Orešje, 30.6.2019, Večerna, na hitro

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2272994/

Vroča nedelja po dveh večerih na Brežice Moje Mesto in gostovanju Lovrovih kolegov. Popoldan z Lenartom delava na ograji pečenjare, ko se zatakne in je potreben premislek. Takrat enkrat Beli objavi alarm za večerno in me še pobeza. Ni kaj treba je it. 18:40 iz hiše, 19:00 na štartu, 19:10 start. Ok malo je bilo treba popravljat, tako da sem bil v zraku pet minut kasneje, a vseeno: pol ure od hiše do lufta. Res luksuz. V zraku le v majčki in spidu, nič hladno.
Beli in še nekdo (Toni?) s paramotorjem jadrata, ko se precej nerodno spravim v zrak. Greben drži, sledi malo drajsanja na vetru sem pa tja, po povratku s Hrvaške sem prenizek za pobrat, pa tudi sicer je dovolj.
Lep pristanek, zlaganje med komarji. Gor naju z Belim pelje nek mlad fant s hrvaške, pivu se odpovem in odšibam domov.
Kratko in sladko.

Lovro se je medtem vrnil s kopanja in že odšel v Lj.

Vetrenik, 25.6.2019, Športni dan z Mitjem

http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2270766/

Za praznik se obeta soliden letalni dan. Severovzhodnik kar ponuja Veternik. Kondorji (no, Marko in Drago) se odpravljajo na Lisco, a z Mitjem se odločiva za Veternik. Njemu je opcija tudi Ivanščica, a oceni, da razmere le niso tako obetavne, da bi se splačalo dan porabit za vožnjo v nepopisno gnečo na hribu, ki gosti HR državno prvenstvo. Lisca je tudi čisto legitimna tarča, a nič bolj kot Veternik, ki mi je (malo zanemarjen) bolj pri roki.
Dogovoriva se, da greva z enim avtom (pelje on), pa peš gor, če scuriva, da bo vsaj nekaj od dneva, če se pa odleti, pa bova že sproti reševala zadevo.
Na startu sva po načrtu že ob enih, kaže lepo, vleče gor, baze se kuhajo, tu pa tam tudi kak ptič posuče. Mitji se mudi, meni malo manj, a se kar hitro spraviva v zrak. Pobereva se malo, premalo za naprej in luštnega je kmalu konec. Kasneje ugotavljava, da bi res morda bilo bolje še malo počakat, saj se je dan še razvil, ptiči pa so tudi pojadrali.
Sledi sladica dneva - pohod nazaj na start. Gre kar lepo, le vode nama manjka. Kolega se nekaj pritožuje (a je hibovec, pa ni krize, le neudobno mu je) in na sredi si privoščiva dolg počitek (za ogled, kaj se je danes odletelo), potem pa nadaljujeva malo naokoli, da se izogneva najbolj strmega in osončenega dela, do avta. Vmes Mitja gobari (le na ogled), paseva se na gozdnih jagodah in kramljava. Ko greva mimo nekega čebelnjaka, se mi ena živalca zaplete v buf in me vseka v glavo - malo boli, a ni hudega. Na vrhu zadovoljna.

Flyme seveda spet ni zabeležil hoje (le zadnjo četrtino), a trek kasneje snamem z urce.

Vse je ok, le žejna sva kot sahara. Zdrživa do Podsrede, kjer zeksava liter in pol limonade preden si privoščiva zasluženo pivo. Zatem se dobiva še z Belim na Bizeljskem, kjer potrdimo dan, ki se izkaže, da ni bil ravno Big day. Marko in Drago sta nekaj, a ne veliko izmolzla iz Lisce, na Ivki pa tudi ni bilo nekih presežkov (z nekaj izjemami...).
Skratka - Veternik je bil kar dobra določitev.

Okoli 400 višincev (380 po xcglobe), pa uro dvajset grizenja kolen. Švic'n'roll.

Švarč, 20.6.2019, Naskok na rekord ni uspel, a nič žalosten

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2268516/

https://photos.app.goo.gl/npCFE9fmPg2LpHuq7

Četrtek je zadnji dan nenačrtovanega dopusta. Kaže delno obetavno (menda z zmernim JZ), a sredi tedna si ne obetam družbe in niti ne načrtujem kaj določenega, morda skok s Švarča popoldan, saj bi rad izkoristil še zadnji dan dopusta. Doma pospravljam za beljenjem, ko Gabi ob pol poldne prijavi Švarč. Čez eno uro. Hm? Ok. Lenart ima opravke v KK, pa se dogovoriva, da me zategne na Švarč in kasneje pride iskat. Vmes se prijavi še Wosa. Z (mojo dvajsetminuno) zamudo se dobimo pri kapelici in Lenart nas zategne gor, spodaj ostaneta še dva avta. Kolega sicer malo godrnjata in me zbadata, a ni hudega. Tako ali tako ne računam na drugega kot na eno ali dve curaži, kot ponavadi v takih pregretih razmerah. Gabi mi vrne, naj govorim zase, saj da gre on letet. Ok, da bi le bilo tako.
V tistem na livetrack-u vidimo, da sta Marko in Drago štartala na Lisci, ter da lepo navijata. Drago leti proti nam. Pogledamo gor in res ga vidimo, kako visooooko leti proti Veterniku. Gabi godrnja, da se je z obema sinoči pogovarjal, pa nihče ni omenil, da se gre danes na Lisco. No, mi smo se pa zmenili pred dobro uro in pol.

Mlajša dva se hitro pripravita, medtem ko pa sam še tuhtam, kaj sploh oblečt, saj je vroče za popizdit. Gabi oceni, da tudi zgoraj ne more biti pretirano mrzlo in gre le v majici in spidu. Sam si navlečem tri majice, pa spid za povrh, jakno pa pustim v zicu. Uporabim nove rokavice, ki sem jih kupil v Merkurju med nakupi za beljenje. Delovne, a za poletno letenje bodo boljše od debelih neoprenskih.

Prvi odleti Wosa in ponikne, Gabi gre pogumno za njim, a ga izgubim izpred oči. Potem pa... klasika. Crkne še tista zadnja sapica, ki bi pomagala vsaj padalo razgrnit. Pod oblaki vidim Dragota, ki se že vrača proti zahodu. Pod majicami vse teče z mene. Coto moram pomolzti in odnesti nazaj gor, ko le malo povleče, da jo lahko razgrnem in sapico takoj porabim za vzlet. Jebiga, vsaj v luft sem se spravil.
Nizko nad hosto mi le malo zagrabi, na vogalu celo malo gor vzame, obrnem in sem v dviganju. Uuu, nad greben gre! Prijatelja sta že oba spodaj pri avtu, meni pa še kar gre gor, direkt v bazo. Zberem vso voljo, da steber zapustim še preden ga zmanjka in predvsem preden poniknem v bazo. Nosi me proti zahodu in jasno, temu sledim.

Žal mi je za kolega, a verjamem, da bo po Švarčevsko šlo v drugo ali v tretje. Meni se zabliskajo poredne misli. Je danes dan za nov rekord Švarča? Nikoli ne bom izvedel, če ne poskusim. Zadnjič ga je Gabi naredil, ko je obrnil Lisco, pa potem še Koprivnico. Torej moram danes vsaj na Kozje, pa potem čim dlje nazaj, pa da vidimo...
Lepa dviganja, surfanje po robovih baz, razgledi na oblake pod seboj (nerealizirana že prej zamišljena slika ...). Gasiram in opazujem Dragota, ki se tokrat niiizko pajsa na nekem bregu pod Bohorjem. Upam, da se izvleče.

V dobre pol ure sem že pred Lisco, kjer takoj poberem še pred grebenom. Kozje je v dosegu, pogledujem proti Kumu. Ne, danes ne, oblaki buhtijo, lahko se pokrije, cilj pa je priti nazaj. Na poti na Kozje vidim Dragota, ki se je očitno hitro vrnil med žive, kako ga kar v ravnem letu nad Radežem lepo dviguje. Porinem nad Kozje in (kot vidim kasneje, prehitro) obrnem. Nad Radežem dva ptiča markirata dviganje, spustim se tja ter popravim višino, da je je dovolj za v veter do Lisce. Pol naloge je že opravljene, si mislim. Spet poiščem Dragota, ki leti proti Maliču. No, tudi to bi bila danes možnost, a bi zaradi zemeljskih zadev zapletlo logistiko. Drugič.

Lisco priklopim še z udobno višino in se zapeljem po grebenu poiskat steber. A ga ni. Ni in ni in ni.
Sledi skoraj polurna kalvarija drgnjenja grebena Lisce, potem se bolj iz obupa kot obeta vržem na Ješivec in na pol pomirjen, ker imam obljubljeno pobiranje rinem naprej proti Rudeniku, kjer si obetam tistih 1,6k za preskok na južno pobočje Bohorja. Obiram krošnje in se šlepam na ptiče, da se privlečem do Rudenika. Tam ni ne za scuret, ne za pobrat. Spet se pajsam s ptiči in po pol ure le splezam nad vrh, kaj več pa ne gre. Vmes se je nebo zabaslo in upanje na še kakšno vrtenje je splahnelo proti ničli. Vrnem se proti Lisci in upam, da se bom z vetrom privlekel do Radeč. Vmes me nizko preleti Herkules pa en Pilatus. Jebemtisunce! Četrtek popoldan je, ko se armejci igrajo!

Preko Ješivca se privlečem nazaj na Lisco, ki mi da "carskih" 1,2k. Gledam Radeče, ki so v temi. Slabo vidim, a ne izključujem, da je celo dež. Višina mi zadostuje, da se privlečem vsaj malo bližje rešitelju in vržem se čez Metni vrh. Na Podvrhu začuda še popravim za nekaj metrov in podaljšujem kolikor se le da.
Pristanem na enem kuclju, malo nerodno v izogibanju ograji, a v redu. Huh! Lepa avanturca je nastala iz tega skokca. Skoraj tri urce.

Telefoniade. Lenart je vse opravil in pelje Hanno nazaj v KK in ve kje sem, je spremljal na lajvtreku. Pošljem mu lokacijo, kjer ga mislim počakat in se pakiram, pa sta otroka tam, še preden sem končal.
Lenart nas odpelje, Hanno domov, naju pa tudi domov, v Sela.
Oba sva zadovoljna, saj je končno izpolnil obljubo iz časov, ko je delal vozniški izpit, da me pelje letet in me potem pobere. Upam, da še kdaj.


WU-sporočilo Gabiju:
Žal mi je, da vama danes ni uspelo. Ko sem ostal sam gor je čisto crknilo, da cote še razgrnit nisem mogel. Ko sem drugič popravljal, je le malo povleklo, pa sem se vrgel in je zagrabilo. Sreča neumnega kmeta....

Statistika dopusta, letalno:
6 vzletov, od tega 1 hf
4 različni štarti
115,2 km
6h55 v zraku
+ 2h surfanja na Savi.
+ eno kopanje na morju

Orešje, 12.6.2019, Hajk and half flajt

http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2265989/

https://photos.app.goo.gl/MG9j8zLgXHezwz7z8

(spet nisem zapisal pravi čas, pa sem vmes pol pozabil...)
V glavnem se kuha, pa popoldanske nevihte. Beli že v torek vabi na Orešje, a nevihta naredi svoje. Naslednji dan Andrej spet sklicuje večerno, pa tudi napoved je obetajoč jug in ta me zmehča, da se popoldan odpravim na Bizeljsko. Na poti in spodaj je vse mrtvo, niti sledu od juga. Tako je tudi na startu, sporoča Beli. Zaradi organizacije prevozov se ustavim na pristanku, a se izkaže, da so vsi zaiteresirani že gor. Malo tuhtam in pade odločitev za pohod.
Tokrat nastavim FlyMe, ki ne kaže življenja, imam pa tudi urco.

Kasneje pride info, da gre še nekdo gor, ki me lahko pobere ali pa pelje vsaj nahrbtnik, a sem že v pohodnem razpoloženju in grem raje peš z opremo vred. Pot že poznam in kljub vročini ni tako hudo. Vmes se na nekem dvorišču napojim iz pipe. Selfiram na vsak km, saj ne verjamem tem trekom (a mi je tega treba?).
Skozi strmo hosto prilezem direktno na start, kjer je zbrana že pisana mednarodna druščina. Ob pijači. Mene čaka voda, ki jo zlijem v žejna usta.
Razmere so uborne. Piha nič. ali pa zelo malo v poljubni smeri. Nič od napovedi ne drži. Dobro, jaz sem svoje že opravil, le še odletim nazaj do avta. Samo da se malo ohladim, posušit se itak ne morem...
V brezveteju poskusim odštartat vzvratno, a se izkaže, da je premalo prostora in prepoložno za lovljenje mehke cote. Prekinem, cota pade na gradbišče pod startom in ponovim vajo. Tokrat start naprej. Spet je treba lovit mehko coto, zato se vržem pod breg, a krilo ne zagrabi, zato spodaj lepo podrajsam po tleh in že se vidom v grmovju, ko krilo le zagrabi in nizko preletim krošnje pod startom. Uf, na tesno je šlo. Kaj mi je tega treba? Nizko, a ne kritično se splazim čez vinograde, ter lepo pristanem pri avtu. Pokličem Belega, naj ne pusti nikogar v zrak, saj ni za odstartat.
Še preden pospravim, so že vsi z avti nazaj dol.
Ni kaj, tudi taki dnevi morajo bit. Vidim pa, da je Orešje prav primerno za en tak manjši rekreativni H&F. Še kdaj.

Vinšinska razlika po Garminu je 320m, po XCglobe pa 280m (?)
50 minut hoje.

Lisca, 10.6.2019, ponedeljek za delovno akcijo

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2265322/

https://photos.app.goo.gl/69LsP9jrb69KKpVL9 (vse)

https://photos.app.goo.gl/Cks2ZcPQPhUpFSxX6 (javno)

Že včeraj smo se dogovorili za delovno akcijo danes. Drago s kosilnico, jaz z lakserco, Danilo pa grabi. Zjutraj pokliče še MItja, da se pridružuje akciji. Kondorji se dobimo na Bregu, orodja zbašemo v Dragotov avto in se z dvemi avti spravimo gor.  Po poti mi Mitja razloži svojo avanturo na prvi dan tekme. Sreča, sreča, da se je dobro končalo. Bemti tekme, ki se morajo odviti, pa čeprav ni pogojev....
Gor se se hitro pripavimo in pomečemo v zrak. Mitja takoj, Drago mu sledi, jaz zadnji.
Mitja lepo navije in potegne proti Rudeniku, midva z Dragodotom pa se nekaj pajsava okoli male Lisce. Ne pa ne pobrat. Enkrat grem na Ješivec, pocurim in se privlečem nazaj, drugič navijem na carskih 1,2 in se spustim nad Podgorico, kjer Drago nekaj navija. Tja pridem globoko podnjim in pgloboko pod grebenom, a neletim na nek stebrič in se spajsam gor. Gledam Dragota, ki ga požira in se nizko pod malo Lisco plazi na južni breg. Ajaj. Vseeno me ne prepriča, da ne bi te carske višine porabil za obisk Rudenika. Saj bo vmes kaj dalo, če ne drugega pa ta steber. Nič ni dalo in tudi ko se privlečem nazaj do skale, kjer so mi prej ptiči pokazali steber, n i nič. Prakam in odcurim proti dolini. Nad neko cerkvico še dela neka nulca, ampak postajaja vedno bolj negativna, zato sledi spust v dolino.
Med matranjem vidim Mitja nad grebenom Lisce, pristaneva skoraj istočasno, on gor, jaz dol. Dragu ni uspel top landing in pride z Brega pome. Vmes nas niiiizko preleti ena nadova velika leteča mrcina.
Ko prideva gor, je Mitja že pokosil pol vzletišča. Po pivu se Mitja poslovi, mdva pa nadaljujeva delo. Medtem pride gor še Mirko in pograbi edine grablje, kasneje pa ga zamenja Leon. Delamo, dokler mi laserica ne zataji zaradi pregretja. Ko pride še Danilo, je delo v glavnem že končano. Ker je ponedeljek, je dom zaprt, zato ni nič z zaključnim pivom, ampak se lepo razidemo; eni v zrak, drugi v dolino pa domov.

Dan rešen.

Lisca, 9.6.2019, nedelja za nedeljske pilote

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2264530/


Kondorjeva dirkalna ekipa je napaljena za vikend dirko na Štajerskem, na Konjiški gori. Po eni strani me vleče, po drugi pa ne. Irena si želi nekam na izlet, ko gre Lenart v soboto vejkat, Lovro ostaja v LJ. Dirka sicer je, a tudi ko si soproga premisli glede izleta, ne razmišljam več o tekmi. Seveda pa gledam vreme. Napoved je ok, le višje precej piha zahodnik. Sklepam, da to v nobenem primeru ne bi bilo zame. Kot se je izkazalo, tudi tekmovalcem ni bilo prebavljivo, saj jih kar nekaj niti odletelo ni, ostali pa so v veliki večini pocurili po južnih obronkih hriba. Mitja je šel v zrak in pristal na hribu. Trek izgleda ok, sam pa pove, da je fasal fontalc 10m nad tlemi in cepnil na njivo. Z njim je vse ok, ni pa veliko manjkalo, da ne bi bilo. Matej in Gabi gresta v dolino s kombijem.

Napoved za nedeljo je bila veterno precej bolj pohlevna, kar me zvabi na Lisco. Od Kondorjev gresta še Marko pa Drago, Niko pride kasneje. Danes jaz peljem gor.
Na startu je vse polno pilotov, pretežno iz hrvaške. Bolj mi pade v oči, da je trava do kolen. Malo se menimo, daj bi bilo za odletet. Gorenjska? Marko pravi, da danes bolj nese na Koroško. Na koncu se poenotimo, da nam povsem zadostuje malo pofurat domače hribčke med Bohorjem in Kumom. Sam imam željo vmes še skočit kam proti Celju. Zrak nas kmalu postavi na realna tla. Drago se na Rudeniku obrne, z Markotom tam nekaj pošraufava na "carskih" 1,4 od koder kolega napade Bohor, jaz pa malo nižje za njim, a kmalu stisneva rep med noge in se vrneva reševat se na dobri stari Rudenik. Markotu se vse čas udira, a se rešuje, sam grem bolj konzervativno in poskušam ostati nad grebenom. Nad Lovrencom imam še 1,2k, ko Marko curi pod Kozjekom in se rešuje na Čelovnik, kamor grem tudi sam. No, od tam naprej le še toneva in pristaneva v Radečah, jaz po kratki vmesni postaji na Svinjski. Vmes opazujem Dragota, ki se je na Svinjski dejansko pobral. Evo, pa bo vsaj en prišel na Kum, si mislim. Izkaže se, da se mu je udrlo na Križah in je pristal v dolini. Ok, dan je rešen, čeprav se vsi čudimo, kako ni veliko delalo tako kot ponavadi. Štafetno smo se podali po avte in vsi trije pristali na Lisci, kjer je bilo še vedno živo. Prisedemo k Metuljem, Lojz da za rundo. Vmes prisopiha gor še Niko. Danilo se ponudi, da naslednji dan pride pomagat kosit, Marko pa mu spusti avto, da lahko odleti. Doma zamudim Lenarta, ki se je že vrnil v LJ.

Kilavo letenje, a dobra družba.

Vzporednice.
Naša trojica drugi task odstarta, a ga v dirkalni vnemi vsak zase predčasno zaključijo. Vseeno Mitja in Matej vsak v svoji kategoriji (padala) osvojita podium z lepima pokaloma.
Zvečer me vrže trek Zagrebčana, ki je najprej v nedogled cincal na startu (no, nekaj tega upravičeno), nato pa eno uro drgnil greben Lisce in se, ko je navil na 1,4k nad startom (ko sva z Markotom rinila na Bohor), odpeljal z vetrom proti Rimskim in po treh urah pristal za Dravogradom, v Avstriji. Pa le ni bil tako kilav dan.

Ivanščica, 3.6.2019, pod vodenkami

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2262506/

https://photos.app.goo.gl/Cf9N1uUHjWJgxPgj6



Vse se, kot vedno, začne na šihtu. Rutinska prošnja za prestavitev neizkoriščenega lanskega dopusta na pozneje je letos zavrnjena, zato oddam zahtevek za dopust in ga čez nekaj minut dobim odobrenega. Doslej pa se je tako mudilo s projektom?! Tako malo zmeden nad novonastalim stanjem dobim v nedeljo zvečer Markov klic, če kaj bolj natančno poznam omejitve zračnega prostora zaradi natovskih igric ta teden, saj bi z Dragom v ponedeljek šla malo na Malič. Pa bi šel še jaz. Kasneje pokliče Drago, naj hitro povem, če grem na Ivanščico. ?!? Ok, grem. Gledam vreme, pa je kar razpihano, ampak če znalci tako pravijo....

Zjutraj se ob 7:45 v Dobovi vkrcam na vlak za Dunaj. Komaj ga ujamem. Potem čakam pol ure in sedem policajskih pregledov, da se sploh premaknemo, da mi kondukterka potem pove, da ta vlak sploh ne stoji v Zidanem mostu, kjer sem dogovorjen z Dragotom. Dogovoriva se za karto iz KK do Laškega, pa sem približno na istem. V Laškem me po eni hitri kavi pobereta Franček in Drago in na zbirnem mestu smo minuto pred Erzotovim kombijem kjer so že Turčin, Planinšek, Zagorc, Gaborovič, Erzo pa Zdene Šmauc kot šofer.
Plani so na krilih zadnje Ivke strašni, stiska zaradi natovskih zapor pa tudi. Pot na jug, z vetrom proti Karlovcu nikomur, razen meni, ne diši.  Vmes poberemo še Mihina.
Gor lepo vleče sever, baze se kuhajo, mi pa se kar hitro pripravimo. Na koncu se Erzo kot vodja poti odloči, da se gre proti Celju. Bočno na veter nekam proti stotici, ki mora pasti. Melanholično se prepustim odločitvi, ampak nekje v sebi vem, da če se pustim odpihnit na jug, lahko odpovem pobiranje in odštopam do doma.
Pomečemo se v zrak. Jaz zadnji, ko je gor že druga runda - menda lokalci.
Kljub lepim bazam se le nekaj pajsamo okoli starta, ne vidim nikogar, da bi ga res vzelo gor. Ko le zapnem nek steber, na koncu malo trd bežim izpod baze. Sicer vidim, da se jih je nekaj vrglo proti jugu, a sam se držim dogovora in po grebenu rinem proti zahodu. Curim, za menoj gre še nekdo s pikom, a se gre reševat ven, na sever in se nekaj pobira, sam pa dobim le nek polovičen steber, da se bolj iz nuje, kot namerno spustim z vetrom proti jugu. Nizko nad podnom ne dobim ničesar več in gladko scurim.
Ah... 

Ko se javim Zdenetu, izvem da nisem edini na tleh. Kmalu se razve, da nas je večina pocurila z Erzom na čelu.
Sledi logistika. Sam štopam proti Krapini, saj nameravam domov, a ko dobim štop, se oglasi Erzo, da se gre še enkrat. Izstopim in počakam na kombi, ki pobira scurjene. Drago, Zoran in Boštjan so še živi. Sledi reli na start in v trenutku, ko parkiramo, padejo prve kaplje dežja. Kmalu se ulije. Po dežju Erzo ihtavo pograbi rukzak in v tistem trenutku še zagrmi. Nahrbtnik odleti po tleh.
Po nekaj cincanja in zijanja v zavese dežja okoli se le odločimo, da se nas nekaj pomeče dol.
S Frančekom pristaneva v Lepoglavi na fuzbal placu in kmalu naju poberejo. Dolgo iščemo Erza, ki ga najdemo na nekem dvorišču s špricerjem v roki. Prijazni gospodar nas povabi na gemišt, kar ne smemo zavrnit. Zahvalimo se in gremo še po ostale. Ponovimo nekaj zdaj že znanih poti in nekaj novih. Drago je v bifeju, Zoran na pokopališču in Boštjan tudi v gostilnici v Imenem, kjer se razidemo. Poslovim se od kameradov in 20€ za potovanje.
Štopam in kličem Robeka, ki ne more, ampak vseeno malo polepetava, Beli pa je potem pripravljen priti pome. Pride, preden dobim kak drug štop. S težkim srcem pokličem Ireno, če lahko pride naproti, saj ne bi rad Belega preveč šetal. Najprej ni za, a ko sva že mimo Bizeljskega, se spet oglasi, da prihaja pome. Presedem v Župelevcu, zahvalim se Andreju in odpeljeva se direktno Budičem na ribe, kamor prispeva okoli 21h. Sva lepo pogoščena. Kot vedno.

Letenje ni bilo bogvekaj, celodnevni izlet pa še kar... 

Še zgodba, ki jo o tem dnevu pove Zoran Gaborovič:

https://klv.si/190603-ivanscica-p2535-144711/