Švarč, 17.3.2016, Izlet na Lisco

OLC trek

http://doarama.com/embed?k=EpwoLpk" frameborder="0" allowfullscreen


Tako je to. Bolje kot se leti, slabše se piše o tem. Vseeno naj ostane kakšna sled o tem zanimivem dnevu.
Teden in pol prej me je zvil prehlad, ki sem ga  leže čez raztegnjen vikend nekako preživel. Vreme je bilo tmurno - sneg do 500m, spodaj pa kislica. V torek sem bil že toliko na nogah, da sem se privlekel v službo, takrat pa so se že kazali obrisi obetavne vremenske luknje za drugo polovico tedna - nekaj sonca, vzhodnik, pa hladno zgoraj. Začne se v četrtek, v nedeljo bo že bolj kilavo. V petek greva z Lovrijem domov, v soboto bo bogvekaj, za nedeljo se ne ve. Torej četrtek.
V sredo zvečer sem pripravljal nek nosilec za gopro, a se je zavleklo in izšlo bolj kilavo, ampak za preizkus koncepta bo dobro. Vzhodna liga se je seveda tudi pripravljala, na koncu smo se dogovorili Wosa, Franc, Gabi in jaz. Ob enih sem Gabija čakal na komunali, Woseku pa se je mudilo gor in se je odpravil gor kar sam, Franc pa naju je počakal v dolini, No, na koncu smo se se vsi štirje dobili na vzletišču. Na sprehodu od avta do starta smo z ugodjem opazovali, kako lepo, zdravo vleče gor. Žal mi je nek zlodej govoril, naj počakam, saj je to Švarč, ki crkne najkasneje v trenutku ko pripet želiš razgrnit krilo. Občudovali smo novo vetrno vrečo, ki jo je nedavno postavil Gabi - zdaj imamo celo stereo, saj je staro postavil na desno stran starta, in se na hitro pripravili. Seveda je je vse crknilo, ko smo bili na tem, da potegnemo. Wosi in meni se prvi start ni posrečil, Gabi se je odločil v nulci potegnit naprej, uspel priti v zrak in se odpeljal stran od brega scuret. Malo zatem se je le pojavila neka švohna sapica in nekako sem se skobacal v zrak. Držal sem se hriba in hrib me je držal nad krošnjami. Bolj ubogo, a upanje na vsaj nekaj drajsanja je ostajalo. Videl sem Franca, ki se je tudi zapeljal direkt ven in seveda v poden, malo zatem pa še Woso, ki se je naslonil na greben in se tam tudi lepo držal. Sam se nikakor nisem mogel pobrat, pa sem se šel naslonit na vzhodni rob grebena, kjer sem le ujel nek balonček in se končno spajsal nad hrib, da sem lahko obrnil cel krog. Wosa je bil v istem stebru in družno sva ga zavrtela. Takšen ples je res v užitek. Nekje na 800m  je Wosek porinil ven, jaz pa sem se zapodil proti Joštu, saj sem računal, da bo tam kaj dalo od doline za Švarčom. Pa ni bilo nič, še sledu kakšne aktivnosti ne, tako da sem hitro obrnil in upal, da se bom privlekel nazaj do Švarča, ne da bi me zavetrje splahnilo ali pa stumbali kakšni rotorji. S temi rotorji v glavi me je na sedlu med Joštom in Švarčem  lepo vrglo gor. Upsa!!! Rotor gor ali dol, zadevo sem obrnil in še vedno je držalo. Izkazalo se je, da sem odkril lep steber, ki se je prožil s sedla. Bil sem nazaj v igri!
Na vrhu stebra sem se znašel v položaju, ko se ni več razmišljalo o preživetju, ampak kam odletet. Nekje nad Šedmom sem opazil Woso, ki je nekaj povrteval še nekoliko višje od mene. Rahel vzhodnik me je ponesel tja. Ves čas je bil malo višje, sem se mu pa hitro približeval. Nekje na zahodnem koncu bohorskega grebena se je obrnil proti hribu, jaz pa sem šel z vetrom v rit naprej proti Metnem vrhu. Ni bilo nobenih drastičnih stebrov, curel pa tudi nisem pretirano. Blizu Metnega vrha se je bilo treba odločit kaj zdaj - naprej na Razbor, naprej na Lisco ali nazaj ali kaj tretejega. Najbolj vabljiv izziv je bilo obrnit Lisco, pa sem se usmeril tja. Na preskoku sem nad dolino še malo popravil višino in vmes opazoval nekoga, ki je bil kar visoko zunaj pred Lisco, ki sem jo dosegel s kar spodobno višino, tako da so me že dajale skušnjave podaljšat še do Kozjeka pa tam obrnit ali pa kar napasti Kum. Ampak pravi izziv je bil priti nazaj in obrnil sem se proti Švarču.
Dan je bil kar dober in ni vrag, da ne bom naletel še na kak stebriček al pa dva ter se priplazil do Šedma, tam pa po grebenu do Malega kamna. Ampak nazaj, v veter, je šlo počasneje, dviganja pa tudi nisem nobenega povozil. V iztekih bohorskih gričkov sem opazil en izrazit kucelj z anteno, ki bi moral nekaj dati od sebe. Če ga bom le dosegel. Zgasiral sem do njega in ga dosegel nekaj deset metrov nad višino vrha, kar pa ni nič pomagalo, saj ni niti prdnil. Podaljšal sem, do kod je še varno šlo in udobno pristal na prostranem travniku.
Občutki kot v kitajski restavraciji - sladko kisli. Ej, upel je krasen letek za dane razmere! Pa vendar -  na koncu sem gladko scurel. Ah, dobro je bilo! Konec koncev sem pristal v peš dosegu avtomobila. Vseeno sem poklical Gabija, ki danes ni imel sreče - tudi v drugo, ko so se pridružili še ostali vzhodnjaki, se mu ni uspelo pobrati. Ravno so se peljali gor po avte, pa se je ponudil, da me pride iskat z mojim. Poslal sem mu koordinate in se lotil pospravljanja. Zlaganje cote mi nekako ni šlo od rok, vmes sem še prijavil let in se na koncu spravil do bližnje ceste, po kateri je le redko kdo pripeljal. Ko sem se namenil pogledati, kako so kaj danes leteli ostali, se je Gabi že pripeljal. Parkiral je na bližnjem dovozu na neko dvorišče in v tistem trenutku se je po opuščeni cesti pripeljala gospa, ki je zavila prav na to dvorišče. Gneča ;-) Umaknila sva se in se odpravila domov. Gabi je pozabil na sestanek hišnega sveta, ki pa ga je vseeno ujel, jaz pa sem prišel domov še malenkost prej, kot z rednega šihta. Sprejem običajen.
Sicer pa se je ta dan kar letelo. Wosa je prišel nazaj na Švarč, Roberto pa Marko sta z Lisce letela čez Savo; Roberto proti Kumu, Marko pa čez Dolenjsko do Mirne peči.
Super dan.