Lisca - Mirna, 19.4.2015

1. del
Med množico praznovanj rojstnih dni se je našlo razumevanje za udeležbo spominskega pohoda ob četrti obletnici Jocove nesreče. Klubska organizacija je bila precej plavajoča, saj se je glavnina sodelujočih odpravljala gor že ob devetih zjutraj, nekateri pa kasneje z avtom. Isti dan se je organizirala tudi čistilna akcija na Veterniku, malo pred odhodom pa mi Irena še pove, da smo popoldan ob 18h dogovorjeni za zadnji sestanek pred jadranjem. Vse ne bo šlo.
Zjutraj sem odšel šele okoli devetih, saj sem računal, da pohodniki ne bodo odrinili od Čučnika pred deseto, a so pohiteli. Oba Markota sta šla z avtom in sta tudi pohitela. Ok, časa je bilo dovolj in sem si z oprtanim nahrbtnikom privoščil miren sprehod do Joca in potem na vrh, kamor sem prispel pred pol dvanajsto.

Damjana sem srečal na poti, ko se je že vračal, ostale pa gor, kjer so zmrzovali na terasi, a so se preselili noter, še preden sem se preoblekel. Stekel je pogovor, kolege je zanimalo moje doživetje na Veterniku, kaj se je dejansko zgodilo, kako to doživljam. Vmes smo še nekaj pojedli, a nihče ni pretirano silil ven, mene je še v gostilni zazeblo, da sem se šel dodatno oblečt. Ko sem le šel pogledat, kakšno je stanje zunaj, vidim dva padalca, ki ga relativno visoko žgeta s SV. Fly alarm!

2. del
Mrzlo je bilo, Zelo mrzlo. Nase smo navlekli vse, kar je vsak imel s seboj. Nebo je bilo še kar pokrito, tu pa tam je sonce malo osvetlilo Lisco.

MarkoŠ je preverjal stanje na Veterniku, kjer rekli, da vleče kar lep SV (do 5m/s). Prvi je bil pripravljen Roberto, ki pa je prekinil start, ker se mu je zazdelo, da vzgornik crkuje. Dejansko je kmalu zatem vse crknilo, nekajkrat je celo potegnilo dol. Po nekaj minutah čakanja, se je sonce prebudilo in poslalo nekaj termike, da se je klobasa spet postavila gor in odkapljali smo v zrak. Roberto, Drago, potem pa ob 14:24 še jaz. MarkoL in Stane sta se ukvarjala s fotografiranjem in komentiranjem, MarkoŠ pa je bil za šoferja in to smo bili vsi danes gor.

Roberto je lepo pobral, Drago se je nekaj matral v višini grebena, jaz pa sem potonil. Ne pa ne pobrat. Tokrat se mi je zdelo brezplodno naslanjati se na breg, bolje poskusiti malo bolj zunaj. Nič. Samo razmetavalo je. Prišel sem že pod Čučnika, tako, da niti tam nisem mogel pristat in sem se na tistem kuclju v premetavanju boril za vsak meter višine, ki pa se je vedno takoj stopil. Bilo je tako razbito, da si nisem upal kar pristati na kaki jasi, saj nikoli nisi vedel, kdaj prileti s kod kakšna batina. Obupal sem nad Čučnikom in se spustil proti Razborju, da bi vsaj tam varno pristal, a sem ga dosegel pod cerkvijo. Takrat sem si želel le še najti spodobno velik kos zemlje brez dreves in žic in stopit na tla. Ampak tega tam ni v izobilju, Breg pa je zgledal še zelo težko dosegljiv - če sploh. Gledal sem Staneta, ki se je na sosednjem grebenu peljal v dolino, a v naslednjem trenutku je že pristajal na jasi na zaveterni strani. Oddahnil sem si, ker je bilo videti kontrolirano. Le nekaj deset metrov nad podnom sem se predal in se odločil pristat na eni travnati zaplati pod Razborjem. V zadnjem zavoju proti izbranem pristanku pa me je spet doletela batina, ki me izstreli gor. Ok, pa naj bo. Obrnem na ostro v upanju, da ne bo sledilo isto navzdol. Dviganje je držalo cel krog, pa potem še nekaj njih. Nad cerkvijo sem si oddahnil, saj se povrnilo upanje, da pridem vsaj do normalnega pristanka. No, izkazalo se je, da sem zapel taprav steber s katerim sem se spajsal do baze in dan se je na novo začel.

3. del
Na vrhu sem se razgledal in ocenjeval možnost Kuma ali pa proti Dolenjski. Tam čez Savo sem zagledal Artika, ki se suče nekje nad Dragotovo hišo (prepričan, da je Roberto, a se kasneje izkaže da je Marko) in dileme ni bilo več - Dolenjska.

Sledi lepo letenje med bazami, pravočasna pobiranja, rokenrol v obvladljivi meri in veter pretežno v rit. Artika sem imel večino časa na očeh kot označevalca dviganj. Sicer sem tiščal malo južneje od smeri vetra, ker sem ves čas imel v glavi povratek in sem želel ostati v bližini glavne ceste po mirenski dolini. Ampak tudi tako je šlo. Enkrat vmes sem z enega stebra že začel zavijat nazaj, a sem videl, da s tega ne bo nič. Spomnil sem se curenj v dolino (na olc) in komentarjev, da se je treba držati roba. In po robu je šlo lepo do Mirne, kjer sem še enkrat lepo pobral na 1,2 k (vsak steber je bil nižji) in Trebnje je bilo v doletu. V glavi sem ves čas imel misel, da moram pravočasno priti nazaj, vsak km stran od avta pa bi to otežil. Zato sem nad Mirno čez dolino obrnil in kao upal na povratek po drugi strani doline. V tistem vidim, da prav tam nekdo suče v nasprotni smeri. Rumena M6, bela čelada, jasno - Erzo. Odvrtel je z vetrom, se pobral in odšel naprej. Moje upanje se izkazalo za jalovo in po kakšnem km sem že lepo, mehko v veter pristal ob cesti, katere sem se vso pot do tu držal. Prevevali so me mešani občutki, saj sem vedel, da sem naredil nepopisen letalski greh, da sem zapustil traso, ki je obetala vsaj še 10km zanesljivega letenja, pa če ne bi vmes nič več pobral, ampak dneva še ni bilo čisto konec. Po drugi strani pa sem si vseeno želel nekako priti na tisto srečanje v Brežicah... Ampak po pristanku ob 16:19 ni več prostora za kesanje, je kar je, gremo dalje.

4. del
Komaj sem intoxa namolzel skupaj in ga odložil, po cesti proti Mirni pripelje motorist in se ustavi pri meni. Sem se že navadil, da je ljudem zanimivo to opletanje z veliko coto po nebu in nekateri radi tudi kakšno rečejo o tem. Prav prijetno. No, ta možak si je vzel čas, razjezdil svoj bajk in med mojim pakiranjem je pogovor stekel. Beseda je nanesla na povratek, in da bi me z veseljem peljal, če bi se dalo. Možnosti potovanja z motorjem in tavelikim nahrbtnikom so bile že večkrat razmišljane, Erzo pa jih je tudi nazorno popisal in fotodokumentiral na svojih brazilskih avanturah. Zdaj se mi je pa ponujala možnost to doživeti na lastni koži! Seveda sem ponudbo z veseljem sprejel. Tone, bajker, je želel odšraufati iz soda narejeno košaro za zadnjim sedežem, da mi bo lažje z nahrbtnikom, a na srečo  ni šlo. Košara je potem delno podpirala vedno težji nahrbtnik. Ob 16:44 sva zajezdila 125 kubični Daelim Daystar in avantura se je nadaljevala naslednjo uro, kolikor sva potrebovala, da sva z nekaj vmesnimi počitki, ki sem jih porabil za telefoniade, prispela do Čučnika. Šele takrat sem ugotovil, da je le še 15 min do srečanja, pa še šank pri Čučniku ni več obratoval, da bi šla s Tonetom na zaslužen pir.

Na poti gor sem videl še dedov avto pri Anici in Branetu in se spomnil, da ima Anica rojstni dan in bi bilo lepo, da bi ji šel vsaj na hitro voščit. Ker gor ni bilo nič z zahvalnim pivom, sem svojega voznika povabil, da se ustaviva v Sevnici in tako sem moral Anico spustiti. Vmes se oglasi Irena, da je že na poti v na srečanje v MC (in neizgovorjeno, da ne želi biti edina polovični par). Vmes sva se slišala še z MarktomL, ki je odletel do Biča (načelno tudi meni dosegljivega iz 1,2k nad Mirno...) in je neuspešno štopal nazaj. Že prej sem mu ponudil, da pridem ponj, če ne dobi štopa in do mojega piva v Sevnici ga še ni dobil. Podrezal sem še Robija, ki je zagotovil, da bo šel ponj, ko bo poklical. Ok. (kasneje je res šel v reševalno akcijo, saj je Marko na zemlji precej bolj nebogljen kot v zraku...). Zahvalno pivo je bilo tako popito precej na hitro, a nisva ga spustila.
Odšibal sem v Brežice in ob 18:45 sem se že pridružil jadralski ekipi (Za drugič bo treba takšna srečanja prej prestavit na bolj sprejemljivo uro). Zvečer sledi še obisk pri Režanih, kjer Nina "slavi" 40 letnico - Irena ji je spekla pletenico 40 in Nina je bila tega, kot kaže, zelo vesela.

Epilog
Torej: MarkoL cicak po Dolenjski do Biča, bil je pravi navdih po tistem ko sem se izvlekel izpod Lisce, Stane žalostno požrt s srečnim pristankom, Drago je nažagal 60km med Rudenikom in Kumom - Erzo ga je lepo opomnil, da je bil to dan za več, Roberto je nesrečno dvakrat scurel - se zgodi - DamjanČ se je čudil, kako smo v tako izrazitem SV sploh lahko odleteli z Lisce.
Naslednji dan me po letenju pokliče MarkoŠ in pove o svoji današnji izkušnji, ki ga je spomnila na noje doživetje na Veterniku. Pošteno ga je sklofalo v rodeo iz katerega se je izvlekel šele 200m nižje. Na srečo je imel več kot dovolj višine, tako da razen kepe v trebuhu ni bilo hujših posledic. A prav ta kepa ga je kasneje prizemljila, saj mu je vzela dnevno voljo za letet.
Zvečer se z Ireno oglasiva pri Ireni, kjer sta že Roberto in Slavica. Zdelo se mi je, da gre IreniR rahlo na živce govorjenje o letenju, a Robero se ni mogel zadržati, je bilo preveč tega zadnje dni.
Zvečer me je peklo v grlu, torek jem še preživel, v sredo sem šel ves smrkav v službo zaradi dogovorjenih obveznosti in nato predčasno domov (oprezujoč za letalci, ki so takrat obilno izkoriščali vrhunsko letalno vreme - vključno z množico prekoračenih višin), četrtek pa dokončno obležal doma. Posledica predolgega ohlajanja po prihodu na Lisco, ko me je nenadoma začelo tresti od mraza. Jebiga.
Letalno povprečno, doživljajsko bogato.

OLC (s pohodom)
Fotke

Švarč - Sela, 13.4.2015

April je kot kaže kar letljiv, a je tudi zaseden z ostalimi aktivnostmi, ki so višje na prednostni lestvici. V četrtek sva šla z Lovrom nazdravit na njegovih 21 let, v petek sva šla skupaj domov, kjer smo skupaj nazdravili, v soboto smo šli na skupno družinsko rojstnodnevno kosilo, zvečer pa še na Dragičino fešto za njenih 50. Nedelja je bila itak rezervirana za veliko rodbinsko fešto, od katere sem si komaj opomogel po poznopopoldanskem Šentvidu in večernem teku.
Ko je bilo vse zaključeno in posoda pomita, sem pred spanjem še pogledal na olc, kjer je bilo kaj videti. Epsko letenje, med drugimi tudi Marko L z Lisce po Dolenjski in nazaj. Nore všine, navdihujoči preleti. Kaj češ, tak ti je to, vse ne gre vkup.

Glede na šiht, dedov rojstni dan in vreme sem si nekako zamislil, da bi morda sredo lahko izkoristil za kakšno letenje. In šel spat.

V ponedeljek zjutraj me pričaka Gabijev sms, če bi šla kaj v luft. Mudilo se je v šolo, pa mu nisem utegnil odgovoriti, da danes ne, morda v sredo. Vseeno sem vrgel rukzak v avto, pa vzel še gojzarje, hlače, jakno pa eno švic majico. Za vsak slučaj, če bi zneslo po šihtu enkrat skočit s Švarča.
Ko pridem na šiht, je bila prva stvar, ki sem jo slišal to, da žal jutri ne morem imeti ISO presoje, ki jo presojevalca prestavljata za (vsaj) en teden. Uau! Sprostilo se je za en dan nujnega dela. Zapeli so smsi in z Gabijem sva bila dogovorjena za "takoj pošihtni" Švarč. Delo je v službi je bilo dovolj produktivno, še malce pozna kava je prišla na vrsto, da sem do dveh zaključil z načrtovanim poslom in odrinil na pot.

Seveda je bilo spet treba tankat, pa kupit baterije (vzel dragi akumulatorski - pripravljeni za uporabo, ker so bile le dvakrat dražje od dragih za enkratno uporabo). Vseeno sem bil na krški komunali spet pred Gabijem (c,c,c...), ki mi je iz službe prinesel sponzorsko majico, saj sem se vmes spomnil, da je res toplo, a nimam nič za preoblečt, saj nisem resno računal na današnje letenje. Na poti proti Senovem sva opazovala nebo, ki je obetalo. Okoliške AVP so poročale vse mogoče od JZ na Lisci, kjer je je bilo baje celo 24 stopinj, do SV na Žusmu. Večinoma pa po Arsovih napovedih, kar je obetalo tudi to, da bo na Švarču mogoče vsaj startati.
Na poti iz Lj je bil na zastavah viden občuten SZ, nebo je bilo posuto z visokimi kumulusi, čez Dolenjsko se je raztezala visoka koprena, vendar ni segala čez rob krškega polja.

Vreme je vsaj v teoriji ponujalo možnost doseganja višin, kjer bi bilo že hladno, jaz pa le v kratkih rokavih pod jakno. Gabi mi je ponudil pulover, ki sva ga šla še mimogrede iskat. Zaradi teh dveh minut se svet ne bo podrl, če pa slučajno navijem, pa zna priti zelo prav...

Ko sva pešačila od avta na start, nama je toplo in konstantno pihalo v hrbet, na nebu so se viiisoko kuhale bazice. Kar malce nenavadno se mi je zdelo, Švarča takega še nisem videl.

Počasi sva se pripravila, sapica je tokrat pomagala razgrniti cote. Pri oblačenju sem kolebal med tanko švic majico, primerno za čakanje v vročini in malce toplejšim puloverjem, ki bi nudil še malo toplote, če bi bilo to že potrebno. Odločil sem se za slednjega, saj sem si želel, da bi mi prišel prav. Glede na dokaj pozno uro sem si želel navit vsaj en stebriček. Vsaj enega malega.

Pogledovanje v nebo ni prav nič pomagalo, da nama v trenutku, ko sva bila pripravljena, ne bi oblaki naredili sence na cel breg in lep del doline pod nama. Saj se nisva pretirano razburjala, tako pač je tu na Švarču. Neverjetno je le, kako vedno ujameva to senco, ki ubije še tiste sramežljive sapice, ki se sicer skuhajo na Senovem. Tokrat senca ni dolgo trajala, saj so se meglice tam visoko zgoraj kar živahno prekopicevale in se valile od SZ. V zatišju se je vetrna vreča zmedeno vrtela v vse smeri, a po večini je kazala sapice z zahoda. Najprej se je osvetlil hrib in nato počasi še dolina, kar je prebudilo zrak, ki se je vedno bolj usmerjal gor. Na obrazu sem čutil moč zdrave, žive sape, ki bi naju morala vsaj malo obdržati gor. Gabiju se še ni zdelo tako, zato je obsedel v travi, jaz pa sem potegnil in se do prelomnice že spravil v žakelj. Spodaj sem slišal bevskanje našega kosmatega prijatelja.

Zadnje čase se izogibam letenja nad drevesi in ostalimi zadevami, ki se držijo tal, pa sem šel malce ven pa desno, kjer se je nekaj dogajalo. Na levi ni bilo pretiranega življenja, zato sem se vrnil nad hišo, kjer sem se po nekaj osmicah spajsal do višine, ko sem lahko zavrtel cel krog in od tam naprej se začne visoka pesem tega popoldneva. Vrtim in začudeno opazujem Gabija, zleknjenega v travo.
Veselim se jurja, ko vario še kar veselo piska, na 1,6k me zanaša na V in z osebnim višinskim rekordom Švarča porinem v veter, proti Bohorju, a že po nekaj metrih naletim na novo dviganje, ki me spravi na 2,2k, kjer se ob vsem navdušenju zavem, da rinem v rdečo cono in zapustim steber. Ni lahko tako nehati. Kar malce zadet od nepričakovanega darila rinem naprej v veter proti Z. Bohor je še cel osvetljen, kar nekaj baz se kuha, ptiči me dražijo še kakšnih sto metrov nad menoj, a še vedno krepko pod bazo. Ves čas dela, peljem se skozi dviganja, v povprečju zelo malo izgubljam, vmes mimogrede še popravim nazaj na rob rdečine. Rad bi dosegel Z rob Bohorja, za Lisco, ki je itak v totalni temi se mi zdi prepozno. Bolj ko rinem proti Z, bolj se udira, zato se raje obrnem proti bazicam nekje nad grički proti Savi. Tudi na gasu nisem pretirano hiter in bazice mi razpadajo pred nosom, zato še vedno s kraljevsko višino zavijam nazaj proti Senovem.



Nad Armesom (tega si bom zdaj zapomnil), se kuha lepa baza in upam, da se bo tam dalo še malo pobrat, da še podaljšam ta lep popoldan. Vario zapiska, najprej nežno, a se kaj kmalu razživi, na koncu že kar žvižga. Vsakih nekaj obratov se mi domet in cilji povečajo. Dviganje je noro; močno in konstantno, lahko ga centrirati. Razgledi na domačo krajino, ki se ravna pod menoj. Vzdušja niti najmanj ne pokvari utrujenost v deni roki, ki je na vrsti za notranjo stran vrtenja. Pač pa pa me strezni pogled na višinomer, ki spet kaže čez 2k. Spet bo treba ven - a kam, saj se je baza že krepko raztemnela nad menoj. Če se zapeljem proti Veterniku, se peljem točno pod njo, kar pomeni rdeča in pa velika verjetnost, da se znajdem v njej, kar pa je ena zadnjih stvari, ki sem si jih želel. Dviganje sem tako obšel po južni strani oblaka, kar mi je odprlo pogled na krško polje in s te višine Brežice na dlani. Takrat me prešine, da je danes ta dan, ko lahko priletim domov, in to u izi, z udobne višine, z vetrom v rit (kasneje me malce žuli, saj se je nad Orlico delalo še nekaj bazic, s katerimi bi si lahko verjetno še malo podaljšal pot domov).

Vmes se nisem niti trudil več kaj veliko pobirati, saj je letelo kot sneta sekira (tudi nad 60km/h). Kljub vsej previdnosti sem iz žepa izbezal telefon, da sem posnel vsaj kakšno zračno fotko. Cela znanost - z zaslonom na dotik in z rokavicami, a eni dve fotki sta le uspeli. Želel sem si še poklicati Lenarta, a to je bila misija nemogoče. Nad Sela sem prišel še z udobno višino, toda vseeno precej nizko za kako pretirano rinjenje v veter. Naciljal sem se na naše dvorišče, za katerim naj bi pristal nekje na Budičevem travniku, za delavnico. V tistem mi začne cingljati GPS z "ready to use" novimi, zdaj zelo praznimi baterijami. Spomnil sem se epskega leta na Lijaku, pri katerem sem ostal brez treka, ker je GPS crknil zaradi praznih baterij in hotel pred tem ugasniti Magellana. Seveda ni šlo gladko, v tistem pa opazim, da sem izgubil smer in višino, tako da sem raje izbral varnejšo varianto in šel pristat okoli cetinove menaže na budičev (?) travnik.
Ok, na koncu vedno nekaj zajebeš, a vse skupaj ni omembe vredno proti celotnemu letu. Vse se mi je režalo

Z namozenim krilom na rami se sprehodim čez Budičevo dvorišče, kjer se vsi režijo "vesoljcu". Doma kličem Lenarta, ki pride dol in se tudi reži, pa navdušeno čestita. Lepo, si je zapomnil, da sem omenjal željo po priletu domov. Malo me pofotka, pošlje snapchat še Lovru in se spravi nazaj učit z Ireno.

Pokličem Gabija, ki pa se ne javlja. Ko pospravim, pokliče on in zveni zadovoljno ter ve, da sem pristal doma?! Seveda se ni oglasil na klice, saj je bil takrat še na 1,9k in na poti za menoj v Brežice. Super, super!

Altitude
Start:	552 m
Landing:	155 m
Max:	2364 m (vario 2275 m)
Average:	1425 m
Vario
Max:	5.5 m/s  (vario 4,6 m/s)
Min:	-4.8 m/s

Malce sva v zagati, kako zdaj nazaj na Senovo po avto. Irena ne more, ker uči Lenarta, drugega pa nimam, da bi ga lahko mirne duše prosil za prevoz. Med pospravljanjem sem že naštudiral vozni red vlakov, tako da je bila varianta tudi vlak. Vmes se Gabi spomni, da bi naju lahko peljala njegova sestra, ki živi v Brežicah, jaz pa pomislim na deda, ki bi naju lahko iz KK zategnil na Senovo. Peš se odpravim proti Brežicam, vmes pa kličem deda, s katerim pa se ne morem zmenit, kje se dobimo, pa obljubi, da pride po naju v Brežice. Kmalu za tem pride nasproti Gabi s sestro, ki praznuje rojstni dan in se je za to priložnost opremila s sikspekom, tako da ni bilo težko počakat na deda, ki pa pride res ekspresno. Dobre volje se odpeljemo na Senovo, kjer Gabi že po telefonu nekaj prodaja. Sam se nazaj grede oglasim še na T2, da še kakšno rečemo, ko sem že tam. Carski dan.

OLC
Foto oneDrive - Foto Google - Foto Gabi

Švarč, 3.4.2015

Vreme je za ponoret slabo (neletljivo), a me v četrtek doleti gabijev sms z vabilom na pošihtni Švarč. Šele po podrobnem preverjanju aladina verjamem, da se ne šali in da zna biti popoldan Šavrč celo uporaben. Tuhtam, saj bo Lovro šel z menoj domov, Lenarta pa zvečer peljem v gledališče... Zorganiziramo se in tako me Lovro (!) že ob treh pripelje na Senovo, kjer Gabi še ni pripravljen, saj še čaka Nino, da prevzame bolno Tinkarco. Tako se Lovrom sama podava do pod starta, kamor grem sam, sine pa se zapelje dol na pristanek. Zgodovinski trenutek - prvič me na letenje pripelje sin!

Gor se pripravim, med drugim tudi novo vpetje telefončka za FlyMe - ježki prilepljeni na gumijast ovitek, v katerem je aparat, ki je še dodatno z laksom privezan na kokpit. Sicer ne zgleda zelo zanesljivo, a za odletet bi moralo zadostovati, kasneje pa se tako ali tako ne dogaja kak silnega. Ko sem pripravljen, že običajno vse crkne. Po daljšem čakanju se odločim, da bolje ne bo in potegnem. Coto in sebe s težavo in z veliko teka spravim v zrak, a se le udre in kamlu pristanem pri Lovriju, poleg katerega je tudi že Gabi. Že v zraku ugotovim, da ni telefona, v kateri pa je spominska kartica s kompletnim spominom Lenartovega telefona, ki je resetiran na servisu. Panika! Lovro naju še enkrat zapelje gor, kjer se razporedimo tako, da pregledamo pas terena nad katerim sem odletel in upam, da je telefon padel dol kje kmalu po startu. Res ga najdem malo pred prelomnico, torej je padel, ko sem še tekel. Uf, sem se oddahnil!

Lovro gre nazaj dol, midva z Gabijem pa se pripraviva na še en poskus. Tokrat z obema telefonoma v žepu :). Tokrat sem se kmalu uspel pobrat nad štart, pa malo pogrebenarit, Gabi pa se je lepo spajsal zunaj, nad svojo opevano ravnino. Sam sem kmalu curnil do Lovra, Gabi pa je tudi kmalu sedel na pri nekem svojem kolegu. Bil sem več kot zadovoljen.

Lovro me je zategnil domov, kamor sva prispela še pravočasno, da sva se z Lenartom lahko odpravila v KK na predstavo Švejk. Dan je super uspel!

OLC1
OLC2