanje predvsem v Julijcih, Kravanke naj bi poslabšanje bolj oplazilo. Predlagam izlet na Kofce, ker sva bolj vzhodno, dlje od kislice, ker je do koče lahek vzpon, potem pa odvisno od stanja, lahko greva nazaj, po planinah gor in dol ali pa gor na greben. Ok, zmenjeno.

V petek greva v Lj na koncert pred CD. Tam sta že protestnika M&M. Muzika je fajn (plesanje na odru tudi), pir je hladen in zadeva se zavleče pozno v noč. Prespiva na Rašiški 16, zbudiva se dovolj zgodaj za (ne prezgodaj) na hrib. Zajtrkujeva na poti, v avtu in uživava v pogledih na hribe pod modrim nebom.  

Parkiram na velikem parkirišču na koncu doline za Podljubeljem in greva. Pot skozi gozd zgleda obljudena kot na Šmarno goro ali naš Šentvid. Ireni kar gre, lepo v svojem tempu. Ampak nastaja težava. Jasnina se je medtem prevesila v kopreno, ta pa v oblačnost, ki se je začela oglašat z grmenjem. Vse skupaj je kar pohitelo.  Bolj ko sva se bližala koči, slabše je kazalo, ko pa sva jo zagledala, so padle prve kaplje. Ženko je bilo strah in v tem je pospešila korak v hrib, česar pa telo ni preneslo in je bilo treba lovit sapo in mirit srce. V nekaj takih zagonih sva v že lepem dežju prišla do koče. A glej ga zlomka! Pod vsakim pednjem strehe okoli koče se je drenjalo ljudi. Nič bolje ni na sosednji planšariji, a greva tja poskusit srečo. Najdeva še dve stojišči na suhem. Ljudje še kar prihajajo, z neba pa še kar naprej lije. Srečneži, ki so sedeli za mizo na ganku so veselo malicali, kar jim je gospodinja postregla. Midva sva na pragu spila čaj. Nihče se ni razburjal zaradi vremena ali gneče. Kul.

Malce me je skrbelo, kako bova v takem prišla nazaj do avta, kjer imava večino cot za preoblečt.  Pa vendar - vreme je spet ubralo svojo pot. V pol ure (ugibam) je bilo vsega konec. Nad dolino je še vedno močno deževalo, a to smo opazovali izpod suhega neba, ki se je od severa že čistilo. 

Ja, nič, greva naprej. Mislim, da si je Irena zaslužila lepe razglede, pa predlagam vrh Kofce gore, po markaciji uro in pol, čeprav ne zgleda tako daleč. Ok, sprejeto. Pot je lepa, le en odsek na grebenski varianti je malce bolj kamnit, kot sem si predstavljal. Ireno malo iztiri ena polička, a jo premaga. Proti vrhu se ji že pozna utrjenost. Razgledi poplačajo vse. Lepo in mirno je. Nazaj greva po grebenu proti zahodu, da se pri Toplarju (dva jurčka!) priključiva na pobočno pot. Tam gledam Veliki vrh, šel bi, vendar Irena ne zmore kljub veliki volji. Treba je še priti dol. Zmeniva se, da ona malo počiva v zaveterju, jaz pa res na hitro skočim gor. V pol ure sem nazaj z vrha in spustiva se do koče. Dol gre lažje, a klopca se prileže. Kako se šele prileže zasluženo kosilo s slavnimi štruklji za sladico! Uživava zdaj že spet jasen dan na dvorišču koče na Kofcah. Nazaj pri avtu sva nekaj čez šesto. Zmatrana.

Za nedeljo vremenarji spet šlogajo kislico, zato se odločiva, da greva kar domov, saj se je treba tudi še spočit. Odličen dan.

Zapis je bolj kronološki, nekaj malega povedo še slike, doživetja pa so vtisnjena v dušo.

p.s. v nedeljo zjutraj Irena komaj pride iz spalnice v kopalnico (utrujenost), a že benti, kako da je Bohinju lepo vreme, da bi lahko danes še... 😂

Orešje, 29.7.2021, izokvirjanje

Prvi. Kot kamen, medtem ko nam Mitja kaže, kako se to dela.
https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2429601/ 

Drugi. Gre predobro, da ne bi poskusil malce izven peskovnika.
https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2429603/

Po morju, kjer se je letos le nekaj surfalo, sem si mehko želel še nekaj letenja. Fantje so ugotavljali, da bo četrtek tisto pravo. Sicer se armejci takrat (lahko) igrajo po našem peskovniku, ampak - ko jih jebe! Na šihtu sem sam, a se da uredit, da špricnem malo prej. Bolj problem je z avtom, saj je pežojček še vedno v Lj, golf pa mora na servis. Irena reši zagato, ko se v sredo z vlakom odpravi na izlet v Lj, Lovrija počasti s kosilom in se s svojim avtekom pripelje pome na šiht, da golfa odpeljeva na servis.

Ena ekipa gre na Lisco, za Orešje se menim z Miho, Mitjem in Belijem. Mitja se odloči za H&F, župnik tudi, a gresta vsak zase, z Belijem pa se dogovoriva, da greva skupaj. Miha gre na morje.

Na pristanku poberem Belija in s pežojčekom komaj splezava do pod starta, kjer srečava Janeza, ki je pravkar prisopihal gor. Ustavim, da ga pozdraviva, potem pa ne morem več speljat v breg, da se kar nekaj časa hecam s tem. Vmes prisopiha še Mitja. Vroče je, a klobasa sramežjivo kaže gor, ptiči krakajo, vremenska postaja še vedno ne dela.

Po malo čveka se Mitja s HF opremo prvi spravi v zrak in pobere. Sledi mu Beli, pa še jaz. Medtem, ko se Kuzman lepo drži nad grebenom, preostala dva lepo toneva in kmalu scuriva. Kolega pa se lepo pobira in kruza okoli. Kmalu se nama pridruži še Janez, ki pa noče z nama nazaj gor. 

Pred drugim startom veter v nasprotju z napovedjo čisto pade in le tu in tam  povleče kak termični prdec. V enega odštartam in ker ne zagrabi se takoj preselim na anteno, kjer se je Mitko prej lepo spajsal. Tam nekaj drži in z Andrejem praskava v višini antene dokler končno ne zapnem stebrička, ki me vzame na 1,2k. Rahlo zanesen na sever. Beli ostaja na grebenu. S to višino bi udobno šlo na HR stran, a tam sem že bil. Grem proti gradu, upam, da pridem čez. Pri gradu še lepo popravim, upanje se prižge. Kdaj, če ne zdaj? Pičim čez, čakam, upam na steber. Nič. Na kuclju nad Svetimi gorami še vlečem, z 800m obrnem, a pogled me navda z nelagodjem; grad skoraj v horizontu, na poti tja ali proti Bizeljskem same hoste. Pogoltnem cmok v grlu,  se ponovno obrnem in upam še nak prdec iz naslednje grape. Nič. Odpeglam po grebenu, da pokurim še preostanek višine in pristanem na "Belijevem" travniku. Jebiga, pregreto in pozno je, ni za pričakovat čudežev.

Med pospravljanjem vidim, da je tudi Andrej že pristal - in to gor pri avtih. Zmeniva se, da pride pome. V iskanju sence za čakanje pridem že na pol poti do Svetih gor, pa grem počakat kar tja. Še predno tam uspem objavit let, je Beli že pri meni - z mojim pežojčkom. Ok.

Na poti pojasni, da je že šel s svojim, a mu je med obračanjem nekaj zaružilo in avto je obstal. Jeba. Njegov avto rešiva do gradu (itak gre le dol), potem pa ga zategnem do Pinele, kjer počaka vleko, jaz pa domov. V garaži opazim, da je tudi pežojček ruknjen. Ok kod? Nihče ne ve... Ah, jebiga, bo že.

Mitja je lepo rešil dan in nam pokazal, kako se leti, midva z Belijem pa sva drugo rundo tudi lepo rešila.

Orešje, 6.7.2021, Lokalno poletje

 http://xcglobe.com/flights#show-flight/2424919/

Po soboti, ki je bila rezervirana za Marušin mag., se pride nekaj klislice, po kratki kislici se vreme izboljša. Sicer je še marsikaj za postorit, a vročina je neizprosna. V ponedeljek izkoristim oblačnost, pa grem laufat. Mitja vabi v torek na Orešje. Da prideta z župnikom. Pa.... ok! Za ob treh se prijavi še Miha, Mitja lahko šele ob štirih, takrat morda tudi Beli.

Malce zamudim, ampak ni hudega. Itak sem zagrenjen, ker menim, da bi ob zgodnejšem startu, če nas ne bi armija jebala s svojim prekletim peskovnikom, na tak dan še kaj poletel, tako pa si zadam lokalne cilje. Da ne bi bil preskromen, si zadam obrnit Sremič, rezerva za res dobre razmere pa Veliki Trn. Skratka naskok na Orlico.

Na startu kaže lepo, vleče zdrav jug tam med 3 in 5m/s. Mihi napovem dolgo jadranje. Odleti prvi. Sam lepo odstartam, a popravljam en uh, ko me zanese na desno, nad klet, kjer ni več veliko prostora za popravljat. Ker me že dviguje, si tudi ne upam prekinit in se tako le še odrinem od betonske plate, vesel, da se nisem zapel v štrleče železo in nizko zvozim. V zraku se še rešujem pred drevesi na desni, potem pa se šele začnem kobacat v zic. Uf, xalpski start.

Zunaj dela, Miha je že visoko. Porineva na zahod, a ne gre dovolj visoko za preskok. Pičiva na hr, kjer dela bolje, a ne dovolj za Tuheljske, kjer se namaka Natalija. Poskusim še zunaj, a razen nekaj balončkov ni nič oprijemljivega. Nazaj na Orešje, kjer je že Mitja. Bumbar, spet s hajk opremo. Ponovno grizem v zahod, a spet ne da dovolj za čez, pa vendar dovolj za proti Bizeljskem. Tipam čez cesto, že vidim kamnolom. Stebra ni, pa spizdim nazaj na bizeljski kucelj, ki nekaj drži, a ne nudi nič oprijemljivega. Zacurim nazaj proti Orešju, pridem do brega, zavijem na varno proti vzhodu in v zaveterju scurim na že prej izbrani travnik. Sicer vidim, da je avto na pristanku, pilota pa nobenega. Hoja je vedno opcija, zato pristanek na pol brega.

Pokličem Miha, ki pove, da sta z Mitjem dol pri avtu, lepo v senci. Prideta pome, še preden v senci oreha pospravim opremo. Brzina, ni kaj. Poberemo še avte in v Pinelo na zaslužen pir. Za drugo rundo se pridruži še Beli, ki pač ni utegnil prit na štart. Janez se odločil raje za Koričko, kjer je spet postavil nov časovni rekord.

Dan z inverzijo na 900m je bil dober za lokalno drajsanje, ne pa za kaj več. In to smo dobro izkoristili.

Na Ambrožu so T3 državnega prvenstva prekinili zaradi premočnega vetra, s Slivnice ni neslo daleč, na Moravški je Zagorc izvlekel le nekaj več od nas. 

O.K.