http://xcglobe.com/flights#show-flight/2380599/
Danes naj bi bilo vreme še letljivo. Govora je bilo o Primorski, zmenili smo se za Lisco, na koncu pa je ekipa razpadla na Švarč in in Lisco. Kaj je komur bližje. Glede na napovedan švocen jug in nekaj gradienta sem se poigraval tudi z Orešjem, a sem na koncu podlegel čredemu nagonu in se odločil za Švarč. Priznam, zato ker je start 75m višje od Orešja, v takih kilavih pogojih pa vsak meter šteje.
Do malice podelam glavno na šihtu, v zaostrenih pogojih pomalicamo, potem pa jo ucvrem na Švarč. Banda gre v zrak prav v trenutku, ko gor parkiram. Pofotkam Gabija, ki mi pozira nad glavo in že vem, da danes ne bo nič. Wosa se je hitro potopil, Danilo praska po bregu, Gabi pa tudi ne spleza kaj dosti nad greben. Upam na malo grebenarjenja, saj se včerajšnji dan s potapljanjem v baze ne bo ponovil. Počakam na interval in lepo odletim. Trije štarti z C2 v milih pogojih mi dajo slutit, da cotica ni težavna za odletet.
Sledi nekaj praskanja po bregu in lovljenja balončkov, da se le spajsam nad greben. Gabi nekaj povrtuje pred zahodnim grebenom in ko nad njem iščem ta steber, pokurim tistih nekaj metrov ter se znajdem nepovratno nizko, ko sem obsojen na pristanek. In pristanem. Pa dobro, en micken luftanja pa je le bilo.
Med pospravljanjem (ko me v obup spravlja nova, zmuzljiva tkanina, ki jo je treba ukrotit v navaden žakelj) še malo pokomentiramo dan (jebeno nizka inverzija, ki tudi Dragota sklati z Lisce). Danilo naju zategne gor po avto in razidemo se. Ves naspidiran najprej želim še enkrat poskusit srečo, potem pa se odločim, da se grem raje dol vrečt z Orešja. Na poti čekiram pošto in najdem odprt služben task, ki ga naj bi naredil še danes. Ni blema. Na telefonu naredim dostopno točko in... In ne dela, oz. se računalnik ne more povezat v omrežje. Bemusuncežarko!! Ni kaj, domov ali nazaj na šiht. V Brežicah se odločim za šiht in tam poštimam zadeve.
Lenart še ni šel v Ljubljano, je na online predavanjih. Naj bi šel danes. Še vedno nahajpan bluzim okoli in moram laufat. Nekaj časa čakam Lenarta, ki ne ve kdaj bo šel, potem pa se le poslovim in grem še odtečt eno. Ujame me noč in ujamem se v obcestno luknjo in ujamem se na roke, tako da nisem preveč potolčen in lahko še pridirjam domov. Lenart je še vedno tu. Pregovorim ga, da ostane vsaj do jutri zjutraj, ko se bo laže izognil protikoronski policiji, ki preži na migrante med okuženimi regijami. Hajp še ne spusti pa spečem še palačinke za tamalga.
Ni komentarjev:
Objavite komentar