Švarč, 23.5.2020, Na veter, pa na češnje

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2347547/

Za soboto je napoved JZ, na letenje niti ne pomislim. Potem, ko sem se včeraj dogovoril za današnji jutranji obisk, me Miro dejansko malo pred osmo pokliče izpred hiše. Sledi obljubljena kava, ki se raztegne v živahen zajtrk.
V Ljubljano se mi ne gre. Ne verjamem, da bi preživela uro vožnje do tja, kaj šele do Bleda ali celo na morje. Ne gre. Pa doma imam še dovolj za delat. Ostanem doma. Ena od nalog je tudi v KK nabrat tazgodnje češnje za štrudl. Ko doma zaključim s saniranjem od črvov naluknjanih vrat, ugotovim, da niti ne piha tako brutalno (tudi, če Gabi trdi tako, kar pa itak ni 100% za upoštevat, ker je danes varuška). Preverim postajo, ki pravi da je med 3 do 6m/s juga. Hej, to je pa čisto sprejemljivo. Plan: na Švarč odstartat, peš gor, potem pa po češnje in obiskat tastare. Za kosilo med potjo pojem ostanke včerajšnje pice. Najmi.

Hitro sem gor, zgleda v redu. (Dobim sporočilo z morja. Lepo.) Počasi se pripravljam, a veter kar lepo zvija drevesa. Postaja pravi, da jača. Ma ne zdaj! Oglasi se Gabi in pove, da bo še pojačalo. Hm, Arso ne pravi tako, že zdaj je na terenu več od napovedi. Malo hendlam, na trenutke je kar močno, zgubljam voljo za v zrak. Vzamem si čas za sfrizirat kljukico za zapenjanje vreče, ki se mi je že dvakrat odpela pred startom. Obupam in začnem pospravljat. Zatem opazim, da ni več zelo brutalnih sunkov, postaja pravi, da se je veter spet stabiliziral. Ajd, za odletet menda bo, saj grem le naravnost ven, pa pristat. Ponovno se pripravim in odletim. Start je lep, a zunaj le dviguje in v trenutku sem krepko nad startom. Nisem ravno najbolj sproščen. Nekajkrat obrnem, močno me odnese nazaj. Pomislim na skok na Šedem, a mi je neprijetno ob misli na morebiten rokenrol ob grebenih in grapah. Pustim se odpihnit po grebenu na vzhod in nato z gasom komaj pririnem nazaj in se na vetru spet spajsam nad start. Ni mi v užitek, pa se spustim ven in pristat. Zanimiv pristanek, (spet) bočno na veter. 

Na tleh prav vesel. Te vetrovne avanture mi niso v neko veselje. Gospa iz hiše pri kapelici me pohvali, da se tokrat nisem obesil na hruško. He, he, ugotovim, da misli na Gabija, ki se mu je to zgodilo pred nekaj tedni. Še preden pospravim, veter čisto crkne in ko sem nazaj gor, klobasa le še simbolično kaže, da pihlja jugec. Evo, par minut bi še vztrajal, pa bi dočakal turistično grebenarjenje na Švarču. Ampak bolje je tako, kot da bi (spet) hodil (letel) po robu.

Na češnji sem še pravi čas, da jih v miru naberem pol velike vreče. Na Trubarjevi poklepetam spodaj (prebeljeno stanovanje), potem pa še zgoraj. Doma ni še nikogar, pa si končno privoščim Dramo na spletu, Beneški trgovec.

ps. Zvečer Gabi naredi še svoj H&F. Le ni bilo tako hudo, kot je govoril. Vsaj ne, ko je imel možnost it v zrak. :))

Orešje, 22.5.2020, Rekreacija v dvoje

http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2347055/

https://photos.app.goo.gl/RDdnSreJt8W6B4W99


Zunaj so lepi dnevi, vleče V. Za petek, ko se naj bi vzhodnik obrnil v zmeren JV z dobrim gradientom, Gabi dviguje vzdušje in pripravlja ekipo za nekaj res dobrega odletet. Jaz sanjam o Orešje - Kum - Orešje, za kar je taka napoved idealna; začetek dneva JV, ki se popoldan obrne v JZ. Na koncu se s Kondorji zmeni za Lisco. Ok, pa bomo poskušal narisat kak velik trikotnik.
V četrtek zvečer me doma preseneti novica, da dobimo novo porcijo jagod za marmelado. Ma, dobro bomo to že podelal zvečer. A dostava se zavleče pozno v večer, ko nimam več volje in sem že presedlal na nočni film (Solo, na netflixu). Dobro, še vedno lahko naredim zjutraj.
Vstanem okoli sedmih in začnem, saj sem z Mitjem dogovorjen, da me ob desetih pobere, kajti ob enajstih je že odhod z Brega. Delam kot munjen, ne gledam ne ven, ne napoved, ne nič. Zato pa stanje spremlja mlajši kolega, ki ugotavlja, da se je navlekla neka koprena, ki se bo razkadila šele popoldan in ne obeta nekega vrhunskega letenja. Predlagam Orešje, ki ga koprena še ni dosegla in svoj načrt. Sprejeto, odhod se prestavi na 11h in tako dobim čas, da v miru zaključim kuharijo in se pripravim za odhod. Mitja je točen in ob tej priložnosti mu slovesno izročim novo žagico. Upava, da ne bo nikoli uporabljena za kako reševanje z drevesa. Greva vsak s svojim avtom, da imava pokrit povratek.
Na startu (ki je že spet zaraščen, vendar manj od okolice) je nebo že prekrito s kopreno, a vseeno vleče gor. Bolj ali manj gor. Zunaj trakci kažejo JV, ptiči jadrajo nekaj deset metrov nad grebenom. Ja nič, greva. Če scuriva, imava en avto v dolini, pa še enkrat.
Po malo hendlanja Mitja lepo odleti in se pobere nad greben. No, zna bit malo lokalnega jadranja. Sam se še nekaj mučim na startu, kjer je nehalo pihat, kar pa še povleče, pa je z vseh strani, le gor ne. Zunanji trakci še vedno kažejo JV-V. Nekajkrat podiram, sem že blizu nesrečnim štangam za vrečo in postajo. Po nekaj minutah mi le uspe sestavit lep start z zanko za vrečo vred. Ko pridem ven iz mulde, me vzame gor in dan se začne.

Nizko, a vsaj na grebenu se voziva sem pa tja. Nad gradom, kjer sva prej opazovala ptiče, ni pričakovanega  dviganja. Na vzhodnem kuclju le zapnem nekaj, kar mi da skoraj jurčka, a me tudi odnese daleč nazaj, kar niti ni slabo za preskok na hrvaško stran. Tam ni nič, razen preživetja. Mitja se vozi ven nad ravnico, pa okoli nazaj. Še sam poskusim do kod gre v veter in z z vetrom nazaj na breg po novo pobiranje. Zezkanje stopnjujeva, dokler prijatelju ne uspe več nizko pobiranje. Sam se zapodim za jato ptičev nad gradom (prepozen) in grem še enkrat na hrvaško pa nazaj pa nad ravnico ter na pristanek.
Dobro rešen dan. Premagal urok grebena in se (za Mitjem)  nekajkrat odlepil nad dolino. Fajn.
Ko prideva nazaj gor, se zjasni in vreča kaže stalni jug. Da bi šla še enkrat? Ma ne. Dobila bi še kakšno urco grebenarjenja, kar sva pa danes že užila. Raje greva v Pinelo na pir in povezat kolegovega Oudiea s telefonom, da si bo treke prenašal preko BT, ne s pretikanjem spominske kartice. Pogovor o moji travmi s Q light. Očitno je to zame prezahtevno krilo. Zahteva izkušenega, uletenega in umirjenega pilota. 

Po dveh rundah je čas, da gremo v civilizacijo.

Lisca se po pričakovanju ni pretirano izkazala. Gabi in Drago sta malo podrgnila greben, na malo več višine in malo manj časa kot midva na vzhodu.Poskusila sta še enkrat, ko se je zjasnilo, a je bilo še precej slabše kot prvič. Orešje je bila dobra odločitev za danes.

Ker je petek, naredim pico, tokrat prvič čisto samostojno od začetka do konca, kar nekateri kar ne morejo verjet.

Sledi petkov kolesarski protest (žal nas v Brežicah ni ravno veliko, jih je pa zato toliko več v Ljubljani), zvečer pa še obisk pri Režmanih, kar me pa že počasi načne. Zehanje in težke veke. Poln dan.

Surfanje, brežiško morje, 11.5.2020

https://photos.app.goo.gl/mrVY2QmixgdYRy1a8

Prolog
Nedelja je lepo vetrovna, a dan zabijemo na Žejnem. Robi pametno pripomni,da ni dan za surfat/kajtat, saj da samo nabija v sunkih. Hja... Kdor ve, ta ve. Meta Lenarta prosi,da jim nabavi neke neoprenske copate za Maura, sajga brez tega ne spustijo na Savo.
Kasneje je fb poln slik surferjev in kajtarjev na našemjezeru. Hja..., ko pa ne vedo, da ni za na vodo.
Svak komentira,, da čakajo na copate.




Iz Garmin Connect
"
Po včerajšnjem zajebu surfanja, nas danes zjutraj že pozdravi dež, a se kasneje zjasni in zvetri. Pogledam na Arso in vidim, da je danes krško polje še bolj v zelenem kot včeraj. Po kosilu grem pogledat in je videt obetavno, kar nekaj se jih že vozi. Domov po opremo in na vodo. Lenart gre s piciklom, pride tudi Gabi. Na spotu naletim na Maura in Robija. Hm, Maura pustijo tudi brez copat?! Lepo! Lenart mi pomaga sestavit opremo in veselje se začne.

Piha v refulih, uspe mi nekaj lepih in že kar dolgih glisiranj v zankah. Vesel.

Na koncu mi nekam ne gre več pri obračanju riga v vodi, čutim utrujenost, pa tudi veter pada in se odpravim ven. Ko z Lenartom pospraviva, spet pojača, ampak jebigasad. Spregovoriva par besed z Maurom  in Robijem, a slednji hitro preklopi na pogovor o feltnah z nekom, ki se pripelje mimo z nekim nabildanim avtom, pa grem raje domov pospravit in se razkužit.

"

Dan je vetroven in grem. Tokrat sporočim še Gabiju, ki je pred časom rekel, da bi tudi šel kdaj poleg.
Zelo sem vesel, da ima Lenart voljo sodelovat. Tokrat je zelo poenostavil premik na jezero. Preden sem se dvakrat obrnil, je vso opremo stlačil v avto. Nisem mogel verjet, ampak vse je šlo not, le za sopotnika ni več prostora, ampak ta se je itak odpravil s piciklom.

Na nabrežju jezera gledam, kam bi se dal. Vidim dva, ki se ubadata s kajtom, pa mislim, da je tam, kjer so ljudje, plac za kajte in obstanem ob dovozu. Ko izstopim, me pozdravi Mauro, ki je z Robijem pospravljal kajt. No, kako pa to? Meta je odšla domov po manjši kajt, saj da preveč piha za tavelikega. Gre pa tudi brez copat. :)

Z Lenartov sestaviva rig in dilco, pa v vodo. Da se vodno startat, ko potegne, se glisira, lahko vadim vstopanje v zanke. Nekajkrat grdo zajebem, ko z nogo iščem zadnjo zanko - ko vstopim, preveč obremenim zadnji notranji del in dila ostro zavije v veter, da se je treba divje reševat z rigom naprej, pa seveda z izstopom iz zank in vso zadevo je treba ponovit. Nekajkrat pa že lepo uspe, kar godi dušici. Mislim, da počasi že osvajam občutke in gibe. Še bo treba vadit, da bo izvedba bolj stabilna in ponovljiva. Če bodo večkrat taki pogoji, bo šlo.
Gabi, ki je prišel in odšel medtem,ko sem bil v vodi, kasneje komentira, da glisiranja ravno ni bilo, a ga je je očitno izpustil,ali pa se je dogajajo bolj nizvodno. Lenart je v pogovoru z nekim bolj izkušenim na jezeru slišal, da bolj stabilno piha nižje, nizvodno, proti sredini ali pa bližje desnemu bregu, saj tam na kranjski strani ni gozda, ki bi povzročal rotorje od jugozahodnika. Hm, zveni smiselno.

Švarč, 7.5.2020, Ko se enim uresničijo visoka pričakovanja

Prvi http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2344765/
Drugi http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2344771/
Tretji http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2344775/


Na ponedeljkovem pivu sva z Gabijem malo načrtovala trase za drugo polovico tedna, ko se bo vreme uredilo. Povem svoj cilj (za enkrat, ko se bodo zvezde in vreme poklopili); Orešje, obrnit Kum in nazaj. Kolega potrebuje le nekaj sekund, da izračuna, koliko to znese, 100km in očke se mu zasvetijo.

V torek je oblačno z dežjem, napoved za naprej je pa kar lepa. Sredi itak ne zaupam, ker je napovedano še nekaj vetra in koprena, kar se izkaže za točno (Drago se tako zastonj odzove Gabijevemu vabilu na Senovo, gresta pa potem z Miho na Lisco, kjer kljub severu odletita. Miha hitro v dolino, Dragota pa z novo sigmo 10 eno uro meče po severnih stebrih). Za četrtek je napoved obetavna, do nedelje pa je potem prevetrovno za letet (po moje, v naših koncih). Torej se zmenimo za na Švarč, ki je ob zmernem JZ primernejši kot Orešje.

Sam imam štalo  s prevozom, saj je pežojček obtičal pri Derendi, ki mu menja počen zadnji odbijač, obisk pokarantenske frizerke sredi dneva pa ni mogoče prestavit. Na koncu Derenda le najde nadomestni avto in z izjemo začinjene poti do tja je zadeva rešena.

Opoldne se pri kapelici zbere vesela druščina. Miha P, prvič na Švarču (včeraj ne šteje), Drago, menda drugič tukaj, Mitja, Rado in kot zadnji prispeli, Gabi, domačin in rekorder starta. Wosa pelje kužata k veterinarju, ne gre letet. Vabljen je bil tudi bolgarski španec Boris, ki zadnje čase tudi meša zrak nad Švarčem, a se je raje odločil za en drug start, menda Lisco. Gor pelje Miha.

Med pripravami pride na start tudi Wosa, brez opreme, s kužatom v naročju. Na trenutke kar precej pihne, veter je vseh smeri, v glavnem pa JZ-Z. Krošnje se zvijajo, Gabi cvili od navdušenja, mene pa malo skrbi. Jebiga, predzadnji start tu se je slabo končal.

Prvi, 12:53, 2,0, 0:25
Ker je napoved J-JZ se dogovorimo, da porinemo čim dlje na zahod, v veter, da se potem z zahodnikom lažje vrnemo nazaj. Gabi napoveduje Kum pa nazaj. Japajade, da buhda da se poberemo, potem se bomo pa pogovarjali. Odletim predzadnji (spet brez zanke za vrečo, a se uspem tudi brez nje zbasat not), na startu ostajata le še Miha in Wosa. Prvi trije lepo navijajo. Po desetih minutah praskanja okoli starta tudi sam zapnem nek stebriček, si malo oddahnem in pogledujem proti kolegom, ki so se par sto metrov višje že razkropili. Gabi proti Šedmu, Drago na Bohor in Mitja proti jugu, Miha je že pristal. Kaj je zdaj to?! Nekaj čez 0,8k zgubim steber in udre se mi do podna. Nejevoljen, a stoičen grem pač pristat. Nad pristankom še nekaj dela, tako da še dobrih pet minut krožim nizko nad kapelico, potem pa je še te zgodbe konec. Mitja pristane malo za menoj.  Prizemljeni trije gledamo preostala dva, ki sta nekje jugozahodno od Dovškega izginila za grički.

Drugi, 14:02, 8,69, 0:31
Uleti Wosa, nas prijazno zategne nazaj gor, ter se poslovi. Piha bolj stabilen JZ, dan je še živ, dajmo ga porabit! Priprave so bile hitre in kmalu smo spet v zraku (tokrat  nisem pozabil zanke :)).

To pot kar hitro zadanem steber in z Mitjem se odvrtiva na 1,5k, kjer je že malce hladneje, sploh ker sem se tokrat oblekel bolj lahko, za curažo. Kolega se spusti proti Šedmu, jaz grem bolj zadaj, a se potem srečava na kuclju JZ od Dovškega. Prej je Gabi razlagal, da je tu nekje (Vrhe) nek dežuren steber. Malo patruljirava tam okoli, vrtiva neke nulca, a ne da nič od nič. Nizko čez Dovško pobegneva proti pristanku in se prizemljiva v dolini. Pa kaj je zdaj to?!?. Miha sva videla še v zraku.
Pospraviva na travniku pred bližnjo hišo, prosiva za prevoz gor, vztrajno kličeva Miha. Nič ni s prevozom in se že pripraviva, da greva peš gor, ko pokliče Miha, da je na že poti po naju (z mojim nadomestnim cliom). Ko peljem gor, se na hitro dogovorimo za še en poskus, kaj pa čmo?

Tretji, 15:29, 13,91, 1:09
Pogoji so podobni kot prej. Pomečemo se v zrak, tokrat skoraj naravnost v steber in čez dobrih petnajst minut sem že na skoraj 1,8k. Hladno, ampak prijeten občutek. Mitja, ki je vrtel poleg in vseskozi malo višje se je prej odločil in odletel na jug. Zdelo se mi je, da je kar daleč proti Brestanici. Sam se sem porinil v Bohor, ampak držal sem se stran od brega, da sem imel ves čas nekaj zraka pod ritjo in upal, da bo kaj porinilo gor. Pred kočo sem uspel povrtet kakšnih sto metrov, pa nič več. Oudie je kazal SZ, odnašalo meje z JZ, eno dviganje naprej pa za JV. Spet sem scincal in s skromnim jurčkom nisem porinil naprej, ampak sem se obrnil priklopit Šedem, dokler ga še lahko. Komaj je šlo. Greben ni dal nič, ali pa ga nisem znal pobrat. Na koncu grebena proti Švarču sem tik nad krošnjami drgnil neko nulco in upal na čudež. Ni ga bilo, pa sem se spustil proti kapelici in na sredi doline začel pobirat, da sem se nazadnje spraskal nad Švarč. V Tistem vidim in slišim Gabija in Dragota, kako galopirata od zahoda. Drago se potem usede na Šedmu, Gabi pa se v Mitjevem spremstvu tam pobere in skupaj skočita na Švarč, kjer sem se trudil preživet. Po grebenu grem še bolj na vzhod, kjer se trudim nekaj pobirat, medtem pa kolega nad štartom zapneta lep steber in se odvrtita gor. Ko se še sam nizko privlečem nazaj, seveda ne znam in lepo scurim. Kasneje se izkaže, da sta šla obrnit še Veternik in Koprivnico, pa nazaj do kapelice, kjer sva že vedrila z Miho.

Drago pa Gabi sta dejansko obrnila Kum in se privlekla nazaj na Švarč. Oba sta krepko izboljšala rekord Švarča, obvelja daljši, Gabijev. Vsa čast!

Sledi skupno pivo (in pica za vedno lačne) pri Klanšku. Hvalabogu, da lahko oštarije spet delajo.

Kar težko dojamem, da sta v takem dnevu obrnila Kum, medtem ko sva z Mitjem le curila. Pri kasnejši analizi trekov se izkaže, da sta zmagovalno potezo naredila s tem, da sta šla na Gabijevo "skrivno" lokacijo, kjer sta s podna pokasirala odrešilni steber prav času, ko smo ostali trije prvič scurili pod Švarč. Celo sam rekorder je priznal, da je imel s tistim stebrom kar malo sreče. O razmerah pa pove tudi Damjanov komentar "Damjan Čretnik : Lepo. Na Lisci smo vaju lahko samo gledali. Zaradi severa se ni dalo štartat [7.5.2020 19:44]". Kakokrkoli že, odlično sta izkoristila vse okoliščine in izstisnila iz dneva, kar je bilo možno. Tako delajo mojstri.

Dobro, da je Orešje še nedolžno s Kumom...

// skupaj 24km, 2:05 h  - žalost za tak dan//

Švarč, 4.5.2020, Sva s Švarčem še prijatelja?

http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2344169/


Po obdobju malo bolj kislega vremena se na nedeljo naredi top dan za letenje na SV. Gabi nekaj piknikira, Mitja gre na Žusem, Wosa na Kopitnik, mene pa doleti kosilo na Žejnem, ki ga tudi nekako preživim. Med kosilom kliče Mitja, da je še pristat. Sicer je držalo, ampak mu ni bilo za letete po tistem vetru. Potrdim mu, da je naredil pravilno. Če ni v slast, je bolje parkirat.
Popoldan se grem spucat z bosonogim tekom po nasipu. Nek tradicionalni bosonogi tek se je letos preselil v virtualno okolje in sem si ga lahko privoščil od doma do doma. Po dobrih 12 km sem staknil le en pošten in en manjši žulj.
Za ponedeljek je še vreme (gradient), a veter se že obrne v JZ-Z. Po moje še užitno za Švarč. Sredi dneva še ni v zelenem. Kameradi vsi po vrsti odpovedo, čakajo konec tedna, ko gre fronta mimo. Grem pa sam, namesto včeraj. S Švarčem si morava priti na jasno.
Po dopoldanskih opravkih se počasi odpravljam. Nekako želim zamudit vrhunec dneva, Vse priprave počnem z dvojno natančnostjo, a na startu opazim, da sem v avtu pozabil jakno, tako da imam še dodatni sprehod in odlog. Veter občasno dobro pribije, pa spet pade skoraj na nič, kaže da se obrača v Z. V enem takih sunkov mi pripravljeno krilo grdo posvaljka, tako da ga polno oblečen, s čelado na glavi v tistem soncu kakšnih deset minut razpletam. Tokrat ne pozabim zanke za vrečo.

Odletim lepo, takoj zagrabi, grem levo nad breg, že malo zavrtim in se veselim, da sem od prve zadel steber. Pa sem ga zgubil. Sledi nekaj praskanja ob bregu. tokrat se držim bolj stran, tudi za ceno morebitne curaže. Kazalo je že, da bom še en dober dan izkoristil le za nekaj grebenarjenja, ko po petnajstih minutah le zapnem stebrič na dobrih 1,6k, zanešen z JZ. Malo sem trd, a gre. Kaj zdaj? Plan je porinit v veter, kolikor se da, da me potem kje naokrog odpihne nazaj. Nad Bohorjem sta ene dve mastni bazi, a se mi zdi, da gre prepočasi v tisto smer, pa tudi prevetrovno se mi zdi, da bi opletal nad tistimi grapami. Raje se spustim proti Šedmu, da bi se bolj spredaj, z več višine pod ritjo  zrinil proti zahodu. Nad Šedmom dobim še z zahodnikom podrt steber, s katerim se popravim na 1,5k. Na trenutke je pošteno živahno. Coto lovim na vse konce in kraje, tudi z bremzami do riti. Artika nekajkrat lepo klofne, a na koncu se vse dobro izide.
Ocenim, da je tako rinjenje v veter jalovo početje, zato se odločim porinit čim dlje proti jugu, tako da mi bo na  Armes na dosegu, saj sem računal, da se bom tam zelo verjetno lahko pobral. In prav tam, pri Armesu, le na drugi strani doline dobim lep steber na skoraj 1,8k. Hm, steber je podrt s SZ?! Višina mi poveča doseg. Rečem si, da grem proti Savi do višine 1k, potem pa se obrnem in mora zadostovat do Armesa. Ciljam grad, pa Savo, na koncu že gledam na Veliki Trn, a breg preko Save ne da nič, pa se lepo obrnem. Nazaj gre hitreje, a razen ene nulce nad gradom ni dviganja. Kolebam med najkrajšo špuro do Armesa in pobočjem na vzhodni strani doline. Ravna špura! Bo že hrib dal. Pa ni. Dosežem ga malo višje od vrha, a ne da niti nulce, da bi se parkiral in iskal steber. Ops.  Nisem se več počutil dobro. Kamorkoli grem, bom v zavetrju kuclja... Poskusim neposredno nad Senovo v upanju, da ujamem kak balon. Dogajanje je postajalo že kar živahno. V rodeu sem vrtel nulco, ki me je splahnjevala proti Švarču. Opazim še dva priča, ki sta nedaleč nekaj telovadila, a sem namesto še enega poskusa pobiranja raje izbral prvi varen pristanek.

Pristanem ne nekem bregu nekaj sto metrov pred kapelico, lepo mirno, bočno na veter. Uffff...

Javim se tamalima, sprejmem Gabijevo vabilo na pivo, počasi se spakiram in odpeketam gor. Ko grem mimo zadnje hiše nad kapelico, vidim, da tam živita moja rešitelja od zadnjega Švarča. Še enkrat se jim zahvalim in si zapomnim, kam naslednjič nesem sixpack.
Za Džonija vzamem že pripravljeno krepelce, ki mi pride kar prav, saj se pes spet zažene vame, čeprav sta lastnika poleg. Pri avtu si vzamem čas za oddih, Gabi medtem že zamenja gostilno. Dobiva se pri Senici, na sveže odprti terasi. Kakšen užitek je ta normalnost, da lahko na terasi gostilne popiješ zasluženo pivce! S kolegom, ki je sicer na sprehodu s hčerkico v vozičku, malo poanalizirava let, pa avanturo s Q-light, pa malo načrtujeva naslednje podvige (Gabi zažari ob moji zamisli za Orešje - Kum  - Orešje = 100km). Zmanjka časa za sproščen obisk na T2. Doma me pričakata mulca; en s popravljanjem picikla, drug z basketom. Vesel, da ju imam.
Jajca za kočerjo so prav teknila.