Švarč, 20.7.2019, Rinjenje v veter in bluzenje nazaj.

Leti in Hodi
http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2280905/

Mitja je še ves naspidiran od sredinega letenja in hoče še. Vremenska napoved za vikend je bombastična, pa planirava sobotno Orešje. Napoved pravi, da bo nekaj vetra, morda malo bolj jugo zahodnih smeri in mu predlagam raje Švarč, a vztraja pri Orešju, ker da je boljše izhodišče za na Madžarsko. Ok, si mislim, poba je pošteno naštudiral vreme, medtem ko pa sam bolj na povprek pogledam napoved.
V petek zvečer gremo ven, na neko večerjo s Šagoti in Škrleci, zato ne spremljam dogajanja. Ko prideva domov, pogledam in vidim, da gre Mitja s hrvati na Bijelopolje, saj da bo tam šlo na 3jurje. Ja, tudi prav. Gabi ne gre nikamor.
V soboto greva z Ireno po nakupih, okoli enih pa se odpravim. Glede na napoved presenetljivo nič ne piha. Postaja na Švarču sicer pravi 4,5 -6,5m/s, a v Brežicah tega ni videt. Na startu pa je dejansko tako, a zgleda še obvladljivo.


Štart mi v drugo lepo uspe, a pošteno zagrabi šele nekje nad hišo. Ne vem zagotovo, kaj je termika in kaj veter, a trese pošteno. Držim se bolj zunaj, a med šraufanjem me nese nazaj. Se ne pritožujem, le da gre gor. Kaj zdaj? Pobral sem se, vleče zahodnik s malo juga. Idealno bi bilo z vetrom, a to je popolni zajeb z logistiko, saj moram biti prav čas doma. Sklenem, da grem na Bohor, pa na njem zahodno kolikor bo šlo v veter, nato pa se pustim odpihnit nazaj do bližine avta.
Na dobrih 1,3  ne najdem več stebra, pa pogasiram na Bohor. V tistem pa odleti desno vpetje gasa. Bemusunce! Obrnem v veter in se mučim z eno roko lovit coto, z drugo pa vpenjat gas. Ko mi to le uspe, sem že kar nizko nad Reštanjem. Upam na kak steber na grebenu Šedma in dobim ga šele na povratku s konca grebena. Tokrat mi gre na dobrega 1k, več pa ne znam izmolzt. Vržem se čez dolino na pobočje Bohorja, a gre le dol, naprej pa pod 20km/h. Malo preračunavam, za katerim grebenom pi lahko našel kak vzgornik, a ko se tako med guncanjem in propadanjem komaj prebijam naprej, sklenem, da mi tega ni treba počet. Šedem ni več dosegljiv, zato si izberem največji travnik pod seboj in v upanju, da se ne bo izza kakega vogala prikotalil kak hud rotor. Vse je bilo v redu in skoraj navpično sem mehko pristal sredi travnika, mimo katerega hodimo na Bohor.
Olajšanje in razmislek, kako nazaj...

(Pohodni del iz Garmin.connect)
Na Bohorju me je veter čisto ustavil, zato sem se odločil tam pristat, dokler to lahko še naredim v obvladljivih razmerah. Ob tej odločitvi sem si že ogledal cesto po pobočju Bohorja, po kateri bi se vrnil na Švarč.
Ko pospravim in se odpravim, pogledam na google maps, če tam predlaga kakšno pešpot in koliko časa naj bi mi vzelo. Gugl predlaga dve poti in nobena ni moja. Hoče dve uri hoje. Jebote! Malo se začenjam negodovati nad samim seboj, da nisem takoj poklical deda, pa bi bil zdaj že rešen.
Ker si ne zaupam povsem, namesto svoji izbrani, sledim guglovi krajši poti. Ta me vodi v dolino, pa nazaj na drug breg in tam okoli ene grape do Švarča. Ok, po neki poti je pač treba it.
Kmalu se pojavijo prve težave, ko poti ni ali pa jo enostavno zmanjka. Ko na dvorišču ene hiše iščem pot, dobim še pit in vodo za seboj. Možak mi pokaže pot, ki pa ponikne takoj, ko na prvem razcepu neprevidno zavijem. Tako se prebijam skozi džunglo še preden pridem do doline. Naprej stavim le na poti, a me že kmalu zavede, ko sledim asfaltu namesto zaprti gozdni stezi v Reštanj. Asfalt gre do hiše za vogalom, pešpot pa kmalu izgine in spet rinem po hosti, tokrat v breg. Naprej se držim ceste, po kateri pridem do osamele hiše, kjer poprosim za vodo, ki jo seveda dobim še z dvema špricerjema za povrh. Bližnjice do Švarča ni, pravita možaka, najbolje je po cesti na Ravni log in mimo Jošta dol na Švarč. Ok.

Problem je, ker se cesta krepko postavi pokonci., zato se ob prvem odcepu spravim na gozdno cesto, ki bi me morala pripeljat počez do Švarča.
Seveda tudi te zmanjka. Guglovo navigacijo sem že zdavnaj izklopil in se poskušam le še orientirat po zemljevidih, pa še to me ne gre najbolje od rok. V svoj zagovor naj povem, da ni enostavno na telefonu, ki je moker o švica, na katerega kaplja švic, medtem ko mu s prepotenimi rokami skušat dopovedat, kaj želiš. Očala so v žepu, saj bi jih pot takoj zalil. Ko gledam nazaj, glede na okoliščine nisem velikokrat zabluzil. Nekajkrat pa sem.

Tako se velik del po brezpotjih prebijem do ceste pod Joštom. Imam namen iti na Švarč s severne strani, a potem nimam več volje iskat prehodov, saj kakšne očitne poti gor ne opazim. Grem po cesti in po dobrih dveh urah in pol le prilezem do avta. Utrujen, a kar zadovoljen.
Seveda planem po vodi, shranjeni v avtu, a namesto osvežitve, dobim v plastnki huhano vodo. Potrebujem jo, zato izgine v grlu.
Počitek ni dolg, saj se že mudi domov, zakurblat žar za večeni obisk Škrlecev.
Noga s šivom (varno povita) je pot presenetljivo prenesla brez pripomb (je pa zato v ponedeljek spet zatečena...).

Mitja je dosegel svoje 3k, mi smo pa tudi odpiknikrali svoje na domači terasi.

Po takem dnevu je vedno bolj vabljiva misel na kakšno lažjo opremo. Težko je 25 kilskega prasca vlačit po grapah dol pa gor....

Orešje, 17,7.2019, Vzhodnoligaška veselica

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2279801/

https://photos.app.goo.gl/8ugH3sH8sbzFm4seA


Za torek je bil napovedan bombastičen dan in pravi zagnanci so ga čakali na Lisci (no, nekateri tudi na Ivki). Na Lisci so ga dočakali šele pozno popoldan za lepo kruzanje tam okoli. A Mitji ni bilo dovolj in že zvečer kliče z ugotovitvijo, da bo sreda prava za Orešje. Irena in Lenart naj bi šla na Brezje (=dobro letenje), sam pa lahko grem kakšno urco prej s šihta.
Mama in sin ne gresta na Brezje, a Mitja vseeno pride ob 16h pome v Sela. Beli pelje s pristanka gor, kjer je že Toni in Janez, ki je prisopihal peš od hiše na sedlu. Malo kasneje pride še Ivan, fant s hrvaške strani.
Prvi odleti Janez, potem Mitja, ki ga spet vetrovi nekaj dražijo, da večkrat ponovi vajo, tako kot jaz malo za njim. Medtem se spravi v zrak še Andrej, Toni pa gre malo kasneje, kot ponavadi.

V zraku milina, vožnja na veter. Mitja hitro pofočka zahodni del brega nad gradom in zašiba na hrvaško, jaz pa za njem. Poba je prehiter zame, tako da na koncu po olc opraviva (skoraj) isto, vendar je kolega precej hitrejši. Lepa vaja potrpežljivosti, pobiranja na vetru in nevidna interna tekma, kdo bo bolj raztegnil. Mlajši kolega si je upal dlje na hrvaško in upravičeno "zmagal" ter šel pristat.
Ko naklepljem svoji dve uri, se odpravim proti pristanku in vidim, da tam ni ne kolega, ne njegovega avta. Malo povprašam, pa nihšče ne ve kaj je z njim. Takoj po pristanku pa ga vidim, kako se pripelje nazaj in veselo razstavi mrzel sikspek. Se ga bil bolj vesel, kot roja komarjev, ki so strašili tam okoli.
S pivcem podraži še leteče prijatelje, ki se hitro odzovejo in v nekaj minutah so vsi pri pivu. Mitja jih odpelje gor po avte, potem pa se dobimo še na Bizeljskem, kjer Janez da za rundo, saj je po dvajsetih letih letenja le opravil še izpit.

Bizeljsko se je spet izkazalo.

Veternik, 14.7.2019, rojstnodnevna zabava

7http://xcglobe.com/flights#show-flight/2278773/

Rojstni dan pade na nedeljo. Lovro je na Norveškem, Lena v Kranjski gori. Z Ireno namerava vikend preživet ali v Posočju z letenjem ali part pa na morju, če nd bo letljivo, rojstnodnevni piknik pa v ponedeljek. A dogodki in vreme so ubrali svojo pot.
Polomljeno kosilnico lahko popravim šele v soboto, ko se lotim še ograje okoli pečenjare, na pol postavljena kuhinja v PP75 pa mi vzame ponedeljek.
Vikend izlet se tako skrči na nedeljo, pa še ta je na majavih temeljih, saj vreme ne sodeluje, ker pa je ponedeljek zaseden, vseeno povabim sorodstvo za nedeljo popoldan. Irena naredi torto, plan pa je, da greva vmes na Veternik, kjer odletim v dolino, potem pa skupaj  na kosilo, zvečer pa druženje na terasi.
Ko je treba it, Ireni ni. Po drugi strani pa se Gabi in Wosa prijavljata za en let s hojo nazaj. Ok, pa se tako pokombiniramo.
Irena ostane doma,sam grem po Gabija, Woso najdeva na startu.
V Brežicah in v Krškem kar lepo piha nek sever, oblačnost je še zmerna. Wosa pove, da gor na trenutke kar močno piha. Ta veter mi ni všeč. Vseeno se pripravimo, gledamo mastne baze nad nami in sklenemo, da navijemo do nje. 

Gabi v občutnem vetru spretno obvladuje krilo in odleti, vendar se odpelje naravnost ven. Tuliva za njim, da si je pozabil zapet en gas, sam pa jasneje pove, da je imel tudi zavozlano eno komando, zato se ni takoj naslonil na breg.
Naslednji se pripravim jaz, a veter čisto spusti, da mi še cote ne razgrne. Ko se le skobalim v zrak, grem tudi naravnost ven, stran od brega. Samo tonem vse do brega nad mestom, ko začne dvigovat. V glavi sem imel le veter in obete neviht, ki so se mi prikazovale iz nakuhanih črnin vse naokoli. Umikal sem se nad dolino, a dviganje ni popuščalo. Čudno. V normalnih okoliščinah bi to bila sladica dneva, tokrat pa sem se počutil prav nelagodno. V glavi se mi je valjal članek iz zadnjega Ikarja, ki opisuje neprijetne situacije ko se kje v bližini ali v adljavi ulije. Gabi je bil že zdavnaj na tleh, Wosa pa se je sukal tam nekje okoli mene in tudi pobiral. Skupaj sva se premaknila stran od oblaka na vzhodno stran Kozjega in u izi odšpiralala do tal.
Ob pristanku sem se počutil olajšano, da me ni kam posesalo ali odpihnilo. Čeprav zdaj, na tleh, ni zgledalo več tako hudo.

Pospravimo (ha, wosa ima težave s svojo novo sigmico, saj (še) nima izipak vreče (kondoma) in mu frišna cota beži na vse konce).

Z Gabijem se dobimo v enem bifejčku, in zalijemo skokec. Po Gabijevo bi z Woso lahko navila in se z vetrom spustila proti Orešju. Hja, mogoče res, ampak v zraku sem imel čisto druge filme v glavi. Po pivu  se je namesto nevihte naredil lep dan. Ajebigasad.

Zagrizemo v breg in po dobri uri smo gor. Spucani teleščki. Wosa pokaže zame novo pot, da ni treba grist v najhujši breg pod startom. Gabi se vrne z Woso,jaz grem lahko direktno v  Brežice, kjer pri Vimpolšku še prevzamem narezek za zvečer, pa domov. Imava še dobro uro in pol časa, da nekaj pojeva, sam skočim pod tuš. Tako naspidiran skačem po galeriji, pa me le zmotijo odprta vrata na podstrešje in jih zaprem, pri tem pa se slika, pritrjena na  stropna vrata, odloči zapustit svoje mesto. Pristane na moji desni nogi, ki je lepo prešpikana s steklom. Irena se je razburjala nad mojo nerodnostjo vse dokler ji nisem omenil urgence in je prisla pogledat situacijo. Samo steklo in moja noga v mlaki krvi. Ok, zadevo sem si splahnil in povil pa hop na urgenco, kjer sem bil zelo na hitro pošit in odpuščen. Kosilo je propadlo, časa je ostalo le še za kebab za domov. Tam pojem prvo hrano danes, ko pridejo prvi obiskovalci. 

Prijetno druženje na terasi se zavleče pod noč.