Ni kaj povedat. Čez vikend je testival na Lijaku, ki je ta čas vremensko na drugi celini kot Brežice. Že v četrtek kliče Drago, v petek pa še Gabi, a se obema zahvalim. Domače rabote.
V soboto na Lijaku carsko letijo, pri nas pa nažiga sever. Pošta, gume menjat, z Lenartom delava kahon, pa kosilnico popravljam do večera, ko je treba it k Škrlecem. To je to.
V nedeljo me Gabi spomni, da bi bil dan za Švarč. Morda pa res. Na Lisci je sicer precej juga (4,5-8), v Brežicah pa brezveterje. Po poznem kosilu se odpravim, saj je v pri nas vse mirno, prvi znaki vetra se pojavijo šele v Koprivnici, Na startu lepo vleče gor, sonce dela med oblaki. Seveda to ne bi bil Švarč, če se ne bi v trenutku, ko sem pripravljen, od nekod privlekel oblak, ki je ugasnil sonce. Vdan v usodo sem obsedel in opazoval žakelj, ki je še malo prej kazal gor, zdaj pa žalostno visel. Ko se potem prebudi, pa kaže Zahodnik! Nič, počakal sem, da se je oblak nekoliko umaknil in je spet rahlo potegnilo gor, šele potem pa odletel, V zraku se, bumbar, nisem naslonil na Z breg ali šel vem, ampak sem odvil levo, na vzhod, kjer sem dobil veter v rit. Takoj sem spoznal zmoto in obrnil, a nazaj ni več šlo, le še dol, tako da je preostal samo še varen pristanek.
Ne vem, danes se nisem počutil dobro. Zgleda, da drži tista o kači in zviti vrvi.
Trek: http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&1606388&map
nedelja, 29. marec 2015
petek, 20. marec 2015
Švarč, 20.3.2015
V nedeljo sem po nenadejanem leteneju strmoglavil, v torek dal ubogega Artika na popravilo, v sredo in četrtek so leteli nad dvemi jurji na SV, petek se je obetal junaški JV, za soboto se je obetal močan JZ, kar pa me ni pretirano motilo, saj me je v službi čakala inventura. Torej petek. Pa še to ne na lisco ob spodobni uri, ampak popoldan na Švarček. Z dobrim starim Intoxom.
Gabi se je za čuda odpravil že bolj zgodaj, in uspel dvakrat scuret dokler se nisem pripeljal. Poberem ga za še eno rundo, da gre po zraku tašči na kosilo.
Sam se pripravljam bolj počasi. Imam malo treme pred pred letenjem in to še z oldtajmerjem. Ko startam, kar gre, le nekaj me čudno vleče. Krmilna vrvica se je ovila okoli prsta na rokavici in ko z dvignjeno coto poskušam rešit prst in sprostit vrvico, se cota seveda sesuje in vajo je treba ponovit. Drugič gre gladko in odletim tako, kot je treba. Držim se malo stran od hriba in tudi tako najdem eno mickeno dviganje za nekaj obratov, potem pa še malo žaganja in sem že na tleh. Dobro, krst sem preživel, zdaj pa dalje.
http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&1600823&map
Gabi se je za čuda odpravil že bolj zgodaj, in uspel dvakrat scuret dokler se nisem pripeljal. Poberem ga za še eno rundo, da gre po zraku tašči na kosilo.
Sam se pripravljam bolj počasi. Imam malo treme pred pred letenjem in to še z oldtajmerjem. Ko startam, kar gre, le nekaj me čudno vleče. Krmilna vrvica se je ovila okoli prsta na rokavici in ko z dvignjeno coto poskušam rešit prst in sprostit vrvico, se cota seveda sesuje in vajo je treba ponovit. Drugič gre gladko in odletim tako, kot je treba. Držim se malo stran od hriba in tudi tako najdem eno mickeno dviganje za nekaj obratov, potem pa še malo žaganja in sem že na tleh. Dobro, krst sem preživel, zdaj pa dalje.
http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&1600823&map
nedelja, 15. marec 2015
Veternik, 15.3.2015, padec, (... v nastajanju...)
Hja. Jeben dan. Morda srečen dan. Kaj pa vem. Vsekakor nekaj, kar si bom dobro zapomnil. Tako je bilo.
Živel je hrast. Običajno, visokoraslo drevo na človeku, če že ne težko, pa vsaj neudobno dostopnem bregu med stotinami zelo podobnih dreves. V nekaj deset letnem življenju se mu ni zgodilo kaj pretresljivo zanimivega. Pač rasel je proti soncu, tu pa tam se mu je posušila kakšna veja, občasno je je na njem postal kak ptič ali veverica in to je to. Najbolj dramatičen dogodek se mu je pripetil lani, ko je sloka bukev, ki raste nekaj metrov višje na bregu, pod težo snega (ali pa žledu), zgubila oporo v svojih koreninah in se prevrnila, ter s z zgornjim delom krošnje naslonila na naš hrast. Malce se je nagnil iz navpičnice, a ostal je pokonci, ter umirjeno rasel naprej in pri tem še podpiral nesrečno bukev. Življenjsko prelomen dogodek našega drevesa se začne drugje.
Vikend doma, brez posebnosti. Nedeljo dopoldan dežuram v kuhinji in malo šraufam po računalniku. Brez pretirano slabe vesti, saj sem včeraj že malo pretegnil krake. Po enem celem mesecu se je že krepko prileglo. Tamaladva imata svoj običajni obred nedeljskega učenja in sta zabarikadirana vsak v svoji sobi. Kasneje se izkaže, da je s kosilom, za katerega sem skrbel, seveda vse narobe. Prepričan sem, da bi to nepoučeni težko opazil, kajti videti je bilo kot popolnoma običajno nedeljsko kosilo. Tudi smrdelo ni. A vseeno mi kosilo ni več teknilo, jezikova župa je bila preslana. Po dodatnem preverjanju, če sta fanta res nedosegljiva, se odločim za en hiter fly and hike z Veternika, saj je pod oblačnim nebom vel ravno pravšnji SV za odletet. Bolj kot na letenje sem se pripravil, da grem končno enkrat peš gor. Vseeno na poti pokličem Franca, saj sva se dogovorila, da se slišiva, če gre kdo od naju na Veternik, čeprav dejansko nisem pričakoval, da bo sredi nedelje kar odšel gor. Res pove, da je je po naključju danes eno rundo že odletel, pa da ima trenutno goste na kosilu. Ok, normalno - bom pač ostal pri prvotnem načrtu. A Franc čez nekaj minut pokliče nazaj in pove, da pa bi vseeno šel še enkrat, saj da bi tudi njegovi gostje, med njimi en padalc, radi videli, kako se odleti z Veternika. Naj se oglasim pri njemu, pa gremo skupaj gor. Tudi prav. V hišo prispem prav sredi kosila zelo velike in pestre zasedbe, a umika ni več, saj so me zelo toplo sprejeli. Seveda bi raje šel sam gor, kot da svetim na kosilu meni neznane druščine, toda bil sem že tam, lepo sprejet, pa sem počakal. Ob vodi, vina sem se branil, saj ne gre pred še tako kratkim letenjem. Še pred kavo in sladico se je del moške druščine spokal v kombi in odpeljali smo se na hrib.
Ura je bila že dokaj pozna in s Francem sva pohitela v hrib, da ujameva še kakšno sapico. Na startu res ni pretirano vleklo, a kolikor pač je, je bilo naravnost gor - torej SV. Začuda sem bil hitro pripravljen in prvi odletel. Lepo, mirno, hitro v zicu in takoj desno, ob bregu, kjer pa je malce zagrabilo in nazaj se vrnem v višini starta. Vajo ponovim še nekajkrat in ob slabotnem čivkanju varia se spajsam nad vrh in kličem Franca, naj se pridruži. Tudi on se pobere in skupaj se malo paseva nad Veternikom. A sapica, ki naju drži, kmalu popusti, pa se spustim na greben nad Kozjem (kucelj s tablo preletim brez trzaja), kjer pa spet nekaj malega drži, da lahko podaljšam naprej. Sledijo igrice z nulcami in pol do meterčki, da se pridrajsam nad Bredič (vrh nad kamnolomom). Ves čas sem nizko, a pazim, da imam vsaj nekaj zraka do dreves. Opazujem ptiče, ki se tudi zezajo tam okoli - niso neki jadralci, smo na istem, le da oni obračajo veliko bolj na ostro. Na kakšno resno pobiranje sploh ne mislim, saj je nebo pokrito, ura pa pozna. Uživam v tem, kar mi je dano. Z Brediča podaljšam malo naprej proti SZ, a se kmalu obrnem nazaj, saj naprej tudi nulc ni več. Nad kamnolom se vrnem na isti višini, kot sem tja prispel z Veternika, a mi ni več v izziv še enkrat drajsat nulce za tistih nekaj metrov. Po nekaj obratih se nad grebenom odpeljem nazaj proti Veterniku. Dviganja ni, ni pa tudi curaže, zato si nad Kozjem privoščim še skok čez grapo na kucelj s tablo, kjer se celo poberem za nekaj metrov in podaljšam čez dolino na greben pod Vetrnikom. Načrt je bil, da če se tam poberem, podaljšam po dolini proti V, sicer pa grem pristat nazaj v Kozje. Zadeva se mi je zdela čisto varno izvedljiva, saj kakega vetra ni bilo čutiti, zaznane sapice pa so bile komajda uporabne za obdržat se v zraku. Na padajočem delu hrbta grebena je spet prijelo eno švoh dviganje. Druščina na tleh, ki je to opazovala, je sklenila it na pir, saj je kazalo, da sem spet na točki, kjer se lahko igram. Prostora je bilo dovolj, da sem lahko udobno zavrtel in se po malem vzpenjal po grebenu. Ko sem prišel nad sleme grebena, sem se zapeljal malo po slemenu, a tam ni bilo dviganja, pa sem se po nekaj metrih z obratom proti dolini hitro vrnil do mesta, kjer sem nehal vrteti.
Kaj se je nato zgodilo, sestavljam že skoraj dva tedna, pa mi še ni jasno.
Iz mirnega drsenja začutim dviganje in obrnem v levo, proti dolini, z namenom obrniti krog. Pri cca pol obrata, v relativno sunkovitem, nepričakovanem, a zlahka obvladljivem dviganju (trek pravi +2,5ms/s), ko sem bil obrnjen nazaj proti točki od koder sem pravkar prišel (180). V tem trenutku se sunkovito podre leva, zavrta polovica krila (na notranji strani vrtenja). Skozi glavo mi šine misel, da sem hudo nizko za take klofinge, istočasno pa desna roka že leti dol v bremzanje še odprte polovice. Za delček sekunde se mi je zazdelo, da se krilo umirja, sicer tako, da je nekje v horizontu, a več kot polovico odprto, obrnjen sem bil proti grapi, na cca 270 od začetka zadnjega zavoja. Ta idila ni trajala dolgo, saj je v istem trenutku sunkovito vsulo še desno polovico krila. Pojma nimam, kaj je povzročilo to drugo klofažo. Je bil to rotor, ki je vsul levo polovico (od kod zaboga?!) ali pa je cota preprosto nekontrolirano divjala po zraku. Skratka - po slednjem tudi z desno bremzo ni bilo več kaj kontrolirati. Znašel sem se na vrhu nihaja z zmečkano coto pod seboj, za dve dolžini špag spodaj pa že krošnje dreves. Pomislil sem še na rezervo, a istočasno sem že vedel, da je niti odvreči ne bom utegnil (spomini na Lisco 26.3.2003). Začutil sem, da me je za pol obrata navilo, letel sem bočno in skozi glavo je zabliskalo - to je to, upaj, da ti bo sreča mila. Takrat pa je cota že zapela v nekaj in začel sem se ustavljati skozi lomastenje vej. Po nekaj trenutkih se je vse umirilo. Čutil sem z vsemi čutili, z vsem sem lahko migal, bolelo me ni nič. Obvisel sem na vrhu krošnje visokega hrasta. Artik je bil nad menoj zapleten v veje.
V tistem je zazvonil telefon, ki sem ga imel v spodnji jakni, zato nisem mogel takoj do njega. Ko sem ga končno zelo previdno izvlekel (ne bi rad ostal sredi hoste na vrhu drevesa brez kominikacije s svetom), sem videl, da je bil Franc. Poklical sem ga nazaj in povedal, da sem ok, da pa bom najbrž potreboval pomoč za sestop.
Imel sem občutek, da sem dobro zasidran na drevo, a bil sem zelo visoko in spomnil sem se na nesreče, ko so tipi preživeli strmoglavljenje, pa se potem poškodovali pri padcu z drevesa. Dobro, da imam vrv, ki mi jo je nekoč dal Mitja, vedno v kokpitu na dosegu roke. Privezal sem sedež za deblo in začel plezati na drevo. Precej nerodno in težko početje. Pripet v sedežu, ki je privezan za drevo, na drugi strani pa viseč na vrvicah obešenega padala. Tako našponan sem komaj izpel gurtne, da sem po precej napora lahko stopil na zdravo vejo in se izpel iz sedeža. Malce obupano sem gledal krilo, visoko nad menoj, zapleteno v najvišje vejice treh krošenj, a me je pomirila zavest, da po strmoglavljenju živ in zdrav plezam po drevesu kakšnih 20 metrov nad zemljo in me hkrati naredila relativno ravnodušnega do sicer meni dragega kosa blaga in in nekaj vrvic. Kaj zdaj? Drevo je bilo lepo razvejano, tako da po njemu ni bilo težko ali nevarno plezati. Počutil sem se varnega, zato sem vrv uporabil za pomoč pri spustu sedeža. en konec sem privezal za vejo, vrv napeljal skozi karabine in s takim škripcem spuščal sedež, ter se še sam počasi pomikal dol. Seveda je vrvi zmanjkalo precej nad tlemi, a sem sedež na rokah odnesel še nekaj vej nižje in ga nato zabrisal proti bregu, kar mu je precej skrajšalo padec, saj je drevo raslo na zelo strmem terenu. V vsem tem sem pozabil instrumente na kokpitu, ki so tako prvi kot drugi pristanek dobro prenesli, le telefon je padel iz ohišja. Aparat smo kasneje našli, baterije pa ne. Med spuščanjem sedeža je že prispel Franc z druščino.
Živel je hrast. Običajno, visokoraslo drevo na človeku, če že ne težko, pa vsaj neudobno dostopnem bregu med stotinami zelo podobnih dreves. V nekaj deset letnem življenju se mu ni zgodilo kaj pretresljivo zanimivega. Pač rasel je proti soncu, tu pa tam se mu je posušila kakšna veja, občasno je je na njem postal kak ptič ali veverica in to je to. Najbolj dramatičen dogodek se mu je pripetil lani, ko je sloka bukev, ki raste nekaj metrov višje na bregu, pod težo snega (ali pa žledu), zgubila oporo v svojih koreninah in se prevrnila, ter s z zgornjim delom krošnje naslonila na naš hrast. Malce se je nagnil iz navpičnice, a ostal je pokonci, ter umirjeno rasel naprej in pri tem še podpiral nesrečno bukev. Življenjsko prelomen dogodek našega drevesa se začne drugje.
Vikend doma, brez posebnosti. Nedeljo dopoldan dežuram v kuhinji in malo šraufam po računalniku. Brez pretirano slabe vesti, saj sem včeraj že malo pretegnil krake. Po enem celem mesecu se je že krepko prileglo. Tamaladva imata svoj običajni obred nedeljskega učenja in sta zabarikadirana vsak v svoji sobi. Kasneje se izkaže, da je s kosilom, za katerega sem skrbel, seveda vse narobe. Prepričan sem, da bi to nepoučeni težko opazil, kajti videti je bilo kot popolnoma običajno nedeljsko kosilo. Tudi smrdelo ni. A vseeno mi kosilo ni več teknilo, jezikova župa je bila preslana. Po dodatnem preverjanju, če sta fanta res nedosegljiva, se odločim za en hiter fly and hike z Veternika, saj je pod oblačnim nebom vel ravno pravšnji SV za odletet. Bolj kot na letenje sem se pripravil, da grem končno enkrat peš gor. Vseeno na poti pokličem Franca, saj sva se dogovorila, da se slišiva, če gre kdo od naju na Veternik, čeprav dejansko nisem pričakoval, da bo sredi nedelje kar odšel gor. Res pove, da je je po naključju danes eno rundo že odletel, pa da ima trenutno goste na kosilu. Ok, normalno - bom pač ostal pri prvotnem načrtu. A Franc čez nekaj minut pokliče nazaj in pove, da pa bi vseeno šel še enkrat, saj da bi tudi njegovi gostje, med njimi en padalc, radi videli, kako se odleti z Veternika. Naj se oglasim pri njemu, pa gremo skupaj gor. Tudi prav. V hišo prispem prav sredi kosila zelo velike in pestre zasedbe, a umika ni več, saj so me zelo toplo sprejeli. Seveda bi raje šel sam gor, kot da svetim na kosilu meni neznane druščine, toda bil sem že tam, lepo sprejet, pa sem počakal. Ob vodi, vina sem se branil, saj ne gre pred še tako kratkim letenjem. Še pred kavo in sladico se je del moške druščine spokal v kombi in odpeljali smo se na hrib.
Ura je bila že dokaj pozna in s Francem sva pohitela v hrib, da ujameva še kakšno sapico. Na startu res ni pretirano vleklo, a kolikor pač je, je bilo naravnost gor - torej SV. Začuda sem bil hitro pripravljen in prvi odletel. Lepo, mirno, hitro v zicu in takoj desno, ob bregu, kjer pa je malce zagrabilo in nazaj se vrnem v višini starta. Vajo ponovim še nekajkrat in ob slabotnem čivkanju varia se spajsam nad vrh in kličem Franca, naj se pridruži. Tudi on se pobere in skupaj se malo paseva nad Veternikom. A sapica, ki naju drži, kmalu popusti, pa se spustim na greben nad Kozjem (kucelj s tablo preletim brez trzaja), kjer pa spet nekaj malega drži, da lahko podaljšam naprej. Sledijo igrice z nulcami in pol do meterčki, da se pridrajsam nad Bredič (vrh nad kamnolomom). Ves čas sem nizko, a pazim, da imam vsaj nekaj zraka do dreves. Opazujem ptiče, ki se tudi zezajo tam okoli - niso neki jadralci, smo na istem, le da oni obračajo veliko bolj na ostro. Na kakšno resno pobiranje sploh ne mislim, saj je nebo pokrito, ura pa pozna. Uživam v tem, kar mi je dano. Z Brediča podaljšam malo naprej proti SZ, a se kmalu obrnem nazaj, saj naprej tudi nulc ni več. Nad kamnolom se vrnem na isti višini, kot sem tja prispel z Veternika, a mi ni več v izziv še enkrat drajsat nulce za tistih nekaj metrov. Po nekaj obratih se nad grebenom odpeljem nazaj proti Veterniku. Dviganja ni, ni pa tudi curaže, zato si nad Kozjem privoščim še skok čez grapo na kucelj s tablo, kjer se celo poberem za nekaj metrov in podaljšam čez dolino na greben pod Vetrnikom. Načrt je bil, da če se tam poberem, podaljšam po dolini proti V, sicer pa grem pristat nazaj v Kozje. Zadeva se mi je zdela čisto varno izvedljiva, saj kakega vetra ni bilo čutiti, zaznane sapice pa so bile komajda uporabne za obdržat se v zraku. Na padajočem delu hrbta grebena je spet prijelo eno švoh dviganje. Druščina na tleh, ki je to opazovala, je sklenila it na pir, saj je kazalo, da sem spet na točki, kjer se lahko igram. Prostora je bilo dovolj, da sem lahko udobno zavrtel in se po malem vzpenjal po grebenu. Ko sem prišel nad sleme grebena, sem se zapeljal malo po slemenu, a tam ni bilo dviganja, pa sem se po nekaj metrih z obratom proti dolini hitro vrnil do mesta, kjer sem nehal vrteti.
 |
| Približno takole se je začelo (sicer je to Roberto 9.4.2010 na Veterniku) |
Kaj se je nato zgodilo, sestavljam že skoraj dva tedna, pa mi še ni jasno.
Iz mirnega drsenja začutim dviganje in obrnem v levo, proti dolini, z namenom obrniti krog. Pri cca pol obrata, v relativno sunkovitem, nepričakovanem, a zlahka obvladljivem dviganju (trek pravi +2,5ms/s), ko sem bil obrnjen nazaj proti točki od koder sem pravkar prišel (180). V tem trenutku se sunkovito podre leva, zavrta polovica krila (na notranji strani vrtenja). Skozi glavo mi šine misel, da sem hudo nizko za take klofinge, istočasno pa desna roka že leti dol v bremzanje še odprte polovice. Za delček sekunde se mi je zazdelo, da se krilo umirja, sicer tako, da je nekje v horizontu, a več kot polovico odprto, obrnjen sem bil proti grapi, na cca 270 od začetka zadnjega zavoja. Ta idila ni trajala dolgo, saj je v istem trenutku sunkovito vsulo še desno polovico krila. Pojma nimam, kaj je povzročilo to drugo klofažo. Je bil to rotor, ki je vsul levo polovico (od kod zaboga?!) ali pa je cota preprosto nekontrolirano divjala po zraku. Skratka - po slednjem tudi z desno bremzo ni bilo več kaj kontrolirati. Znašel sem se na vrhu nihaja z zmečkano coto pod seboj, za dve dolžini špag spodaj pa že krošnje dreves. Pomislil sem še na rezervo, a istočasno sem že vedel, da je niti odvreči ne bom utegnil (spomini na Lisco 26.3.2003). Začutil sem, da me je za pol obrata navilo, letel sem bočno in skozi glavo je zabliskalo - to je to, upaj, da ti bo sreča mila. Takrat pa je cota že zapela v nekaj in začel sem se ustavljati skozi lomastenje vej. Po nekaj trenutkih se je vse umirilo. Čutil sem z vsemi čutili, z vsem sem lahko migal, bolelo me ni nič. Obvisel sem na vrhu krošnje visokega hrasta. Artik je bil nad menoj zapleten v veje.
V tistem je zazvonil telefon, ki sem ga imel v spodnji jakni, zato nisem mogel takoj do njega. Ko sem ga končno zelo previdno izvlekel (ne bi rad ostal sredi hoste na vrhu drevesa brez kominikacije s svetom), sem videl, da je bil Franc. Poklical sem ga nazaj in povedal, da sem ok, da pa bom najbrž potreboval pomoč za sestop.
Imel sem občutek, da sem dobro zasidran na drevo, a bil sem zelo visoko in spomnil sem se na nesreče, ko so tipi preživeli strmoglavljenje, pa se potem poškodovali pri padcu z drevesa. Dobro, da imam vrv, ki mi jo je nekoč dal Mitja, vedno v kokpitu na dosegu roke. Privezal sem sedež za deblo in začel plezati na drevo. Precej nerodno in težko početje. Pripet v sedežu, ki je privezan za drevo, na drugi strani pa viseč na vrvicah obešenega padala. Tako našponan sem komaj izpel gurtne, da sem po precej napora lahko stopil na zdravo vejo in se izpel iz sedeža. Malce obupano sem gledal krilo, visoko nad menoj, zapleteno v najvišje vejice treh krošenj, a me je pomirila zavest, da po strmoglavljenju živ in zdrav plezam po drevesu kakšnih 20 metrov nad zemljo in me hkrati naredila relativno ravnodušnega do sicer meni dragega kosa blaga in in nekaj vrvic. Kaj zdaj? Drevo je bilo lepo razvejano, tako da po njemu ni bilo težko ali nevarno plezati. Počutil sem se varnega, zato sem vrv uporabil za pomoč pri spustu sedeža. en konec sem privezal za vejo, vrv napeljal skozi karabine in s takim škripcem spuščal sedež, ter se še sam počasi pomikal dol. Seveda je vrvi zmanjkalo precej nad tlemi, a sem sedež na rokah odnesel še nekaj vej nižje in ga nato zabrisal proti bregu, kar mu je precej skrajšalo padec, saj je drevo raslo na zelo strmem terenu. V vsem tem sem pozabil instrumente na kokpitu, ki so tako prvi kot drugi pristanek dobro prenesli, le telefon je padel iz ohišja. Aparat smo kasneje našli, baterije pa ne. Med spuščanjem sedeža je že prispel Franc z druščino.
torek, 10. marec 2015
Lisca, 10.3.2015
Odlično!
(12.5.2015)
Pozabil sem že, kakšne so bile okoliščine tega dne.
Vem, da me je kak dan prej FrenkL spraševal, kaj menim o štartu na Radežu, za katerega nisem imel predstave, kje leži in sem ga na zemljevidu lociral šele med pogovorom.
Vem, da smo se klubsko dogovarjali za letenje ta dan, in da je bilo rečeno, da bo za prevoz že poskrbljeno, tudi če scurim v dolino.
Vem, da sem spet zamujal glede na kolege, ki so že veselo leteli, ko sem šele prispel s šihta na na Lisco. To sem itak vedel že prej. Med Kondorji se je pojavilo tudi nekaj meni neznanih kril, za katere sem menil, da so kakšni Metuljčki, ki so se prišli malo napast na bližnjo Lisco.
Med pripravo na vzletišču sem poslušal rohnenje pilatusov, ki so letali nekje v bližini. Precej neprijetno, res. Enkrat sta dva priletela nekje mimo Ješivca pod višino vrha. Počasi me je minevalo letenje v takem. Pa sem se spomnil in poklical Robija, ki mi je dal telefon dežurnega v Cerkljah, tega pa sem prosil, naj kontrolni stolp obvesti, da jim pilatusi tukaj letijo okoli padalcev in izzivajo nesrečo. Ne vem, če je to zaleglo, ampak od takrat naprej frčoplanov ni bilo več blizu, tako da sem se pomirjen glede plehnatih dirkačev lepo spravil v zrak.
(9.12.2015)
Višine niso bile bogovske, ampak do Rudenika in nazaj je šlo lepo, rutinsko. V slast. Ker sem zamujal na start, je bilo zdaj vse nebo moje, v vidnem polju bi bilo nikogar v zraku, tako da sem letel le po lastnem občutku. Po povratku na Lisco sem se na mali Lisci sicer lepo spajsal na skoraj 1,3k, kar je bil (zame) nekako dnevni optimum, ampak na koncu ni bilo neke pametne višine za nadaljevanje proti Lovrencu. Raje sem zavil malo ven in nad Čučnikom se je nekaj dalo zavrtet. Z zavestjo, da je dan rešen in prevoz do avta urejen, sem se spustil proti Čelovniku v upanju, da vmes še malo popravim višino. In bingo! Na Radežu nabašem na steber dneva, ki mi omogoči dolet na Svinjsko rt, kjer pa spet nekaj prdne, da se na koncu lahko po grebenu privlečem vse do Nebeške gore. Apetit je zrasel do Kuma, ampak nikakor se nisem mogel dovolj pobrat za preskok. Na koncu sem se malo posilil in šel nizek naprej, ampak potem obtičal na enem kuclju nad Malim Kumom. Tam sem nekaj telovadil in se ob prvi priliki, z le nekaj pridobljenimi metri odplazil nazaj proti Nebeški, kjer sem se končno zvlekel nazaj nad greben. Ok, Kum se danes ne da, pa da vidimo, do kam lahko pridemo nazaj! No, nekaj se je dalo povrtevat, ampak vse skupaj je že ugašalo. Upal sem še na vzhodno pobočje Čelovnika, a sem tja prišel tako nizko, da tudi poskušati ni bilo več kaj - še uradni pristanek ni bil več v dosegu varnega doleta, tako da sem si izbral en lep travnik čez Savo in pomirjen s seboj in dnevom pristal.
Pristanek na sveže pognojen travnik - šit!
Spoznanje, da sem pristal na sveže pognojen travnik ni pokvarilo zadovoljstva nad letom. Kmalu pokliče MarkoL, če je bilo več kot 35km. ?!? Čorav kot sem, komaj razberem s FlyMe, da je bilo nekaj čez. Še preden začnem pospravljat sta Marko in Roberto že pri meni. Povesta, da sem bil malo daljši od Erzota, ki je bil z ekipo na gostovanju, in tako ubranil čast lokalcev. Jes!
Pozitivni komentarji, prvi pa od Erzota.
Kolega me zategneta nazaj na Lisco, kjer spijemo še enega lepemu dnevu v čast.
Trek
Slike MarkoL (na startu ob 12:30) AljažP (fb)
torek, 3. marec 2015
Švarč, 3.3.2015
Ne vem, kaj mi je bilo v soboto, da sem pozabil na načrtovano smučanje v nedeljo. Seveda do nedelje dopoldan na to možnost tudi nihče drug ni pomislil. Slabo, čeprav vreme morda ni bilo ravno idealno, saj je bilo pa snega dovolj - predvsem za v hosto.
Ponedeljek je bil deževen, a napoved je za torek obetala izjemo v nizu deževnih in vetrovnih prihajajočih dni. Na kondorjevi tabli je zabrbotalo, a meni ne znese, da bi se prav čas pojavil na startu. Pobaral sem Gabija, da greva vsaj po šihtu na Švarč in bil je za stvar.
Torek se je res naredil v lep dan, dan za 2k+. Za tiste, ki bodo pravi čas na pravem mestu. V službi sem urejal stvari kot norec, da ne bi ostalo kaj odprtega za popoldan in si tako ustvaril nekaj manevrskega prostora, da sem lahko nekaj pred drugo odšibal v KK po Gabija, potem pa direkt na Švarč, saj je je kolega tokrat dobro pripravil in je imel vse potrebno s seboj. Ves čas sem čekiral vreme na Lisci. Dopoldan je kazalo idealno- tam okoli 2-3m, ko pa sem bil že na potipa je zvenelo že kar hudo - jug med 6 in 8 m/s. Pri takem na Lisci redko kdo leti, na Švarču pa je ponavadi vse skupaj za 2 m/s manj, kar pomeni, da bo danes ravno prav. Upanje je bilo pobrati kak zapoznel steber, pa malo zaokrožiti okoli po Bohorju.
Na startu je bilo, kot običajno, ko se midva pojaviva tam, pokrito in brez sapice. Visoke baze, ki so se napajale z južnih pobočij Bohorja je sever porival nad Senovo, kjer so metale senco prav na Švarč.
No, oblaki so se razmaknili, sonce je obsijalo dolino in takoj se je pojavila sapica (jug, rahlo z zahoda), ki je postavila vetrno vrečo lepo pokonci. Mislim, da sem se kar hitro pripravil, a je bil Gabi vseeno hitrejši in odletel prvi, čeprav je na poti gor zatrjeval, da gre za menoj. Takoj ga je vzelo gor. Sam sem se že obupan boril z ne vem od kod zapletenimi štrikci in odletel malo kasneje. Tudi mene je takoj vzelo gor nad greben, kjer je lepo držalo. V glavi se mi je odvil film z Veternika lanskega marca, ko je tako držalo, jaz bumbar pa sem v krču šel scuret. Tokrat bomo to darilo porabili. Zapodil sem se po grebenu proti vzhodu in ves (kratek) čas je držalo švohno nulco, tu pa tam se je pa dalo še obrnit kak meter. Ko vzhodno od Koprivnice ni več držalo, sem obrnil. Takrat je za menoj že priletel Gabi in malo sva zakrožila, da bi se na tem malem kuclju izognila drug drugemu, pri tem pa je on nekako padel v curenje s katerega se tik nad podnom ni mogel rešiti in je šel le še varno pristat. Sam sem še priklopil naslednji kucelj nazaj proti Švarču in upal na kako sapico. Pri hiši na vrhu sem opazil šelestenje nekega bršljana stavil na tisto sapico, a ni šlo. Med tveganjem "app" čez sedlo pred menoj in še varnim pristankom sem izbral slednje in po malo guncanja v pritlehnih rotorjih mehko pristal v dolini.
Gabi je bil s prijaznim kolegom pri meni še preden sem popravil opremo. Čeprav je bilo že pozno, je sonce še delalo, pa sva rekla, da greva še enkrat poskusit srečo. Voznik naj je odloži pri mojem avtu, midva pa sva jo takoj podaljšala na start. Tam sem se spomnil, da bi vmes lahko v avtu vzel očala za soletalca, saj jih je tokrat on pozabil doma. Šibal sem naprej, da bi imel malo več časa za pripravit se, a sem bil spet prepočasen, da bi odletel prvi. Tokrat je vleklo malo manj, a je lepo držalo. Malo sva se vozikala po grebenu sem pa tja, luštno je bilo. Zatem je Gabi odvil proti Šedmu in sem ga izgubil iz vida. Sam sem še naprej peglal greben in se zezal na balončkih. Opazoval sem, kje bi se dalo gor varno pristati, a nisem našel variante za moje spretnosti/znanje/živce. Kar je še bilo višine sem šel skurit na Šedem, kjer tudi ni bilo težkega curenja, tako da sem se še z udobno višino vrnil do kapelice, kjer ponavadi pristajamo. Dim, ki se je iz dimnikov vil proti severu in prejšnji občutek rahlega JZ me je pretental, da sem šel pristajat proti zahodu, vendar je pri tleh vel rahel vzhodnik in pristal sem z višjo hitrostjo od pričakovane, zato mi je na razmočenem travniku spodrsnilo kar je imelo za posledico blatno rokavico in umazan zic. Kar zadovoljen, glede na okoliščine.
Tudi tokrat je Gabi s Tinkaro prišel do mene ko še nisem do konca zaprl nahrbtnik. Super logistika!
Dan sva rešila in pred tem še opravila šiht. Vseeno bi nama privoščil tudi kaj takega kot sta danes odletela Roberto in Drago. Prišel bo dan D, ko bova pravi čas na pravem mestu.
ps. Kasneje sem videl komentar Robijevega leta: "Aljaž Papež : Ko sem pršu na štart je pihalo 5,8-10,5 pa sem šel raje na pir... mi je skor mal žal [03.03.2015 19:28]". Res je vleklo, kar je kasneje povedal tudi Roberto, ki je raje malo počakal - v zrak je šel pol ure za Dragotom - in še takrat startal v premoru, ko je veter malo popustil. Vmes je odletel tudi Škrubson, ki pa je sedel nekje na/pod Bohorjem (let (še) ni objavljen).
Trek 15:40
Trek 16:50
Ponedeljek je bil deževen, a napoved je za torek obetala izjemo v nizu deževnih in vetrovnih prihajajočih dni. Na kondorjevi tabli je zabrbotalo, a meni ne znese, da bi se prav čas pojavil na startu. Pobaral sem Gabija, da greva vsaj po šihtu na Švarč in bil je za stvar.
Torek se je res naredil v lep dan, dan za 2k+. Za tiste, ki bodo pravi čas na pravem mestu. V službi sem urejal stvari kot norec, da ne bi ostalo kaj odprtega za popoldan in si tako ustvaril nekaj manevrskega prostora, da sem lahko nekaj pred drugo odšibal v KK po Gabija, potem pa direkt na Švarč, saj je je kolega tokrat dobro pripravil in je imel vse potrebno s seboj. Ves čas sem čekiral vreme na Lisci. Dopoldan je kazalo idealno- tam okoli 2-3m, ko pa sem bil že na potipa je zvenelo že kar hudo - jug med 6 in 8 m/s. Pri takem na Lisci redko kdo leti, na Švarču pa je ponavadi vse skupaj za 2 m/s manj, kar pomeni, da bo danes ravno prav. Upanje je bilo pobrati kak zapoznel steber, pa malo zaokrožiti okoli po Bohorju.
Na startu je bilo, kot običajno, ko se midva pojaviva tam, pokrito in brez sapice. Visoke baze, ki so se napajale z južnih pobočij Bohorja je sever porival nad Senovo, kjer so metale senco prav na Švarč.
No, oblaki so se razmaknili, sonce je obsijalo dolino in takoj se je pojavila sapica (jug, rahlo z zahoda), ki je postavila vetrno vrečo lepo pokonci. Mislim, da sem se kar hitro pripravil, a je bil Gabi vseeno hitrejši in odletel prvi, čeprav je na poti gor zatrjeval, da gre za menoj. Takoj ga je vzelo gor. Sam sem se že obupan boril z ne vem od kod zapletenimi štrikci in odletel malo kasneje. Tudi mene je takoj vzelo gor nad greben, kjer je lepo držalo. V glavi se mi je odvil film z Veternika lanskega marca, ko je tako držalo, jaz bumbar pa sem v krču šel scuret. Tokrat bomo to darilo porabili. Zapodil sem se po grebenu proti vzhodu in ves (kratek) čas je držalo švohno nulco, tu pa tam se je pa dalo še obrnit kak meter. Ko vzhodno od Koprivnice ni več držalo, sem obrnil. Takrat je za menoj že priletel Gabi in malo sva zakrožila, da bi se na tem malem kuclju izognila drug drugemu, pri tem pa je on nekako padel v curenje s katerega se tik nad podnom ni mogel rešiti in je šel le še varno pristat. Sam sem še priklopil naslednji kucelj nazaj proti Švarču in upal na kako sapico. Pri hiši na vrhu sem opazil šelestenje nekega bršljana stavil na tisto sapico, a ni šlo. Med tveganjem "app" čez sedlo pred menoj in še varnim pristankom sem izbral slednje in po malo guncanja v pritlehnih rotorjih mehko pristal v dolini.
Gabi je bil s prijaznim kolegom pri meni še preden sem popravil opremo. Čeprav je bilo že pozno, je sonce še delalo, pa sva rekla, da greva še enkrat poskusit srečo. Voznik naj je odloži pri mojem avtu, midva pa sva jo takoj podaljšala na start. Tam sem se spomnil, da bi vmes lahko v avtu vzel očala za soletalca, saj jih je tokrat on pozabil doma. Šibal sem naprej, da bi imel malo več časa za pripravit se, a sem bil spet prepočasen, da bi odletel prvi. Tokrat je vleklo malo manj, a je lepo držalo. Malo sva se vozikala po grebenu sem pa tja, luštno je bilo. Zatem je Gabi odvil proti Šedmu in sem ga izgubil iz vida. Sam sem še naprej peglal greben in se zezal na balončkih. Opazoval sem, kje bi se dalo gor varno pristati, a nisem našel variante za moje spretnosti/znanje/živce. Kar je še bilo višine sem šel skurit na Šedem, kjer tudi ni bilo težkega curenja, tako da sem se še z udobno višino vrnil do kapelice, kjer ponavadi pristajamo. Dim, ki se je iz dimnikov vil proti severu in prejšnji občutek rahlega JZ me je pretental, da sem šel pristajat proti zahodu, vendar je pri tleh vel rahel vzhodnik in pristal sem z višjo hitrostjo od pričakovane, zato mi je na razmočenem travniku spodrsnilo kar je imelo za posledico blatno rokavico in umazan zic. Kar zadovoljen, glede na okoliščine.
Tudi tokrat je Gabi s Tinkaro prišel do mene ko še nisem do konca zaprl nahrbtnik. Super logistika!
Dan sva rešila in pred tem še opravila šiht. Vseeno bi nama privoščil tudi kaj takega kot sta danes odletela Roberto in Drago. Prišel bo dan D, ko bova pravi čas na pravem mestu.
ps. Kasneje sem videl komentar Robijevega leta: "Aljaž Papež : Ko sem pršu na štart je pihalo 5,8-10,5 pa sem šel raje na pir... mi je skor mal žal [03.03.2015 19:28]". Res je vleklo, kar je kasneje povedal tudi Roberto, ki je raje malo počakal - v zrak je šel pol ure za Dragotom - in še takrat startal v premoru, ko je veter malo popustil. Vmes je odletel tudi Škrubson, ki pa je sedel nekje na/pod Bohorjem (let (še) ni objavljen).
Trek 15:40
Trek 16:50
Naročite se na:
Objave (Atom)