Lisca, 28.10.2014

Zadnje dni se pa res dogaja.,,,
Po nedeljskem maratonu je Lenart ostal v Lj pri Lovrotu, tako da sva v ponedeljek z Ireno sama čuvala hišo. Irena je pretežno prevajala in tolerirala, da sem bolj na izi brkljal okoli hiše. Skušal sem biti čim bolj koristen, ker sem za torek že nekaj prej načrtoval Lisco.
Za torek so se obdržale optimistične napovedi o soncu in zmernem JV anticiklona, zato na tabli pobaram kolege in Drago pa Roberto sta bila takoj za akcijo. Dobimo se na Bregu od koder nas Roberto  zategne gor, avto pa mu odpelje kolega. Tako se po dolgem času znajdem na startu pravi čas, brez skrbi za avto. Le sončna očala sem pozabil v avtu. Jebiga.
Vidimo, da se delajo puhaste bazice, ki so relativno nizke in kar hitro potujejo z VJV in tudi hitro razpadajo. Na trenutke potegne celo dol, kar kaže na občuten V. Načrt je Rudenik, pa če bo sreča mila še kak kos Bohorja, pa seveda povratek in morda še Kozjek.
Prvi potegne Drago in nekaj vrti v višini starta, sledi mu Roberto, ki se nekaj udira... Aljaž, ki se nam je vmes pridružil, je skeptičen, češ, kaj pa bo to danes, če se še Drago ne pobere? Se kar strinjam z njim, a odlašanje ne bi nič spremenilo in odletim (start v šibkem vzgorniku se lepo posreči, tudi v žaklju sem takoj).
Prvi del letenja je bil kar skupinsko delo, a se tokrat nisem dal zapeljati v druge poti, ampak sem fural svoje, s kolegoma pa sem se le zabaval (ko me je Drago prehiteval od spodaj navzgor...). Na povratku z Rudenika sem povrtaval vse, kar je dajalo višino, tako, da sem je že na Ješivcu dobil dovolj (nekaj čez 1,4k) in ni bilo potrebe it nabirat na Lisco, tako kot sta naredila kolega. S tega mesta se je zdel Kum dosegljiv. Dan je bil še zrel, delalo pa je vsepovsod... Pičim na Lovrenca, ki ni dal nič, prav tako je bil miren Kozjek, tako da sem že malce zaskrbljen odvil dol proti Čelovniku. Na odprto sem prišel zelo nizko pod poseko, a tam se je vsaj curaža nehala, tako da sem začel praskat po bregu in se počasi pobirat. Medtem sta Drago in Roberto že priletela direkt z Lisce in začela vsak zase krožit nad menoj. Tudi meni je začelo delat in splezal sem na višino Kozjeka ter povrtaval  še tiste balončke, ki so segali čez 1k. Vidim Dragota, ki gre že čez Svinsko rit, ko pa se še sam spustim tja, pa presenečen opazim, da nad Jelovim že obrača nazaj proti Radečam. Ok, pač ne dela tam. Sam sem Svinsko preletel dovolj visoko, da sem si privoščil še poskus na greben nad Jelovim (menda Njivice). Rekel sem si, če greben zagrabi, grem dalje, sicer pa se še varno in udobno vrnem v Radeče. Nad greben pridem z nekaj 10metri višine in curaža preneha, obstanem na nulci, s katero previdno rinem naprej po robu. Počasi se začne oglašati vario in spet sva bila z Artikom nazaj v rokenrolu. Na Križah steber, na Nebeški gori previdno osmicanje nad skalami in nato steber na 1,2k, tako da je iz savske doline pokukal trboveljski dimnik, vrh Kuma pa je bil le še skok daleč in v višini oči. Zapodil sem se proti njemu, se že naslonil na breg, a se ni odzval. Mrtvo hladen me je pustil cureti pod breg. Nisem dolgo vztrajal, le toliko, da sem anteno pustil za/nad seboj in odvil nazaj. Grape spodaj so me prav nespodobno vabile, z Artikom pa sva se tiščala v breg in upala na kakšno odrešilno sapico. Eno nulco sem našel malce Z od Nebeške (ok, tiste skale bom tako imenoval, čeprav nisem ziher (ja, tisto je Nebeška gora - sem preveril)), jo požagal, da mi je dala višine za vrtet in, kolikič že danes, sem bil nazaj v igri. Steber je bil spet rokenrol, vario se je spet obnašal kot bi imel božjastne napade, a dimnik se je spet prikazal iz savske doline. Pot vsaj do Radeč je bila odprta. Počasi mi je začelo zmanjkovati domišljije, kaj bi lahko danes še odletel. Bolj za hec, da ne postanem brezciljen, sem si rekel, da poskušam priti do avta na Bregu, a v bistvu sem se že videl v Radečah. Svinsko sem preletel z udobno višino, se naslonil na levi breg Save in porinil proti V v že šibek veter. Seveda čudeža v obliki poznopopoldanskega stebra za pobiranje s podna ni bilo in obrnil sem se proti uradnemu pristanku, kamor sem po vseh predpisih lepo in mirno pristal. Na pristanku sta se mi takoj pridružila zgovorna in nabrita punčka in njen mlajši in bolj zadržan prijatelj. Deklica je povedala vse o svojem vrtcu, poba pa je le gledal in proizvajal svečke pod noskom.
S klubskimi kolegi smo se dobili pri najbližjem šanku in po eni rundi je Pepi naju z Dragotom zategnil na Breg do avtov in letalni dan je bil zaključen.
Doma sem si privoščil konopljine testenine in zadovoljen premleval ta neverjeten dan.


Vtisi:
Vrtenje z Robertotom in Dragotom. Dragotovo prehitevanje od spodaj gor. Nastajanje baze pod seboj (č.u.d.o.v.i.t.o.!) Razgledi na Pohorje, Karavanke, Julijce(?). Opazovanje preleta letala mimo Kuma z vrha stebra nad Križami. Zavedanje lepega. Mahanje otrokom na tleh. Pogovor z (drugimi) otroki po pristanku. Pir s kameradi. Odzivi na OLC!

Opombe
FlyMe trek za cca 65m prenizek, sicer ok. Magellan trek sicer ok, a razsekan in razmetan. Čudno obnašanje varia pri več kot, recimo 3m/s: podivjano piskanje in zabijanje cagra.

Vario:

Max. višina: 1443m

Max. dviganje: 6m/s

Magellan:
Dosežena višina (nm) 1459 m
Najmanjša višina (nm) 197 m
Višina vzletišča (nm) 919 m

Alcatel:
Max: 1387 m m
Pristanek: 126 m
Vzlet: 861m

Težave z nalaganjem treka (?!) iz telefona brez wifi, na wifi se je trek naložil takoj, škoda za odsotnost  fotoaparata, prvič telefon v kokpitu, v vrečki - pogojno uporabno.
Zanimivo, ob vzporednem letenju z Robertotom (kakšnih 20m nižje) sem ga gladko prehiteval - v cca 30-45s skupnega letenja sem preletel vsaj 10m več, brez opazne izgube višine glede na Robertota. Letel sem brez gasa, brez zavor, kot sem videl pa R tudi tako. Bruto vzletna teža:124,5kg (stehtano ob prihodu domov).


OLC (iz Alcatel), Leonardo (iz Magellan)

Ljubljana, maraton, 26.10.2014

Prvi. 99,5 kg, cca 8°C (ali pa malo več). Pretežno hladno - sploh za tek v popolnoma premočeni majici, ko je pa včasih posijalo sonce, pa se je čutil toplotni udar. Kar se mene tiče so bile vremenske razmere blizu idealnih.
Prva polovica brez težav; prva dva ali tri km z Lovrom (YES!), nato pa s svojim tempom okoli 5:30 na km. Spustil sem prvo pitje, nato pa na vsaki postaji tankal vodo. V drugi polovici smo se razredčili in nekje do 30.km je še šlo, nato pa me je začelo upočasnjevati, vsaj zelo se mi je tako. Vsak nagib cest navzgor se je čutil, kot da rinem na Vršič. Težko sem pričakal vsako okrepčevalnico posebej, da sem prišel do vode, ki mi jo je iz minute v minuto vse bolj primanjkovalo in pa predvsem to, da sem imel izgovor, da iz teka malo preidem v hojo. Proti koncu sem si hojo privoščil še nekajkrat na suho, a po 40.km sem si rekel, da bo zlepa ali zgrda šlo v drncu do konca - brez hoje. In je šlo. Ostalo je še nekaj moči, da sem od 42.km do cilja krepko potegnil.
Vzdušje: super. V Lj smo šli domači trije, Lovro se mi je pridružil na startni garderobi, od koder sva šla skupaj na rep startne kolone in se bodrila. Nekje pred Dramo sva zaslišala vzpodbujanje Lenarta in Irene, pa še malo sva jima pozirala za fotkanje. Spremljal sem ga do bežigrajskega stadiona, od tam pa sva nadaljevala vsak v svojem tempu. Ves čas sem ga v mislih z njim in upal, da je upošteval vsaj kako priporočilo, s katerimi sem ga zasul. V cilju me je pričakal skupaj z bratom in mamo, spet z glasnim vzpodbujanjem. Godi duši. Tako kot neverjetni navijači ob celotni trasi (tudi tadolge) proge. Velikokrat so me potegnili iz (trenutne) otopelosti in pognali naprej.
V cilju na smrt utrujen in žejen, tako da sem se nalival kot žolna, da mi je bilo že kar malo slabo, kot je Lenart opazil. Irena se je vmes dogovorila s Tatjano, da ji je ta odstopila svoje službeno parkirišče in pa da sva se z Lovrom lahko pri njej stuširala. Genialno - dva (sicer težka) koraka od ciljne garderobe do toplega tuša. Prijazna Tatjana me je oskrbela še s toplim čajem in pa s kavčem, saj mi je bilo že stanje naporno. OK, do večera sem si kolikor toliko opomogel, skrbi me le še tokrat desna ahilova tetiva, ki je ostala razbolena. Bomo videli kaj bo prinesel čas.

Pod črto - dobro je bilo. S sinom na maraton, da on preteče svojo prvo polovičko, ti pa svojo prvo celinko - neprecenljivo.

http://sportida.photoshelter.com/image/I0000N0yzxH.Ut7s

Veternik, 25.10.2014

Dan pred maratonom. Vreme tmurno, vendar je lepše napovedano za ponedeljek in torek. Gabi smsa za Smuk v nedeljo, kliče Erzo za Veternik danes. Ok. Še Gabi gre.
Gor vleče, tik pod bazo. Prvi gre Erzo (z novo M6). Mene prvič lepo vrže, drugič spet, a malo manj, tako da se poberem z dvignjeno coto in lepo odletim. Malo žaganja na dinamiki, pa v dolino.

Na hitro, ampak dobro.

V razmislek: na Veterniku, na sedlu, kjer startamo, zna pošteno vlečt, čeprav splošni veter ni niti tako močan, da bi omogočal jadranje na pobočniku. Torej- treba znati odleteti tudi v malo močnejšem vetru, kot na primer danes. Vrglo me je, ker me je dvignilo ob dvigu krila, pa sevda spustilo, ko je bilo krilo nad menoj. Sam sem nekočdelil video, ki opisuje tehniko starta v močnejšem vertu, preprosto narediš korak ali dva proti krilu, ko le to cukne ed vigovanjem. S tem razbremeniškrilo, ki tako lahko mirno pride nad tebe, medtem, kos si še lepo stabilno na tleh. Upoštevaj naslednjič, ali pa še bolje - povadi ta gib na varnem.

Švarč, 18. in 19.10.2014

Nenavadno topel oktober je ponudil še en lep vikend, ki bi lahko bil tudi letalni. Ampak...
Lovro se je itak odločil ostati v Lj (Burger&beer fest!), Lenart pa bi vseeno rad šel kaj vejkat. Ampak...

Sobota. Lenart gre v mesto se družit s prijatelji. Sam opravim nakupe, pa sesam, pa me Irena (menda prvič) prosi naj neham, ker ima celodnevno videokonferenco. Vmes pripravi del govedine, s katero nas v petek na Maurovem rojstnem dnevu "razveseli" Zinka. Tako malo pacam govedino, grem še kosit, Lenarta ni od nikoder, na koncu pove da pride tik pred inštrukcijami ob petih. Sonce sije, sedim na traktorju in razmišljam. Ujemi, kar je še ostalo od dneva!
Gabi ne more, grem sam. Na startu se kaže nekaj življenja, a še to ugasne, ko sem pripravljen. Nekaj časa čakam, nato odstartam naprej in se nekako spravim v zrak. Ne drži nič, vozim tako blizu dreves, da enkrat  s stabilzatorjem podrsam po gornjih, malo bolj štrlečih vejah. Hec dneva - na koncu pristanem v ogradi z jeleni. Na srečo je lastnik to takoj opazil in me spustil ven skozi vrata (ter takoj povabil na pijačo).


Nedelja. Lenart gre zjutraj na vaje za nastop s Sokoli, pa ne ve, kdaj se vrne. Irena napove kosilo na Žejnem, Ivotov rojstni dan. Pred kosilom pride še Lovro iz Lj.... Dan spet obeta, a po posvetu z mulcema se vdam v usodo in grem na to kosilo. Tega preživimo, midva z Robijem ob vodi. Oba greva po kosilu v luft - on z avionom v prime time dneva, jaz s coto po ostanke. Tamaladva malo počivata, potem pa zabasketirata, jaz pa skočim na Švarč. Hec dneva: v naglici pozabim - jakno. Ok, bilo je kar toplo, pa sem nase navlekel tri plasti majic s kratkimi rokavi, pa v zrak. Danes kaže malo bolje, a v zraku spet nič oprijemljivega (seveda, ob tej uri!). Spet z vrvico osmolim isto vejo kot včeraj... c,c,c,c... Tako to ne gre! Tokrat pristanem malo višje, ob cesti, da se mi na povratku ni treba vozit okoli po nahrbtnik. Se obnese.

Nihče me ni pogrešil.

Šentvid, Švarč in Rigonci, 12.10.2014

Slabo spal. Zjutraj slišim Lenarta, ko se je vstal. Irena gre tudi dol, sam pa se silim ostati v postelji, v upanju, da bi ujel še kašen trenutek krepčilnega spanca. Nič ne pomaga. Po soncu se mi zdi, da je že visok dan, a na zajtrku se jima pridružim še pred deveto. Izvem, da ima Lenart inštrukcije pri Garsiji in to poskusimo uskladiti s kosilom. Že včeraj sem Ireni povedal, da ta vikend ne bo letenja, za danes pa sem se še strinjal, da imamo kosilo zunaj. Predlagam ribe, a ne pade na plodna tla.
Zmeniva se, da Ajo peljeva na Šentvid, Lovro pa se prijavi, da brata zategne v KK.
Previdno vprašam za dovoljenje, če smem bos na Šentvid. Ob obveznem komentarju o zbujanju pozornosti se nekako vda v zlo usodo. Pot je prijetna, Aja uživa, dan prekrasen za ta čas - okoli 26°C, zadostujejo kratke hlače in kratka švic majica. Nebo je brez oblačka, le nad Bohorjem se delajo bazice. Nedelja je in na poti srečamo veliko ljudi in med temi, ki opazijo bosopeteža ter to glasno komentirajo, so odzivi predvsem pozitivni. Upam, da bo še kdo užil ta občutek.
Domov grede vseeno greva v trgovino po priprave za kosilo, ki ga Irena pripravi doma. Menda si Lovro želi tega, ker je naveličan prehranjevanja po lokalih. Hja, tudi prav.
Po kosilu pobaram fanta, kaj je z današnjim vejkanjem, saj so se nekaj dogovarjali za vinčanje v Krški vasi, kar se tudi omenil Robijevemu in Darkovemu fotru, ki sem ga srečal na sestopu s s Šentvida. Lovro začne klicarit pobe, pa ni bilo nekega navdušenja, ki ga je primanjkovalo tudi v hiši. Vinčanje odpovedno. Lenart se je menil, da gre s prijatelji na Šentvid, Lovro pa bi šel tečt, a šele pod večer, ko se malce ohladi. Dogovoriva se za ob šestih.
Do takrat mi ostane še tri ure lepega vremena. Spokam coto in se spravim na Švarč. Odgovorim Gabiju, ki me je nekaj pingal in koga je takoj za. Dobiva se na pristanku v dolini - seveda ga spet prehitim. Na štartu lepo vleče gor - človek bi rekel da idealno, a vendarle le za štart, saj smo 12.oktobra in ura je štiri popoldan. Ok, vsaj za odletet bo.
Tokrat se Gabi odpravi prvi, še prej pa lepo pohendla. Zdi se nama, da sapica že ugaša. Treba je it!
Pripravil sem se brezhibno - to je: ničesar nisem zajebal, da se pohvalim - in tudi odletel sem lepo, čeprav ne tako elegantno, kot to zna Gabi. Damjan je svojo jato dobro naučil, kako delati s coto.
Takoj po vzletu zagrabi, pa se tudi takoj spravim levo na greben in preživim, medtem ko pa kolega poskuša srečo bolj znaj, a tam ni življenja.
Drajsam se tik nad krošnjami, ostro zavijam in pobiram sapice, ki še delajo. Kar drži, čeprav nizko. Eno raztegovanje špurice se ne izteče več in se ne poberem, a se uspem privleči na pristanek, kjer spet enkrat lepo, kontrolirano in nežno sestopim na tla. Zame se je prekrasno izteklo, isto bi privoščil tudi Gabiju, a kaj ko skorajda noče pobrati ponujenega. Ob čvekanju in švicanju pospravim stvari, odpeljeva se gor in se razideva z zavezo, da porabiva tudi prvo naslednjo priložnost. Faj je imeti takega kamerada.
(OLC)
Ves presušen se ustavim na izviru ob cesti in se napojim z vodo namesto s potrditvenim pivom. Se je bolj prileglo.
Doma sem ob šest-nič-nič, Lovro se že (počasi) odpravlja in seveda se mu takoj pridružim. Hecava še Lenarta, da se nama pridruži na kolesu, a ni za take hece, čeprav je prejšnji teden brez problemov spremljal Lovrota na njegov 11ki. Zmeniva se, da greva na 15ko, ampak počasi. Greva res počasi, tako, da lahko v miru razglabljam z Lovrom, ki pa je bolj tiho in se posveča dihanju. Ujame naju tema, tako da je tek po nasipu kar naporen, sploh za Lovra, ki tega ni navajen. Oba sva si oddahnila, ko sva v Mostecu spet stopila na asfalt. Na koncu je Lovro s hitrim finišem pokuril še preostanek energije, tako da bo najbrž z zmernim tempom zmogel tudi polmaraton.
(trek)
Dan je rešen.

30 km čez hrib, 11.10.2014

26°C, 100kg, Jasno.
Čista jeba.
Irena šla na službeni piknik za 50letnico, tamala dva pa vejkat na Jarun. Irena je za trenutek razglasila, da če jo kdo pelje na piknik lahko odpelje avto, a se je premislila, ko sem se ji ponudil. Tako je odpadel poznopopoldanski Švarš, ki ga je vreme nepričakovano ponudilo na pladnju (napovedani JZ je bil zelo pohleven). Tako sem ostal doma, z zavestjo, da bi bilo dobro kaj laufat, a indijansko poletje zunaj me je malo zadrževalo. Privoščil sem si malo branja, pa še zakinkal sem malo - skratka sprostitev - potem pa je že bilo treba it, čea sem hotel pobrati še kaj svetlobe. Malo sem se napil vode, se opremil s čutaro za s seboj in se okoli petih odpravil.
Bilo je nenormalno vroče. Še pred Aričami me je že šibilo od žeje, a sem jo potegnil do ribnika v Pohanci. Tam sem si privoščil počitek z nekaj požirki vode. Z izgovorm, da malo poslikam možni prostor za vinčanje. Nadaljevanje je bilo takoj lažje, a le do Zgornje Pohance, kjer se je pot postavila pokonci, tako da sem razumsko preklopil na hojo. Zabluzil sem v tiste hribe in se spomnil tiste: Slovenija je brdovita, ali uvjek ide uzbrdo. Pot sem zgolj ugibal in jo vlekel po občutku ter odkril še nekaj predelov, kjer še nisem bil. Začelo se je mračiti, a bil sem na cesti, ki me je zansljivo vodila v dolino. Malce presenečen sem se znašel v Artičah. Očitno sem nekje zgrešil pot v dolino Blatno, ampak tudi dobro. Nisem bil pretiranno vesel, ker sem vedel, da me čaka še nekaj metrov spusta in vzpona predno pridem nazaj na ravnino. Brega sem imel že čez glavo. Bila je že trda tema, bil pa sem na glavni cesti, kjer je bilo neverjetno velliko prometa. Namesto brega je ta postal glavni problem. V Dečnih selih sem "odkril" še en vzpon, ki sem ga spet prehodil. Usta so bila suha in noge vedno težje. Ustavil sem se v Bubka baru, da sem se napil vode in si natankal čutaro, potem je šlo spet lažje naprej. Razmišljal sem, ali naj v Globohem zavijem na pot skozi hosto, ali naj nadaljujem po prometni cesti. Zmagala je cesta, saj sem se prometu le lahko neko izogibal (čeprav me je spravljalo v bes, a sam sem si bil kriv), ne vem pa kako bi po črni temi bluzil po neznanem gozdu. Pot po gozdu še pride na vrsto - enkrat po dnevu. Sicer pa je bila pot od Globokega do Sel prava nočna mora. Utrujen, črna noč, ogromno prometa, večinoma zelo hitrih voznikov, veliko srečanj v troje, ki sem jih raje pričakaj v ocestnem jarku. Pravo olajšanje je sledilo, ko sem zavil z glavne ceste v Sela. Korak je postal lažji in hitrejši. Doma me je pričakala Aja, ki je zahteva cartanje. Tamala dva sta dima, čeprav bi Lenart moral biti pri Hani - menda je zadnji trenutek odpovedala suši večer. Noge so bolele, nobeno raztegovanje ni pomagalo. Vseeno sva šla z Ajo še na takratki sprehod okoli hoste. Malo pred povratkom naju dohitita Ogi pa Suza, ki ju seveda povabim k nam. Trdita, da bi Irena morala biti že doma, a dvomim v to. Doma si vzamem še čas, da se spalhnem in preoblečm in sem že pnazaj pri njiju, ki čvekata z Lenartom. Še predno se lahko začnemo pogovarjat, se že vrne Irena in prevzame besedo in jo obdrži, dokler se ne poslovita. Z Lovrotom skupaj pogledava še konec tekme Crvena zvezda - Olimpija, potem pa sam še film (Potomci, George Clooney, dober) pa spat. Še dolgo nisem mogel zaspat. Naslednji dan sem ok. No v glavnem, telesno.

terk