Lisca, 28.9.2014

V soboto je bila trgatev na Žejnem in ni nam bilo hudega (razen Ireni, ki je bolna obtičala doma). Malo miganja pod kislim nebom, ki je proti kosilu pokazalo celo nekaj modrine. Glavni del trgatve je bila seveda hrana in pijača, kar me je popoldan položilo na kavč, da sem pokrit s Sobotno prilogo celo malo kinknil. Pozno opoldne pa sem se lotil popravljanja sesute omare za čevlje, kar se je končalo šele pod večer. Garderoba je pospravljena, počiščena, obuval je pol manj, omara pa spet čvrsto stoji. Skratka umirjen vikend dan. A vendar na tabli že nekaj brbota za nedeljo. Pa še sms zapiska.

Nedelja se začne z Ireninim predlogom, da bi nekam šli. Je že zdrava. Med debato si razjasnimo, da je letalni dan. Lenartu predlaga izlet na navtični sejem v Portorož ali pa vejkat na Jarun. Slednje se še meni zdi pametno, a Lenko ugotovi, da Jarun ne obratuje (previsok nivo vode in pa odsotnost objektov, ki so jih začasno preselili nekam na morje (?)). Na pamet mi pade Ptuj in Lenart celo ugotovi, da je danes tam testiranje Slingshot opreme. A se mu ne gre. Izcinca se, da bi šel tja z družbo, ki pa je bila v globoki komi v sosednji sobi. Jasno mi je, da bi šel rad vejkat s svojo bando, frendi, drušno, kameradi, škvadro, da bi se zezali, spodbujali in afnali in skratka imeli fajn žur. Ampak jebiga, ni bilo nobenega. Vejkat pa bi vseeno lahko šel - vsaj zmočil bi novo dilo in nove buce, pa ni hudič, da ne bi srečal še kakšno znano faco. Ampak ne. Celo z Ireno sva se poenotila in ga skupaj nagovarjala. Ampak ne. Vse skupaj se mi je zdelo že pošteno trapasto in skoraj uro kasneje, kot sem sicer imel namen, odrinil na Lisco. No vsaj mislil sem tako, a sem obtičal že na rampah - pet minut čakanja, da se vsaj zapornice dvignejo, če že vlaka ni. Obrnil sem se in kmalu ugotovil. da je tudi v Bukošku zapora na glavni cesti, pa sem moral zaviti na stransko da sem se po dolgem ovinku prebil nazaj. Skratka, svet se je vrtel v smeri, da pridem na Lisco čim pozneje. Ne glede na moje želje.

Na poti mimo Brestanice sem že pogledoval proti Bohorju in sirene so me vabile na Švarč, saj da bo za dol skočit čisto dobro, pa še nekaj vožnje in časa si prihranim. Hrabro sem jih zavrnil in nadaljeval. A bolj ko sem se bližal Sevnici, bolj se mi je zdelo, da sem ga pa le posral. Lisca je počivala v globoki senci kar gostih oblakov. Nekaj izgubljenih duš se je vleklo pod grebenom in tonilo v dolino. Kot Had. Gor sem se odpeljal vdan v usodo - bo kar bo.

Že na parkirišču me pozdravi sestrična Tatjana, ki pove, da rodbina tu praznuje Polonin rojstni dan. Pozdravim jih in opišem svoje padalo, ko povprašajo o njem, da bodo vedeli, komu pomahati.
Srečam še Gabija, ki je gor z družinico in prijatelji - letet gre kasneje.

Na startu je kar gneča, vse polno hrvatov, nekaj zmajarjev, pa Drago, Roberto in špiralek. Drago je seveda ves nestrpen in odleti takoj ko se malo pokaže sonce. Ker ne scuri, se začnejo odpravljati tudi drugi. Ko razgrinjam coto, prde mimo Tatjana, ki se z druščino že odpravlja v dolino. Povedo, da so s terase opazovali enega, ki ga ga je prav grdo zmlelo, tako da se je uspel rešit šele tik nad drevesi. Padalo je ustrezalo opisu mojega, tako, da so se že malo ustrašili zame. No, pomirjeni smo se poslovili.
Robertota je na začetku nekaj razmetavalo pred vzletom, zato sem se sam spustil malce nižje in udobno ter mirno odletel. Malce zunaj, pred startom, se je pasla jatica pilotov in nekaj povrtavala. Krenil sem tja in takoj zapel dviganje, ki sem ga zvrtel na dobrih 1,2k, kar je predstvljalo šisto udobno osnovo za rutinirano pot na V. Enkrat vmes sem še počasi navil na 1,4k, pa do Rudenika, kjer sem sem opazoval Lojza (T) visoko nad dolino in Robertota nizko nad grebenom. Rudenik je spet dal do skoraj 1,5k. Ocenil sem, da je malce pozno za rinit na Bohor, čeprav bi najbrž šlo - vsaj obrnil bi ga lahko. Izbral sem udobno varianto kruzanja na izi in opazovanja sveta izpod kumulusov (fotke). Na povratku še enkrat lepo navijem in Lisca je v udobnem dosegu. Razmišljal sem o nadaljevanju poti na Kozjek, ampak je prevladal občutek, da je konec z letalnim dnevom, zato sem le še malo zagrebenaril in (spodobno) pristal na vrhu.
Takoj po pristanku se pozdravimo z Lebni, ki so tudi bili družinsko gor in so se pravkar odpravljali v dolino.
Gabi se je začel spravljati v zrak. Malce pozno ampak svoje zemeljske obveze je pa le opravil. Vmes prideta na start tudi Drago in Aleš in družno dražimo Gabija, da je itak samo še za scuret. Gabi vseeno nekajkrat odleti in vedno pristane nazaj. Drago še pomaga Alešu pri vzletu z novim padalom, ki mu očitno zelo ustreza, saj je lepo pojadral, tako, da sva si z Dragotom med opazovanjem privoščila pivce na terasi. Drago je bil ves čas prepričan, da je sklofalo Robertota, češ da ga je sam videl, ampak takrat je bil Roberto še na tleh.
Dan se je lepo razvil in iztekel, da se mi je vse smejalo. Pa vendar bi raje šel Lenarta peljat vejkat, a kaj ko se poba ni mogel odločit. Poba sta doma nekaj basketirala, pa šla na Šentvid, pa skejtala. Tudi prav, čeprav je Lenart ob tem spoznal (tako on), da bi res moral it vejkat. Sezona je končana.

Kosilo - pečenka od trgatve - njami.

OLC

Fotke

Vrtenje v obe smeri. Baze. Top landing

Švarč, 21.9.2014

Bila je zanimiva sobota. Ireni je prišlo na pamet, da bi šli v Samobor na plac po ribe za kosilo. Lenart se je spomnil, da smo že v petek jedli ribe, pa jih ne bi še v soboto. Pa itak se mu ni šlo z nama, Lovro pa je tako ali tako spal. Ok, greva sama v Samobor na tržnico, pa v Brežicah isto, pa domov kuhat kosilo. Vmes se je po jutranji kislici še naredil dan, tako da smo kar nekaj brkljali okoli hiše. Zvečer greva še v NM v kino (Pot v raj), potem pa na pijačo v Mestni atrij, kjer naletiva na MojcoP, s katero obsediva do zelo pozne ure. V nedeljo je bil načrtovan nek pohod, ampak v hiši kljub lepemu jasnemu dnevu ni bilo čutiti neke pretirane volje, tako da sva se z Ireno spet le v Ajini družbi odpravila na Šentvid. Na hitro pred kosilom. No, ob čakanju na odhod sem brkljal okoli hiše in slišal pisk smsa. Sem kar vedel kaj je. Seveda je bil Gabi in trenutek zatem še Wosa. Švarč?
S Šentvida je bil krasen razgled na lep, na drugi strani krškega polja celo termičen dan.

Z Ireno sva ugotovila, da bom za kosilo dobil, kar bo pač ostalo. Če bo kaj ostalo. Ok, zmenjeno.

Na poti preverim še Gabija in Woso, ki pa sta že gor. Na Malem kamnu ju ujamem na fotko, kako jadrata po grebenu, vendar me Gabi pokliče že malo zatem, ko parkiram pod startom. Ponudim mu, da pridem ponj še za eno rundo, ampak ni za. Se pa ponudi, da mi pelje avto dol. Krasno!

Na startu ugotovim, da sem v avtu pozabil očala, vendar se mi za ta skokec ne da dol po njih. Lepo vleče, napovedan je JZ. Lisca je nedosegljiva, Malič pravi tam okoli 2m juga ?! To bi moralo iti vsaj na veter, nad glavo pa puhtijo bazice. Nekaj pa bo!
Start je lep. Lepo mirno dvignem, ga ustavim in se le obesim naprej, pa sem že na izi v zraku, noge pa takoj v žaklju . Le redko mi tako uspe (če že kdaj?). Odnese me malce v desno, čemur se prepustim, saj tam pričakujem vzgornik od juga. Pa ga ni bilo. Hej! Begam sem in tja ob bregu, ampak le tonem. Kako, pri tem vetru, pri teh bazicah?! Nič ne pomaga in po nekaj minutah se prizemljim pri kapelici. Takoj kličem Gabija, če je pri volji za prevoz za še en poskus, ta pa pravi, da me čaka v dolini, pri mojem avtu, ki ga je vmes že spravil dol. Seveda pride.
V naglici in nerodno pakiram coto, rezultat pa je le zelo velik rukzak, časa pa nisem kaj veliko prihranil. Na poti gor se mi Gabi reži, če mislim, da lahko vedno jadram - če ni, pač ni. Ampak meni se pa zdi, da še ni za obupat nad dnevom, ki sicer ni več najbolj mlad, se pa še vedno lepo drži. Kolega gre na kosilo, jaz pa še enkrat v breg. Malce nejevoljen se že drugič pripravim in spet kar lepo odletim, le da se tokrat malo matram z žakljem. Kljub temu sem pozoren, da se takoj spravim na desno, v hrib, kjer pa zagrabi. To je to. Ko sem enkrat nad grebenom, lepo drži in vozikam se sem in tja. Nad startom me enkrat malo trese in klofa po ušesih, ampak ni hudega, Nekje na sredini grebena se je delal en kao steber, ampak ga nisem mogel/znal zvrtet.

Na zahodu, nekje nad Blanco se je lepo temnilo (od dežja) in ta tema se je počasi, a zanesljivo bližala. V nekem trenutku se mi je zdelo primerno pričakat dež na tleh, s pospravljeno coto. Na pamet mi je padlo, da bi iz tega žaganja lahko naredil trikotnik in se spustil proti vzhodnim obronkom Senovega, obrnil nad dolinico za Kolonijo in z vetrom v rit nazaj proti avtu na pristanku. Sestopil sem kar lepo, se ne pritožujem, zložil pa spet na travniku pred bližnjo hišo. Na poti domov so vetrobransko steklo omočile prve kaplje dežja.
Aha - nov kokpit se je zelo obnesel.

OLC (trek je zelo približen - telefon+FlyMe ga nista dobro posnela, zato sem snel še trek z Magellana, ki je v redu, le cel je previsok)
Slike

Švarč, 9.9.2014

Dež na dež. Vmes pa viseča oblačnost. Kao Nizozemska. Irenin abraham se je iztekel, v ponedeljek gre življenje naprej. V službi ugotovim, da je zunaj sončno in jasno, klubski kolegi pa se dogovarjajo za letet, na koncu pa me o letenju pobara še Gabi. Seveda cote nimam s seboj in tako lahko le zvečer gledam, kako se je letelo po celi slo, vključno z materjo Lisco. No, Aladin pravi, da v torek vsaj čez dan še ne bo deževalo, pa lahko takrat poskusimo odletet s Švarča.

Z Gabijem se malo pred četrto dobiva na pristanku v dolini, malo kasneje pa sva gor. Za Bohorjem se dviga oblačna gmota prihajajoče fronte, spredaj pa je jasno. Občasno povleče rahel JV, kar se na startu pozna tako, da včasih puhne gor, včasih pa dol, pretežno pa klobasa visi. Kolega mi prijazno odstopi mesto za prvi start, da bi mu v zameno pokazal steber ;-) Odletim, ko prvič rahlo potegne gor. Malo grabi, a se ne morem spravit v žakelj in pri tem zacurim krepko pod start. Ko se končno namestim, se lahko posvetim žaganju, da se le uspem spajsat nad greben. Kmalu se pridruži novopečeni 30letnik, ki se tudi obdrži na višini starta. Kmalu zapnem stebriček, ampak Gabi mi pa ne sledi in se odpelje ven. Kasneje pove, da je cviknil zaradi bohorskih oblakov. Sam zvrtim stebriček in ko ga zmanjka se preselim nedaleč stran, kjer mi ptiči kažejo, kje gre gor. Tam še fino dela, ampak nad coto se temni, od Bohorja pa se že sliši grmenje. To se mi ne zdi pretirano zdravo in s težkim srcem zapustim dviganje ter zgasiram proti Koprivnici. Nekje na pol poti do vasi se obrnem nazaj v prepričanju, da bom spet pobral bazico, ki se je kuhala pod oblačno gmoto in tokrat obrnil Ravni log, pa potem Šedem, pa morda še Radejev hrib... Ampak Švarč ni več delal. Poskusil sem še proti Šedmu, kjer pa razen neke nulce na robu kuclja ni bilo nič. Na Bohorju se je vedno bolj temnilo in grmenje se je približevalo. Tudi, če bi še kaj delalo, je bilo treba na tla. Pristanek je bil kar v redu, le zelo sem moral bremzat. Izkazalo se je, da že vleče dol, in sem pristajal z vetrom v rit.

Zložit sem šel na en pokošen travnik pred bližnjo hišo, kjer sem malo poklepetal z gospodinjo. Gabi je sporočil, da je pristal pod Šedmom in da bo našel prevoz. Res ga je in do svojega avta je prispel, ko sem že zlagal stvari v nahrbtnik in ko so začele škrabljati prve kaplje. Res sva ujela dobesedno zadnje minute pred napovedanim nekajdnevnim dežjem.

Sledi usklajevanje z Lenartom, ki je dobil nov SIM za nov telefon, kako gremo na Marušin rojstni dan. Pridem po njiju. Grem skozi Koprivnico in nato na Pohanco, pa skozi Globoko. 30 km in 30 min.

Doma me že čaka Aljoša z novimi obrazci za soglasje h kandidaturi za lokalne volitve. Tamalima se mudi, z Aljošo pa morava še kakšno reči.

Na poti s Kremena kreš v avtu, nato pa še poraz košarkašev proti ZDA. Butast dan. Ampak itak se vedno nekaj naplete, ko si prisvojim tistih nekaj minut luftanja...

OLC