http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&1917106
https://goo.gl/photos/vXPVb1FVtoR1KYmj8
https://www.facebook.com/Mountain-Wake-Jam-543506332373389/
Konec avgusta je že tradicionalno rezerviran za vejkarsko veselico na vrhu gore. Letos Lovra (spet?) ni bilo poleg (tik pred izpitom, Družina), je pa zato šla hribe in sina pogledat Irena. Lenart je šel že dan prej v Lj do Darkota, s katerim sta šla skupaj na Krvavec, midva z Ireno pa sva prišla malo za njima. Letos je bilo prav udobno, saj je bil omogočen prevoz s sedežnico prav do vrha.
Vejkanje je bilo dramatično za Lenarta in Darkota. Oba sta dala vse od sebe ampak Darkotu se žal ni čisto izšlo, Lenartu pa na tričert. 540 je sfural uizi, 720 pa je ruknil, čeprav ga je nekaj dni prej na fwp že lepo obrnil. Vse to je lenarti na koncu zadostovalo za 3. mesto in prvo denarno nagrado - 200€ (150 neto). Ouje!
Irena se je po tekmi sprehodila dol do gondole, vejkarja sta šla dol zase, sam pa sem razgrnil coto in se v skoraj brezveterju spustil proti Ambrožu. Tam je na 1,2k le začelo nekaj držati, tako da sem lahko še malo povrtaval s turisti, ki so startali z Ambroža. Pobrat se ni dalo (saj so bili višje od mene, ampak ne tako zelo), pa sem oddrsel proti Števanji gori, obrnil cerkvico, pa nazaj proti pristanku. Vmes je hotelo še nekaj prijeti, malo nežnega povrtavanja, pa hop na grajca, ki sem ga pa priklopil prenizko, da bi mi še tam kaj dalo. Pristanek, klepet med zlaganjem in že sta bila pri meni Irena in Lenart.
Mislim, da smo v Lj pobrali še Lovrija in skupaj kosili.
sobota, 27. avgust 2016
sobota, 20. avgust 2016
XC Golte, 20.8.2016
http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&1913901&map
Poletje se izteka, želja po letenju ne popušča, volja v družini ostaja. Vsako leto se dogaja veselica XC Golte in vsako leto se najde razlog, da ne grem v Mozirje. Letos pa je, tako kot še marsikaj, malo drugače. Z Ireno si narediva izlet na Štrajersko, na Golte v oblakih, na hike and fly. Irena hike, jaz pa fly.
Na vrhu je megla, ki se noče pa noče razkadit. Tapkamo okoli in čvekamo, predvsem z Dragotom, ki je polovica delegacije Kondorjev pri Skyevcih. Tam okoli pol dveh prvi začnejo startat. Eni na eno (V), drugi na drugo (Z) stran. Povsod občasno malo povleče gor, smo pa še vedno v megli. Z Dragotom se zrihtava in odletiva na V. On starta vzvratno, pa ima kar težave tečt rikverc z vrečo pod nogami, zato se odločim potegnit naprej, kar se lepo obnese. V zraku najprej skrožim malo ven od hriba nato pa ... kam? Prvič sem tukaj, pa še vse je v megli. Grem desno na Z, za nekom, ki slučajno leti pred menoj. Izkaže se, da dan dela, spajsam se na rob baze in uživam. Grem še na SV, spet bežim izpod baze in se odpravim v smeri Koroške, a kmalu zgasnem nazaj, saj pred menoj ni nobene sonde, na poti pa tudi ne zagrabi nič. Na pobočji Golt se pajsam s podna in grem nazaj na JV, kjer scurim in v zadnji šansi podrajsam en grebenček, ki me vzame gor, da lahko preskočim dolino proti Gornjemu gradu. Na drugi strani vidim nekoga, ki povrtava en hribček, ki se mi zdi čisto primeren za pobiranje. Ko pridem tja, praskam po bregu, a samo tonem. Nič mi ni jasno. Eni prtiči mi prinesejo nekaj upanja, a se izkaže za, recimo neutemeljeno. Kakorkoli že, imel sem dovolj časa, da sem si izbral strateški pristanek v bližini sence in ceste. Po pristanku opazim, da je še boljša senca za bližnjo bencinsko pumpo, kjer se namestim za pospravljanje. Slišim se z Ireno, ki je tudi na poti dol do avta in ji sporočim svojo lokacijo. Malo pipkam po Oudieu, prijavim let, podražim vzhodnoligaše, se ofrišam z vodo in mimogrede še kupim multifuncijko žepno orodje ter se spravim zlagat coto, ko se že pripelje Irena. Ali sem jaz na sloumoušn, ali pa je žena na fastforvard. Ali pa oboje. Malo s slabo vestjo zaradi počasnosti pospešeno spakiram.
Sledi zaključni piknik, ki ga najdeva le s težavo, saj je kamp res dobro skrit. Vzdušje je pravo, čevapi pa okusni, runde padajo, da je že nevarno, zato se posloviva, saj imava še en načrt za danes.
Odpeljeva se v Topolščico in si privoščiva sproščujoče čofotanje v tamkajšnjih temah.
Domov prideva pozno, a zadovoljna. Dober dan.
Poletje se izteka, želja po letenju ne popušča, volja v družini ostaja. Vsako leto se dogaja veselica XC Golte in vsako leto se najde razlog, da ne grem v Mozirje. Letos pa je, tako kot še marsikaj, malo drugače. Z Ireno si narediva izlet na Štrajersko, na Golte v oblakih, na hike and fly. Irena hike, jaz pa fly.
Na vrhu je megla, ki se noče pa noče razkadit. Tapkamo okoli in čvekamo, predvsem z Dragotom, ki je polovica delegacije Kondorjev pri Skyevcih. Tam okoli pol dveh prvi začnejo startat. Eni na eno (V), drugi na drugo (Z) stran. Povsod občasno malo povleče gor, smo pa še vedno v megli. Z Dragotom se zrihtava in odletiva na V. On starta vzvratno, pa ima kar težave tečt rikverc z vrečo pod nogami, zato se odločim potegnit naprej, kar se lepo obnese. V zraku najprej skrožim malo ven od hriba nato pa ... kam? Prvič sem tukaj, pa še vse je v megli. Grem desno na Z, za nekom, ki slučajno leti pred menoj. Izkaže se, da dan dela, spajsam se na rob baze in uživam. Grem še na SV, spet bežim izpod baze in se odpravim v smeri Koroške, a kmalu zgasnem nazaj, saj pred menoj ni nobene sonde, na poti pa tudi ne zagrabi nič. Na pobočji Golt se pajsam s podna in grem nazaj na JV, kjer scurim in v zadnji šansi podrajsam en grebenček, ki me vzame gor, da lahko preskočim dolino proti Gornjemu gradu. Na drugi strani vidim nekoga, ki povrtava en hribček, ki se mi zdi čisto primeren za pobiranje. Ko pridem tja, praskam po bregu, a samo tonem. Nič mi ni jasno. Eni prtiči mi prinesejo nekaj upanja, a se izkaže za, recimo neutemeljeno. Kakorkoli že, imel sem dovolj časa, da sem si izbral strateški pristanek v bližini sence in ceste. Po pristanku opazim, da je še boljša senca za bližnjo bencinsko pumpo, kjer se namestim za pospravljanje. Slišim se z Ireno, ki je tudi na poti dol do avta in ji sporočim svojo lokacijo. Malo pipkam po Oudieu, prijavim let, podražim vzhodnoligaše, se ofrišam z vodo in mimogrede še kupim multifuncijko žepno orodje ter se spravim zlagat coto, ko se že pripelje Irena. Ali sem jaz na sloumoušn, ali pa je žena na fastforvard. Ali pa oboje. Malo s slabo vestjo zaradi počasnosti pospešeno spakiram.
Sledi zaključni piknik, ki ga najdeva le s težavo, saj je kamp res dobro skrit. Vzdušje je pravo, čevapi pa okusni, runde padajo, da je že nevarno, zato se posloviva, saj imava še en načrt za danes.
Odpeljeva se v Topolščico in si privoščiva sproščujoče čofotanje v tamkajšnjih temah.
Domov prideva pozno, a zadovoljna. Dober dan.
nedelja, 14. avgust 2016
Posočje, 14.8.2016 - tadolga
http://xcglobe.com/pilots#show-flight/1911037/
Po morju je še ostalo nekaj dopustniškega zanesenjaštva, ki smo ga udejanili s PRVIM izletom s prikolo. Povod je bilo doživeti zipline v Posočju, ki sem ga, med drugim, lani dobil od rodbine Rimc. Lenart se je navdušeno pridružil, Ireni pa se je še kako šlo vsaj med, če že ne na hribe. Odhod je bil špajsen; jaz v petek s prikolo na šiht (še dobro, da je sredi poletja parkirišče na pol prazno), Lenart in Irena pa sta popoldan prispela z vlakom, iz Lj pa potem skupaj na rajžo proti Kobaridu, kamor smo prispeli pozno popoldan. V Lazarju smo kljub rezervaciji komaj še dobili mesto za prikolo, ki je bila postavljena v 10 minutah (Jeeee!).
Sobota je bila posvečena rekreaciji; z Lenartom sva šla na zipline nad Bovcem (doživeti z navdušenim sinom: neprecenljivo), Irena pa na sprehod do Soče. Zatem smo skupaj šli do vznožja Vršiča, od tam pa Lenart s piciklom na prelaz, midva pa peš proti izviru Soče, pa do Kekčeve domačije na pir in nazaj do avta kamor smo prišli vsi trije istočasno. Pa se nismo tako zmenili, saj se sicer ne bi tako dobro izteklo. Proti večeru pa načrti za nedeljo. Evo, majkemi, da sem coto vzel s seboj bolj za vsak slučaj kot z resnim namenom letet, saj to nekako ne spada v družinski izlet. Vseeno je na koncu padla odločitev, da grem naslednji dan na Stol (ker je pač bližje našem kampu kot Kobala), Irena in Lenart pa na izi preživita dan s kakšnim sprehodom in kopanjem v Nadiži. Lenart bi sicer najraje šel direktno nazaj v FWP, ampak starša se nisva dala.
S Klavdijem sem bil dogovorjen v Kobaridu, a sem med odhodom iz kampa povprašal zajetno četico nekaj čakajočih pilotov, če pride Klavdij tudi sem in dobil potrditev. Hitro sem se zmenil, da še mene pobere v kampu in čez nekaj minut sem dobil udoben sedež v terencu, ki je dopolnjeval razrukan kombi, kjer se je stiskala glavnina potnikov na greben Stola. Po dobri urci prijetne vožnje smo prispeli gor (11€ za pilote ZPLS - spodobno).
Časa je bilo še več kot dovolj in privoščil sem si izlet po grebenu z odrešujočim olajšanjem v bližnjem gozdu... Okoli poldneva se je bilo treba počasi pripravit. Oudie se spet nekako ni mogel povezat na LiveTrack, ampak se s tem nisem pretirano ukvarjal, raje sem se osredotočil na za letenje bistvene stvari. Načrt: Gemona - Kobala - Stol. Če bo šlo skozi, zna biti stotica, če bom sedel prej, pa tudi dobro.
Na startu se je naredila gneča, tako da sem v minimalnem vetru komaj prislalomiral do točke, ko me je vzelo gor. V zraku jih je bilo že kar nekaj, večina je sukala nad višino starta. Samozavestno sem začel pobirat, a sem se pri tem večkrat zmedel ob izogibanju kolegom. Nekako se nisem mogel pobrati. Poskusil sem še proti Stolu, ki so ga nekateri že zapuščali proti Italiji, a meni ni dal. Skratka, že na samem začetku sem skoraj surel, ob praskanju meter nad travo že razmišljal, da bi pristal in šel peš nazaj na start, a vseeno vztrajal, dokler se po 50min le nisem prigrebel do približne višine Stola in še sam spizdil proti Italiji. V zraku je bilo toliko ljudi in ptičev, da ni bilo dvomov, kje in kako drži. V vsakem trenutku sta vsaj dva letela nekje spredaj in kazala kaj se dogaja. V glavnem brez vrtenja po grebenu naprej. Tega se spomnim še od zadnjega letenja tukaj - vrtenje ne pomaga - greben drži, vrtenje pa ti jemlje dragocene minute, ki jih potrebuješ, če želiš kaj odletet. Po preletu meje sem bil na neznanem terenu, a sond je bilo v izobilju, pa je kar šlo. Na koncu prvega grebena, ko se pred teboj odpre globoka dolina, me je sicer malo stisnilo (bo šlo čez?), pa sem vseeno malo povrtel, saj nekaj višine pri preskoku že ne more škodit. Čez sem prišel lepo, na drugi strani začel praskat ob bregu gor in kmalu sem našel dvigalo nazaj nad zelo prometen greben, od tam pa naprej do konca. Tam me je začelo premetavat, hkrati pa je Oudie tulil opozorila, da sem v nekem kličevem zračnem prostoru, namesto da bi mi piskal tista razbita dviganja. Komaj sem pritisnil eno slabo vidno fotko. He, tam sem pa le bil! Pot nazaj je bila podobna, po istih grebenih, le v drugi smeri. Omeniti je treba še orle. Srečal sem neverjetno veliko teh ogromnih letečih beštij. Z nekaterimi smo se srečali, z drugimi vrteli blizu, nekajkrat pa krožili skupaj, v istem stebru. Srhljivo lepo doživetje je vrteti skupaj s ptičurino, ki ima več kot dva metra čez krila! Žal ni (jasnih) fotk, je pa ostal globoko vrezan spomin.
Nad Stol sem se vrnil višje, kot sem ga zapustil. Po skoraj uri boja za preživetje ter uri in pol grebenarjenja se je letenje šele začenjalo. Nad startom sem povrtaval in zbiral pogum za preskok na Polovnik. To je sicer zelo uletena trasa, a zame je bilo prvič. V tem delu je sond že zmanjkalo, a vseeno sem še opazil nekoga na moji poti, tako da sem se potolažen, da nisem sam, le odpravil naprej.
Hrib sem priklopil solidno visoko, pa tudi videl cele jate, ki so letele po grebenu proti Krnu. Dan je bil radodaren in kmalu sem bil nad Krasjim vrhom. Spet vprašanje, kako naprej, čez Drežnico. Nekaj jih je drgnilo breg zelo nizko, tik nad pobočjem. Sam sem imel srečo in zapel stebriček bolj zunaj in se popravil nad greben ter polovil leteče kolege, ki so se bolj ali manj pridrgnili naprej. Okoli Krna je šlo tik nad tlemi, dobesedno v višini trave; ni mi bilo jasno, zakaj nič ne prime, a sem rinil naprej, tako kot vsi ostali. Pri nekih skalah je le prijelo in odvrtel sem se gor, čez greben, odprl se mi je pogled na Rdeči rob (zdaj razumem, zakaj se tako imenuje) in na čudovito jezerce tam spodaj. Trek sicer ne kaže, a šlo je do baze čez 2k. Bil sem nazaj v igri, Kobala se je zdela dosegljiva. Sledil sem sondam pred menoj in se usmeril čez dolino proti nekemu vrhu (Grušnica, 1570), kjer sta ene dva povrtavala. Hrib je zagrabil in mi dal 500m ter me spravil nazaj čez 2k do meglic. Užival v razgledu in stanju nasploh.
Zamikalo me je, da bi podaljšal v hribe, ki so bili komot v dosegu, a sem se odločil držati načrta in se spustil proti Kobali, ker sem v nepopisni gneči malo popravil višino in se odpravil nazaj proti Kobaridu. Vodel vrh je dal malo, Mrzli vrh pa se je lepo izkazal - šlo bi na 2k, a sem se umaknil izpod baze. Ne letim po megli. Pod Artikom je bilo veselo. Stol je bil videti dosegliv, sploh če bom vmes še malo popravil, kar pri takem, čeprav že iztekajočem dnevu ne bi smelo biti nič nenavadnega. Do jošk ni niti prdnilo, tam pa je nekaj delalo. Nežno sem vrtel, nad menoj še en, a ga nisem dosegel, ko je dviganja zmanjkalo in spustil sem se proti Stolu, ki sem ga priklopil dokaj nizko in se zaletel v zahodnik. V upanju na zadnji steber dneva sem rinil v hrib, ki pa ni dal nič. Prišel sem do Frankota, a bil sem tako nizko, da sem videl v lonce, pa sem se obrnil in z vetrom v rit me je izstrelilo nazaj do Kobarida. Pristal sem na robu mesta, vesel, da je kamp v dosegu udobnega pešačenja, ko že zazvoni telefon. Lenart. Če sem pravkar pristal v Kobaridu? Ja. Sta me videla, prideta po mene! Noro!
Dan zaključimo z iskanjem gostilne za nekaj pojest, po Ireninem razmisleku jo najdemo v Idrskem. Irena je z Lenartom preživela umirjen dan z malo sprehodi in kopanjem v Nadiži. Po povratku v Kobarid sta šla nekj pojest, ko me je Lenart videl pristajat in so se naše zgodbe spet združile.
Naslednji dan pa domov.
torek, 9. avgust 2016
Lisca, 9.8.2016, spet grebenčkanje
http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&1907735
V Makedoniji letijo, leti se tudi pri nas, le za Paraliscin vikend se skisa, tako da nam ostane le kak sprehod - tokrat sva šla z Ireno peš od Čučnika - in pa pirčakanje. Veter je odpihnil vsako misel na letenje.
Se je pa malo uredilo takoj v ponedeljek s podobno napovedjo za torek, medtem ko pa je bil za sredo že spet zagotovljen prehod fronte z oblačnostjo in dežjem. Torej torek.
Napovedano je bilo neoblačno vreme s švohnim V-JV vetrom. Malo sem cincal in se odločil, da ne bo za Švarč, čeprav nas je pred nekaj dnevi Wosa v podobnih pogojih pozdravil visoko iznad Bohorja. Ziher je ziher po enomesečni abstinenci.
Na šihtu se mi je malo zavleklo, tako da sem bil na startu šele okoli dveh. Gor sta že krožila dva zmajarja, to pa je tudi bilo vse. Spet sem se zapletal s tehniko: Oudiea nisem mogel povezat s telefonom, pa sem pustil, da se bo kasneje povezal sam; mik na postaji ni trzal, postaja sama je delovala, pa sem le pospravil mik, da doma pogledam kako in kaj.
Plan: Rudenik, Kum, Lisca. Pa vse vmesne variante s ciljem na Lisci.
V zraku je bilo kar zbuhano. Nekako sem se spajsal na 1,3k, švohne bazice so bile še višje, a nisem znal do njih. Rudenik pa nazaj je šlo brez problemov; je šlo tudi že nižje, pa tudi dosti boljši dnevi so že bili. Pri plazenju nazaj okoli male Lisce, nekje pri vikendu me je z leve malo vsulo (1/4), kar mi ni zbujalo dobrih občutkov. Nekaj je sicer držalo in malo buhalo, a nisem se mogel več praskat nad greben. Pod startom me je splahnilo čez zahodni greben, zunaj pa tudi nisem znal nič pobrat. Vedno volj se je čutil vzhodnik. Višine je bilo dovolj še za poskus proti Lovrencu, a tudi tam je bil pogreb, tako da sem se ponišžno odplazil nazaj proti Čučniku in na lastno presenečenje celo dosegel ta plato in tam lepo mirno pristal v veter.
Po pristanku opazim, da se Oudie seveda ni povezal s telefonom in treka nisem mogel oddat. Bom to uredil kasneje ob piru. Rukzak sem pustil ob poti za bližnjo koruzo in jo mahnil gor. Od daleč sem še naganjal lokalnega psa, ki je nekaj vohal tam okoli rukzaka in sem ga imel na sumu, da ima namen s scanjem parkirati najdbo. Pes se je med lajanjem pametno pobral domov.
Gor še vedno lepo vleče, kar želim slikat za vzhodno ligo, ko me pokliče Tadej Rozman, ki je gor prikolesaril. Skošim še na wc, da se malo obrišem, napijem vode in naročim pir, ko za šankom naletim na Darkota in še enega, ki se izkaže za drugega zmajarja danes tu gor. Za šankom malo počvekamo, potem pa nadaljujem še zunaj s Tadejem. Ko odide tudi kolesar, se posvetim Oudie-u in telefonu, ki ju končno le nekako uparim, da lahko pošljem let na OLC. Vmes pa še pipkanje in virtualno nazdravljanje z vzhodnoligaši.
V Makedoniji letijo, leti se tudi pri nas, le za Paraliscin vikend se skisa, tako da nam ostane le kak sprehod - tokrat sva šla z Ireno peš od Čučnika - in pa pirčakanje. Veter je odpihnil vsako misel na letenje.
Se je pa malo uredilo takoj v ponedeljek s podobno napovedjo za torek, medtem ko pa je bil za sredo že spet zagotovljen prehod fronte z oblačnostjo in dežjem. Torej torek.
Napovedano je bilo neoblačno vreme s švohnim V-JV vetrom. Malo sem cincal in se odločil, da ne bo za Švarč, čeprav nas je pred nekaj dnevi Wosa v podobnih pogojih pozdravil visoko iznad Bohorja. Ziher je ziher po enomesečni abstinenci.
Na šihtu se mi je malo zavleklo, tako da sem bil na startu šele okoli dveh. Gor sta že krožila dva zmajarja, to pa je tudi bilo vse. Spet sem se zapletal s tehniko: Oudiea nisem mogel povezat s telefonom, pa sem pustil, da se bo kasneje povezal sam; mik na postaji ni trzal, postaja sama je delovala, pa sem le pospravil mik, da doma pogledam kako in kaj.
Plan: Rudenik, Kum, Lisca. Pa vse vmesne variante s ciljem na Lisci.
V zraku je bilo kar zbuhano. Nekako sem se spajsal na 1,3k, švohne bazice so bile še višje, a nisem znal do njih. Rudenik pa nazaj je šlo brez problemov; je šlo tudi že nižje, pa tudi dosti boljši dnevi so že bili. Pri plazenju nazaj okoli male Lisce, nekje pri vikendu me je z leve malo vsulo (1/4), kar mi ni zbujalo dobrih občutkov. Nekaj je sicer držalo in malo buhalo, a nisem se mogel več praskat nad greben. Pod startom me je splahnilo čez zahodni greben, zunaj pa tudi nisem znal nič pobrat. Vedno volj se je čutil vzhodnik. Višine je bilo dovolj še za poskus proti Lovrencu, a tudi tam je bil pogreb, tako da sem se ponišžno odplazil nazaj proti Čučniku in na lastno presenečenje celo dosegel ta plato in tam lepo mirno pristal v veter.
Po pristanku opazim, da se Oudie seveda ni povezal s telefonom in treka nisem mogel oddat. Bom to uredil kasneje ob piru. Rukzak sem pustil ob poti za bližnjo koruzo in jo mahnil gor. Od daleč sem še naganjal lokalnega psa, ki je nekaj vohal tam okoli rukzaka in sem ga imel na sumu, da ima namen s scanjem parkirati najdbo. Pes se je med lajanjem pametno pobral domov.
Gor še vedno lepo vleče, kar želim slikat za vzhodno ligo, ko me pokliče Tadej Rozman, ki je gor prikolesaril. Skošim še na wc, da se malo obrišem, napijem vode in naročim pir, ko za šankom naletim na Darkota in še enega, ki se izkaže za drugega zmajarja danes tu gor. Za šankom malo počvekamo, potem pa nadaljujem še zunaj s Tadejem. Ko odide tudi kolesar, se posvetim Oudie-u in telefonu, ki ju končno le nekako uparim, da lahko pošljem let na OLC. Vmes pa še pipkanje in virtualno nazdravljanje z vzhodnoligaši.
Naročite se na:
Objave (Atom)