http://xcglobe.com/flights#show-flight/2394243/
https://photos.app.goo.gl/1amHTkTp7gKLC1wx6
Okoliščine doma so ... mračne. V noči s sobote na nedeljo je umrl Ivo. Saj je bilo pričakovano in zanj (po svoje) odrešujoče, a za bližnje je ločitev boleča.
Po sneženju se pred močno otopitvijo obeta kar dober letalni dan na Primorskem. Napovedi niso tako dobre, kot prejšnji torek. Gradient šibkejši, vetrovi bolj južni, a bodri nas jasnina, saj primorsko sonce vedno požene zrak v višave.
Irena nima zadržkov, da grem in organiziram odpravo, v kateri pristanemo Miha, Danilo, Mitja, Drago in Rado, ravno prav za v Mihov Turan. Grem overloaded, 125,1 kg.
Na poti dol preko webcamov ugotavljamo, da se vreme ne obnaša ravno po napovedi, saj je Primorska pod oblačnostjo. A dol gre širna slovenija. Glede na napovedan zahodnik in ne prav dobre višine ugotavljamo, da se bo s Kovka težko prebit okoli Čavna in bi bilo bolje it na Lijak. Ko pridemo okoli Nanosa, nas pogled na vipavsko dolino spravlja v rahlo brezvolje. Vseeno optimistično podaljšamo do Lijaka, kjer pa pa nas videno stanje že na AC obrne nazaj na Kovk, kamor se odpravijo tudi vsi ostali. Nimamo prevoza, pa nas Miha zapelje gor.
Na startu postopa polno ljudi in še prihajajo gor. Nebo je zabito, pihlja švohcen JZ. Žalost. Starta Đuro, ki pojadra, ostali za njim večinoma pocurijo. Z Erzom vred. Z Mitjem se sprehodiva po grebenu do kuclja s križem in fotkava Đurota, ki se z Enzotom pajsa na minimalkah. Ni kaj, vse je jasno. Dan bo rešen z grebenarjenjem Kovka, za kašno pravo letenje ni šans. Počasi se vsi skobalimo v zrak. Uspe mi lep start, Curec je pohleven za startat. Od našega moštva je za menoj le še Danilo.
Greben lepo drži in v leru kruzam proti Predmeji. tako jih nekaj prehitim. Je Curec kar hiter (ok, proti Mihovem Ionu, mimo katerega švignem, sploh). Oudie tuli, da se je task začel - od kod mu task?! Privoščim si pipkanje po instrumentu, da zbrišem task. Opravilo gre celo s tadebelo rokavico, v katero pa tokrat nisem vstavil grelcev, saj nič ne kaže na kak pretiran mraz. Sem pa dva grelca dal Danilu. Rokavico pa potem moram snet, da pridem do kamere, saj si lahko privoščim nekaj fotkanja. Pred Predmejo nadletim Dragota in Mitja, ki se že vračata. Nad zatrepom doline visi cela jata padal, zato se spustim tja, tudi ko se začne udirat. Obrnem ob skalah, kjer je malo prej še držalo, a istih misli je tudi en junak s tovarniškim 777. Je malenkost pred in pod menoj. Zdi se mi nevarno, da se dva drenjava tik ob skalah, pa se obrnem nazaj proti Predmeji. Po neko skalo, na katero računam, ni nič, pa se obrnem in jo ucvrem nazaj. Miha je že nad menoj in tudi rine tja. Na mesto, kjer sem se prej izogibal drenjajnu z drugim pilotom, pridem cca 60m nižje. Uf! Ampak, saj bo. Breg drži. Kurac drži. Surfam skale in krošnje nizkega drevja, tu pa tam kaj zapiska, pretežno pa tonem. Miha vidim globoko spodaj. Tiščim v breg in upam na čudež, ki pa se z vsakim metrom oddaljuje, tako kot greben nad menoj. Ne upam si nizko porinit čez nek plato (celo neka hiša je tam gor?!), grem okoli in izgubim tistih 600m, na katerih sem se na kratko obdržal. Pririnem pod start brez možnosti, da se poberem. Start je v dosegu peš, za popravca, a ne vem kje bi čim višje pristal. Pod menoj je Krapež i gruntam da bi pristal kje tam in se oskrbel z vinom. Pristanem bolj v dolini, na nekem prostornem travniku. Računam, da bi rabil kakšni dve uri za gor. Takrat bo že za vse prepozno. Sklenem, da bi bilo dobro poiskat kak prevoz za gor, pa bo dan rešen. Peš odšibam proti Anji in pokličem Miha, ki pove, da je v Ajdovščini. Na netu poiščem taxi za gor (20€ za dva) in obvestim Miha. Ta pove, da je pravkar dobil prevoz gor. Sporočim mu, da sem pri Anji in naj me poberejo na poti. Taxi odpovem. Čakam. Ljudje letijo. Čakam. Ljudje pristajajo pri Anji. Čakam. Kličem MIha in pred tem vidim, da se WU hvali, da je pri piru v svojem avtu. WTF?! Pove, da je dobil štop iz Ajdovšne (skorja) do avta in je seveda šel. Čakam naprej. Kličem Danila, ki pove, da ga je sklofalo in je v sili pristal pri Predmeji. Živ in zdrav in cel. Miha ga je pobral. Prideta čez 15 minut. Čakam. Vidim, da sta Drago in Mitja prijavila. Oba sta v Vipavi. Čez tričetrt ure se Danilo pripelje s Samovim kombijem. Ga je pobral mimogrede. Pride še MIha. Gremo do cerkve, Samo dobi svoj kombi, mi dobimo pivo, Počakamo še Metuljčke (MitjaJ, Lojz, tečajnik Gregor (?)). Popijemo in gremo naprej do pumpe, še po nekaj piva in nekaj hrane. Gremo naprej do Vipave, pri Placu, kjer čakata Mitja in Drago. Spet pivo, pa malo meze. Miha pove, da se ne mudi, ker šele ob pol sedmih lahko prevzeme računalnik, ki ga je kupil preko neta. Za tamale, za šolo na zoomu. Premaknemo se na Vrhniko, do "Erzove" pekarne, na še malo meze in še malo poplahnit. Od tam v barjansko predmestje Ljubljane po komp. Grem odtočit in zagazim v blato, potem pa še z glavo butnem v neko tablo. Ni moj dan. Premik do Trebnjega, kjer je treba spit še preostanek pirov in še nekrat predebatirat dan. Z Dragotom se zmeniva, da mi proda svoj maksi skuter (Aprilia 500). On se ne vozi več, jaz pa bi se. V brežicah nekaj čez osmo še ujamem Lidl za zadnje nakupe in končno domov.
Lovrov makaronflajš dobro sede. Pregled dneva. Lenart gre spat k Zinki, z Ireno pogledava serijo, kmalu zaspim. Uf.
ps. Ko gledam trek in premlevam vse skupaj, vidim, da bi nad Budanjami moral enostavno podaljšat čez dolino na Nanos in se tam naslonit na zahodnik. Lahko bi se privlekel do Vipave. Ampak takrat sem razmišljal drugače in pristal na sredi med tremi možnostmi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar