Prav mi je, kaj pa pišem s tako zamudo, da se ne spomnim več, kakšno je bilo takrat vreme!
Torej, v četrtek sem lepo izkoristil začetek luknje v slabem vremenu. Petek je bil tako ali tako prihranjen za pot z Lovrom domov, vmes pa me je podražil Marko, ki se je javil s sliko svojega Artika na pristanku pod Švarčem. Priletel z Lisce. No, njega pa je dražil Wosa, ki se je tam pobral in jadral nad njim (pa še vmes obrnil Veternik).Sobota. Ne vem več, kakšne so bile natančne okoliščine. Tamaladva sta bila zabubljena vsak v svoje knjige in ni bilo nič od njiju, dan pa je bil kar obetaven. Druščine za letet ni bilo. Gabi je bil na smučanju, Mitja in Wosa sta šla na Gorenjsko, tam pa je bil službeno tudi Frenk. Pa sem šel sam. Zimsko oblečen, z debelimi rokavicami. Ne ne sme zebst, se še nisem čisto izmazal iz nedavnega prehlada.
Na startu je lepo kazalo (Sem pameten, a ne? Dva meseca kasneje vem to le po sliki), v zraku pa le na drajsanje grebena (kar konec koncev tudi ni tako slabo). Po kakšnih dvajsetih minutah praskanja za preživetje sem le uspel povozit en lep steber, ki me je spravil lepih 1,6k nekam proti Veterniku. Lahko bi šel tja, kot včeraj Rok, a me je bolj mikalo potepanje po Bohorju. Ob vsakem povrtavanju me je precej odnašalo na sever, tako da sem rinil ven in z višino malo nad jurja obtičal nekje pri Mrzli planini s pogledom na Podvrh, kjer sem pred dvema dnevoma scurel. Na drugi strani pa je vabil greben Šedma, kjer bi se dalo prišlepati do bližine avta.
Gremo domov. Šedem sem priklopil, držala je nulca in malo sem poupal, da bi tu lahko še malo popravil višino... V tistem mi z bohorske strani pot prekriža en tič. Vehementno se zapelje čez greben in me pogleda, češ "Saj si velik, ampak da boš znal letet, boš pa moral še kakšnega črva pojest!". Ni mi preostalo drugega, kot da sem se tiho strinjal. Tič nad dolino obrne in začne sukati. Opazujem ga, zavijem za njim in še nad grebenom oudie že veselo zapiska. Veselim se, ko je pristanek v doletu, pa Šedem, pa Bohor še kar tone pod ritjo. Steber le lep, lep. Dviga močno a brez vsakega razmetavanja. Včasih me zaziba, kot bi se z barko zapeljal čez val. Za zapomnit. Tič me je seveda pustil spodaj, potem pa šel svojo pot.Na vrhu, spet nekaj nad 1,6k sem užil razglede nad inverzijo, malo slikaril in tuhtal, kako izkoristiti podarjeno. Vetrnik, Podsreda? Ne, grem pogledat proti Brestanici in če do 1k ne dobim dviganja, se obrnem in avto bo v dosegu. Seveda ni nič in še pred Brestanico obrnem proti Armesu, ki pa me tudi ne šljivi, tako da le še podaljšam proti Švarču in lepo pristanem pri kapelici. Kot da bi gladko scurel.
Vesel kot kak zmešan tič in nabit z dobro voljo, da mi ne bi bilo nič, tudi če bi strela treščila vame.
Zanimivo, da ni letel noben od Kondorjev. Na Lisci je bilo kar pestro...
OLC
Slike
Ni komentarjev:
Objavite komentar