Živel je hrast. Običajno, visokoraslo drevo na človeku, če že ne težko, pa vsaj neudobno dostopnem bregu med stotinami zelo podobnih dreves. V nekaj deset letnem življenju se mu ni zgodilo kaj pretresljivo zanimivega. Pač rasel je proti soncu, tu pa tam se mu je posušila kakšna veja, občasno je je na njem postal kak ptič ali veverica in to je to. Najbolj dramatičen dogodek se mu je pripetil lani, ko je sloka bukev, ki raste nekaj metrov višje na bregu, pod težo snega (ali pa žledu), zgubila oporo v svojih koreninah in se prevrnila, ter s z zgornjim delom krošnje naslonila na naš hrast. Malce se je nagnil iz navpičnice, a ostal je pokonci, ter umirjeno rasel naprej in pri tem še podpiral nesrečno bukev. Življenjsko prelomen dogodek našega drevesa se začne drugje.
Vikend doma, brez posebnosti. Nedeljo dopoldan dežuram v kuhinji in malo šraufam po računalniku. Brez pretirano slabe vesti, saj sem včeraj že malo pretegnil krake. Po enem celem mesecu se je že krepko prileglo. Tamaladva imata svoj običajni obred nedeljskega učenja in sta zabarikadirana vsak v svoji sobi. Kasneje se izkaže, da je s kosilom, za katerega sem skrbel, seveda vse narobe. Prepričan sem, da bi to nepoučeni težko opazil, kajti videti je bilo kot popolnoma običajno nedeljsko kosilo. Tudi smrdelo ni. A vseeno mi kosilo ni več teknilo, jezikova župa je bila preslana. Po dodatnem preverjanju, če sta fanta res nedosegljiva, se odločim za en hiter fly and hike z Veternika, saj je pod oblačnim nebom vel ravno pravšnji SV za odletet. Bolj kot na letenje sem se pripravil, da grem končno enkrat peš gor. Vseeno na poti pokličem Franca, saj sva se dogovorila, da se slišiva, če gre kdo od naju na Veternik, čeprav dejansko nisem pričakoval, da bo sredi nedelje kar odšel gor. Res pove, da je je po naključju danes eno rundo že odletel, pa da ima trenutno goste na kosilu. Ok, normalno - bom pač ostal pri prvotnem načrtu. A Franc čez nekaj minut pokliče nazaj in pove, da pa bi vseeno šel še enkrat, saj da bi tudi njegovi gostje, med njimi en padalc, radi videli, kako se odleti z Veternika. Naj se oglasim pri njemu, pa gremo skupaj gor. Tudi prav. V hišo prispem prav sredi kosila zelo velike in pestre zasedbe, a umika ni več, saj so me zelo toplo sprejeli. Seveda bi raje šel sam gor, kot da svetim na kosilu meni neznane druščine, toda bil sem že tam, lepo sprejet, pa sem počakal. Ob vodi, vina sem se branil, saj ne gre pred še tako kratkim letenjem. Še pred kavo in sladico se je del moške druščine spokal v kombi in odpeljali smo se na hrib.
Ura je bila že dokaj pozna in s Francem sva pohitela v hrib, da ujameva še kakšno sapico. Na startu res ni pretirano vleklo, a kolikor pač je, je bilo naravnost gor - torej SV. Začuda sem bil hitro pripravljen in prvi odletel. Lepo, mirno, hitro v zicu in takoj desno, ob bregu, kjer pa je malce zagrabilo in nazaj se vrnem v višini starta. Vajo ponovim še nekajkrat in ob slabotnem čivkanju varia se spajsam nad vrh in kličem Franca, naj se pridruži. Tudi on se pobere in skupaj se malo paseva nad Veternikom. A sapica, ki naju drži, kmalu popusti, pa se spustim na greben nad Kozjem (kucelj s tablo preletim brez trzaja), kjer pa spet nekaj malega drži, da lahko podaljšam naprej. Sledijo igrice z nulcami in pol do meterčki, da se pridrajsam nad Bredič (vrh nad kamnolomom). Ves čas sem nizko, a pazim, da imam vsaj nekaj zraka do dreves. Opazujem ptiče, ki se tudi zezajo tam okoli - niso neki jadralci, smo na istem, le da oni obračajo veliko bolj na ostro. Na kakšno resno pobiranje sploh ne mislim, saj je nebo pokrito, ura pa pozna. Uživam v tem, kar mi je dano. Z Brediča podaljšam malo naprej proti SZ, a se kmalu obrnem nazaj, saj naprej tudi nulc ni več. Nad kamnolom se vrnem na isti višini, kot sem tja prispel z Veternika, a mi ni več v izziv še enkrat drajsat nulce za tistih nekaj metrov. Po nekaj obratih se nad grebenom odpeljem nazaj proti Veterniku. Dviganja ni, ni pa tudi curaže, zato si nad Kozjem privoščim še skok čez grapo na kucelj s tablo, kjer se celo poberem za nekaj metrov in podaljšam čez dolino na greben pod Vetrnikom. Načrt je bil, da če se tam poberem, podaljšam po dolini proti V, sicer pa grem pristat nazaj v Kozje. Zadeva se mi je zdela čisto varno izvedljiva, saj kakega vetra ni bilo čutiti, zaznane sapice pa so bile komajda uporabne za obdržat se v zraku. Na padajočem delu hrbta grebena je spet prijelo eno švoh dviganje. Druščina na tleh, ki je to opazovala, je sklenila it na pir, saj je kazalo, da sem spet na točki, kjer se lahko igram. Prostora je bilo dovolj, da sem lahko udobno zavrtel in se po malem vzpenjal po grebenu. Ko sem prišel nad sleme grebena, sem se zapeljal malo po slemenu, a tam ni bilo dviganja, pa sem se po nekaj metrih z obratom proti dolini hitro vrnil do mesta, kjer sem nehal vrteti.
 |
| Približno takole se je začelo (sicer je to Roberto 9.4.2010 na Veterniku) |
Kaj se je nato zgodilo, sestavljam že skoraj dva tedna, pa mi še ni jasno.
Iz mirnega drsenja začutim dviganje in obrnem v levo, proti dolini, z namenom obrniti krog. Pri cca pol obrata, v relativno sunkovitem, nepričakovanem, a zlahka obvladljivem dviganju (trek pravi +2,5ms/s), ko sem bil obrnjen nazaj proti točki od koder sem pravkar prišel (180). V tem trenutku se sunkovito podre leva, zavrta polovica krila (na notranji strani vrtenja). Skozi glavo mi šine misel, da sem hudo nizko za take klofinge, istočasno pa desna roka že leti dol v bremzanje še odprte polovice. Za delček sekunde se mi je zazdelo, da se krilo umirja, sicer tako, da je nekje v horizontu, a več kot polovico odprto, obrnjen sem bil proti grapi, na cca 270 od začetka zadnjega zavoja. Ta idila ni trajala dolgo, saj je v istem trenutku sunkovito vsulo še desno polovico krila. Pojma nimam, kaj je povzročilo to drugo klofažo. Je bil to rotor, ki je vsul levo polovico (od kod zaboga?!) ali pa je cota preprosto nekontrolirano divjala po zraku. Skratka - po slednjem tudi z desno bremzo ni bilo več kaj kontrolirati. Znašel sem se na vrhu nihaja z zmečkano coto pod seboj, za dve dolžini špag spodaj pa že krošnje dreves. Pomislil sem še na rezervo, a istočasno sem že vedel, da je niti odvreči ne bom utegnil (spomini na Lisco 26.3.2003). Začutil sem, da me je za pol obrata navilo, letel sem bočno in skozi glavo je zabliskalo - to je to, upaj, da ti bo sreča mila. Takrat pa je cota že zapela v nekaj in začel sem se ustavljati skozi lomastenje vej. Po nekaj trenutkih se je vse umirilo. Čutil sem z vsemi čutili, z vsem sem lahko migal, bolelo me ni nič. Obvisel sem na vrhu krošnje visokega hrasta. Artik je bil nad menoj zapleten v veje.
V tistem je zazvonil telefon, ki sem ga imel v spodnji jakni, zato nisem mogel takoj do njega. Ko sem ga končno zelo previdno izvlekel (ne bi rad ostal sredi hoste na vrhu drevesa brez kominikacije s svetom), sem videl, da je bil Franc. Poklical sem ga nazaj in povedal, da sem ok, da pa bom najbrž potreboval pomoč za sestop.
Imel sem občutek, da sem dobro zasidran na drevo, a bil sem zelo visoko in spomnil sem se na nesreče, ko so tipi preživeli strmoglavljenje, pa se potem poškodovali pri padcu z drevesa. Dobro, da imam vrv, ki mi jo je nekoč dal Mitja, vedno v kokpitu na dosegu roke. Privezal sem sedež za deblo in začel plezati na drevo. Precej nerodno in težko početje. Pripet v sedežu, ki je privezan za drevo, na drugi strani pa viseč na vrvicah obešenega padala. Tako našponan sem komaj izpel gurtne, da sem po precej napora lahko stopil na zdravo vejo in se izpel iz sedeža. Malce obupano sem gledal krilo, visoko nad menoj, zapleteno v najvišje vejice treh krošenj, a me je pomirila zavest, da po strmoglavljenju živ in zdrav plezam po drevesu kakšnih 20 metrov nad zemljo in me hkrati naredila relativno ravnodušnega do sicer meni dragega kosa blaga in in nekaj vrvic. Kaj zdaj? Drevo je bilo lepo razvejano, tako da po njemu ni bilo težko ali nevarno plezati. Počutil sem se varnega, zato sem vrv uporabil za pomoč pri spustu sedeža. en konec sem privezal za vejo, vrv napeljal skozi karabine in s takim škripcem spuščal sedež, ter se še sam počasi pomikal dol. Seveda je vrvi zmanjkalo precej nad tlemi, a sem sedež na rokah odnesel še nekaj vej nižje in ga nato zabrisal proti bregu, kar mu je precej skrajšalo padec, saj je drevo raslo na zelo strmem terenu. V vsem tem sem pozabil instrumente na kokpitu, ki so tako prvi kot drugi pristanek dobro prenesli, le telefon je padel iz ohišja. Aparat smo kasneje našli, baterije pa ne. Med spuščanjem sedeža je že prispel Franc z druščino.
Ni komentarjev:
Objavite komentar