Orešje, 19.3.2025 (sre), Poskus na Donačko goro, končal pri Desiniću

 https://xcglobe.com/flights#show-flight/2677219/

Po prejšnjem vikendu vreme ne sodeluje za letenje. Po svoje se mi kar prileže, da ni izziva splošne malodušnosti. Zadostuje že nekaj tekcanja. V ponedeljek se dež zaključuje, za naslednje dni je napovedano sončno, a vsak dan drugačen. V torek zelo dober gradient, idealno za Vetrnik, a nimam volje. Izgovor je tudi svinjski mraz malo višje, ki ga tudi na tleh občutim ob večernem teku. Krešo vreže lepo sled z Ifke do Zaprešiča. Sreda obeta jug, ampak tudi inverzijo pod 1k. Kasneje kaže na močnejši veter. Zgrabim torej sredo in nisem edini. Vzhodnjaki se poenotimo za Orešje, kjer je jurja čisto solidna višina.

Wosa in Matic gresta peš, Mitja, Aljo, ki s tudi pojavi na pristanku, in jaz gremo z Miho. Vetra je že spodaj kar nekaj, na startu pa vreča prav lepo stoji. Ptiči veselo jadrajo, zrak zgleda živahen. Wosa gre prvi, pa Mitja, pa Aljo, potem sem pa že jaz na vrsti. Miha in Matic imata opremo na servisu, brez rezerve, z nadomestno coto višjega razreda, pa si vzameta malo več časa. Lep odlet v idealnem vetru. Takoj nad pečino zapnem steber in ringlšpil gor.

Pri dogovarjanju sem ponujal zamisel o odletu preko Zagorja na Donačko goro. Z 2k gre, kaj pa z 1k? Taprav izziv. Bil sem prepričan, da bo ekipa zagrabila, pa ni bilo nekega navdušenja. Tudi za reševalca se ni nihče javil. Nekako so prevladovali pomisleki, če bo sploh šlo na 0,9k, pa nepopolna oprema, pa ni cajta, pa to. Ok, sprejel sem alternativo, da se skuša napast Špiček, če že ne bo za vrečt se na ravnico zadaj.

Medtem, ko začenjam s prvim vrtenjem, je Mitja že dosegel odskočno točko - bil je zelo visoko in lepo zanesen nazaj, tako kot ko sva se odpravljala na Madžarsko. Meni se je ustavilo že na 0,8k, kolega pa se je medtem spustil nazaj v peskovnik. Očitno danes res ni volje. Med vrtenjem je nekaj nenavadno, pa takoj ne opazim kaj. Ja, seveda, pozabil sem si nataknit špegle, ki sem jih pospravil v slinček, da sem na startu lažje pripravil opremo. Z Mitjem greva nad grad, telovadim da si nataknem očala. Nad Stražo nekaj povrtujeva, pa ni radodarna z višino. Porivam nad grapo, iščem balončke in trepetam. Višino kar nekako ohranjam, računam na kako raketico iz kamnoloma. Ni nič, višina se topi, živci popustijo in se grem reševat nad bizeljski grič. 

Pobiram balone in se z vsakim metrom veselim. Najprej zagotovljenega varnega povratka nad grad, potem do starta, potem naravnost na Silovec, ko pa se spajsam na 0,8k, pa je cilj kar kapelica Florijan na hrvaškem kuclju za tovarno. Juhej, vsaj lep krogec bo! Še pred kapelico se grem reševat na hrib, saj vmes oudie niti pisne ne. Me že zaskrbi, saj sem kar nizek, kolegov ni videt, Matic in Miha sta že pristala, prej pa tudi ni bil noben prav visoko. A veseli ptiči na nebu zbujajo upanje, ki se uresniči. Med ptičurinami me Japica lepo vzame gor.

Now what?! Sem na višini dneva, ki sicer ni bogvekaj, a to je to, ter zanesen proti severu, kamor sem se namenil. Klinc, kdaj pa, če ne zdaj? Treba je prečesat teren, da ga spoznamo, ob teoriji se premalo zgodi. Tiho računam na kakega kolega, da me pride rešit, če ne bo šlo drugače. 

Spustim se v smeri Donačke gore in upam. Vmes res povozim nekaj balončkov, da sproti popravljam, kolikor se pač da, ampak višina se topi. Računam na gričke zahodno od Pregrad. Izberem si en izpostavljen grebenček, kjer bi se moralo kaj utrgat. Res se nizek, a še vedno z nekaj zraka pod ritjo, pripraskam do tja. Seveda ne rukne gor. Malo tipam, pa ni nič. Vidim da je pri tleh vzhodnik, poskusim to porabit in se celo malenkost poberem, a je dviganje res švoh in se kmalu zgubi. Na bregec se ni za naslanjat, saj je ves  v vinogradih in hišah pa je treba odvit v dolinico, ter med guncanjem na vetru sestopit na travnik. Tu je tu, hremo naprej, bi reku holob. Ajd, saj sem vedel, v kaj se spuščam, dobro je!

Služben klic še gre za silo skozi, prošnja kolegom za reševanje pa ne več. Signal je zatajil. Hitro pospravit, pa na cesto štopat. Tu se tudi telefon zbudi, Miha prihaja. Čas izkoristim za hojo in štopanje (prometa je precej, a ne ustavi nihče), na pol poti do Desinića me že prestreže kolega. Na pristanek po njegov avto in v Pinelo požegnat dan. Pridruži se nam še zaprešiški Mitja, ki je vmes naredil en F&H.

Miha se prej odpravi, a nas kmalu povabi k Toniju v repnico. Seveda gremo, komaj najdem. 

Fajn, bolj družabno rešen dan, čeprav tudi letenje ni bilo švoh, Zadovoljen, da se spravljam v nove izzive. 

 

Analize mojih letov čez Zagorje.

Krešo:

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2671967/  (čez Vinagoro)

Vikend, 8.3.2025

 

Četrtek - Ambrož M odleti z Lijaka na Ambroža in nazaj na Bled

Petek - Kondorji letet na Gorenjsko, ZG na Orešje. Z Lijaka gre cela jata do Ambroža. Ambrož M pa z Dražgoš okoli  Julijcev, sam. Dve FAI 200 okoli Gemone. Na Ambrožu Wosa ne objavi, ga jebe Oudie, baje da je šel okoli 100, a ni videt. Uroš in Mitja sta obrnila na Dobrči. Mitja je scurel, Uroš pa je dohitel Miha, ki je počakal nad Kriško. Mitja kasnehe starta na Gozdu in odleti nazaj na Ambroža, kjer pa je pred tem zagnezdil Matic Kov. - na koncu vse ok, le nekaj medijske pozornosti požanje. 

Sobota, 8.3.2025 - Sela - St.Wolfgang, Franc 80, Minhen/

Nedelja - Minhen - Sela, Lenart doma

Ponedeljek, Lenart odleti v Kanado. Dež.

Orešje, 5.3.2025 (sre), Oreškanje

http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2674901/

Z nedeljo je konec severa, obrne na jug, sončno, letalske napovedi gradienta so v oranžnem. V ponedeljek že lepo raztegujejo Lisco, v torek spet, Wosa pa Miha pa počečkata Orešje, mene zaklene šiht.  Za četrtek je napoved nekega zahodnika, v petek bo bomba na Gorenjskem in Primorskem, a ker v soboto odhajam v Minhen, zame takrat ni šans. Ostane mi le še sreda. Zmenimo se za Orešje, saj je nizka inverzija in je Lisca itak vprašljiva.

Matic in Wosa sta odpešačila gor, Miha zategne naju. Gor so lepi pogoji. Ko Wosa sprašuje, kam, predlagam obrnit Špiček. Ok. Sam dvomim v ta scenarij, ker ne bo višine, a če poskusiva dva, bo morda šlo. Spet odletim zadnji. 

Ostali poberejo, nihče ne gre prav visoko. Pridružim se Roku, ki navija nad gradom. Madonca, resno misli s tem Špičkom! Ne morem do njega, pa se nižji spustim za njim, ko potegne proti kamnolomu. Seveda ni šlo. Oba obrneva, potem še nekaj praskava nad gradom in obupava. Gremo poskusit na hrvaško. Tam obrnem že na prvem grebenu in poberem na pričakovano višino dneva, na 0,9k, kar poravim za skok na vzhod. Ne dobim nič, je treba obrnit. Malce že debelo gledam, če se bom sploh privlekel nazaj, a me skalica le dostavi do brega in potem nad greben. Grem potipat ven, kjer ptiči vrtijo, dobim le še nekaj ostankov. Tokrat gre Wosa malo nižje za menoj.  Še pred fabriko je jasno, da ne dela in kar od tam odvijem proti Silovcu, kjer se rešim, Wosa pa ne več. Grad tudi drugič ni radodaren, dolina prav tako ne, zato pa Silovec da danes velikih 0,8k. Ravno prav za potipat bizeljski grič - Bukovje. Tam je žalost, priborim si le nekaj deset metrov, da grem potipat ravnico. Ta seveda ne da nič, zato igra do kod gre, da se pride nazaj na pristanek. Izide se v nulo, pristanem pri Roku, ki je ravnokar pospravil.

Fajn je bilo, rešili smo dan, potrdimo ga v Pineli. 

ps. Lažje sem preživel petek, ko se je podobna ekipa podila po Gorenjskem. 

Vetrnik, 2.3.2025 (ned), Obljuden start, odpihnjen z Bohorja

https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2673918/

HF: https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2674029/

Naključno letenje. Lenart dela v Trbižu in dogovorimo se, da ga obiščemo. Sam nekaj stoka, da ne ve kako bo s časom, a preslišimo. Irena rezervira sobo v KG, najbrž gre poleg še Lovro, morda pri nas prespi Lenart. Le pes ni zaželjen. Lovro in Irena imata v soboto še neke opravke v Lj, ko zaključita gremo v KG, pa da vidimo. V soboto zjutraj sem spakiran in Izo odpeljem na počitnice. Doma potem izvem, da Lenart ne bo imel možnost, da se dobi z nami. Kaj zdaj? Ima smisel? Danes zagotovo ne. Irena gre v Lj, se ji že mudi, sam grem nazaj po psa. Predno jo dvignem, pokličem Lenarta, ki pove isto, kot že ves čas - ne ve, če bo imel možnost, da se vidimo. Štala. Z Izo greva odtečt en krog, hrana, brkljanje po hiši. Zvečer je stanje isto. Opcija je, da greva z Izo zjutraj z vlakom v Lj, kjer sva lahko ob 8h, pa potem naprej. Precej neprijazni pogovori ne obrodijo sadov, z Izo ostajava doma.

Nedeljo dopoldan brezvoljen prečemim med tv smučanjem in pospravljanjem po hiši. Zunaj sonce, fantje se odpravljajo na Vetrnik. Grem skočit. Iza zleknjena v svoji postelji počiva še od sobotnega teka, na hrano ne trzne, leži kot klada. Odpravim se sam, saj so ostali že gor ali na poti. 

Vrh Vetrnika je obljuden, kot še nikoli. Vsaj jaz še nisem videl toliko ljudi naenkrat tam gor. Ravno še ujamem Woso, ki odleti, Mitja, ki se mu je najbolj mudilo, pa še postopa gor. Miha se že odpravlja v zrak, Danilo je tam z družino. Cel kup pilotov z Donačke in kar nekaj njih s preko Sotle. V zraku je videti par pilotov, ki veselo navijajo. Seveda dan obeta. Vetra je kar nekaj, ravno prav za Vetrnik.   

Napoved inverzije je na okoli 1,4k in dober gradient. Opažamo, da se pobirajo nad Kozjem, tam nekje pri britofu, dela tudi bolj zunaj. Ok, lokalno letenje danes. Bomo videli kako bo v zraku.

Pred odletom mi Scala malo skače sem pa tja, ko sem neroden z debelimi rokavicami (danes klasične, z grelci). Umiriva se, potem gre lepo. Ob bregu se namestim v zicu in poštimam opremo, a breg ne zagrabi. Malo zunaj vzhodno in precej višje sta Miha in Mitja, a spodaj mi ne prime. Reševat se grem proti Kozjem, kjer že pošteno zacurim. Nikjer nič. Koji k?! Ližem breg in spet nič, da se vrnem na edin pisk tam nad britofom. 100m  nad podnom začnem mulit tiste uboge balončke in se obdržim. Počasi gre gor. Spodaj se pripelje, prepričan sem bil, da Danilo, a na treku vidim, da je bil Krešo, in scuri. Malenkost višje se mi pridruži Sajko in skupaj zvrtiva dokler gre, na 1,4k. Ah, to Kozjansko! Zna podarit doživetja in razglede. Rad vidim krajino od tu. 

Ja, zdaj pa lahko že oblikujemo kakšne bolj stvarne načrte. Ne zdi se mi, da je nek hud veter, ni močnega zanosa. Takoj se vklopi plan Bohor. Prej se mi je sicer zdelo, da je ena jatica potegnila proti jugu, vendar nikogar ne opazim v tisti smeri. Bohor z vzhodne strani mi bo kar dovoljšen izziv. Sajko gre nazaj, sam pa proti Ravnem logu, kjer spet dobim lep pomladanski steber in hop na 1,5k. Zdaj pa le še hop čez Bohor do Skalice pa nazaj! Odločim se za južno varianto, saj v takem Gabi na Švarču startuje in ure kruza okoli na zavetrni termiki, po drugi strani pa sem se  na severni strani že opekel. Do koče na Bohorju nič ne trzne, za severno stran mi že zmanjkuje višine. Porinem čez Ubijavnik na nasprotni breg, kjer pa me grdo splahne. Ups. Rešujem se proti dolini, kjer sem se že pobiral iz grap ven. Nekaj sicer ropota, a nisem prepričan, da se lahko izvlečem na dviganjih na četrt obrata. Močno me požira in odnaša po hribu navzdol. V Scalo polagam upe, da me z odličnim glajdom dostavi do travnikov, kar tudi naredi. Parkiram v Šedmu. Ajaj!

Pa, dobro je! Poskusil sem. Zdaj vem, da bi moral porinit na severno stran, saj je bolje delala, medtem ko je bilo na jugu spihano s severom. Ali pa preprosto ne znam. 

Gabija ni, drugega prevoza tudi ni, Deda se mi ne kliče, dokler ni nujno, Radejev na drugi strani kuclja pa še manj (da se ne oglasim le, ko potrebujem prevoz). Grem peš in štopam. Takoj do Senovega, od tam kmalu do Koprivnice. To pa je že izhodišče za peš, Wosa pravi 30min :))). Grem skozi gozd, iščem neasfaltne poti in seveda končam v grmovju in nazaj na asfaltu. Dobro, en del poti sem odkril, drugo pa naslednjič. 

Druščina je vmes že zaključevala v gostilni v Kozjem, kamor se mi zdaj res ni več šlo. Vmes pokliče Miha za prevoz, hvala, ko sem pri avtu pa še Gabi, hvala.

Domov, vmes tankat, jest, Izo na sprehod. Zaključen dan.

Lenart se v Trbižu le dobi z mamo. Lepo.

...

S Scalo 2 se res dobro počutim.